VSM Sodba IV Kp 38417/2020

I. Pritožba obsojenega A. A. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obsojeni A. A. je dolžan plačati sodno takso v višini 60,00 EUR kot strošek pritožbenega postopka.

1Okrajno sodišče v Slovenski Bistrici je z izpodbijano sodbo na podlagi četrtega odstavka 506. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) preklicalo pogojno obsodbo, ki je bila obsojenemu A. A. izrečena s sodbo Okrajnega sodišča v Slovenski Bistrici VII K 38417/2020 z dne 7. 3. 2022, pravnomočna 7. 3. 2022, ter mu v pogojni obsodbi določeno kazen štiri mesece zapora izreklo. Po prvem odstavku 95. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 507. člena ZKP je še odločilo, da je obsojenec dolžan plačati stroške preklicnega postopka, in sicer sodno takso v znesku 65,00 EUR.

2Zoper sodbo se je pritožil obsojenec brez navedbe posebnih pritožbenih razlogov s predlogom, da pritožbeno sodišče postopek preklica pogojne obsodbe ustavi ter mu podaljša rok za izpolnitev denarne obveznosti do oškodovanke X. d.o.o.

3Pritožba ni utemeljena.

4Jedro pritožbenih navedb obsojenca je v zatrjevanju, da je 5. 4. 2023 oškodovancu B. B. v drugi kazenski zadevi Okrajnega sodišča v Celju izpolnil dolgovani znesek v višini 3.106,40 EUR, ki mu ga je posodil zdajšnji delodajalec, kateremu mesečno vrača posojeni denar. Zato je v denarni stiski, saj mu ob stroških za stanovanje in plačevanje preživnine ostane zgolj znesek za preživljanje, stiska pa je po pritožbenih navedbah še toliko večja, saj mu preklic pogojne obsodbe predstavlja izgubo službe.

5Z navedenimi pritožbenimi izvajanji obsojenec ne more uspeti. Kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, obsojenec kljub mesečnim prejemkom okoli 1.800,00 EUR oškodovani družbi X. d.o.o. ni povrnil niti najmanjšega dela dolgovanega zneska, za kar ni bilo objektivnih razlogov. Tudi po presoji pritožbenega sodišča so mesečni prihodki obsojenca ne glede na zatrjevane stroške slednjemu nedvomno omogočali, da bi lahko oškodovani družbi povrnil vsaj manjši del zneska, določenega v posebnem pogoju oziroma ga vračal po obrokih. Takšne okoliščine, ki so omogočale vsaj delno poplačilo dolgovanega zneska, je prvostopenjsko sodišče na strani obsojenca ugotovilo od pravnomočnosti sodbe pa vse do poteka roka za izpolnitev posebnega pogoja, pri čemer je obsojenec tudi na naroku, na katerem je bil zaslišan, zatrjeval, da bo dolg po delih poravnal in kot prvi datum vračila obroka navajal 18. 3. 2023. Vendar iz teh obljub ni bilo nič in so bile zavajajoče. Obsojenec se ni potrudil niti delno poravnati dolga kljub zavedanju, da mu v primeru neizpolnitve obveznosti preti zaporna kazen. Takšnih zaključkov tako ne morejo omajati pritožbene navedbe v smislu, da je obsojenec drugemu oškodovancu poravnal dolgovani znesek, saj ob tem ostaja neizpodbitno, da je ostala oškodovana družba brez slehernega poplačila.

6Ob tem je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo tudi to, da je s 7. 3. 2023 iztekel rok za podaljšanje roka za poplačilo oškodovancu v skladu z 61. členom Kazenskega zakonika (KZ-1), po katerem lahko sodišče podaljša rok za izpolnitev obveznosti le v mejah preizkusne dobe. V konkretnem primeru tako to ni več mogoče in glede na to, da pogojna obsodba ni dosegla svojega namena, je sodišče prve stopnje sprejelo pravilno odločitev, da je pogojno obsodbo preklicalo in obsojencu izreklo določeno zaporno kazen.

7Iz navedenih razlogov, ko pritožbeno sodišče tudi pri uradnem preizkusu ni zasledilo kakšnih kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je bilo treba pritožbo obsojenca kot neutemeljeno zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo (391. člen ZKP).

8Izrek o plačilu sodne takse temelji na določbah prvega odstavka 507. člena ZKP, prvega odstavka 98. člena ZKP in prvega odstavka 95. člena ZKP ter je posledica neuspele pritožbe obsojenca, pri čemer je bila sodna taksa odmerjena v skladu s tarifno številko 74011 Taksne tarife Zakona o sodnih taksah (ZST-1).