VSK Sodba III Kp 71794/2022

I. Pritožbi se kot neutemeljeni zavrneta in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obtoženec je dolžan plačati sodno takso za pritožbo, ki jo bo odmerilo sodišče prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo obtoženega A. A. spoznalo za krivega, da je storil kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po tretjem odstavku 308. člena, v zvezi z 20. členom KZ-1. Na podlagi tretjega odstavka 308. člena KZ-1 je obtožencu izreklo kazen tri leta zapora, stransko denarno kazen 300 dnevnih zneskov po 3,00 EUR, skupaj 900,00 EUR, ki jo mora plačati v roku treh mesecev od pravnomočnosti sodbe. Če se denarne kazni ne da prisilno izterjati, jo sodišče izvrši tako, da za vsaka dva začeta dnevna zneska denarne kazni določi en dan zapora, pri čemer zapor ne sme biti dalji od šestih mesecev. Na podlagi prvega odstavka 56. člena KZ-1 je obtožencu v izrečeno zaporno kazen vštelo čas odvzema prostosti od 17.11.2022 od 16.50 ure dalje. Na podlagi 48.a člena KZ-1 je obtožencu izreklo izgon tujca iz države za dobo treh let, pri čemer se čas prebit v zaporu ne všteva v čas trajanja te kazni. Na podlagi prvega odstavka 73. člena KZ-1 je obtožencu izreklo varnosti ukrep odvzema telefona znamke Huawei z vstavljeno SIM kartico operaterja Tele2. Na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da mora obtoženec plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter nagrado in potrebne izdatke zagovornika, ki mu je bil postavljen po uradni dolžnosti, kar vse bo odmerjeno naknadno, s posebnim sklepom.

2Zoper sodbo sta vložila pritožbi obtoženec in njegov zagovornik. Obtoženec pritožbenih razlogov izrecno ne navaja, smiselno pa uveljavlja kršitev določb ZKP ter zmotno ugotovitev dejanskega stanja ter zaradi odločbe o kazenski sankciji. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, kako naj pritožbeno sodišče odloči pa ne predlaga. Obtoženčev zagovornik navaja, da vlaga pritožbo zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka (11. točka prvega odstavka 371. člena ZKP), zaradi kršitve kazenskega zakona (ker so podane okoliščine, ki izključujejo krivdo ali kaznivost), zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi odločbe o kazenskih sankcijah. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ali spremeni tako, da obtoženca oprosti obtožbe oziroma podredno, da mu izreče krajšo zaporno kazen in nižji znesek denarne kazini ter ga oprosti plačila stroškov postopka.

3Pritožbi nista utemeljeni.

4Ob pritožnika navajata, da je bila glavna obravnava opravljena ob pomanjkljivi video zvezi in ozvočenju, da je obtoženec komaj koga videl, da bi prepoznal za sodnika ali tožilca; tožilca niti ni mogel razločno videti in slišati, zlasti, ko je tožilec ves čas podajal replike na branje listin v spisu s strani sodnika. Sam obtoženec trdi, da mu je bila zaradi tega, ker so bili naroki opravljeni preko video konference, kršene njegove pravice (niti enkrat ni videl tožilke, sodnica je bila na televiziji kot v drugi državi in realnosti, zvok je bil slabe kvalitete in vse skupaj je spominjalo na show ne najboljše kakovosti). Ko je imel status osumljenca, niti enkrat ni bil poklican na zaslišanje in to daje vtis, da je bilo o njegovi usodi odločeno vnaprej.

5Gornje pritožbene navedbe niso utemeljene. Obtoženec je bil kot osumljenec prvič zaslišan pred preiskovalnim sodnikom 8.11.2022. Po pravnomočni obtožnici je bil opravljen predobravnavni narok 12.1.2023. Iz zapisnika o tem naroku izhaja, da je obramba soglašala, da se glavna obravnava opravi preko video konference, ker se obtoženec težko premika in ZPKZ nima ustreznih pripomočkov za prevoz obtoženca (listovna št. 137). Sodišče prve stopnje je tudi na vsakem naroku za glavno obravnavo (9.2.2023, 16.3.2023, 17.4.2023 in 19.4.2023) sklenilo, da se opravi narok preko video konference, pri čemer je za to navedla upravičene razloge, kot izhaja iz zapisnikov o naroku. Nobena od strank ni imela pripombe na tako izvedene naroke za glavno obravnavo, zato izpostavljene pripombe šele v pritožbah niso utemeljene in so v nasprotju s spisovnimi podatki.

6Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v smeri pritožbenih navedb in ocenilo, da sodišče prve stopnje očitanih kršitev ni zagrešilo ter so pritožbene navedbe neutemeljene. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ter njihove ocene, ki je skladna s 17., 18., in drugim odstavkom 355. člena ZKP, pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, to je sklop tistih dejstev in okoliščin, ki so za obravnavano kaznivo dejanje po objektivni in subjektivni strani pravno pomembna in odločilna. Na tej podlagi je, ob pravilni uporabi kazenskega zakona, sprejelo pravilno odločitev o krivdi obtoženca, kar je v razlogih izpodbijane sodbe izrazilo tako, da jo je mogoče sprejeti brez pomislekov, saj pri tem ni zagrešilo napak, ki se nanašajo na pravila izkušen in logičnega sklepanja. Sodišče prve stopnje pri dokazni oceni ni upoštevalo le tistega, kar iztrgano iz kontekst izpostavljata pritožnika, ampak je presodilo vsak dokaz posebej in vse dokaze v medsebojni povezavi, pri tem je enako pazljivo preizkusilo in ugotovilo tako dejstva, ki obtoženca obremenjujejo, kakor tudi dejstva, ki so mu v korist. Obtoženčev zagovornik nima prav, da je zaslišanje potekalo v smeri pridobivanja le obremenilnih dokazov. Izpovedbo priče B. B. je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo in ji v povezavi z drugimi izvedenimi dokazi dalo pravo težo. Nasprotne pritožbene navedbe niso utemeljene. Pritožnika izpostavljata obtoženčev zagovor ter dajeta ključno težo prometni nezgodi, o kateri je izpovedoval obtoženec in poškodbi vozila, vendar je sodišče prve stopnje tudi tej okoliščini dalo pravi pomen, saj je dejstvo, da je bilo vozilo v voznem stanju in v njem je obtoženec prevažal tujce navedene v izreku izpodbijane sodbe, od katerih nihče ni posedoval potrebnih dovoljenj, pri čemer jih je spravil čez mejo države in jih tudi prevažal po ozemlju Slovenije, vse pa je storil z namenom pridobitve premoženjske koristi kot je opisano v izreku izpodbijane sodbe. Povsem nepomembno je, kakšne poškodbe je utrpelo vozilo v zatrjevani prometni nezgodi. Obtoženčev zagovornik izpostavlja posamezne točke izpodbijane sodbe, v katerih je sodišče ocenjevalo obtoženčev zagovor ter po oceni pritožbenega sodišča neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da gre le za "nestrinjanje sodišča brez dokazne ocene". Pritožbeno sodišče drugače od pritožnika ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zagovor obtoženca, ki je tudi predmet dokazne ocene, pravilno povzelo ter mu dalo pravo težo, pri čemer je izhajalo iz izvedenih dokazov, ki jih je v obrazložitvi izpodbijane sodbe podrobno analiziralo, tako same zase kot tudi v medsebojni povezavi in v povezavi z zagovorom obtoženca. Res je obtoženčev zagovornik podal dokazni predlog, da se pri lastniku vozila poizve v kakšnem stanju je bil obtožencu osebni avtomobil izročen in če so bile kakšne poškodbe na avtomobilu, vendar je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je ta dokazni predlog zavrnilo in o tem podalo logične in prepričljive razloge. Povsem nepomembno je izpostavljanje obtoženčevega zagovornika na razliko med nameščanjem lokacije na telefon in navigacijo. V 12. do 20. točki izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje podrobno in nazorno obrazložilo dejstva in okoliščine, ki so jih izkazali podatki na zaseženem telefonu in SIM kartici, z vpogledom v video posnetke z zvočnim posnetkom, pogovore preko aplikacije Telegram z uporabnikom [...] ter v 17. do 20. točki izpodbijane sodbe prepričljivo obrazložilo, da vsa navedena komunikacija in video posnetki ovržejo zagovor obtoženca. Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje kot izhaja iz 20. točke izpodbijane sodbe, da zatrjevane poškodbe na avtomobilu obtoženca niso odvrnile od izvršitve obravnavanega kaznivega dejanja. Obtoženčev zagovornik izpostavlja 21. točko izpodbijane sodbe, vendar nima prav, da sodišče prve stopnje ni utemeljilo, zakaj šteje za neresnično tisto, kar je povedal obtoženec. Če se prebere izpodbijana sodba v celoti (pa tudi le 21. točko izpodbijane sodbe), ni nobenega dvoma, da je sodišče prve stopnje kot neverodostojnega ocenjevalo zagovor tudi v delu, ko je navajal, da je "fantek … zlezel preko sedežev v prtljažnik" (2. točka izpodbijane sodbe).

7Pritožnika se neutemeljeno sklicujeta na dejansko in pravno zmoto. Nobena od teh zmot ni bila podana, sodišče prve stopnje pa je v izpodbijani sodbi prepričljivo obrazložilo, da se je obtoženec zavedal okoliščin, ki jih zakon določa kot znake kaznivega dejanja, poleg tega ni bilo podanih upravičenih razlogov, da obtoženec ne bi vedel, da je dejanje v nasprotju s pravom (23. točka izpodbijane sodbe). Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da je obtoženec obravnavano kaznivo dejanje storil z direktnim naklepom (22. točka izpodbijane sodbe).

8Tudi obtoženec nima prav, da je sodišče prve stopnje napačno povzelo njegov zagovor. V pritožbi ponavlja in dopolnjuje svoj zagovor, vendar s tem ne more izpodbiti dokazne ocene sodišča prve stopnje, ki okvari na vozilu ni dalo pomena kot ga pričakuje obtoženec kot tudi ne "človeku, ki naj bi mu nato pomagal vsaj nekako približno popraviti avto". Obtoženec v pritožbi trdi, da priznava krivdo in da je to dejstvo, navaja pa, da ne bo nikoli priznal, da je [...]. Nadalje izpostavlja, da se je sam znašel vpleten v to "operacijo in zato, da bi nekako pomagal razkrinkati to združbo, je želel prispevati svoj delež in izpovedati, kje in kako je mogoče prijeti organizatorje, vendar žal to nikogar ni zanimalo, ampak bi to lahko uspelo, v to je prepričan". Trdi, da je izpovedba priče B. B. izmišljotina, poleg tega bi se moralo opravljeno plačilo ujemati z ustrezno urejeno listino v skladu s pravili v tisti državi, kjer je bil opravljen posel. Sam obtoženec bi želel pogledati in se prepričati, ali res obstaja takšna listina (o plačilu 22.000,00 EUR). Kot je bilo že zgoraj navedeno, pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo obtoženčev zagovor, tega je tudi pravilno povzelo v izpodbijani sodbi. Zagovor je ocenjevalo v zvezi z oceno drugih izvedenih dokazov ter prišlo do zanesljivega zaključka, da je obtoženec storil kaznivo dejanje tako kot je opisano v izreku izpodbijane sodbe. Prav nobenega razloga ni, da bi sodišče prve stopnje ne verjelo izpovedbi priče B. B.. Razlogi, ki jih obtoženec navaja za oceno njegove neverodostojnosti niso sprejemljivi. Tudi izvedene vpoglede v video posnetke je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo. Nasprotne navedbe pritožnika niso utemeljene. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo vlogo obtoženca pri obravnavanem kaznivem dejanju kot je opisana v izreku izpodbijane sodbe. O tem ima izpodbijana sodba prepričljive razloge.

9Iz zgoraj navedenega tako izhaja, da pritožnika neutemeljeno izpodbijata dejansko stanje kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje ter ponujata lastno dokazno oceno, katero pa pritožbeno sodišče ne sprejema, medtem, ko v celoti sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki ni bila pristranska kot zatrjujeta pritožnika.

10Pritožbeno sodišče je preizkusilo odločbo o kazenski sankciji tako v okviru pritožbenih navedb obeh pritožnikov, kot tudi na podlagi 386. člena ZKP. Odločbo o kazenski sankciji je sodišče prve stopnje obrazložilo v 25. do 28. točki izpodbijane sodbe. Pritožnika nimata prav, ko zatrjujeta, da je izrečena zaporna kazen prestroga ter da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati posebno olajševalne okoliščine, ki naj bi se kazale v dejstvu, da je šlo za prevoz družine z otroci, starosti obtoženca (71 let), njegovem fizičnem in psihičnem zdravju oziroma okoliščini, da je hudo bolan in hodi lahko le z berglami ter da je invalid iz udeležbe v ruski vojski v Afganistanu. Kot je razvidno iz izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje vse pravno relevantne okoliščine (med katerimi so tudi v pritožbah izpostavljene) pri izreku zaporne kazni pravilno upoštevalo kot olajševalne okoliščine, saj je ravno zaradi teh sodišče prve stopnje obtožencu izreklo zaporno kazen v minimalno predpisanem trajanju treh let. Pritožnika pa nimata prav, da gre za posebno olajševalne okoliščine, ki bi terjale omilitev kazni. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje upoštevalo vse okoliščine, ki vplivajo na to, ali naj bo kazen manjša ali večja in obtožencu izreklo primerno zaporno kazen. Sodišče prve stopnje je obtožencu tudi pravilno izreklo denarno kazen, ki je tudi sicer obligatorna, pri tem je upoštevalo težo kaznivega dejanja in osebne okoliščine obtoženca ter njegove premoženjske razmere. Obtoženčev zagovornik izpostavlja, da ima obtoženec mladoletno hčer, ki jo mora preživljati, vendar je navedena okoliščina v nasprotju s spisovnimi podatki in zagovorom obtoženca in osebnimi podatki, ki jih je posredoval sodišču. Denarna kazen je pravilno odmerjena na 300 dnevih zneskov po 3,00 EUR glede na obtoženčeve dohodke in dejstvo, da nima preživninskih obveznosti. Sodišče prve stopnje je določilo minimalno višino dnevnega zneska v višini 3,00 EUR. Zgolj zatrjevanje, da ima obtoženec nizko pokojnino, ki ne zadošča za njegovo preživljanje, kar naj bi izhajalo iz odločbe BPP 845/2022, ne pomeni, da je bila denarna kazen nepravilno odmerjena. Tudi odločitev o izrečeni stranko kazni izgona tujca iz države je pravilna.

11Obtoženčev zagovornik izpodbija tudi odločbo o stroških kazenskega postopka, vendar neutemeljeno. Velja načelo, da je obtoženec, ki je spoznan za krivega, dolžan povrniti stroške kazenskega postopka. Oprostitev plačila teh stroškov je izjema, ki jo mora izkazati obtoženec (obramba). Okoliščine, ki jih izpostavlja pritožnik niso take, da bi utemeljevale oprostitev plačila. Obtoženec je upokojenec, prejema pokojnino in nima preživninskih obveznosti, poleg tega ima očitno tudi prihranke, saj je v svojem zagovoru povedal, da ni res, "da ne bi imel denarja, da je bil 22 let upravnik in lastnik tržnice, ki jo je prodal".

12Glede na zgoraj navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člena ZKP), potem ko je ugotovilo, da v postopku ni prišlo do kršitev, na katere je na podlagi prvega odstavka 383. člena ZKP moralo paziti po uradni dolžnosti.

13Ker obtoženec s svojo pritožbo in pritožbo svojega zagovornika ni uspel, je dolžan plačati sodno takso za pritožbo v višini, ki jo bo odmerilo sodišče prve stopnje.