94. člen ZOFVI

Ker tožnik v času sklepanja pogodbe o zaposlitvi pri toženi stranki ni imel ustrezne izobrazbe, glede na določbe ZOFVI in Pravilnika o izobrazbi učiteljev in drugih strokovnih delavcev v izobraževalnem programu osnovne šole za to delovno mesto ni mogel zakonito skleniti pogodbe za nedoločen čas in mu sodišče takega delovnega razmerja tudi ne bi moglo zakonito priznati.

Za tožnico, ki ob uveljavitvi ZOFVI ni bila v delovnem razmerju v izobraževalni dejavnosti, čeprav je tedaj kot brezposelna oseba opravljala dela na tem področju in se je kasneje kot učiteljica zaposlila na drugi osnovni šoli za opravljanje drugega dela, zaščita po 146. členu ZOFVI ne velja.

Boniteta iz 146. člena ZOFVI velja le za tiste delavce, ki so ob uveljavitvi zakona opravljali delo na delovnem mestu, za katero po ZOFVI niso več izpolnjevali predpisanih pogojev in so ta dela opravljali neprekinjeno. Ker se je v obravnavanem primeru tožnica zaposlila v Osnovni šoli C. po uveljaviti določbe 146. člena ZOFVI, to pomeni, da so zanjo ob tej zaposlitvi veljali izobrazbeni pogoji po določbah ZOFVI, kar posledično pomeni, da prehodna določba 146. člena zanjo ne more veljati.

Edini pravno relevanten predpis glede izobrazbenih pogojev za učitelje v osnovni šoli je določilo 92. člena ZOFVI v procesnem smislu in določilo 94. člena ZOFVI v materialnem smislu. To pomeni, da tožena stranka nepravilno utemeljuje, da tožnik nima ustrezne izobrazbe (ker to utemeljuje z določili ZOŠ). Tožena stranka tudi nepravilno utemeljuje, da tožnik nima pedagoške smeri izobrazbe. Oboje skupaj pomeni, da tožena stranka ni uspela na zakonit način utemeljiti, da tožnik nima ustrezne izobrazbe.

Tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen kot učitelj športne vzgoje za nedoločen čas, ko je bila pri njem z dokončno odločbo ZPIZ ugotovljena III. kategorija invalidnosti. Tožniku je bila priznana pravica do premestitve na drugo delovno mesto, kar je bila tožena stranka dolžna upoštevati. Tako je ravnala zakonito, ker je po pridobitvi dopolnilnega izvedenskega mnenja o ustreznosti ponujenega delovnega mesta učitelja v oddelku podaljšanega bivanja tožniku podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga invalidnosti ter mu hkrati ponudila novo pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto, za katerega tožnik izpolnjuje tudi pogoje po ZOFVI in Pravilniku o smeri izobrazbe strokovnih delavcev v devetletni osnovni šoli.

Po 7. členu Pravilnika o strokovnem izpitu se lahko prijavi k opravljanju strokovnega izpita tisti, ki izpolnjuje z zakonom in drugimi predpisi določene pogoje o izobrazbi. Tožnica, ki ima pridobljeno višješolsko izobrazbo smeri geografija in zgodovina ter visokošolsko izobrazbo organizacijske smeri, osnovnih izobrazbenih pogojev za učiteljico geografije v devetletni osnovni šoli po veljavnem ZOFVI in po Pravilniku o smeri izobrazbe ne izpolnjuje. Ker izobrazbenih pogojev ni izpolnjevala niti po prej veljavnem predpisu (Sklepu o določitvi kadrovskih pogojev iz leta 1995), ne izpolnjuje izobrazbenega pogoja po prehodnih določbah ZOFVI.

Z določbo 146. člena ZOFVI zakonodajalec strokovnim delavcem ni priznal višje strokovne izobrazbe od dejansko pridobljene, temveč jim je le ohranjal obstoječa delovna razmerja v vzgoji in izobraževanju. Ta pravica pa ni pridobljena za vedno in za vse primere, temveč le za tiste delavce, ki so ob uveljavitvi ZOFVI in ves čas neprekinjeno na takem delovnem mestu. Ob ponovni zaposlitvi v vzgoji in izobraževanju so za tožnico veljali izobrazbeni pogoji po določbah ZOFVI, kar pomeni, da prehodna določba 146. člena ZOFVI zanjo ne velja več.

Za napredovanje v naziv svetovalec mora zainteresirani izpolnjevati predpisane splošne (izobrazba in strokovni izpit) ter posebne pogoje. Če zainteresirani nima predpisane stopnje in smeri izobrazbe oziroma če nima opravljenega strokovnega izpita, ne more napredovati v naziv svetovalec, tudi če izpolnjuje pogoje, torej tudi ne, če je že predpisano dobo bil trajno imenovan v naziv mentor.

Določba 148. člena ZOFVI velja le za tiste knjižničarje v osnovnih šolah, ki so to delo opravljali ob uveljavitvi ZOFVI, to je 15.3.1996, in so to delo opravljali nepretrgoma ves čas delovnega razmerja. Ker je tožnica v določenem obdobju delala izven osnovne šole, se nanjo 148. člen ZOFVI ne nanaša, čeprav je ob njegovi uveljavitvi bila zaposlena na osnovni šoli in je bila na osnovni šoli zaposlena tudi v času vložitve predloga za napredovanje.

Med strankama je sporno, ali je tožnica opravila strokovni izpit. V upravnem postopku je tožnica predložila listino, ki potrjuje, da je opravila strokovni izpit, ki pa je tožena stranka ni ocenila. Tožbi tožnica prilaga sodbo Delovnega in socialnega sodišča, ki šteje za dokazano, da je tožnica že opravila strokovni izpit na podlagi listin, ki se navezujejo na listino, predloženo v upravnem postopku.

ZSZN ni mogoče interpretirati v kontekstu izobrazbenih pogojev za učitelje in posledično za napredovanje v nazive. Sklep o določitvi kadrovskih pogojev je izdal Strokovni svet Republike Slovenije za vzgojo in izobraževanje na podlagi Zakona o svobodni menjavi dela na področju vzgoje in izobraževanja, ki pa v času izdaje izpodbijane odločbe ni več veljal. Ker gre pri določbah iz poglavja XIV in a.) za specialne določbe v okviru ZOFVI, ki se nanašajo na osnovno šolo, je treba uporabiti razlagalno metodo argumentum a cohaerentia in lex posterior derogat legi priori. Edini predpis, ki je pravno relevanten glede izobrazbenih pogojev za učitelja osnovne šole, je določilo 92. člena ZOFVI v procesnem smislu in določilo 94. člena v materialnem smislu.

Tožnica je bila v času, ko je stopil v veljavo ZOFVI (15. 3. 1996), zaposlena v OŠ AA v A (od 30. 9. 1991 - 31. 10. 1997), zato je tožena stranka nepravilno zaključila, da se v primeru tožnice ne more uporabiti 146. člen ZOFVI. Ker je tožnica na dan 15. 3. 1996 izpolnjevala pogoje 146. člena ZOFVI, si je pridobila tudi pravico do opravljanja dela razredne učiteljice, ki ji je za nazaj, zgolj zato, ker je za določen čas prekinila delo v vzgoji in izobraževanju, ni mogoče odvzeti.