UPRS Sodba III U 107/2015-12

I. Tožbi se ugodi tako, da se odločba Agencije Republike Slovenije za kmetijske trge in razvoj podeželja, št. 33151-1/2008/480 z dne 24. 3. 2015, odpravi v delu 1. točke izreka, s katerim je bil zavrnjen del zahtevka tožeče stranke za izplačilo sredstev v višini 16.414,86 EUR, in se v tem delu zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Z uvodoma navedeno (v nadaljevanju izpodbijano) odločbo je Agencija Republike Slovenije za kmetijske trge in razvoj podeželja (v nadaljevanju toženka) odločila, da se tožnikovemu zahtevku za izplačilo sredstev, št. 33151-1/2008/402, določenih v odločbi o pravici do sredstev, št. 33151-1/2008/229 z dne 30. 9. 2011, delno ugodi v višini 3.266,21 EUR, del zahtevka za izplačilo sredstev v višini 16.414,86 EUR pa se zavrne (1. točka izreka), da se sredstva v višini 3.266,21 EUR nakaže na tožnikov transakcijski račun (2. točka izreka) in da posebni stroški v tem postopku niso nastali (3. točka izreka).

2V obrazložitvi odločbe je navedeno, da je pristojno ministrstvo z odločbo o pravici do sredstev z dne 30. 9. 2011 ter spremembami odločb z dne 30. 12. 2011, 20. 7. 2012 in 19. 12. 2013 tožniku odobrilo načrt izvedbenih projektov za leto 2011 v višini do 399.793,06 EUR, pri tem za sofinanciranje projekta "..." (v nadaljevanju projekt TIT) 20.196,00 EUR. Sredstva po načelih pristopa LEADER so se odobrila po postopku in pod pogoji iz Uredbe o ukrepih 1., 3. in 4. osi programa razvoja podeželja Republike Slovenije za obdobje 2007-2013 v letih 2011-2013 (v nadaljevanju Uredba). Tožnik je pravočasno vložil zahtevek za izplačilo nepovratnih sredstev za projekt TIT v višini 19.681,07 EUR s priloženo dokumentacijo. Toženka se sklicuje na 56. člen Zakona o kmetijstvu (v nadaljevanju ZKme-1). Navaja, da je tožnik pri pristojnem ministrstvu 27. 11. 2013 podal zahtevek za spremembo obveznosti projekta, med drugim za spremembo kazalnikov uspešnosti, kjer se število tabel poveča z 21 na 22, in za prilagoditev lokacij tabel, ki jih toženka opredeli z oznakami Z1 do Z16 in P1 do P6 ter navedbo katastrske občine in parcelne številke pri vsaki od njih. Spremembe so bile potrjene z odločbo z dne 19. 12. 2013, po kateri se lahko spremenijo tudi lokacije tabel, skladno s parcelnimi številkami, navedenimi v zahtevku za spremembo, pri čemer kasnejša sprememba lokacije pomeni vsebinsko spremembo obveznosti. Toženka je tožnika pozvala k razjasnitvi zahtevka za izplačilo, med drugim, naj pove, kje stoji vseh 22 tabel, kar je sporočil 23. 12. 2014. Pri administrativnem pregledu zahtevka je bilo ugotovljeno, da je 9 tabel na lokacijah, odobrenih z odločbo z dne 19. 12. 2013, 13 tabel pa ne. Ker tožnik ni podal zahtevka za vsebinsko spremembo obveznosti, mu je toženka pri računu, ki ga je 26. 5. 2014 izdal ... s.p., priznala oblikovanje, izdelavo, fotografiranje in postavitev za 9 tabel, za 13 pa ne. Priznani del računa je 6.897,00 EUR brez DDV, kar ob 85 % deležu sofinanciranja znaša 5.862,45 EUR. V nadaljevanju se toženka sklicuje na določbe prvega, drugega in tretjega pododstavka prvega odstavka 30. člena Uredbe Komisije (EU) št. 65/2011 z dne 27. januarja 2011 o določitvi podrobnih pravil za izvajanje Uredbe Sveta (ES) št. 1698/2005 glede izvajanja kontrolnih postopkov in navzkrižne skladnosti v zvezi z ukrepi podpore za razvoj podeželja (v nadaljevanju Uredba 65/2011/EU). Ugotavlja, da razlika med zneskom, ki se upravičencu plača izključno na podlagi zahtevka za plačilo ter zneskom, ki se plača po pregledu upravičenosti zahtevka (11.473,64 EUR), znaša 41,70 % priznane vrednosti zahtevka in torej presega 3 %, zato se uporabi sankcija dodatnega znižanja za znesek razlike. Zahtevani znesek se torej zmanjša za dvakratnik razlike (16.414,86 EUR) in tako tožniku pripada izplačilo 3.266,21 EUR.

3Tožnik ugovarja, da je navedena odločba v zavrnilnem delu 1. točke izreka nezakonita in jo zato v tem delu izpodbija s tožbo v upravnem sporu. Toži iz razlogov absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da sodišče razsodi, da se tožbi ugodi in se izpodbijana odločba v delu 1. točke izreka, v katerem je bil zavrnjen tožnikov zahtevek za izplačilo sredstev v višini 16.414,86 EUR, odpravi in spremeni tako, da se zahtevku za izplačilo sredstev v navedeni višini ugodi, podredno pa, da se v izpodbijanem delu odločba odpravi in v tem delu zadeva vrne toženki v ponovni postopek. V vsakem primeru zahteva, da mu toženka povrne stroške tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4V tožbi poudarja, da je bil projekt TIT potrjen s pravnomočno odločbo o pravici do sredstev z dne 30. 9. 2011, na katero sta stranki in sodišče vezani. Tožniku je bilo naloženo, da vse projekte izvede v skladu z načrtom izvedbenih projektov za leto 2011, ter odločeno, da se kot upravičeni stroški za izvedbo projektov štejejo tisti stroški, ki nastanejo v zvezi s projektnimi aktivnostmi, izvedenimi v relevantnem časovnem obdobju. Postavitev tabel z ustrezno vsebino in videzom je bila hkrati določena kot cilj obravnavanega projekta. Table so bile postavljene, vsi načrtovani cilji in rezultati projekta so bili doseženi, kar priznava tudi toženka, ki pri pregledu na kraju samem ni ugotovila nepravilnosti. Za konkretno odločitev je bistveno, da je tožnik pravočasno vložil zahtevek za izplačilo sredstev in izkazal, da so zaradi realizacije projekta TIT, ki brez postavitve tabel ne bi dosegel cilja, dejansko nastali uveljavljani stroški. Toženka bi morala v okviru administrativne kontrole zahtevka preveriti le, ali je izdatek v zvezi s postavljenimi tablami dejansko nastal, ne sme pa ponovno kontrolirati, ali je upravičen ali ne. To namreč pomeni poseg v tožnikove pridobljene pravice, saj je bilo že s pravnomočno odločbo o pravici do sredstev z dne 30. 9. 2011 odločeno, da je upravičen do sofinanciranja projekta, z izpodbijano odločbo pa nato brez utemeljenih razlogov sprejeta drugačna odločitev. Glede lokacij tabel tožnik poudarja, da je vseh 22 postavljenih znotraj predvidenih območij usmerjanja ob znamenitostih in vpadnicah v Občino Ilirska Bistrica ter da je zanje pridobil vsa soglasja, kar je preverila tudi toženka. Ta tudi ni zahtevala, da bi tožnik že pri prijavi in potrditvi projekta imel soglasja za table oziroma njihove lokacije. Konkretna mikrolokacija se lahko spremeni po naravi stvari in zaradi razlogov, na katere ni mogoče vplivati in jih predvideti, o čemer je tožnik toženko seznanil in si zato pridržal pravico do spremembe lokacij znotraj območja označevanja. Do minimalnih odstopanj pri lokacijah je namreč prišlo zaradi razlogov izven tožnikove sfere, kot rečeno, zahtev lastnikov posameznih zemljišč, predvsem pa na podlagi navodil in soglasij pristojnih institucij: Direkcije RS za ceste in Agencije RS za okolje in prostor. Tožnik pove še, da sta bili pri tablah Z9 in Z15 v zahtevku za spremembo obveznosti očitno pomotoma navedeni napačni parcelni številki, ki ne obstajata, ne glede na to pa sta bili tabli postavljeni prav na mestu, kjer sta bili predvideni. Vsekakor ne gre za vsebinsko spremembo obveznosti, opredeljenih v odločbi o dodelitvi sredstev oziroma potrditvi projekta, ki bi lahko vodila do zavrnitve povračila stroškov oziroma celo dodatnega znižanja izplačila. Uporaba te sankcije na podlagi 30. člena Uredbe 65/2011/EU ni utemeljena, saj tožnik glede na povedano ne more biti odgovoren za vključitev nepriznanih stroškov v zahtevek za izplačilo. Poudarja, da si je pridržal pravico do spremembe lokacij konkretnih tabel in o tem seznanil toženko, da je v zahtevku za izplačilo z razjasnitvami navedel lokacije, na katerih je skladno s pridobljenimi soglasji postavil table, s čimer je realiziral projekt po potrjenem načrtu izvedbenih projektov za leto 2011, in da torej toženke ni zavajal. Da se dejanske lokacije tabel v celoti ujemajo s tistimi, ki jih je navedel, je bilo ugotovljeno tudi ob pregledu na kraju samem.

5Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri izdani odločbi, prereka tožbene navedbe in predlaga, da sodišče tožbo zavrne. Obrazlaga svojo funkcijo akreditirane plačilne agencije, ki vodi upravne postopke, v katerih preverja izpolnjevanje pogojev za odobritev nepovratnih sredstev, izpolnjevanje pogojev za njihovo izplačilo in izpolnjevanje obveznosti, ki izhajajo iz pravice do sredstev. V tovrstnih zadevah se vodi t.i. dvofazni postopek, skladno z določbami ZKme-1 in subsidiarno določbami Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), predvsem pa zahtevami Uredbe 65/2011/EU. V konkretnem primeru se je odločalo o zahtevku za izplačilo sredstev, kar pomeni drugo fazo odločanja. V tem postopku se v skladu z Uredbo 65/2011/EU opravi administrativni pregled in pregled na kraju samem, glede dokaznega postopka pa se uporabijo pravila ZUP. Toženka opozarja na pravico stranke, da vloži zahtevek za spremembo obveznosti. Čeprav je tožnik že izkoristil predpisane tri možnosti, mu pristojno ministrstvo v odločbi z dne 19. 12. 2013 ni odreklo pravice, da vloži nadaljnji zahtevek za spremembo obveznosti. Zato se neutemeljeno sklicuje, da si je pridržal pravico do spremembe lokacij posameznih tabel zaradi pridobivanja potrebnih soglasij. Toženka se strinja, da se lahko po naravi stvari in zaradi drugih razlogov, na katere ni mogoče vplivati ali jih vnaprej predvideti, konkretna lokacija spremeni, se pa sprašuje, s kakšnim interesom je bil vložen zadevni projekt in ali je tožnik ravnal dovolj skrbno. Tožnik tudi ni vložil pravnega sredstva zoper odločbe o odobritvi sprememb iz odločbe o pravici do sredstev, te so pravnomočne in je zato toženka morala upoštevati potrjene lokacije oziroma parcelne številke, čeprav si je tožnik pridržal pravico do njihovih sprememb. Ker je ugotovila neujemanja, je tožniku poslala poziv za razjasnitev, ki jo je tožnik poslal 23. 12. 2014. Po tem je opravila administrativni pregled in ugotovila, kar je razvidno iz obrazložitve odločbe. Toženka ne zanika, da je bila seznanjena z možnostjo spremembe lokacij, kar pa ne pomeni, da je bila spremembe zavezana upoštevati. Pri pregledu na kraju samem je kontrolor opravljal kontrolo na lokacijah, navedenih v zahtevku, ter je dejansko ugotovil resničnost navedb in uspešno izvedenih del (postavljenih tabel) na lokacijah, ki se popolnoma ujemajo z navedenimi v zahtevku. Vendar toženka lahko prizna samo tiste upravičene stroške, ki so bili odobreni v odločbi o pravici do sredstev, uveljavljani v zahtevku in dejansko ugotovljeni na terenu. Glede sankcije iz 30. člena Uredbe 65/2011/EU dodaja, da se znižanje ne uporabi, če upravičenec lahko dokaže, da ni odgovoren za vključitev neupravičenega zneska v zahtevek za izplačilo. Pri tem ni predpisan način obravnavanja oziroma poteka dokaznega postopka, ki ga je treba izvesti pred odločitvijo, zato je postopek potekal skladno z ZUP (146. člen - poziv na razjasnitev zahtevka). Na podlagi dejstev in dokazov, ki jih je predložil tožnik, je toženka odločila, da je odgovoren za odstopanje v višini zaprošenih in upravičenih sredstev. Toženka ne oporeka, da so bili vsi načrtovani cilji in rezultati projekta doseženi in izpolnjeni, ne soglaša pa, da zgolj sprememba lokacije posameznih tabel ne more pomeniti bistvene vsebinske spremembe obveznosti po potrjenem projektu.

6Tožnik v nadaljnji vlogi vztraja pri svojih stališčih in zavrača argumentacijo toženke. Le-ta niti ne nasprotuje lokacijam 13 tabel, ampak tožniku očita, da ni zahteval spremembe obveznosti projekta, obenem pa, da je to pravico že izčrpal. Tožnik ugovarja uporabi sankcije kazenskega znižanja izplačila tre poudarja, da je bilo pri pregledu na kraju samem je bilo ugotovljeno, da se dejanske lokacije tabel ujemajo s tistimi iz zahtevka za izplačilo. Toženka odločitve ni ustrezno obrazložila, ampak skuša to storiti šele v odgovoru na tožbo in s tem za nazaj sanirati izpodbijano odločbo.

7Sodišče je odločilo brez glavne obravnave na podlagi 1. alineje drugega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

K I. točki izreka:

8Tožba je utemeljena.

9Z izpodbijano odločbo je bilo odločeno o tožnikovemu zahtevku za izplačilo sredstev za projekt TIT v višini 19.681,07 EUR, in sicer je toženka, kot izhaja iz 1. točke izreka, zahtevku za izplačilo sredstev, določenih v odločbi o pravici do sredstev, delno ugodila v višini 3.266,21 EUR, del zahtevka za izplačilo sredstev v višini 16.414,86 EUR pa je zavrnila. Samo v tem, zavrnilnem delu se odločba izpodbija s tožbo in to je torej predmet upravnega spora.

10V konkretni zadevi gre za odločanje v skladu z določbami ZKme-1, po katerih se stranki najprej izda odločba o pravici do sredstev (53. člen). Kot izhaja iz 56. člena ZKme-1, za izplačilo sredstev nato stranka vlaga zahtevke; če zahtevku stranke ni v celoti ugodeno, pristojni organ o zahtevku odloči z odločbo.

11Sodišče ugotavlja, da je toženka kršila pravila postopka, to je določbe ZUP, ki jih je, ker oziroma kolikor ni predpisano drugače, treba uporabiti v obravnavani zadevi. Tožniku namreč pred izdajo odločbe ni dala možnosti, da se izreče o odločilnih dejstvih in okoliščinah tako, kot bi bilo to treba glede na način vodenja konkretnega postopka. To pa pomeni bistveno kršitev pravil upravnega postopka (3. točka drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi s 3. točko prvega odstavka 64. člena ZUS-1).

12Kot izhaja iz predloženih spisov, je toženka ob obravnavi zahtevka za izplačilo sredstev ugotavljala dejstva in okoliščine v zvezi z upravičenimi stroški, tožnika je pozvala k razjasnitvi zahtevka ter glede na določbe Uredbe 65/2011/EU opravila pregled na kraju samem in administrativni pregled zahtevka. O zadevi torej ni odločala v skrajšanem postopku; da bi bili izpolnjeni pogoji za takšen postopek iz 144. člena ZUP, toženka niti ne trdi, ampak se v odgovoru na tožbo tudi sama sklicuje na določbe 146. člen ZUP o posebnem ugotovitvenem postopku. Kot je v tej zvezi to sodišče pojasnilo že v sodbi, št. I U 509/2013 z dne 17. 6. 2014, okoliščina, da je organ odločal na podlagi zahteve tožnika in v njej ter prilogah (in pojasnilih) navedenih podatkov, še ne pomeni, da so bili izpolnjeni pogoji za skrajšani postopek. V navedeni sodbi je zavzelo tudi stališče, da možnost dopolnjevanja oziroma pojasnjevanja vloge ne pomeni zagotavljanja sodelovanja stranke v posebnem ugotovitvenem postopku tako, kot zahteva načelo zaslišanja stranke, po katerem je treba, med drugim, stranki dati možnost, da se izreče o vseh okoliščinah in dejstvih, ki so bila navedena v ugotovitvenem postopku, ter da se seznani z uspehom dokazovanja oziroma rezultati ugotovitvenega postopka in se o tem pred izdajo odločbe izreče (9. in 146. člen ZUP). Navedena stališča, pri katerih je sodišče vztrajalo tudi v sodbi, št. I U 1548/2015 z dne 10. 8. 2016, so relevantna tudi za obravnavano zadevo. Povedanega ne spremeni dejstvo, da je bila tožniku omogočena prisotnost pri pregledu na kraju samem in da mu je bil vročen zapisnik o tem, saj ugotovitve tega pregleda, kot navaja sama toženka, za zavrnitev dela zahtevka niso bile odločilne, ampak so bile to ugotovitve (kot je razbrati iz poteka postopka po spisih) naknadnega administrativnega pregleda. Glede na navedeno bi morala toženka po zaključenem ugotovitvenem postopku tožnika seznaniti z rezultati ugotovitvenega postopka in mu dati možnost, da se o njih izreče pred izdajo odločbe.

13Dosledno spoštovanje pravice stranke, da se pred izdajo odločbe izjavi o vseh pomembnih dejstvih in okoliščinah, prispeva, da se pretresejo vsi za odločitev relevantni argumenti in s tem pripomore, da se postopku pravilno in popolno ugotovi dejansko stanje ter pravilno uporabi materialno pravo, odločba pa ustrezno obrazloži. V konkretnem primeru zaradi opisane kršitve tista vprašanja, ki bi morala biti obravnavana že v upravnem postopku in nato v obrazložitvi odločb, stranki razčiščujeta šele v sodnem postopku. Zato je treba povedati, da po ustaljeni sodni praksi z odgovorom na tožbo obrazložitve odločbe ni mogoče nadomestiti oziroma sanirati. Vsa za odločitev relevantna dejanska in pravna vprašanja morajo biti obravnavana že v upravnem postopku ter argumentirana v obrazložitvi izdane odločbe (prvi odstavek 214. člena ZUP). V nasprotnem primeru namreč stranka odločbe ne more učinkovito izpodbijati, sodišče pa ne polno preizkusiti pravilnosti in zakonitosti odločbe. Še toliko bolj povedano velja, kadar gre, kot v obravnavanem primeru, za zgolj enostopenjski upravni postopek, v katerem ni možnosti, da bi razloge odločitve pred njenim sodnim preizkusom dopolnil oziroma popravil drugostopenjski organ. Če odločbe ni mogoče preizkusiti, pa je to nadaljnja bistvena kršitev pravil upravnega postopka (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP) in s tem razlog za odpravo odločbe.

14Glede okoliščin oziroma ugovorov, ki jih je tožnik podal v tožbi in ki v upravnem postopku niso bili obravnavani, čeprav bi lahko bili pomembni za odločitev, sodišče izpostavlja tožbene navedbe, ki nakazujejo, da so bile z odločbo z dne 19. 12. 2013 odobrene spremembe obveznosti tako, da so bile pri posameznih lokacijah navedene neobstoječe parcelne številke (na kar bi lahko kazali tudi pripisi v upravnih spisih). V zvezi s tem se zastavlja vprašanje, ali gre le za pisno pomoto (ki jo je mogoče kadarkoli popraviti po 223. členu ZUP) ali pa za odločbo, ki je v določenem delu sploh ni mogoče izvršiti. Odločba, ki oziroma kolikor je ni mogoče izvršiti, je namreč nična (3. točka prvega odstavka 279. člena ZUP) in se zato nanjo ni mogoče sklicevati, ampak bi bilo treba v takšnem primeru upoštevati predhodno odločbo (o pravici do sredstev) in tam določene tožnikove obveznosti. Kako natančno so bile te obveznosti, tudi v smislu lokacij tabel, opredeljene v odločbi o pravici do sredstev oziroma v načrtu izvedbenih projektov in njegovi dopolnitvi, na kar se omenjena odločba sklicuje, pa v izpodbijani odločbi tudi sicer ni obrazloženo.

15V obravnavani zadevi je toženka uporabila tudi sankcijo znižanja izplačila po prvem odstavku 30. člena Uredbe 65/2011/EU. Po četrtem pododstavku navedene določbe se ta sankcija ne uporabi, če lahko upravičenec (tožnik) dokaže, da ni odgovoren za vključitev neupravičenega zneska v zahtevek. Iz poteka konkretnega postopka in predloženih spisov zadeve je mogoče razbrati, da oseba, ki je vodila postopek, najprej ni štela, da je iz razlogov, na katere se sklicuje toženka, nepriznani znesek v zahtevek vključen neupravičeno in da je tožnik tako lahko sklepal, da so njegova pojasnila o spremembah posameznih mikrolokacij tabel sprejeta; šele po administrativnem pregledu zahtevka, ki je sledil, je bilo ugotovljeno drugače. Glede na navedeno bi bilo treba v konkretnem primeru tožniku pred izdajo odločbe predočiti (drugačne) rezultate administrativnega pregleda, ker sicer upravičenec ne more učinkovito izkoristiti pravice do obrambe v zvezi z vključitvijo neupravičenega zneska v zahtevek, ki mu jo omogoča citirana določba Uredbe. Tožnikove s tega vidika podane navedbe in argumente, vključno s tistimi, ki jih je navedel v t.i. razjasnitvi zahtevka, bi morala toženka konkretno obravnavati v obrazložitvi izdane odločbe, ki se zato še dodatno pokaže kot pomanjkljiva.

16Glede na navedene bistvene kršitve pravil postopka, na katere sodišče v upravnem sporu pazi že po uradni dolžnosti in zaradi katerih ni mogoče zaključiti, da je bilo dejansko stanje v zvezi z upravičenimi stroški in izrečeno sankcijo v celoti pravilno ugotovljeno, posledično pa tudi ne preizkusiti, ali je bilo pravilno uporabljeno materialno pravo, je sodišče na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo tako, da je odločbo toženke v izpodbijanem zavrnilnem delu odpravilo in zadevo v tem delu vrnilo toženki v ponovni postopek. Predlogu, naj samo odloči o stvari, sodišče ni sledilo. Takšno odločanje je po prvem odstavku 65. člena ZUS-1 predvideno zgolj kot možnost, ki pomeni izjemo od temeljnega koncepta upravnega spora, katerega bistvo je sodni nadzor nad zakonitostjo aktov, s katerimi uprava posega v položaj posameznika, in ne prevzemanje njenih funkcij. Narava konkretne zadeve takšnega odločanja ne zahteva, pa tudi podatki postopka ter predloženi spisi zadeve zanesljive podlage za odločitev ne dajejo.

17V ponovnem postopku naj toženka ob upoštevanju stališč iz te sodbe dopolni postopek, razčisti vse relevantne okoliščine in tožniku da možnost, da se izreče o rezultatih ugotovitvenega postopka, nato pa izda odločbo in se v njej konkretno opredeli do vseh tožnikovih navedb in ugovorov.

18Zaradi odločanja v ponovnem postopku sodišče dodaja, da sicer tožbenim stališčem v celoti ni mogoče slediti. V tovrstnih zadevah se, kot izhaja tudi iz sodne prakse (npr. sklep Vrhovnega sodišča, št X Ips 418/2010 z dne 21. 12. 2011), vodi t.i. dvofazni postopek. Z izdano odločbo o pravici do sredstev iz 53. člena ZKme-1 se stranki odobri šele možnost koriščenja sredstev. Za njihovo izplačilo mora stranka nato vložiti zahtevek (prvi odstavek 56. člena ZKme-1). Pri odločanju o tem zahtevku se preveri tudi, ali je skladen z zahtevami iz odločbe o pravici do sredstev, saj se, kolikor ni tako, po določbi četrtega odstavka 56. člena ZKme-1 zahtevek za izplačilo sredstev zavrne. Na pravnomočnost odločbe o pravici do sredstev se torej ni mogoče sklicevati v smislu, kot to zagovarja tožnik. ZKme-1 v 54. členu ureja tudi spremembo obveznosti, določenih v odločbi o pravici do sredstev. Iz prvega odstavka tega člena izhaja, da se obrazloženemu zahtevku stranke za spremembo obveznosti ugodi le, če bi bile tudi s spremembo obveznosti izpolnjene vse zahteve iz predpisov in javnega razpisa ter dosežen namen, za katerega je bila stranki dodeljena pravica do sredstev. Ob takšni zakonski ureditvi se jasno izkaže, da zgolj sklicevanje na to, da so namen oziroma cilji projekta ne glede na spremembe doseženi, za drugačno odločitev v zadevi ne more zadoščati.

K II. točki izreka:

19Po določbi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 se v primeru, če je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo, tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Na tej podlagi je sodišče, ker je bila zadeva rešena na seji in je tožnico v postopku zastopala pooblaščena odvetniška družba, tožnici priznalo stroške v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), ki se ob upoštevanju, da je pooblaščenka tožnice zavezanka za DDV, skladno z ustaljenimi stališči Vrhovnega sodišča, povečajo za 22 % DDV. Toženka mora tako tožnici povrniti skupaj 347,70 EUR stroškov postopka, od poteka paricijskega roka dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi. S Pravilnikom določeni pavšalni znesek zajema tudi materialne izdatke.

20Za tožbo plačano sodno takso bo tožniku vrnilo sodišče po uradni dolžnosti (36. in 37. člen Zakona o sodnih taksah ter opomba 6.1.c taksne tarife tega zakona).