8. člen ZDSS-1

Glede na to, da v obravnavani zadevi ni podana izključna krajevna pristojnost, se Delovno sodišče v Mariboru ni moglo izreči za krajevno nepristojno po uradni dolžnosti.

Tožnik utemeljuje, da mu delodajalec (tožena stranka) na podlagi delovnega razmerja ni plačal prispevkov za poklicno zavarovanje. Spor ne izhaja iz zavarovalnega, temveč iz delovnega razmerja. Plačilo prispevkov za obvezno zavarovanje je ena izmed delodajalčevih obveznosti iz delovnega razmerja. Kot je to poudarilo pritožbeno sodišče že v zadevi R 27/2010, je delavec upravičen do bruto plače, davke in prispevke zanj pa je od bruto plače dolžan odvesti delodajalec. Tudi iz drugega odstavka 8. člena ZPIZ-2 izhaja, da poklicno zavarovanje financirajo delodajalci. Gre za individualni delovni spor po točki b prvega odstavka 5. člena ZDSS-1, za katerega odločanje je stvarno pristojno delovno sodišče.

Tožnik kot delavec od svojega delodajalca (tožene stranke) zahteva, da izpolni obveznosti, ki izhajajo iz delovnega razmerja (vključitev v poklicno zavarovanje ter plačilo prispevkov). Gre torej za individualni delovni spor po točki b prvega odstavka 5. člena ZDSS-1, za katerega odločanje je stvarno pristojno delovno sodišče.

V prvem odstavku 8. člena ZDSS-1 je določena izbirna krajevna pristojnost za vložitev tožbe v primeru, ko je tožeča stranka delavec. Ta ima možnost vložiti tožbo na sodišču, ki je splošno krajevno pristojno za toženo stranko, poleg tega pa tudi na sodišče, na območju katerega se je delo opravljalo, se opravlja oziroma bi se moralo opravljati ter na sodišče, na območju katerega je bilo sklenjeno delovno razmerje. Izbirna pravica iz citiranega 8. člena ZDSS-1 je določena v korist delavca, kar pomeni, da ima delavec možnost vložiti tožbo pri sodišču splošne pristojnosti ali pri sodišču posebne pristojnosti.

ZDSS-1 v 8. členu določa, da če je tožeča stranka delavec, je za odločanje pristojno poleg sodišča, ki je splošno krajevno pristojno za toženo stranko, tudi sodišče, na območju katerega se opravlja ali se je opravljalo delo ali bi se moralo opravljati delo, ter sodišče, na območju katerega je bilo sklenjeno delovno razmerje. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da tožnica obstoja okoliščin, na podlagi katerih bi bila podana pristojnost Delovnega sodišča v Mariboru, v tožbi ni navajala, tako je sodišče utemeljeno odločilo, da je iz razloga, ker je sedež tožene stranke na naslovu ..., Ljubljana, pristojno za odločanje Delovno in socialno sodišče v Ljubljani.

Pogodbeno razmerje med sodiščem in tožečo stranko predstavlja okoliščino, zaradi katere bi bil lahko okrnjen videz nepristranskosti sodišča. Zato je podan tehten razlog, da o tožbenem zahtevku, v katerem pogodbena stranka nastopa kot tožeča stranka, ne odloča krajevno pristojno sodišče.

Tožnik, ki je bil pri tožencu zaposlen kot voznik tovornega vozila, od toženca v tem individualnem delovnem sporu zahteva plačilo premoženjske in nepremoženjske škode, ki mu je nastala zaradi kazenskega postopka in pripora v Nemčiji. Nemška carina je namreč določenega dne pri ugotavljanju porekla goriva ugotovila, da tožnik ni prevažal dizelskega goriva, temveč tekočino rust cleaner, pri čemer je šlo za večmilijonsko utajo davkov. Zoper več oseb, tudi tožnika, je bila zato vložena obtožnica. Tožnik je bil spoznan za krivega 30 dejanj pomoči pri davčni utaji in obsojen na pogojno zaporno kazen 12 mesecev zapora s preizkusno dobo treh let. Tekom kazenskega postopka pa je bil priprt 5 mesecev in 13 dni. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je toženec tožniku naložil opravljanje nedopustnega dela. Tožniku je v okviru zaposlitve odredil delo prevoza tovora, v zvezi s katerim niso bili spoštovani davčni predpisi. Toženec se je zavedal, da tožniku odreja nedopustno delo (da opravlja prevoze tekočine, ki ni dizelsko gorivo in da gre za utajo davkov) in prav zaradi opravljanja tega nedopustnega dela je bil zoper tožnika sprožen kazenski postopek, ki je tožniku povzročil materi

Tožena stranka je ekonomski oziroma poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici dokazovala s predložitvijo razpredelnice oziroma tabele, ki je samo za poslovno enoto, v kateri je bila zaposlen tožnica, prikazovala podatke o poslovanju za daljše časovno obdobje. Glede ekonomskega razloga je sodišče prve stopnje neobrazloženo zaključilo, da predložena tabela ni prepričljiva, ker je pripravljena zgolj za potrebe te pravde in da bi bil „redni“ izkaz poslovnega izida prepričljivejši dokaz. Takšno razlogovanje sodišča prve stopnje ni pravilno. Sodišče prve stopnje glede dokazovanja poslovnega razloga ni vezano na nobeno dokazno pravilo in ni mogoče šteti, da je nek dokaz „močnejši“ od drugega. Zato je tožena stranka za to poslovno enoto pravilno sestavila posebno preglednico, iz katere naj bi izhajalo slabo oziroma negativno poslovanje v daljšem časovnem obdobju, kar je tožena stranka navedla kot odpovedni razlog. Bistveno je, da je iz preglednice razvidno poslovanje določene poslovne enote. Zato bi moralo sodišče prve stopnje podatke, navedene v tabeli, natančno analizirati in primerjati z vsemi knjigovodskimi listinami, ki jih je tožena stranka upoštevala pri njeni

V 10. členu Zakona o delovnih in socialnih sodiščih je določeno, da se v delovnih sporih stranke ne morejo sporazumeti o krajevni pristojnosti, zato ni relevantno, da sta se stranki s pogodbo o zaposlitvi dogovorili o krajevni pristojnosti Delovnega sodišča v Mariboru. Prvi odstavek 8. člena ZDSS-1 določa posebno krajevno pristojnost, kadar je tožeča stranka delavec. Ta pravica izbire je določena v korist delavca, kar pomeni, da ima delavec možnost vložiti tožbo pri sodišču splošne pristojnosti, ali pri sodišču posebne pristojnosti. ZPP v 22. členu določa, da se sodišče lahko izreče za krajevno nepristojno na ugovor tožene stranke, ki ga lahko poda najkasneje v odgovoru na tožbo, do razpisa glavne obravnave. Sodišče pa se po uradni dolžnosti izreče za krajevno nepristojno le, kadar je kakšno drugo sodišče izključno krajevno pristojno, in sicer le ob predhodnem preizkusu tožbe (člen 22/2 ZPP). ZDSS-1 v 2. odstavku 8. člena določa izključno krajevno pristojnost Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani za odločanje v individualnih delovnih sporih, v zvezi s pravicami in obveznostmi iz industrijske lastnine, ki nastanejo med delavcem in delodajalcem na podlagi delovnega ra

V 10. členu Zakona o delovnih in socialnih sodiščih je določeno, da se v delovnih sporih stranke ne morejo sporazumeti o krajevni pristojnosti, zato ni relevantno, da sta se stranki s pogodbo o zaposlitvi dogovorili o krajevni pristojnosti Delovnega sodišča v Mariboru. Prvi odstavek 8. člena ZDSS-1 določa posebno krajevno pristojnost, kadar je tožeča stranka delavec. Ta pravica izbire je določena v korist delavca, kar pomeni, da ima delavec možnost vložiti tožbo pri sodišču splošne pristojnosti, ali pri sodišču posebne pristojnosti. Sodišče se lahko izreče za krajevno nepristojno na ugovor tožene stranke, ki ga lahko poda najkasneje v odgovoru na tožbo, do razpisa glavne obravnave. Sodišče pa se po uradni dolžnosti izreče za krajevno nepristojno le, kadar je kakšno drugo sodišče izključno krajevno pristojno, in sicer le ob predhodnem preizkusu tožbe. ZDSS-1 v 2. odstavku 8. člena določa izključno krajevno pristojnost Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani za odločanje v individualnih delovnih sporih, v zvezi s pravicami in obveznostmi iz industrijske lastnine, ki nastanejo med delavcem in delodajalcem na podlagi delovnega razmerja. Na izključno krajevno pristojnost p

Krajevna pristojnost v individualnih delovnih sporih je določena v 8. členu ZDSS-1. Po tej določbi je za odločanje v individualnih delovnih sporih, če je tožeča stranka delavec, poleg sodišča, ki je splošno krajevno pristojno za toženo stranko, pristojno tudi sodišče, na območju katerega se opravlja ali se je opravljalo delo ali bi se moralo opravljati delo ter sodišče, na območju katerega je bilo sklenjeno delovno razmerje. V obravnavani zadevi je tožeča stranka delodajalec, tožena stranka pa delavec, zato je potrebno glede krajevne pristojnosti upoštevati določbe 47. člena ZPP, ki se uporablja na podlagi določb 19. člena ZDSS-1. Ta določa, da je za sojenje splošno krajevno pristojno sodišče, na območju katerega ima tožena stranka stalno prebivališče. Ker ima tožena stranka stalno prebivališče v Ljubljani, Delovno sodišče v Mariboru ni krajevno pristojno za odločanje v obravnavanem individualnem delovnem sporu. Ugovor tožene stranke glede krajevne pristojnosti je zato utemeljen in mu je sodišče prve stopnje pravilno ugodilo.

Pogodba o zaposlitvi med tožnikom in toženo stranko je bila sklenjena za določen čas od 14. 1. 2013 do vključno 13. 1. 2014. Sporna aneksa se nanašata zgolj na napotilo na delo v tujino v obdobju trajanja osnovne pogodbe o zaposlitvi za določen čas v času od 14. 1. 2013 do 17. 3. 2013. Zato ni mogoče slediti pritožbenim navedbam tožnika, da je sklenil delovno razmerje po obeh aneksih v Mariboru. Tožnik je namreč sklenil delovno razmerje po pogodbi o zaposlitvi v Kranju. Oba aneksa urejata le delo v tujini na posameznih projektih, ni pa šlo za novo sklenitev delovnega razmerja. Zato je za odločanje v zadevi krajevno pristojno Delovno in socialno sodišče v Ljubljani, Zunanji oddelek v Kranju in ne Delovno sodišče v Mariboru.

Če je tožeča stranka delavec, je za odločanje krajevno pristojno poleg sodišča, ki je splošno krajevno pristojno za toženo stranko, tudi sodišče, na območju katerega se opravlja ali se je opravljalo delo ali bi se moralo opravljati delo, ter sodišče, na območju katerega je bilo sklenjeno delovno razmerje (prvi odstavek 8. člena ZDSS-1). Zato je tožnik lahko izbiral, ali bo tožbo vložil pri sodišču, ki je splošno krajevno pristojno za toženo stranko, oziroma pri sodišču, na območju katerega je bilo sklenjeno delovno razmerje, ali pa pri sodišču, na območju katerega se je delo opravljalo.

V postopku v delovnih sporih se stranke oziroma udeleženci ne morejo sporazumeti o krajevni pristojnosti (10. člen ZDSS-1). Izbirna pravica iz prvega odstavka 8. člena ZDSS-1 je določena v korist delavca. Ta ima možnost vložiti tožbo pri sodišču splošne pristojnosti, ali pa pri sodišču posebne pristojnosti.

Zakon tožeči stranki ne daje možnosti, da bi še po vložitvi tožbe lahko spreminjala oziroma vplivala na določitev krajevno pristojnega sodišča, ampak se njena pravica v primeru določene izbirne pristojnosti izčrpa že z izbiro sodišča, na katerega vloži zahtevo za pravno varstvo.

Tožnik je lahko izbiral, ali bo tožbo vložil pri Delovnem in socialnem sodišču v Ljubljani, na območju, na katerem se je delo opravljalo, ali pri Delovnem sodišču v Mariboru, Oddelek na Ptuju, kot splošno krajevnem pristojnem sodišču za toženo stranko oziroma sodišču, na območju katerega je bilo sklenjeno delovno razmerje (8. člen ZDSS-1). Tožnik je vložil tožbo na Delovno sodišče v Mariboru. Glede na določbo 3. točke 3. odstavka 13. člena ZDSS-1, bi tožnik tožbo sicer moral vložiti na zunanjem oddelku Delovnega sodišča v Mariboru, saj Delovno sodišče v Mariboru na tem zunanjem oddelku odloča v zadevah z območja sodnih okrajev Ormož in Ptuj. Vendar pa okoliščina, da je tožnik vložil tožbo na sedežu Delovnega sodišča v Mariboru namesto na zunanjem oddelku tega sodišča, ne pomeni, da ne bi moral zunanji oddelek na Ptuju odstopljeno tožbo zavreči kot prepozno, češ da je potrebno šteti, da je tožbo tožnik vložil šele takrat, ko jo je prejel oddelek na Ptuju. Prenos krajevne pristojnosti od sedeža na zunanji oddelek ne more spremeniti dejstva, da je bila tožba vložena pravočasno. Delodajalec ima možnost odpovedati pogodbo o zaposlitvi tudi zaradi kršitev, ki jih je delavec stor

Prvostopenjsko sodišče je pravilno presodilo, da za odločanje v obravnavanem individualnem delovnem sporu ni krajevno pristojno, ker imata obe toženi stranki sedež v Portorožu, kjer so bile sklenjene vse pogodbe o zaposlitvi, delo pa se je opravljalo na ladji in se v nobenem primeru ni moglo opravljati na območju Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani.

Glede na to, da v presojani zadevi ni podana izključna krajevna pristojnost drugega sodišča prve stopnje, se sodišče prve stopnje po uradni dolžnosti ne bi smelo izreči za krajevno nepristojno.

Izbirna pristojnost je določena v korist delavca, kar pomeni, da ima delavec možnost vložiti tožbo pri sodišču splošne pristojnosti ali pri sodišču posebne pristojnosti. Skladno s tem je tožnica lahko izbirala, ali bo tožbo vložila pri Delovnem in socialnem sodišču v Ljubljani (splošno krajevno pristojnem sodišču za toženo stranko) ali pri sodišču, na območju katerega je bilo sklenjeno delovno razmerje, ali pa pri Delovnem sodišču v Mariboru, Oddelek na Ptuju, na območju katerega se je delo opravljalo.

Prvotožena stranka kot pravna oseba odgovarja za škodo, ki jo je njen organ povzročil tožnici pri opravljanju oziroma v zvezi z opravljanjem svojih funkcij, ravno tako odgovarja za škodo, ki jo je pri delu ali v zvezi z delom povzročil njen delavec, ki je bil najprej v funkciji predsednika sveta zavoda, nato pa kot v.d. direktorja zavoda in direktorja. Glede na navedeno je treba v navedeni zadevi upoštevati načelo atrakcije pristojnosti, tako da se šteje, da je za odločanje o obeh zahtevkih, ki ju tožnica vtožuje zoper prvotoženo in drugotoženo stranko, pristojno eno sodišče in sicer v konkretnem primeru krajevno pristojno delovno sodišče, saj gre primarno za spor iz delovnega razmerja. Gre namreč za en življenjski primer, ki ga ni mogoče dejansko ločiti, prav tako pa tožnica uveljavlja odškodninsko odgovornost zoper obe toženi stranki solidarno.