VSM Sodba II Kp 32423/2021

I. Pritožba zagovornika obdolženega A. A. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženca se oprosti plačila sodne takse, nagrada in potrebni izdatki po uradni dolžnosti postavljenega zagovornika v zvezi s pritožbenim postopkom bremenijo proračun.

1Okrožno sodišče v Slovenj Gradcu je z uvodoma navedeno sodbo obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let, po prvem odstavku 173. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), za kar mu je po istem zakonskem določilu izreklo kazen štiri leta zapora. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, medtem ko je po 97. členu ZKP še odločilo, da stroški in nagrada zagovornika, postavljenega po uradni dolžnosti, bremenijo proračun.

2Zoper sodbo se je pritožil obdolženčev zagovornik iz vseh pritožbenih razlogov, in sicer zaradi kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter odločbe o kazenski sankciji. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi, podredno pa zniža izrečeno zaporno kazen.

3Pritožba ni utemeljena.

4Kršitev kazenskega zakona iz 4. točke 372. člena ZKP zagovornik uveljavlja z očitkom, da bi moralo sodišče prve stopnje ob upoštevanju 7. člena KZ-1 za obravnavano kaznivo dejanje, storjeno v času od poletja 2008 do 14. 5. 2011, uporabiti prvi odstavek 183. člena KZ in ne prvi odstavek 173. člena KZ-1, saj je glede na višino predpisane kazni, kakor tudi glede zastaranja kazenskega pregona, KZ za obdolženca milejši od KZ-1.

5Z navedenimi pritožbenimi izvajanji ni mogoče soglašati. Zagovornik sicer pravilno poudarja, da se je v obravnavanem primeru čas izvrševanja kaznivega dejanja raztezal od poletja 2008 do maja 2011, torej v času veljavnosti dveh kazenskih zakonov, to je KZ in KZ-1. Vendar kot ključno pri obravnavi časovne veljavnosti in uporabe kazenskega zakona prezre, da gre pri obravnavanem kaznivem dejanju spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let, za tako imenovano enovito kaznivo dejanje. Obdolžencu se namreč očita dlje časa trajajoče, ponavljajoče in istovrstno ravnanje zoper isto oškodovanko ter izkoriščanje enakih priložnosti, ko je v domačem okolju in ob odsotnosti drugih družinskih članov oziroma kadarkoli se je za to pokazala priložnost z oškodovanko spolno občeval in nad njo izvajal druga spolna dejanja. Glede na opisano povezanost posameznih faktov, ki so obseženi tudi v obdolženčevem enotnem naklepu, se takšna ravnanja obravnavajo kot eno samo kaznivo dejanje. Po ustaljeni sodni praksi je za pravno opredelitev kaznivega dejanja pri enovitem kaznivem dejanju (enako kot pri kolektivnem ali nadaljevanem kaznivem dejanju) pomemben trenutek, ko je storilec prenehal z izvrševanjem zakonskih znakov zadnjega v tem konstruktu zaobseženega storilčevega protipravnega ravnanja.¹ Četudi se je enovito kaznivo dejanje začelo v času veljavnosti prejšnjega zakona in nadaljevalo v času veljavnosti novega zakona, pa je treba uporabiti novi zakon, ne glede na to, kateri zakon je veljal v času storitve predhodnih ravnanj, oziroma četudi novi zakon za storilca ni milejši.² Ker je bilo obravnavano kaznivo dejanje dokončano meseca maja 2011, torej v času veljavnosti KZ-1, je sodišče prve stopnje za obravnavano kaznivo dejanje pravilno uporabilo prvi odstavek 173. člena KZ-1.

6Glede na zgoraj obrazloženo zagovornik s sklicevanjem na določbe 111. člena KZ prav tako neutemeljeno uveljavlja še zastaranje kazenskega pregona, s tem pa kršitev kazenskega zakona iz 3. točke 372. člena ZKP. Za presojo zastaranja v obravnavani zadevi je ključen tretji odstavek 90. člena KZ-1, v skladu s katerim rok za zastaranje kazenskega pregona pri kaznivih dejanjih zoper spolno nedotakljivost, storjenih proti mladoletni osebi, začne teči šele od polnoletnosti oškodovanca (in ne od storitve kaznivega dejanja). V konkretnem primeru je oškodovanka postala polnoletna 15. 5. 2014, kar ob upoštevanju dvajsetletnega zastaralnega roka iz 3. točke prvega odstavka 90. člena KZ-1 pomeni, da o zastaranju kazenskega pregona nikakor ni mogoče govoriti.

7Neutemeljena je tudi pritožbena graja na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je namreč dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno, pri čemer je tako zagovor obdolženca kot tudi ostale personalne in druge zbrane dokaze pravilno ocenilo ter utemeljeno zaključilo, da je obdolžencu storitev očitanega kaznivega dejanja zanesljivo dokazana. Prepričljive in tehtne razloge prvostopenjske sodbe zato pritožbeno sodišče kot pravilne povzema, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa le še dodaja:

8Jedro pritožbenih izvajanj zagovornika je v ponavljanju obdolženčevega zagovora in očitku sodišču prve stopnje, da je neupravičeno sledilo oškodovanki B. B., ki je svojo izpovedbo tekom postopka spreminjala. Prav tako oškodovankine izpovedbe niso potrdile niti zaslišane priče niti drugI dokazi.

9Zagovorniku ni mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje je zagovor obdolženca tehtno ovrglo na podlagi pravilne ocene izpovedb oškodovanke in zaslišanih prič C. C., Č. Č., D. D., E. E. in F. F. ter oškodovankinih zapisov na Facebook Messengerju. Pritožbeno sodišče soglaša z oceno prvostopenjskega sodišča, da je bila oškodovanka v svoji čustveni izpovedbi nadvse prepričljiva, verodostojna in ves čas postopka konsistentna. Zatrjevane neskladnosti v njeni izpovedbi zagovornik povsem neutemeljeno prepozna v časovnih okoliščinah storitve kaznivega dejanja, razlogu njenega prihoda na senik in navedbi števila spolnih odnosov z obdolžencem. Glede na naravo in časovno oddaljenost obravnavanih dogodkov ter takratno starost oškodovanke (od 12 do 15 let) je namreč povsem razumljivo, da se v svoji izpovedbi oškodovanka ni natančno spomnila, katerega leta se je zgodil (prvi) dogodek na seniku. Čas kaznivega dejanja je sicer pomembna modaliteta opisa dejanja, vendar ni odločilna okoliščina.³ Tako je bistveno, da je oškodovanka ta dogodek, vključno z razlogom njenega prihoda na senik, v svojih izjavah večkrat natančno in skladno opisala, nenazadnje pa tudi časovno dovolj določno umestila v kontinuiteto ostalih številnih dogodkov, ki so sledili. Tako zagovornik prezre, da je oškodovanka med drugim pojasnila, da je bila takrat stara 12 ali 13 let, kar utemeljuje v obtožbi zastavljen časovni okvir obravnavanega kaznivega dejanja, da se je dejanje pričelo izvrševati že leta 2008. Ob tem pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da gre pri dlje časa trajajočem kaznivem dejanju spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let, kamor spada tudi obravnavani primer, praviloma za situacijo, da se žrtev spominja, da se je vse skupaj dogajalo skozi več mesecev ali celo več let, na primer v presledkih enega meseca, enkrat na teden, večkrat na teden, ko matere ni bilo doma, kadarkoli se je za to pokazala priložnost in podobno. Žrtev se praviloma ne spominja natančno, kaj točno se je določenega dne oziroma ob določenem storilčevem ekscesu dogajalo, spominja se le določenih aktivnosti storilca v časovnem obdobju, ki so ga najbolj zaznamovale in so se večkrat ponavljale.⁴ Verodostojnosti oškodovanke zato zagovornik ne more omajati niti s problematiziranjem oškodovankine navedbe skupnega števila spolnih odnosov, ki jih je imela z obdolžencem. Oškodovanka je namreč prepričljivo opisala vsa obdolžencu konkretno očitana ravnanja, ki so jo najbolj zaznamovala (1. - 6. alineja izreka izpodbijane sodbe), v splošnem približku pa je v obeh primerih, ki ju v pritožbi izpostavlja zagovornik, zanesljivo potrdila tudi očitek v abstraktnem delu izreka izpodbijane sodbe, da je do spolnih odnosov z obdolžencev prišlo v najmanj desetih primerih (točke 10-49 obrazložitve izpodbijane sodbe).

10Zaključke sodišča prve stopnje o dokazanosti obdolžencu očitanih posameznih ravnanj si zagovornik neutemeljeno prizadeva omajati z golim ponavljanjem obdolženčevega zagovora in napačno interpretacijo izpovedb zaslišanih prič, ki jih zagovornik utemeljuje s poudarjanjem nebistvenih kontrolnih okoliščin. Tako je oškodovanka tudi v zvezi z v pritožbi izpostavljenimi dogodki pod 3. in 4. alinejo izreka izpodbijane sodbe zelo podrobno opisala okoliščine, v katerih je prišlo do obdolžencu očitanih ravnanj – ko je v prvem primeru odšla k babici in obdolžencu na pečen krompir, v drugih dveh primerih pa je obdolženec prišel v njeno sobo, ko sta bila starša v službi, sestri in brat pa „na šolskem kombiju“. Da je do takšnih situacij, v katerih je obdolženec nedvomno imel priložnost izvršiti očitana ravnanja, nedvomno lahko prišlo, se je sodišče prve stopnje prepričalo na podlagi izpovedb kot prič zaslišanih družinskih članov C. C., D. D., Č. Č. in G. G. Slednji so tudi po presoji pritožbenega sodišča prepričljivo opisali takratno dinamiko odnosov in način bivanja v družinski hiši, s svojimi izpovedbami pa verodostojnosti oškodovanke niso z ničemer omajali. Ravno nasprotno. Sodišče prve stopnje je lahko na tej podlagi tehtno zaključilo, da otroci v določenih primerih vendarle niso hodili v šolo z istim kombijem (točka 99 obrazložitve izpodbijane sodbe), medtem ko samo dejstvo, da si je oškodovanka določen čas delila sobo s sorojenci, ne predstavlja nobene ovire, da obdolženec očitanih ravnanj ne bi izvršil. Neutemeljeno zagovornik še navaja, da dvom v oškodovankino izpovedbo glede dogodka pod 6. alinejo izreka izpodbijane sodbe vnaša izpovedba priče G. G., ki se ni spomnila, da bi z obdolžencem in oškodovanko kdaj skupaj ležali na kavču in da bi obdolženec tedaj predvajal pornografske filme. Pritrditi je namreč presoji sodišča prve stopnje, da se priča tega ni spomnila zaradi oddaljenosti dogodka in svoje mladosti. Pri tem pa zagovornik prezre, da je oškodovankino izpovedbo v tem delu potrdil njen oče C. C., ki jih je ravno takrat zalotil na kavču, zato zagovornik tudi v tem delu napačno ocenjuje, da to dejanje ni bilo dokazano s potrebno gotovostjo. Sploh, ker je tudi priča Č. Č. izpovedala, da je obdolženec poskušal otipavati tudi njo.

11Pomislekov v ugotovljeno dejansko stanje zagovornik ne more vnesti niti z navedbami, da opisanih spolnih zlorab oškodovanke ni zaznal nihče iz njene številčne družine. Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje, ki je na podlagi izvedenega dokaznega postopka utemeljeno zaključilo, da so bili oškodovankini starši zaposleni z delom na kmetiji in si kot družina niso posebej zaupali, kakor tudi da zaradi občutkov sramu in obdolženčevega ustrahovanja oškodovanka svoje stiske ni izražala oziroma se zaupala. Ob tem pa zagovornik prezre izpovedbi prič E. E. in F. F., ki sta pojasnila, kako se je oškodovanka pred njima zlomila in povedala, da je bila spolno zlorabljena.

12Zagovornik se pritožuje tudi zoper odločbo o kazenski sankciji. V utemeljitvi se ponovno zavzema za uporabo 183. člena KZ, graja ugotovljene obteževalne okoliščine in predlaga znižanje izrečene zaporne kazni na zakonski minimum. Ni mu mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje je za obravnavano kaznivo dejanje pravilno uporabilo prvi odstavek 173. člena KZ-1, kot je to bilo že pojasnjeno, ob tem pa je tehtno ugotovilo in ocenilo tudi težo obravnavanega kaznivega dejanja, stopnjo obdolženčeve krivde in vse ostale okoliščine, ki so pomembne za izbiro in odmero kazenske sankcije. V okviru presoje obteževalnih okoliščin je utemeljeno poudarilo posledice kaznivega dejanja, pri čemer v pritožbi izpostavljena okoliščina, da oškodovanka ni poiskala strokovne pomoči, za presojo teh posledic ni bistvena. Sploh, ker je oškodovankino travmatično doživljanje obravnavanih dogodkov in njihove posledice sodišče prve stopnje obširno ugotovilo v razlogih izpodbijane sodbe (na primer točke 29, 47 in 103 obrazložitve izpodbijane sodbe). Ob tem utemeljeno ni prezrlo niti trajanja in intenzivnosti samih dejanj ter obdolženčeve vztrajnosti pri izvrševanju kaznivega dejanja, pri katerem je oškodovanko tudi poniževal, saj je morala za njim čistiti. Ravno slednje je sodišče prve stopnje izrecno ugotovilo v točki 46 obrazložitve izpodbijane sodbe, zato zagovornik ne more uspeti z navedbami o nedokazanosti te obteževalne okoliščine, še manj pa s posplošeno pritožbeno navedbo o nedokazanosti kriminalne količine, ki se obdolžencu očita v izreku izpodbijane sodbe. Obdolžencu je tako sodišče prve stopnje znotraj predpisanega kaznovalnega okvirja izreklo ustrezno in primerno dolgo kazensko sankcijo prostostne narave, ki bo pri obdolžencu dosegla namen kaznovanja, zato je po presoji pritožbenega sodišča ne gre spreminjati.

13Iz navedenih razlogov, ko pritožba zagovornika ne navaja več ničesar, kar bi terjalo posebno presojo in odgovor pritožbenega sodišča in ker slednje ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je o pritožbi odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

14Čeprav pritožba zagovornika ni bila uspešna, je pritožbeno sodišče na podlagi četrtega odstavka 95. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP obdolženca oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka, in to iz razlogov, ki jih je sodišče prve stopnje navedlo v točki 113 obrazložitve izpodbijane sodbe, prav tako je iz enakih razlogov, kot že sodišče prve stopnje, odločilo, da nagrada in potrebni izdatki po uradni dolžnosti postavljenega zagovornika v zvezi s pritožbenim postopkom bremenijo proračun (prvi odstavek 97. člena v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP).

¹ Sodbi VS RS I Ips 21275/2012 z dne 24. 7. 2014 in I Ips 212/2010 z dne 9. 6. 2011.
² Primerjaj sodbo VS RS I Ips 13230/2013 z dne 13. 6. 2019 in v njej navedene odločbe.
³ Sodba VS RS I Ips 61594/2013 z dne 5. 12. 2019.
⁴ Sodba VS RS I Ips 212/2010 z dne 9. 6. 2011.