12. člen ZDSS-1

Pri nepravi spremembi tožbe je enotno tudi stališče sodne prakse, da se zastaranje kasneje zvišanega zahtevka pretrga z vložitvijo osnovnega zahtevka. Spremenjen oziroma obruten del tožbenega zahtevka tako ni zastaran, saj je bilo s pravočasno vložitvijo tožbe zastaranje pretrgano tudi zanj (365. člen OZ). Upoštevaje navedeno je toženka neutemeljeno ugovarjala tudi zastaranje zahtevka za plačilo zakonskih zamudnih obresti od s spremembo tožbe povečanih glavnic, pri čemer pa je ta ugovor neutemeljen že zato, ker je tožnik plačilo zakonskih zamudnih obresti ves čas, torej tudi s spremembo tožbe zahteval zgolj od neto zneskov.

Tožnica je vložila tožbo zaradi molka organa prve stopnje, ker v ponovnem postopku ni bila izdana odločba, ki se nanaša na premestitev tožnice kot javne uslužbenke. Upravni spor je predviden le v primerih, ko se o pravicah oziroma obveznostih po tem zakonu odloča z upravno odločbo, npr. pri imenovanju v naziv. V primerih, ko se o pravicah oziroma o obveznostih iz delovnega razmerja odloča s pisnim sklepom, je v skladu s petim odstvakom 24. člena ZJU predvideno sodno varstvo pred delovnim sodiščem. Tudi po stališču sodne prakse je sklep o premestitvi delovnopravni akt. Upravno sodišče zato ni stvarno pristojno za odločanje v tej zadevi in se po pravnomočnosti tega sklepa zadeva odstopi delovnemu sodišču.

Sodišče se zaradi specifičnih okoliščin lahko odloči in narok razpiše tudi na sedežu sodišča. Pooblaščenec tožnika pred sodiščem, pred katerim je tekel postopek, res ni zatrjeval posebnih okoliščin, česar pa mu nenazadnje sodišče niti ne očita. Vendar glede na specialno ureditev v ZDSS-1 to ne pomeni, da stroškov tožnikovega pooblaščenca ni mogoče naložiti v plačilo tožencu. Po oceni pritožbenega sodišča je glede na določilo 3. odstavka 13. člena v povezavi s 64. členom ZDSS-1 priglašene sporne stroške šteti za potrebne (1. odstavek 155. člena ZPP). S prednostjo pravici tožnika do svobodne izbire odvetnika se ravnovesje v položaju strank postopka ni porušilo.

Pravna podlaga za razsojo zadeve, ki jo je pravilno uporabilo sodišče prve stopnje in pred njim že toženi zavod, je nedvomno podana v 4. tč. 1. odst. 129. člena ZUP-a. Po njej je potrebno v upravnem postopku vloženo zahtevo zavreči, če je bilo o isti stvari že pravnomočno odločeno.

Toženec je vsaj v vtoževanem obdobju dejansko prebival v Ljubljani na naslovu stalnega bivališča. Središče toženčevih življenjskih interesov, upoštevaje družinske, partnerske, delovne in ekonomske vezi, je bilo namreč v Ljubljani, kjer so bivali njegova žena in otroci ter, kjer je bilo njegovo takratno delovno mesto. Na pravilnost prvostopenjske presoje glede na vse navedeno ne vpliva pritožbeno navajanje, da je toženec v Krškem jedel, pral perilo, imel osebne stvari in uniformo ter sprehajal psa. Pravica do povračila potnih stroškov javnemu uslužbencu oziroma delavcu ni namenjena kritju stroškov prevoza za osebne opravke in poti, kot jih je po prvostopenjskih ugotovitvah toženec opravil v svojem prostem času, pred in po zaključku dela pri tožnici. Potni stroški osebne narave niso stroški, potrebni za opravljanje delavčevega dela za delodajalca, zato jih ta ni dolžan kriti.

Tako kraj sedeža pooblaščencev tožnic kot kraj razpravljajočega sodišča sta znotraj okrožja istega sodišča, zato je sodišče prve stopnje tožnicama kot potrebne stroške utemeljeno priznalo stroške za odsotnost iz pisarne v času potovanja pooblaščencev ter njune potne stroške. Za odvetniške storitve, opravljene v času do 6. 4. 2019, je sodišče prve stopnje tožnicama pravilno priznalo število odvetniških točk z upoštevanjem vrednosti odvetniške točke 0,459 EUR, ki velja v času, ko je bilo delo opravljeno, in tako dobljeno število točk pomnožilo z vrednostjo odvetniške točke, veljavne v času izdaje izpodbijanega sklepa (v času odločanja sodišča), to je v vrednosti 0,60 EUR. Za odvetniške storitve, opravljene od 6. 4. 2019 dalje, pa je pravilno priznalo število odvetniških točk z upoštevanjem vrednosti odvetniške točke 0,60 EUR, in tako dobljeno število točk pomnožilo s sedaj veljavno vrednostjo odvetniške točke v vrednosti 0,60 EUR.

Ker na podlagi napotitve tožnica ne bi več opravljala dela vodje pošte II, za katerega je imela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjsko presojo, da je toženka z napotitvijo kršila prvi odstavek 43. člena ZDR-1, ki zahteva, da delodajalec delavcu zagotavlja delo, za katerega sta se stranki dogovorili v pogodbi o zaposlitvi. V odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga je bilo tožnici očitano, da v mesecu juniju 2020 na pošti A. ni izvajala del za poštnim okencem z nepogodbenimi strankami in da je devetkrat nepravilno razporedila vodjo izmene. Kot izhaja iz izpodbijanega dela sodbe, je tožnica delo na pošti A. sicer nastopila 1. 6. 2020, je pa napotitvi nasprotovala, kar je izrazila tudi z vloženo zahtevo za odpravo kršitev in kasneje sodnim varstvom. Navedeno pomeni, da z delom na pošti A. ni soglašala (prim. VIII Ips 297/2015). Upoštevajoč pogodbeni princip, ki velja za urejanje delovnih razmerij, prvi odstavek 31. člena ZDR-1, ki zahteva vestno opravljanje dela na delovnem mestu, za katerega sta stranki sklenili pogodbo o zaposlitvi, ter že citirani prvi odstavek 43. člena ZDR-1, pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnici v okviru

Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da v izvedenih dokazih ni podlage za zaključek, da je tožnica storila v izpodbijanem sklepu očitano disciplinsko kršitev. Na podlagi skladnih izpovedb tožnice ter prič B.B. in C.C., ki sta bila v času obravnavanega dogodka v pisarni, ki je blizu pisarne komandirja, je ugotovilo, da tožnica ni kričala na komandirja ali se do njega kako drugače nedostojno ali neprimerno vedla.

Pritožbene navedbe so utemeljene tudi glede stroškov odvetnika, ki so povezani z njegovim prihodom iz Krškega na dva naroka za glavno obravnavo v Ljubljano. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da se kot potrebni stroški za pravdo po sodni praksi ne upoštevajo stroški prevoza pooblaščenca, ki ima sedež izven kraja sedeža sodišča in če gre za zastopanje v sorazmerno nezapleteni zadevi. Slednje ne drži, glede vprašanja stroškov, ki so povezani s prihodom odvetnika na sodišče, pa je obravnavani primer poseben zaradi posebne ureditve pristojnosti Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani ter njegovih zunanjih oddelkov. Po 12. členu ZDSS-1 je namreč Delovno in socialno sodišče v Ljubljani, s sedežem v Ljubljani, pristojno za odločanje v delovnih sporih za območje sodnih okrožij Kranj, Krško, Ljubljana in Novo mesto.

Spor o povrnitvi stroškov poklicne rehabilitacije predstavlja socialni spor o pravici iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja, za kakršnega je po 1.a točki prvega odstavka 7. člena ZDSS-1 pristojno socialno sodišče.

Če je tožeča stranka delavec, je za odločanje krajevno pristojno poleg sodišča, ki je splošno krajevno pristojno za toženo stranko, tudi sodišče, na območju katerega se opravlja ali se je opravljalo delo ali bi se moralo opravljati delo, ter sodišče, na območju katerega je bilo sklenjeno delovno razmerje (prvi odstavek 8. člena ZDSS-1). Zato je tožnik lahko izbiral, ali bo tožbo vložil pri sodišču, ki je splošno krajevno pristojno za toženo stranko, oziroma pri sodišču, na območju katerega je bilo sklenjeno delovno razmerje, ali pa pri sodišču, na območju katerega se je delo opravljalo.

Mnenje komisije je po že ustaljeni sodni praksi zgolj procesna predpostavka v postopku odpovedi pogodbe o zaposlitvi invalidu, pri čemer je pravilnost ugotovitev komisije podvržena sodni presoji v okviru individualnega delovnega spora za ugotovitev nezakonitosti odpovedi, ki ga sproži delavec invalid.

Tožnik v tožbi, vloženi zoper center za socialno delo, uveljavlja pravice s področja socialnih prejemkov (pravice iz naslova denarne socialne pomoči, pravice iz naslova subvencije najemnine), zato gre za socialni in ne za delovni spor. Socialno sodišče je stvarno pristojno za odločanje v socialnih sporih na področju socialnih prejemkov o socialno varstvenih dajatvah oziroma o pravici do socialnih prejemkov iz različnih naslovov, če je njihov namen reševati socialno varnost upravičenca in če je za priznanje pravice do takega prejemka odločilen premoženjski cenzus (ZDSS-1 čl. 7/1 - 5/a,b). Za odločanje v tem sporu je zato pristojno socialno sodišče in ne delovno sodišče.

Izbirna pristojnost je določena v korist delavca, kar pomeni, da ima delavec možnost vložiti tožbo pri sodišču splošne pristojnosti ali pri sodišču posebne pristojnosti. Skladno s tem je tožnica lahko izbirala, ali bo tožbo vložila pri Delovnem in socialnem sodišču v Ljubljani (splošno krajevno pristojnem sodišču za toženo stranko) ali pri sodišču, na območju katerega je bilo sklenjeno delovno razmerje, ali pa pri Delovnem sodišču v Mariboru, Oddelek na Ptuju, na območju katerega se je delo opravljalo.