92. člen ZOFVI

Treba je upoštevati tudi specialna določila ZOFVI, skladno s katerimi se za učitelja v šoli poleg ustrezne izobrazbe zahteva tudi strokovni izpit (tretji odstavek 92. člena ZOFVI). Ker tožnica tega strokovnega izpita ni imela ne v času sklenitve pogodbe o zaposlitvi za določen čas, ne v trenutku, ko je prenehal razlog za sklenitev pogodbe za določen čas (smrt delavke, ki jo je nadomeščala), ne v času prenehanja delovnega razmerja dne 31. 8. 20241, ji sodišče prve stopnje delovnega razmerja za nedoločen čas ni moglo priznati. Toženka ni dokazala, da tožnici ni zmožna zagotoviti dela po sklenjeni pogodbi o zaposlitvi za delovno mesto svetovalne delavke. Zato sodišče prve stopnje pravilno ni sledilo toženkinemu predlogu za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi. Tožnica je uspela z ugotovitvijo obstoja delovnega razmerja od 11. 12. 2023 do 31. 8. 2024 za delovno mesto učiteljice psihologije, od tega dne dalje pa je uspela le v manjšem delu, in sicer za delovno mesto svetovalne delavke za čas 8 ur tedensko (20 %) s posledično reintegracijo in reparacijo; medtem ko je bil njen zahtevek na ugotovitev nadaljnjega obstoja delovnega razmerja na delovnem mestu učiteljice psihologi

Namen pridobivanja strokovnih nazivov v vzgoji in izobraževanju je izkazovanje strokovnih izkušenj s področja, ki jih strokovni delavec opravlja, pri čemer je vrsta pogodb nepomembna, saj je tudi zakonodajalec izrecno predvidel možnost sklenitve pogodbe o delu ravno za izvajanje vzgojno-izobraževalne dejavnosti (pod določenimi pogoji z Obligacijskim zakonom - OZ), če so bile izkoriščene vse možnosti za sklenitev pogodbe o zaposlitvi. Nasprotno tolmačenje, da tožnici, ki je kot redovnica opravljala strokovno delo vzgojiteljice, zgolj zaradi vrste pogodbe, na podlagi katere je to delo opravljala, ne pripada strokovni naziv, je v nasprotju s pravico do uresničevanja pravice do enakega dostopa do delovnega mesta (tretji odstavek 49. člena Ustave RS).

Ker tožnik v času sklepanja pogodbe o zaposlitvi pri toženi stranki ni imel ustrezne izobrazbe, glede na določbe ZOFVI in Pravilnika o izobrazbi učiteljev in drugih strokovnih delavcev v izobraževalnem programu osnovne šole za to delovno mesto ni mogel zakonito skleniti pogodbe za nedoločen čas in mu sodišče takega delovnega razmerja tudi ne bi moglo zakonito priznati.

Tožena stranka ni imela pravne podlage, da ne bi tožnici priznala praktičnih nastopov, ki so bili opravljeni v zasebni šoli z javno veljavnim izobraževalnim programom po posebnih pedagoških načelih. Tudi če Waldorfska glasbena šola opravlja program s pridobljeno javno veljavnostjo po posebnih pedagoških načelih, je zaradi tega še vedno možno preveriti, ali tožnica izpolnjuje pogoje o izobrazbi. Pogoje o izobrazbi se ugotavlja s priloženo dokumentacijo – diplomo, ki jo je tožnica tudi priložila. V drugem odstavku 104. člena ZOFVI je sicer res določeno, da strokovnim delavcem v zasebnih vrtcih in šolah, ki izvajajo programe za predšolske otroke, oziroma izobraževalne programe po posebnih pedagoških načelih, ni treba izpolnjevati takih pogojev, ki jih morajo izpolnjevati strokovni delavci v drugih zasebnih vrtcih in šolah, ki izvajajo javne veljavne programe. Vendar pa to še ne more biti razlog, da tožena stranka ne bi mogla ugotavljati, ali kandidat, ki poučuje v izobraževalnem programu po posebnih pedagoških načelih, izpolnjuje pogoje za pristop k izpitu.

Tožnica kot ravnateljica je bila zadolžena in odgovorna za zakonitost dela toženke kot njena zakonita zastopnica (drugi odstavek 31. člena ZZ). Tudi v skladu s pogodbo o zaposlitvi je bila odgovorna za zakonitost dela toženke. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da ugotovljenih kršitev ni mogoče obravnavati ločeno oziroma vsako zase, temveč skupaj, kar privede do zaključka, da jih je bilo veliko in z različnih področij (študentsko delo, zaposlovanje, varovanje dostojanstva delavcev pri delu, delovnopravno varstvo, šolstvo). Vsaka kršitev sama zase morebiti ne bi bila zadosten razlog za razrešitev, vse skupaj pa kažejo na tožničino sistematično kršenje predpisov in opuščanje dolžnega ravnanja.

Pravno zmotne in v dejanskem pogledu neutemeljene so navedbe v izpodbijani odločbi, da tožnica ni predložila dokazila o končanem univerzitetnem študijskem programu skladno z 2. odstavkom 95. člena ZOFVI. Tožnica je v tujini, in sicer v Republiki Avstriji, nedvomno pridobila univerzitetno izobrazbo in dosegla naslov magistra umetnosti, tako pridobljen in priznan naslov pa je bil nostrificiran z dokončno in pravnomočno odločbo Akademije za glasbo Univerze v Ljubljani, ki ima dokazno moč in veljavo javne listine.

Tožnica je najprej pol leta opravljala delo pomočnice vzgojiteljice, nato eno leto delo vzgojiteljice, eno leto pomočnice vzgojiteljice, nato pa eno leto pretežno delo vzgojiteljice (31 ur tedensko) in deloma delo pomočnice vzgojiteljice (9 ur tedensko). Tako ni bil izpolnjen pogoj iz 53. člena ZDR in sicer delo v neprekinjenem času trajanja, ki je daljše kot 2 leti z istim delavcem in za isto delo. Pogodba o zaposlitvi za določen čas je bila sklenjena v nasprotju z zakonom, ker je tožnica pogoje za opravljanje pomočnice vzgojiteljice izpolnjevala. Kljub temu je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek, saj je tožnica zahtevala sklenitev delovnega razmerja na delovnem mestu vzgojiteljice in ne pomočnika vzgojiteljice.

Pomembno je izpolnjevanje zahtevanih pogojev ob sklepanju pogodbo o zaposlitvi (za določen čas) in ne izpolnjevanje pogojev ob prenehanju takšnega delovnega razmerja oziroma s tem v zvezi upoštevanje dejstva, ali delavec še pred prenehanjem zadnje pogodbe o zaposlitvi izpolni vse pogoje za zasedbo delovnega mesta. 109. člen ZOFVI ne izključuje možnosti, da se delovno razmerje z istim delavcem in za isto delovno mesto ne sklene tudi večkrat in za čas, ki skupaj znaša več kot dve leti - vsakič pod pogoji, po postopku in v trajanju kot je predvideno. Ni torej utemeljen revizijski ugovor, da tožena stranka s tožnico na podlagi ZOFVI sploh ne bi smela skleniti delovnega razmerja po izteku enega leta zaposlitve.

Tožnica (vzgojiteljica predšolskih otrok) ob sklenitvi spornih pogodb o zaposlitvi za določen čas ni izpolnjevala vseh zakonsko predpisanih pogojev za sklenitev delovnega razmerja za nedoločen čas (ni imela opravljenega strokovnega izpita; tretji odstavek 92. člena ZOFVI), zato ni moglo priti do transformacije delovnega razmerja.

Za tožnico, ki ob uveljavitvi ZOFVI ni bila v delovnem razmerju v izobraževalni dejavnosti, čeprav je tedaj kot brezposelna oseba opravljala dela na tem področju in se je kasneje kot učiteljica zaposlila na drugi osnovni šoli za opravljanje drugega dela, zaščita po 146. členu ZOFVI ne velja.

Ob nespornem dejstvu, da tožnica nima strokovne izobrazbe, ki je za vzgojiteljico v vrtcu predpisana z ZVrt, pogoja, ki je na napredovanje v naziv mentor določen v 2. členu Pravilnika o napredovanju zaposlenih v vzgoji in izobraževanju v nazive, ne izpolnjuje. Brez pravne podlage v ZVVPO je tožbena trditev, da je tožnica kot vzgojiteljica v vrtcu na dan uveljavitve ZVrt izpolnjevala pogoje za opravljanje dela v vrtcih in da zato lahko opravlja delo vzgojiteljice po tem zakonu (56. člen ZVrt).

Le strokovni izpit, opravljen po Pravilniku o pripravništvu in strokovnih izpitih delavcev na področju vzgoje in izobraževanja, ki je veljal v času, ko je tožnica opravila izpit, je po presoji sodišča mogoče šteti za izpit s področja vzgoje in izobraževanja, ki je primerljiv strokovnemu izpitu po sedaj veljavnem Pravilniku o strokovnem izpitu.

V vsakem primeru napredovanja strokovnih delavcev morajo biti za napredovanje izpolnjeni splošni pogoji določeni v ZOFVI (92. in 97. člen) in posebni pogoji, določeni v Pravilniku o izobrazbi učiteljev in drugih strokovnih delavcev v izobraževalnih programih gimnazije.

Edini pravno relevanten predpis glede izobrazbenih pogojev za učitelje v osnovni šoli je določilo 92. člena ZOFVI v procesnem smislu in določilo 94. člena ZOFVI v materialnem smislu. To pomeni, da tožena stranka nepravilno utemeljuje, da tožnik nima ustrezne izobrazbe (ker to utemeljuje z določili ZOŠ). Tožena stranka tudi nepravilno utemeljuje, da tožnik nima pedagoške smeri izobrazbe. Oboje skupaj pomeni, da tožena stranka ni uspela na zakonit način utemeljiti, da tožnik nima ustrezne izobrazbe.

Določba šestega odstavka 109. člena ZOFVI, da se s kandidatom, ki ne izpolnjuje zahtevanih pogojev, lahko delovno razmerje sklene največ za eno leto, ni v nasprotju z določbami ZDR. Glede urejanja posameznih delovnopravnih vprašanj v šolah sta ZDR in ZOFVI v razmerju splošnega zakona proti posebnemu zakonu (lex specialis), glede dodatnega urejanja pogojev za sklepanje pogodb o zaposlitvi oziroma delovnega razmerja za določen čas v ZOFVI pa vsebuje ZDR tudi posebno pooblastilo. Ker se za učitelja v srednji šoli poleg ustrezne izobrazbe zahteva tudi opravljen strokovni izpit, se lahko z delavcem, ki tega pogoja ne izpolnjuje, delovno razmerje za to delovno mesto zakonito sklene le za določen čas največ enega leta.

Tožena stranka s tožnico zaradi neizpolnjevanja pogojev po ZOFVI kot specialnem predpisu v nobenem primeru, tudi v primeru neutemeljenih oziroma nedokazanih razlogov za zaposlitev za določen čas po 52. členu ZDR, ne bi mogla skleniti pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas. Iz ZDR (enako velja za prejšnji ZDR) ne izhaja zahteva, da bi moral biti razlog za sklenitev delovnega razmerja za določen čas izrecno naveden že v pisni pogodbi o zaposlitvi (tako kot je obrazložilo sodišče prve stopnje), temveč ga tožena stranka lahko dokaže tudi v sodnem postopku. V ZDR ni podlage, da bi se delodajalcu naložilo, da z delavcem po ugotovitvi delovnega razmerja za nedoločen čas na podlagi že pred tem pisno sklenjenih pogodb za določen čas, sklene novo pogodbo o zaposlitvi. V primeru uspešne tožbe delavca za ugotovitev obstoja delovnega razmerja za nedoločen čas po 54. členu ZDR, delavec enostavno nadaljuje delo na delovnem mestu, za katero je nazadnje sklenil pogodbo o zaposlitvi, in sicer s pravicami, ki izhajajo iz te pogodbe.

Ker tožnik ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi za določen čas ni izpolnjeval vseh zakonsko predpisanih pogojev za sklenitev delovnega razmerja za nedoločen čas, ni moglo priti do transformacije delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas.

Načelo enakega obravnavanja pred upravnim organom, ki je splošno ustavno-pravno načelo (2. odstavek 14. člena v zvezi z 22. členom Ustave) sicer ne pomeni, da mora organ ne glede na vidik (ne)pravilnosti in (ne)zakonitosti nek kasnejši dejanski stan obravnavati na enak način, kot je odločal predhodno v bistveno enakem primeru. Upravni organ lahko sprejme drugačno odločitev kot v pretekli primerljivi zadevi, vendar mora za to navesti razloge. Iz določbe 1. odstavka 149. člena ZOFVI izhaja, da je za obravnavani primer bistveno, ali je tožnica opravila strokovni izpit „po predpisih s področja vzgoje in izobraževanja.“ To pa pomeni, da ni bistveno samo, pred katero komisijo je tožnica opravila strokovni izpit, ampak je treba poleg tega upoštevati tudi, ali je po vsebini opravljala tak strokovni izpit s področja vzgoje in izobraževanja, ki ga je mogoče šteti za primerljivega z strokovnim izpitom pred komisijo Republiškega komiteja za vzgojo in izobraževanje.

Pogodba o zaposlitvi za določen čas se na podlagi šestega odstavka 109. člena ZOFVI lahko sklene z delavcem, ki ne izpolnjuje zahtevanih pogojev (torej kateregakoli pogoja, ne le pogoja strokovne izobrazbe).

Za zaposlene na področju vzgoje in izobraževanja je v 6. odst. 109. člena ZOFVI določen samostojni razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas in sicer se takšna pogodba o zaposlitvi sklene za dobo največ enega leta s kandidatom, ki ne izpolnjuje zahtevanih pogojev, če nihče od prijavljenih kandidatov ne izpolnjuje zahtevanih pogojev in če je zaposlitev potrebna zaradi nemotenega opravljanja dela. Citirana določba ZOFVI se nanaša tako na zahtevane izobrazbene pogoje kot na strokovni izpit, ki je pogoj za opravljanje dela strokovnega delavca v javnem vrtcu oziroma šoli.