VDSS Sodba Pdp 350/2023

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške postopka.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek na ugotovitev, da je pogodba o zaposlitvi z dne 24. 8. 2021, sklenjena med tožečo stranko in toženo stranko za delovno mesto računalničar organizator informacijskih dejavnosti, sklenjena za nedoločen čas; da delovno razmerje tožnika pri toženi stranki ni prenehalo dne 31. 8. 2022, temveč še vedno traja z vsemi pravicami in obveznostmi, kot to izhaja iz pogodbe o zaposlitvi z dne 24. 8. 2021; da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati na delo na delovno mesto „računalničar organizator informacijskih dejavnosti“ ter mu za čas trajanja nezakonitega prenehanja delovnega razmerja od 1. 9. 2022 dalje do vrnitve nazaj na delo priznati neprekinjeno delovno dobo in jo vpisati v matično evidenco pri ZPIZ; da je tožena stranka dolžna tožniku za čas od 1. 9. 2022 do vrnitve nazaj na delo obračunati mesečno nadomestilo plače v znesku 732,05 EUR bruto, od tega zneska plačati pripadajoče davke in prispevke ter mu na njegov osebni račun izplačati neto plače, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od neto zneska od 18. v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila, vse v roku 8 dni pod izvršbo (I. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje pravdne stroške (II. točka izreka).

2Zoper navedeno sodbo, razen glede odločitve, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da so osnovne naloge delovnega mesta „računalnikar organizator informacijske dejavnosti“ usmerjene v delo z učenci pri izvajanju učno-izobraževalnega procesa z uporabo računalnika, kar pa tožnik ni počel, saj ni izvajal pedagoškega dela. Resda naloge tega delovnega mesta zajemajo tudi vzdrževalna dela računalnikarja v manjšem obsegu in ravno to je opravljal tožnik, ker je bil zaposlen s krajšim delovnim časom. Dejansko tožnik ni opravljal nalog tega delovnega mesta, temveč je opravljal povsem druga dela, in sicer dela „vzdrževalca računalniške opreme“. Do teh navedb se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Tožnik ima podpisano tudi pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za krajši delovni čas z delodajalcem Glasbena šola A. in je pri tem delodajalcu zaposlen na delovnem mestu „vzdrževalec računalniške opreme“, kar vse je dejansko počel tudi pri toženi stranki. Zaposlitev na delovnem mestu, kot ga je imela sistemiziranega tožena stranka, ni bila potrebna za nemoteno opravljanje dela. Toženka bi glede na delovne potrebe morala sistemizirati delovno mesto, ki ga je dejansko potrebovala, to pa je „vzdrževalec računalniške opreme“. Pogodbe o zaposlitvi za določen čas so zato nezakonite. Toženka že tri leta ne dobi ustreznega kandidata za razpisano delovno mesto in gre za skrivanje za določbo 6. odstavka 109. člena ZOFVI. Namen zakonodajalca pri tej določbi zagotovo ni bil, da bi lahko delodajalec v nedogled z delavcem sklepal pogodbe o zaposlitvi za določen čas in to za kadre, ki jih v državi primanjkuje. Pravilnik o normativih in standardih za izvajanje programa osnovne šole res nima predvidenega delovnega mesta „vzdrževalec računalniške opreme“, je pa namenjen temu, da se pravno-formalno urejajo zadeve iz dejanskega stanja, ki potrebujejo hiter odziv. Tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku ugodi, oziroma jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

3V odgovoru na pritožbo toženka prereka tožnikove navedbe. Pritožbenemu sodišču predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in na njegovi podlagi tudi materialno pravo pravilno uporabilo, pri tem pa ni storilo očitanih in uradoma upoštevnih kršitev procesnih pravil. Sodbo je mogoče preizkusiti, saj vsebuje vse pravnorelevantne dejanske ugotovitve, na podlagi katerih je mogoče materialnopravno odločiti o neutemeljenosti tožbenega zahtevka. Sodišče prve stopnje je upoštevalo in se opredelilo do vseh za odločitev pomembnih trditev, tudi do trditev tožnika, da ni opravljal dela po sklenjeni pogodbi o zaposlitvi, temveč druga dela, ki spadajo v delokrog delovnega mesta „vzdrževalec računalniške opreme“. Smiselno zatrjevana kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tako ni podana.

6Po pravilni presoji sodišča prve stopnje je tožena stranka s tožnikom v obdobju od 16. 1. 2020 do 31. 8. 2022 zakonito sklenila več pogodb o zaposlitvi za določen čas (zadnja pogodba z dne 24. 8. 2021 se je iztekla 31. 8. 2022) iz razloga neizpolnjevanja razpisnih pogojev, zaradi česar je utemeljeno zavrnilo tožnikov zahtevek iz naslova transformacije delovnega razmerja iz določenega v nedoločen čas.

7Skladno s 56. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1)¹ se, ko je pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena v nasprotju z zakonom ali kolektivno pogodbo, šteje, da je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Po petnajsti alineji prvega odstavka 54. člena ZDR-1 se lahko pogodba o zaposlitvi za določen čas sklene (tudi) v drugih primerih, ki jih določa zakon ali kolektivna pogodba. Šesti odstavek 109. člena Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (ZOFVI²), veljaven v času sklepanja pogodb o zaposlitvi, dopušča sklenitev pogodbe o zaposlitvi za dobo največ enega leta, če nihče od prijavljenih kandidatov ne izpolnjuje zahtevanih pogojev za zaposlitev in je taka zaposlitev potrebna zaradi nemotenega opravljanja dela. Gre za posebno možnost sklenitve delovnega razmerja, na način oziroma pod pogoji, ki so predvideni v zakonu. Ta primer ne izključuje možnosti, da se delovno razmerje z istim delavcem in za isto delovno mesto ne sklene tudi večkrat in za čas, ki skupaj znaša več kot dve leti - vsakič pod pogoji, po postopku in v trajanju kot je predvideno.³ Nasprotno pritožbeno zatrjevanje, ni utemeljeno.

8Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožena stranka s tožnikom ni mogla skleniti pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto „računalničar organizator informacijskih dejavnosti“, saj tožnik ni izpolnjeval izobrazbenega pogoja- univerzitetne izobrazbe (VII/2) oziroma druge bolonjske stopnje, kar je bilo zahtevano v razpisu in je tudi pogoj za zasedbo tega delovnega mesta po predpisih, veljavnih na področju vzgoje in izobraževanja (92. člen in 94. člen ZOFVI; 5. točka 5. člena Pravilnika o izobrazbi učiteljev in drugih strokovnih delavcev v izobraževalnem programu osnovne šole, Pravilnik⁴). To med strankama niti ni sporno. Hkrati se na noben razpis ni prijavil kandidat, ki bi izpolnjeval predpisane pogoje, zaposlitev pa je bila, kot izhaja iz vsebine obrazložitve, potrebna zaradi nemotenega opravljanja dela. To pomeni, da je bil vseskozi podan zakonski razlog za sklenitev pogodb o zaposlitvi za določen čas. Ker tožnik v času sklepanja pogodbe o zaposlitvi pri toženi stranki ni imel ustrezne izobrazbe, glede na določbe ZOFVI in citiranega pravilnika, za to delovno mesto ni mogel zakonito skleniti pogodbe za nedoločen čas in mu sodišče takega delovnega razmerja tudi ne bi moglo zakonito priznati.

9Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik opravljal dela in naloge v skladu s sklenjenimi pogodbami o zaposlitvi in opisom delovnega mesta, ki ga je zasedal, ter da je bilo njegovo delo potrebno za nemoteno izvajanje pouka oziroma dejavnosti šole. Slednje je ugotovilo na podlagi tako zaslišanja ravnatelja kot zaslišanja tožnika, ki je tudi sam pojasnil, da je poleg skrbi za računalniško opremo v delovnem procesu sodeloval z učenci, učitelji, vzgojitelji in tehničnim osebjem. Pripravljal je navodila za pomoč uporabnikom, pomagal je učencem, ki niso znali uporabljati programov, pomagal je pri pripravi videoposnetkov za prireditve, izdeloval ankete za starše, šolske aplikacije, objavljal novice na spletnih straneh, itd. Da so bile te naloge, ki jih je tožnik opravljal, dejansko potrebne za zagotovitev nemotenega delovnega procesa, tožnik v pritožbi niti ne zanika. Po pravilni presoji sodišča prve stopnje je tožnik opravljal delovne naloge iz opisa tega delovnega mesta, pri čemer je sodeloval tudi pri vzgojno-izobraževalnem delu in ni opravljal zgolj vzdrževalnih del na računalniški opremi. Sodišče prve stopnje je sicer ugotovilo, da tožnik glede na to, da je bil zaposlen le za polovični delovni čas, ni opravljal vseh del, ki so zajeta v opisu del in nalog po pogodbi o zaposlitvi, vendar navedeno ne vpliva na pravilen zaključek, da je tožnik še vedno opravljal dela in naloge delovnega mesta, za katerega je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Prav tako na takšen pravilen zaključek in na odločitev v tej zadevi ne vpliva morebitno prekrivanje določenih nalog, ki jih je opravljal tožnik, z deli in nalogami drugega delovnega mesta, ki ga toženka niti ni imela sistemiziranega („vzdrževalec računalnike opreme“).

10Sprejem akta o sistemizaciji delovnih mest je v izključni pristojnosti delodajalca in ne more biti predmet presoje v individualnem delovnem sporu, v katerem se lahko presojajo le odločitve delodajalca, ki se nanašajo na uresničevanje pravic in obveznosti iz delovnega razmerja ter v tej zvezi na presojo pravilnosti in zakonitosti sklenjene pogodbe o zaposlitvi. Iz tega razloga so nebistvene pritožbene navedbe, da bi morala tožena stranka sistemizirati delovno mesto „vzdrževalec računalniške opreme“, ker je po stališču tožnika dejansko potrebovala to delovno mesto in ne delovnega mesta „računalnikar - organizator informacijske dejavnosti.“ Kot je tožniku pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, glede na določbe Pravilnika o normativih in standardih za izvajanje programa osnovne šole⁵, osnovne šole (med njimi tudi tožena stranka) nimajo sistemiziranega delovnega mesta „vzdrževalec računalniške opreme“, ampak „računalnikar - organizator informacijske dejavnosti“, delavec pa ne more skleniti pogodbe o zaposlitvi in ne more biti razporejen na delovno mesto, ki ni sistemizirano s splošnim aktom delodajalca. Pritožbeno sodišče dodaja, da tožnik zahtevka v tej smeri sicer ni postavil, saj zahteva transformacijo delovnega razmerja na delovnem mestu „računalnikar - organizator informacijske dejavnosti“, za kar pa, kot pojasnjeno, ne izpolnjuje izobrazbenega pogoja. Tožena stranka je torej sistemizirala delovno mesto glede na potrebe, ki jih je imela in skladno s predpisi, veljavnimi na področju vzgoje in izobraževanja. Tudi ni ravnala nezakonito s tem, ker bi izigravala institut sklepanja pogodb o zaposlitvi za določen čas, kot to neutemeljeno vztraja tožnik pritožbi. V kolikor bi se na razpis prijavil ustrezen kandidat, toženki namreč ne bi bilo potrebno uporabiti 6. odstavka 109. člena ZOFVI.

11V sporih iz naslova transformacije je bistveno le vprašanje, ali je bila pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena iz zakonitega razloga ali ne. Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da so bili v konkretnem primeru izpolnjeni vsi pogoji iz 6. odstavka 109. člena ZDR-1, je tožbeni zahtevek tožnika utemeljeno zavrnilo.

12Ker niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13Vsaka stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka. Tožnik zato, ker s pritožbo ni uspel (154., 165. člen ZPP), tožena stranka pa zato, ker v sporih o obstoju oziroma prenehanju delovnega razmerja, kamor spada tudi predmetni spor, ki se nanaša na transformacijo delovnega razmerja iz določenega v nedoločen čas, v skladu s petim odstavkom 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1⁶) delodajalec krije svoje stroške postopka, ne glede na izid postopka, razen če je delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorabljal svoje pravice, kar pa sodišče ni ugotovilo.

¹ Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.
² Ur. l. RS, št. 12/96 in nasl.
³ Primerjaj VSRS, opr. št. 86/2015.
⁴ Ur. l. RS, št. 109/11 in nasl.
⁵ Ur. l. RS, št. 51/2007.
⁶ Ur. l. RS, št. 2/2004.