UPRS Sodba I U 532/2023-20

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Potek upravnega postopka

1Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ odločil, da je tožnik dolžan vrniti izredno pomoč v obliki delnega povračila nekritih fiksnih stroškov za obdobje od 1. 10. 2020 do 31. 12. 2020 v višini 11.475,34 EUR v 30 dneh od vročitve odločbe (1. točka izreka); ugotovil, da tožnik nosi svoje stroške postopka in da organu stroški niso nastali (2. točka izreka) ter da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe (3. toča izreka).

2Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik v vlogi za odobritev obravnavane izredne pomoči navedel, da je registriran od ... 2007, ima štiri zaposlene, ni bil podjetje v težavah na dan 31. 12. 2019, je upad prihodkov 93,59 % ter je izračunana višina nekritih fiksnih stroškov 11.475,34 EUR. Tožnik je ... 1. 2021 prejel pomoč za delno povračilo nekritih fiksnih stroškov za obdobje od 1. 10. 2020 do 31. 12. 2020 v višini 11.475,34 EUR. V upravnem postopku, začetem po uradni dolžnost na podlagi 112. člena Zakona o interventnih ukrepih za omilitev posledic drugega vala epidemije COVID-19 (v nadaljevanju ZIUOPDVE), je prvostopenjski organ na podlagi podatkov tožnikove bilance stanja na dan 31. 12. 2019 ugotovil, da znaša celotni kapital tožnika (AOP 56) 169.201,20 EUR, vpoklicani kapital (AOP 57) pa 345.380,00 EUR. Koeficient AOP 56/AOP 57 znaša 0,49 in je manjši od 0,5. Zato je tožnik podjetje v težavah v skladu s tretjo alinejo prvega odstavka 109. člena ZIUOPDVE v zvezi z 18. (a) točko 2. člena Uredbe Komisije (EU) št. 651/2014 z dne 17. junija 2014 o razglasitvi nekaterih vrst pomoči za združljive z notranjim trgom pri uporabi členov 107 in 108 Pogodbe (v nadaljevanju Uredba 651/2014).

3V nadaljevanju je prvostopenjski organ še pojasnil, da izjema za mikro in mala podjetja, kot jo predvideva sporočilo komisije z naslovom "Začasni okvir za ukrepe državne pomoči v podporo gospodarstvu ob izbruhu COVID-19" (v nadaljevanju Začasni okvir), ni bila implementirana v nacionalni zakonodaji, zato se ne more uporabiti. Uporaba določb Začasnega okvira pa ni zavezujoča. V zvezi s tožnikovimi navedbami o prenesenih izgubah je prvostopenjski organ pojasnil, da je v postopku presoje statusa podjetja v težavah omejen zgolj na presojo kriterija iz 18. točke 2. člena Uredbe 651/2014 in je odvisen le od višine lastniškega kapitala v razmerju do osnovnega kapitala. Na izračun koeficienta na dan 31. 12. 2019 ne vplivajo likvidnost, zaposlovanje dodatnih delavcev, sprotno plačevanje davščin in dogodki, izvedeni po presečnem datumu 31. 12. 2019. Glede na navedeno je prvostopenjski organ zaključil, da tožnik do pomoči v obliki delnega povračila nekritih fiksnih stroškov ni upravičen v obdobju od 1. 10. 2020 do 31. 12. 2020. Obrazložitev o stroških, ki so tožniku nastali zaradi upravnega postopka, temelji na prvem odstavku 113. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

4Drugostopenjski organ je tožnikovo pritožbo zavrnil.

Bistvene navedbe strank v upravnem sporu

5Zoper izpodbijano odločbo vlaga tožnik tožbo zaradi zmotne uporabe prava, bistvene kršitve določb postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišču predlaga, naj odpravi izpodbijano odločbo in toženi stranki naloži plačilo stroškov izdelave strokovnega mnenja v višini 1.830,00 EUR, v 15 dneh z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Podrejeno pa predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponoven postopek. Priglaša stroške tega upravnega spora z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

6Tožnik je mikro podjetje v skladu z Uredbo 651/2014, za katero je v 113. členu ZIUOPDVE določena izjema od splošnega pravila iz tretjega odstavka 109. člena ZIUOPDVE, v skladu s katerim pravne osebe, ki so bile na dan 31. 12. 2019 podjetja v težavah po 18. točki 2. člena Uredbe 651/2014, ne morejo biti upravičene do obravnavane pomoči. Z neposrednim sklicevanjem na Začasni okvir iz 113. člena ZIUOPDVE ne bi v slovenskem pravnem redu obstajala izjema, da so upravičenci do pomoči mikro in mala podjetja, ki so bila 31. 12. 2019 podjetje v težavah, če bi zakonodajalec njeno veljavo izrecno izključil. Obstoj izjeme pa po mnenju tožnika potrjuje odločitev Komisije o skladnosti sheme državne pomoči Republike Slovenije v obliki delnega povračila nekritih fiksnih stroškov, State Aid SA.59717 (2020/N). Sporočila Komisije so sicer mehko pravo, vendar pa pomagajo nacionalnemu sodišču pri razlagi nacionalnih aktov, ki implementirajo mehko pravo EU, ali kadar sporočila dopolnjujejo zavezujoče pravne akte EU. Po mnenju tožnika ni nobenega dvoma, da je slovenski zakonodajalec v 113. členu ZIUOPDVE uzakonil izvajanje ukrepa pomoči v obliki delnega povračila nekritih fiksnih stroškov v skladu s celotnima točkama 3.12 in 3.1 Začasnega okvira, s čimer je dejansko zasledoval cilj vzpostavitve pravnega okvira za podelitev državne pomoči podjetjem v težavah.

7V nadaljevanju tožnik navaja, da opredelitev podjetja v težavah ne zajema tožnikovega razmerja med vpisanim osnovnim kapitalom in nakopičenimi izgubami. Trdi, da je imel na presečni dan 31. 12. 2019 dovolj vpisanega osnovnega kapitala, s katerim bi lahko na podlagi poenostavljenega zmanjšanja osnovnega kapitala v celoti pokril izgube podjetja tako, da ne bi presegale polovice vpisanega osnovnega kapitala. S poenostavljenim zmanjšanjem osnovnega kapitala se spreminjajo le kapitalske bilančne postavke družbe, premoženjsko stanje družbe pa ne. Tožena stranka tožnika šteje za podjetje v težavah, ker ni pravočasno izvedel poenostavljenega zmanjšanja osnovnega kapitala, kar sicer ne bi spremenilo njegovega premoženjskega stanja. Meni, da se tretja alineja prvega odstavka 109. člena ZIUOPDVE (v zvezi z 18. točko 2. člena Uredbe 651/2014) ne more nanašati na tožnika, saj je zakonodajalec kot podjetja v težavah opredelil le tista podjetja, katerih izgube na dan 31. 12. 2019 presegajo polovico njihovega vpisanega osnovnega kapitala, pri čemer tega s spremembami kapitalskih bilančnih postavk ne bi mogla spremeniti. Tožnikov finančno-premoženjski položaj je bistveno bolj podoben položaju zdravega podjetja, kjer nakopičene izgube na dan 31. 12. 2019 niso bile nižje od polovice vpisanega osnovnega kapitala. Namen izključitve podjetij v težavah od upravičenosti do državne pomoči se lahko nanaša le na podjetja, ki imajo resnično slab finančno‑premoženjski položaj, ne pa na podjetja, ki bi z enostavno bilančno operacijo postala "zdrava".

8Tožena stranka je z razlago 113. člena ZIUOPDVE kršila drugi odstavek 14. člena Ustave, saj je sprejela stališče, da 113. člen ZIUOPDVE ne določa izjeme od splošnega pravila iz 109. člena ZIUOPDVE za mikro in mala podjetja. Po mnenju Komisije se položaj mikro in malih podjetij bistveno razlikuje od položaja srednjih in velikih podjetij z vidika likvidnosti in dostopa do virov financiranja ter stopnje ogroženosti, zato jih je treba različno vrednotiti. Kršitev načela enakosti iz drugega odstavka 14. člena Ustave je po mnenju tožnika prav tako podana z razlago tožene stranke, da tretja alineja prvega odstavka 109. člena ZIUOPDVE zajema tudi tožnikovo razmerje med vpisanim osnovnim kapitalom in nakopičenimi izgubami na dan 31. 12. 2019, čeprav bi svoje izgube lahko pokril z enostavno bilančno operacijo poenostavljenega zmanjšanja osnovnega kapitala brez spremembe premoženjskega položaja. Tožnik bi bil po izvedbi poenostavljenega zmanjšanja osnovnega kapitala v enakem finančno‑premoženjskem položaju, pri čemer bi ga tožena stranka pred izvedbo poenostavljenega zmanjšanja osnovnega kapitala štela za podjetje v težavah, po njegovi izvedbi pa ne, za kar ni razumnega razloga, ki bi izhajal iz narave stvari oziroma bi bil stvarno povezan s predmetom urejanja. Edini kriterij, ki bi utemeljeval različno obravnavanje, bi lahko bil "bistveno različna finančna prizadetost podjetij".

9Iz nadaljnjih tožbenih navedb izhaja, da gre pri opredelitvi pojma podjetja v težavah za izpodbojno pravno domnevo, zato mora tožnik imeti možnost dokazati, da je kljub formalni izpolnitvi kriterijev za podjetja v težavah v resnici zdravo podjetje. Meni, da je finančno-premoženjsko stanje podjetja odvisno tudi od drugih kriterijev, ki jih je treba analizirati. Sklicuje se na Poročilo o analizi finančnega položaja družbe A., d. o. o. z dne ... 2. 2022, s katerim je v upravnem postopku dokazoval, da je kljub formalni izpolnitvi kriterijev podjetja v težavah dejansko "zdravo podjetje".

10Tožnik izpodbija tudi odločitev tožene stranke glede povrnitve stroškov za izdelavo strokovnega mnenja, saj meni, da jih je povzročila tožena stranka po svoji krivdi in bi jih morala sama kriti na podlagi tretjega odstavka 113. člena ZUP. Toženi stranki očita, da pri svoji odločitvi ni upoštevala tožnikovega strokovnega mnenja, s katerim je dokazoval, da ni podjetje v težavah. Meni, da bi morala tožena stranka zavrniti tožnikov dokazni predlog za postavitev izvedenca. Stroški s pridobitvijo strokovnega mnenja v višini 1.830,00 EUR so nastali po krivdi tožene stranke, saj je tožnika pozivala k predložitvi zanjo nerelevantnega dokaza.

11Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da ni mogoče upoštevati sklicevanja na možnost izvedbe poenostavljenega zmanjšanja osnovnega kapitala, saj gre za tožnikove hipotetične navedbe. Odločitev mora namreč temeljiti na ugotovljenem dejanskem stanju. V pripravljalni vlogi opozarja na stališče sodišča v zadevi I U 533/2023 z dne 11. 7. 2023.

12Tožnik je v pripravljalni vlogi priznal, da ni izvedel poenostavljenega zmanjšanja osnovnega kapitala, vendar poudarja, da táko zmanjšanje osnovnega kapitala ne bi v ničemer spremenilo njegovega finančno-premoženjskega stanja.

Presoja tožbe

13V dokaznem postopku je sodišče pregledalo listine spisa, ki se nanaša na zadevo, in listine sodnega spisa (priloge A1 do A13), ki jih je v soglasju s strankami štelo za prebrane in jih ni posebej naštevalo.

14Zavrnilo je dokazni predlog za postavitev izvedenca ekonomske (finančno računovodske) stroke, ker dejstva, ki naj bi se z njim dokazovala, niso pravno pomembna za odločitev v tej zadevi, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

K točki I. izreka

15Tožba ni utemeljena.

16Predmet sodne presoje je odločitev tožene stranke, da je tožnik dolžan vrniti izredno pomoč v obliki delnega povračila nekritih fiksnih stroškov za obdobje od 1. 10. 2020 do 31. 12. 2020 v višini 11.475,34 EUR zaradi neizpolnjevanja pogojev za pridobitev pomoči in da tožnik nosi stroške izdelave strokovnega mnenja. Med strankama ni sporno, da je tožnik ... 1. 2021 prejel navedeno pomoč za obravnavano obdobje v znesku 11.475,34 EUR.

Pogoji za vračilo pomoči

17Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Sodišče se zato sklicuje na njegove razloge (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1)), v zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja:

18Pravna podlaga za vračilo pomoči v obliki dela nekritih fiksnih stroškov in načina ugotavljanja upravičenosti do pomoči v obliki delnega povračila nekritih fiksnih stroškov je 112. člen ZIUOPDVE, ki v osmem odstavku določa, da nadzor nad uveljavljanjem pravic iz 109. člena ZIUOPDVE in izpolnjevanjem obveznosti iz četrtega odstavka tega člena izvaja Finančna uprava Republike Slovenije, ki za postopek nadzora smiselno uporabi zakon, ki ureja davčni postopek. Tožena stranka je na navedeni pravni podlagi po uradni dolžnosti izvedla nadzor.

19Uveljavljanje pravic iz naslova pomoči v obliki delnega povračila nekritih fiksnih stroškov je urejeno v 109. členu ZIUOPDVE. Za obravnavano zadevo je bistven njegov prvi odstavek, v skladu s katerim je upravičenec do obravnavane pomoči v upravičenem obdobju iz osmega odstavka tega člena pravna ali fizična oseba, ki: (1) je bila registrirana za opravljanje gospodarske dejavnosti najpozneje do 1. septembra 2020, (2) ima vsaj enega zaposlenega na dan uveljavitve tega zakona ali je samozaposlen, ki je na dan uveljavitve tega zakona vključen v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje na podlagi 15. člena ZPIZ-2 ali je družbenik ali delničar gospodarske družbe oziroma ustanovitelj zadruge ali zavoda, ki je poslovodna oseba, in je na dan uveljavitve tega zakona v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje vključen na podlagi 16. člena ZPIZ-2, (3) ni na dan 31. decembra 2019 podjetje v težavah skladno z 18. točko 2. člena Uredbe, (4) ne more opravljati svoje dejavnosti ali jo opravlja v bistveno zmanjšanem obsegu zaradi posledic epidemije COVID-19 in (5) zagotavlja, da se nekriti fiksni stroški ne krijejo iz drugih virov, kot so zavarovanja, začasni ukrepi pomoči ali podpora iz drugih virov.

20Tožena stranka je v postopku nadzora nad uveljavljanjem pravic iz 109. člena ZIUOPDVE na podlagi bilance stanja ugotovila, da je bil tožnik na dan 31. 12. 2019 podjetje v težavah in ni upravičen do obravnavane izredne pomoči, ker ne izpolnjuje pogoja iz tretje alineje prvega odstavka 109. člena ZIUOPDVE v zvezi z 18. (a) točko 2. člena Uredbe 651/2014. Med strankama ni sporno, da je tožnik družba z omejeno odgovornostjo. Za to vrsto družbe je opredelitev podjetja v težavah urejeno v 18. (a) točki 2. člena Uredbe 651/2014, ki določa, da se podjetje šteje za podjetje v težavah, če je v primeru družbe z omejeno odgovornostjo (razen malega in srednjega podjetja (MSP), ki obstaja manj kot tri leta ali, za namene upravičenosti do pomoči za financiranje tveganja, MSP v 7 letih po njegovi prvi komercialni prodaji in ki je upravičeno do naložb v financiranje tveganja po skrbnem pregledu izbranega finančnega posrednika) zaradi nakopičenih izgub izginila več kot polovica vpisanega osnovnega kapitala. To je v primeru, ko nakopičene izgube, ki se odštejejo od rezerv (in vseh drugih elementov, ki se na splošno štejejo kot del lastnih sredstev družbe), povzročijo negativen kumulativni znesek, ki presega polovico vpisanega osnovnega kapitala.

21V zvezi s tem med strankama ni sporo, da je: (1) tožnik mikro podjetje po Uredbi 651/2014, ki je registrirano v sodnem registru od ... 2007; (2) tožnikov celotni kapital (AOP 56) na dan 31. 12. 2019 znašal 169.201,20 EUR, vpoklicani kapital (AOP 57) pa 345.380,00 EUR; (3) prenesena izguba presegla polovico osnovnega kapitala ter (4) tožnik izpolnjuje formalne kriterije za podjetje v težavah po Uredbi 651/2014. Med strankama je sporno vprašanje, ali je Republika Slovenija s 113. členom ZIUOPDVE v slovenski pravni red prenesla izjemo iz drugega stavka 87.f odstavka Četrte spremembe Začasnega okvira, ki je v njegovi 3.12 točki. Ta določa, da so do pomoči v obliki delnega povračila nekritih fiksnih stroškov upravičena mikro in mala podjetja, ki so bila v težavah že 31. 12. 2019, če v skladu z nacionalno zakonodajo niso v kolektivnem postopku zaradi insolventnosti in niso prejela pomoči za reševanje ali prestrukturiranje.

22V skladu s 113. členom ZIUOPDVE se ukrep dodelitve pomoči v obliki delnega povračila nekritih fiksnih stroškov izvaja v skladu s točko 3.12 in točko 3.1 Začasnega okvira za ukrepe državnih pomoči. Sodišče je v zadevi I U 635/2022 z dne 19. 10. 2022 že sprejelo stališče, da je treba obravnavani člen ZIUOPDVE razlagati tako, da se v skladu z navedenima točkama Začasnega okvira izvajajo le tisti pogoji, za katere so se države članice odločile, da jih bodo predpisale v nacionalni zakonodaji. Z obravnavano določbo pa ni mogoče širiti zakonsko predpisanih pogojev za dodelitev te državne pomoči, zato določbe 113. člena ZIUOPDVE ni mogoče razlagati tako, da mora Republika Slovenija med prejemnike državne pomoči vključiti tudi mikro in mala podjetja, ki so v težavah. Iz druge povedi 87.f odstavka Četrte spremembe začasnega okvira jasno izhaja, da država lahko šteje med prejemnike pomoči takšna podjetja, pri čemer je iz 109. do 112. člena ZIUOPDVE prav tako jasno razvidno, da Republika Slovenija v svoj pravni red ni prenesla te izjeme za mikro in mala podjetja, zato se v Republiki Sloveniji ne uporablja. To pomeni, da morajo tudi mikro in mala podjetja izpolnjevati pogoj, da niso podjetja v težavah iz tretje alineje prvega odstavka 109. člena ZIUOPDVE.

23Po presoji sodišča na sprejeto stališče ne vpliva zakonodajalčeva nomotehnična metoda, saj iz 113. člena ZIUOPDVE jasno izhaja, da se sklicevanje na 3.12 točko Četrte spremembe začasnega okvira nanaša le na izvedbo ukrepa, kot je predpisan v tem poglavju. To pomeni, da se tisto, kar je zakonodajalec z ZIUOPDVE v 109. do 112. členu prenesel iz Začasnega okvira, izvede v okviru omejitev v navedenih točkah Začasnega okvira. Tako se je zakonodajalec v sedmem in osmem odstavku 109. člena ZIUOPDVE izrecno skliceval na 3.1 in 3.12 točko Začasnega okvira glede najvišje dovoljene pomoči v upravičenem obdobju. Zato so po presoji sodišča neutemeljene tožbene navedbe, da bi moral zakonodajalec izrecno izključiti izjemo iz drugega stavka 87.f odstavka Četrte spremembe začasnega okvira. Iz 3.12 točke Četrte spremembe začasnega okvira namreč izhaja, da se lahko vsaka posamezna država članica odloči, ali bo implementirala možnost izjeme glede podjetja v težavah za mikro in mala podjetja, vendar tega ni dolžna storiti. Komisija je v okviru obravnavane točke tega Začasnega okvira v 87. odstavku določila le, kateri pogoji morajo biti izpolnjeni, da jih bo štela za združljive z notranjim trgom, če se država članica odloči prenesti to pomoč v svoj pravni red. Vendar je Republika Slovenija prenos 3.12 točke Četrte spremembe začasnega okvira omejila le na izvedbo z zakonom predpisanih pogojev.

24Iz sedemnajstega odstavka odločitve Komisije o skladnosti sheme državne pomoči Republike Slovenije v obliki delnega povračila nekritih fiksnih stroškov, State Aid SA.59717 (2020/N) z dne 21. 12. 2020 (priloga A6) sicer izhaja, da se ta pomoč dodeli mikro in malim podjetjem, ki so bile v težavah 31. 12. 2019, če po nacionalni zakonodaji niso v insolvenčnem postopku in niso prejela pomoči za reševanje ali prestrukturiranje. Vendar to ne pomeni, da je Republika Slovenija v izvajanje obravnavanega ukrepa pomoči vključila izjemo iz 87.f odstavka Četrte spremembe začasnega okvira. ZIUOPDVE se glede pojma podjetja v težavah namreč sklicuje na 18. točko 2. člena Uredbe 651/2014, ki določa, kdaj se štejejo družbe z omejeno odgovornostjo za podjetje v težavah in izjemo za MSP, med katere sodijo mikro, mala in srednja podjetja. Tako že po Uredbi 651/2014 niso podjetja v težavah tiste družbe z omejeno odgovornostjo, ki so MSP in obstajajo manj kot tri leta ali za namene upravičenosti do pomoči za financiranje tveganja, MSP v 7 letih po njegovi prvi komercialni prodaji in ki je upravičeno do naložb v financiranje tveganja po skrbnem pregledu izbranega finančnega posrednika, čeprav izpolnjujejo merilo iz Uredbe za podjetje v težavah. V 18. (c) in (d) točki 2. člena pa Uredba 651/2014 določa, da se mikro in mala podjetja kljub temu štejejo za podjetje v težavah, če so po nacionalni zakonodaji v kolektivnem postopku zaradi insolventnosti ali če izpolnjuje v skladu z nacionalno zakonodajo merila za uvedbo kolektivnega postopka zaradi insolventnosti ali če podjetje prejete pomoči za reševanje in posojila še ni vrnilo ali če je prejelo pomoč za reševanje in je še vedno predmet načrta prestrukturiranja. To pomeni, da so izjeme za mikro in mala podjetja določena že v Uredbi 651/2014, vendar ta izjema ne velja za vsa mikro in mala podjetja na splošno, temveč pod navedenimi pogoji. V obravnavani zadevi tožnik ne izpolnjuje navedene izjeme glede na nesporno dejstvo, da je bil registriran 6. 4. 2007 in torej obstaja več kot tri leta. Tožnik pa ni trdil in izkazal, da izpolnjuje izjemo v zvezi z upravičenjem do pomoči za financiranje tveganja.

25Ob takih okoliščinah, ko Republika Slovenija ni implementirala Začasnega okvira v delu, ki določa izjemo za mikro in mala podjetja glede "podjetja v težavah", in ker Začasni okvir ne dopolnjuje Uredbe 651/2014, so neutemeljene tožnikove navedbe, da je sodišče v obravnavani zadevi dolžno upoštevati obravnavani Začasni okvir. Sodišče le dodaja, da je v zadevi I U 635/2022 z dne 10. 10. 2022 že sprejelo stališče, da obravnavani Začasni okvir glede na svoj namen in vsebino, pravno teorijo, sodno prakso Sodišča EU in Splošnega sodišča, nima zavezujočega učinka za države članice in se v državah članicah ne uporablja neposredno.

26Kršitev drugega odstavka 14. člena Ustave po presoji sodišče ni podana z razlago, da 113. člen ZIUOPDVE ne določa izjeme za mikro in mala podjetja, saj so merila, kdaj se podjetje šteje za podjetje v težavah, jasno določena v Uredbi 651/2014, ki zavezuje vse države članice. Ta merila pa veljajo za vsa podjetja, ki so v EU, ne glede na njihovo velikost.

27V nadaljevanju se je sodišče opredelilo še do med strankama spornega vprašanja, ali tretja alineja prvega odstavka 109. člena ZIUOPDVE v zvezi z 18. (a) točko 2. člena Uredbe 651/2014 ureja tožnikovo razmerje med vpisanim osnovnim kapitalom in nakopičenimi izgubami ob upoštevanju dejstva, da bi lahko s poenostavljenim zmanjšanjem osnovnega kapitala pokrila nakopičene izgube že pred 31. 12. 2019. V zvezi s tem med strankama ni sporno, da tožnik ni izvedel poenostavljenega zmanjšanja osnovnega kapitala.

28Na podlagi 18. (a) točke 2. člena Uredbe 651/2014 je treba za spoznanje, ali je določena fizična ali pravna oseba podjetje v težavah, ugotoviti le razmerje med višino nakopičenih izgub, ki se odštejejo od rezerv (in drugih elementov, ki se na splošno štejejo kot del lastnih sredstev družbe), v razmerju do vpisanega osnovnega kapitala. Tožena stranka je ugotovila, da nakopičene izgube presegajo polovico vpisanega osnovnega kapitala. Tožnik pa ni prerekal izračuna nakopičenih izgub, od katerih je tožena stranka odštela rezerve, poleg tega ni zatrjeval nepravilnega izračuna nakopičenih izgub z obstojem morebitnih drugih elementov, ki bi se šteli kot del lastnih sredstev družbe. To pomeni, da je tožnik glede na navedeno razmerje podjetje v težavah.

29Iz 14. točke uvodnih pojasnil Uredbe 651/2014 je razvidno, da je zaradi zagotovitve pravne varnosti primerno za opredelitev podjetja v težavah določiti jasna merila, ki ne zahtevajo ocene vseh posebnosti stanja. To pomeni, da za ugotavljanje, ali je pravna ali fizična oseba podjetje v težavah, niso pravno pomembne posebnosti finančno-premoženjskega stanja podjetja. Zato so neutemeljene tožnikove navedbe, da je zakonodajalec kot podjetje v težavah opredelil le tista podjetja, katerih izgube na dan 31. 12. 2019 presegajo polovico njihovega vpisanega osnovnega kapitala, pri čemer tega ne bi mogla spremeniti niti s spremembami kapitalskih bilančnih postavk. Spremembe bilančnih postavk (s pomočjo poenostavljenega zmanjšanja osnovnega kapitala), ki bi jih tožnik lahko izvedel na presečni dan, niso relevantne z vidika namena opredelitve podjetja v težavah po Uredbi 651/2014. Zato na odločitev v obravnavani zadevi ne vplivajo tožnikove navedbe, da bi lahko na podlagi poenostavljenega zmanjšanja osnovnega kapitala v celoti pokril izgube podjetja, tako da te ne bi presegale polovice vpisanega kapitala; da podjetje, ki bi lahko svoje nakopičene izgube že v letu 2019 pokrilo z enostavno bilančno operacijo poenostavljenega zmanjšanja osnovnega kapitala; in da je s strokovnim mnenjem izpodbil domnevo, da je podjetje v težavah, saj ne ustreza taki opredelitvi podjetja po 18. točki 2. člena Uredbe 651/2014.

30Iz navedenega razloga je nepomemben dokazni predlog za postavitev izvedenca ekonomske oziroma finančno računovodske stroke. Ta bi po tožnikovem mnenju pojasnil, (1) da bi lahko v letu 2019 svoje izgube pokril z enostavno bilančno operacijo poenostavljenega zmanjšanja osnovnega kapitala, s čimer bi na dan 31. 12. 2019 izkazoval izgubo v višini 0 EUR oziroma vsaj manj kot polovico osnovnega kapitala, ne da bi to spremenilo njegov premoženjski položaj; (2) da sta podjetje, ki zaradi izvedene bilančne operacije poenostavljenega zmanjšanja osnovnega kapitala na dan 31. 12. 2019 ni prikazovalo izgube več kot polovice vpisanega osnovnega kapitala, in podjetje, ki bi izgubo manj kot polovice vpisanega osnovnega kapitala lahko doseglo z isto bilančno operacijo, v enakem premoženjskem položaju; (3) da poenostavljeno zmanjšanje osnovnega kapitala nima nobenega vpliva na dejansko premoženjsko stanje podjetja ter (4) da bi tožnik v letu 2019 lahko izvedel poenostavljeno zmanjšanje osnovnega kapitala na način, da bi pokril nakopičene izgube, s čimer na dan 31. 12. 2019 ne bi izkazoval nakopičenih izgub v višini več kot polovice vpisanega osnovnega kapitala. Navedena dejstva pa so pravno nepomembna za odločitev v tej zadevi, zato je tak tudi naveden dokazni predlog. Edina relevantna kriterija za ugotavljanje, ali je podjetje v težavah (ali ne), sta namreč višina osnovnega kapitala in višina nakopičenih izgub, kakršni sta bili v relevantnem času (na dan 31. 12. 2019), in ne kakšni bi lahko bili, če bi tožnik izvedel bilančno operacijo, na katero se sklicuje.

31Tako je neutemeljen tudi ugovor glede kršitve 14. člena Ustave. Tožnik je v obravnavani zadevi v bistveno drugačnem položaju kot podjetje, ki že po zakonskih kriterijih ni podjetje v težavah, saj sklicevanje na hipotetično možnost izvedbe bilančne operacije ni pravno upoštevno. Odločitev o (ne)izvedbi bilančne operacije poenostavljenega zmanjšanja osnovnega kapitala je namreč v domeni podjetja in je stvar odločitve njegovega poslovodstva ter ne pomeni kriterija, ki bi bil v obravnavanem primeru odločilen za presojo, ali se tožnik šteje za podjetje v težavah po tretji alineji prvega odstavka 109. člena ZIUOPDVE.

32Za ugotavljanje statusa podjetja v težavah po 18. (a) točki 2. člena Uredbe 651/2014 tudi niso pomembne navedbe o siceršnjem (po tožnikovem mnenju) dobrem poslovanju ter o enkratnih dogodkih v zvezi z njegovim poslovanjem. Dobro in odgovorno poslovanje tožnika v skladu s prvim odstavkom 109. člena ZIUOPDVE in 18. (a) točko 2. člena Uredbe 651/2014 ni eden od pogojev, da se pravna ali fizična oseba lahko šteje za upravičenca do obravnavane pomoči oziroma, kar bi vplivalo na status podjetja v težavah.

33Glede na navedeno je pravilna ugotovitev tožene stranke, da je bil tožnik na dan 31. 12. 2019 podjetje v težavah v skladu z 18. točko 2. člena Uredbe 651/2014 in da ni upravičen do obravnavane pomoči za obdobje od 1. 10. 2020 do 31. 12. 2020, ker ne izpolnjuje pogoja po tretji alineji prvega odstavka 109. člena ZIUOPDVE. Ker pa je tožnik obravnavano pomoč prejel kljub neizpolnjevanju pogojev za njeno pridobitev, jo je dolžan vrniti. To pomeni, da je tožba zoper izpodbijano odločbo v obravnavanem delu neutemeljena, zato jo je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

Stroški strokovnega mnenja

34V obravnavani zadevi je sporna tudi odločitev tožene stranke, da tožnika bremenijo stroški, ki jih ima zaradi postopka. Gre za stroške strokovnega mnenja, ki ga je tožnik predložil kot dokaz po pozivu tožene stranke. V zvezi s tem med strankama ni sporno, da je tožnik za strokovno mnenje plačal 1.830,00 EUR.

35V skladu s tretjim odstavkom 113. člena ZUP udeleženec sam krije stroške, ki jih povzroči po svoji krivdi ali iz nagajivosti. Iz navedene določbe je razvidno, da je udeleženec tisti, ki krije stroške postopka, nastale po njegovi krivdi. Udeleženci v upravnem postopku pa so stranke (42. člen ZUP) in stranski udeleženci (43. člen ZUP) in ne upravni organ, katerega vloga v upravnem postopku je odločanje v upravni zadevi. Upravni organ torej ni udeleženec postopka v smislu ZUP, zato toženi stranki v obravnavani zadevi na podlagi navedene pravne podlage ni mogoče naložiti v plačilo stroškov postopka, ki so nastali tožniku.

36Ugovor tožnika, da bi bilo treba uporabiti pri odločanju načelo krivde iz tretjega odstavka 113. člena ZUP, prav tako po ustaljeni sodni praksi¹ temelji na napačnem razumevanju krivde iz te določbe, ki ne pomeni krivde zaradi "nepravilnega" oziroma "nezakonitega" odločanja organa.

37Sodišče še dodaja, da je upravni organ o stroških, ki so tožniku nastali z izdelavo strokovnega mnenja uporabil nepravilno pravno podlago. V obravnavani zadevi je pravna podlaga za odločanje drugi odstavek 113. člena ZUP in ne prvi odstavek tega člena, po katerem se odloča o stroških, kadar se postopek začne na zahtevo stranke.

38Če se je postopek začel po uradni dolžnosti, gredo stroški v skladu s prvo povedjo drugega odstavka 113. člena ZUP v breme stranke, če se je postopek končal za stranko neugodno. V obravnavani zadevi se je postopek, ki se je začel po uradni dolžnosti, končal za stranko neugodno, saj bo morala prejeto pomoč vrniti, zato gredo stroški strokovnega mnenja v breme tožnika.

39Glede na navedeno je izpodbijana odločba glede stroškov strokovnega mnenja po zakonu utemeljena, vendar iz drugih razlogov, kot so navedeni v izpodbijani odločbi. Zato je sodišče tudi v tem delu tožnikovo tožbo zavrnilo na podlagi tretje alineje drugega odstavka 63. člena ZUS-1.

K točki II. izreka

40Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem, če sodišče postopek ustavi ali tožbo zavrne ali zavrže, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

¹ Glej sodbe Upravnega sodišča I U 639/2015 z dne 11. 6. 2015, IV U 155/2010 z dne 6. 12 2011, IV U 154/2010 z dne 4. 1. 2011 in I U 1369/2017 z dne 4. 12. 2018.