109. člen ZIUOPDVE

Pravilna je ugotovitev toženke, da je bil tožnik na dan 31. 12. 2019 podjetje v težavah in da torej ni upravičen do obravnavane pomoči, ker ne izpolnjuje pogoja iz tretje alineji prvega odstavka 109. člena ZIUOPDVE.

Po presoji sodišča stranka ne more učinkovito izvrševati svoje pravice do izjave, če jo organ seznani zgolj z ugotovljeno pravno relevantno okoliščino, temveč ji mora pri tem predočiti tudi dejstva in dokaze, na podlagi katerih je prišel do take ugotovitve. V nasprotnem primeru je zagotavljanje pravice do izjave zgolj navidezno.

V skladu s pooblastilom iz tretjega odstavka 248. člena ZUP je pomanjkljivo obrazložitev dopolnila tožena stranka v drugostopenjski odločbi. Pojasnila je razloge, zakaj navedbe o računovodski napaki šteje deloma za neverodostojne, deloma pa nedokazane, opredelila se je do predložene posojilne pogodbe in njenih posledic na kapital družbe ter obrazložila, kako bi se zatrjevana odpoved terjatvi morala odraziti v izkazu poslovnega izida za leto 2019, pa se ni, saj je izkaz ostal nespremenjen. Nasprotna tožbena trditev ostaja nedokazana. Sodišče se zato v tem delu v izogib ponavljanju na podlagi drugega odstavka 71. člena ZUS-1 sklicuje na obrazložitev tožene stranke na 4. strani drugostopenjske odločbe. Tožeča stranka takšnega dokaznega predloga ne v postopku pred davčnim organom ne kasneje, npr. v pritožbenem postopku (in tudi ne sedaj v tožbi) ni podala. Glede na to, da je na njej dokazno breme in da je bila pred izdajo izpodbijane odločbe pozvana k izjasnitvi in predložitvi dokazov, sodišče sodi, da je imela vse možnosti dokazati svoje trditve in je bil torej postopek izveden pravilno in zakonito. Če se je postopek začel po uradni dolžnosti in se je končal za stranko

Glede na to, da tožnik pravnorelevantnih dejstev, ki vodijo v sklep, da je bila družba A. podjetje v težavah (tj. koliko je na dan 31. 12. 2019 znašal vpoklicani in koliko celotni kapital), ni konkretizirano prerekal, so navedena dejstva med strankama nesporna in se po splošnem procesnem pravilu iz prvega odstavka 214. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi z 22. členom Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne dokazujejo. Pogoji za upravičenost do pomoči izhajajo iz Uredbe 651/2014, družba A. pa je dala izjavo (C1), iz katere izrecno izhaja, da na dan 31. 12. 2019 v smislu določil Uredbe 651/2014 ni bila podjetje v težavah. Družba A. je torej poznala oziroma bi morala in mogla poznati pogoje za upravičenost do pomoči, pa je kljub temu dala izjavo da te pogoje izpolnjuje, čeprav jih dejansko ni.

Za presojo posameznih meril, ki kažejo na to, da je neka družba podjetje v težavah je bistveno, da družbeniki vplačajo ali se vsaj nepreklicno zavežejo, da bodo vplačali, sredstva, ki postanejo lastna sredstva družbe v smislu osnovnega kapitala ali drugih elementov lastnih sredstev družbe. Pri presoji podjetja v težavah je treba upoštevati dejansko stanje iz bilance stanja, kakršno je bilo na presečni datum, ter morebitne spremembe družbene pogodbe in sklepov družbenice o spremembi obravnavanega posojila v lastna sredstva družbe, ki bi bili sprejeti pred presečnim datumom, kar pa bi moralo biti razvidno tudi iz relevantne bilance stanja.

S pritožbo uveljavljano dejstvo, da je računovodski servis pri sestavi bilance stanja storil napako in v tej zvezi predložena popravljena bilanca stanja, ne da bi tožeča stranka v pritožbi tudi obrazložila, zakaj tega ni mogla uveljavljati že v postopku na prvi stopnji, predstavlja nedopustno pritožbeno novoto, ki je drugostopenjski organ ni bil dolžan obravnavati (tretji odstavek 238. člena ZUP).

113. člen ZIUOPDVE je treba razlagati tako, da se v skladu s 3.12 in 3.1 točkama Začasnega okvira izvajajo le tisti pogoji, za katere so se države članice odločile, da jih bodo predpisale v nacionalni zakonodaji. Izjeme za mikro in mala podjetja določa že Uredba 651/2014, vendar ta izjema ne velja za vsa mikro in mala podjetja na splošno, temveč pod določenimi pogoji. Na podlagi 18. (a) točke 2. člena Uredbe 651/2014 je treba za spoznanje, ali je določena fizična ali pravna oseba podjetje v težavah, ugotoviti le razmerje med višino nakopičenih izgub, ki se odštejejo od rezerv (in drugih elementov, ki se na splošno štejejo kot del lastnih sredstev družbe), v razmerju do vpisanega osnovnega kapitala. Za ugotavljanje, ali je pravna ali fizična oseba podjetje v težavah, niso pravno pomembne posebnosti finančno-premoženjskega stanja podjetja. Spremembe bilančnih postavk (s pomočjo poenostavljenega zmanjšanja osnovnega kapitala), ki bi jih tožnik lahko izvedel na presečni dan, niso relevantne z vidika namena opredelitve podjetja v težavah po Uredbi 651/2014. Upravni organ ni udeleženec postopka v smislu ZUP, zato toženi stranki v obravnavani zadevi na podlagi tretjeg

Tožeča stranka, ker je "podjetje v težavah", ne izpolnjuje pogojev za izplačilo pomoči v obliki delnega povračila nekritih fiksnih stroškov za upravičeno obdobje. Začasni okvir glede na svoj namen in vsebino nima zavezujočega učinka za države članice in se v državah članicah ne uporablja neposredno. IZ 109. in 112. člena ZIUOPDVE je razvidno, da RS ni implementirala izjeme "podjetje v težavah" za mikro in mala podjetja v slovenski pravni red (in tega ni bila dolžna narediti), zato se ta izjema v RS ne uporablja. To pomeni, da morajo pogoj, da niso "podjetja v težavah", izpolnjevati tudi mikro in mala podjetja.

Začasni okvir glede na svoj namen in vsebino nima zavezujočega učinka za države članice in se v državah članicah ne uporablja neposredno. Državi članici ne nalaga nobenih obveznosti glede (načina) zakonskega urejanja področja državnih pomoči, temveč ji zgolj sporoča, katero državno pomoč bo Komisija štela za združljivo z notranjim trgom, če se bo država članica zanjo odločila, in pod katerimi pogoji. Iz 109. do 112. člena ZIUOPDVE je razvidno, da zakonodajalec v Republiki Sloveniji izjeme za mikro in mala podjetja v težavah v slovenskem pravnem redu ni implementiral, zato se ta izjema v Republiki Sloveniji ne uporablja. Zakonsko predpisanih pogojev za dodelitev državne pomoči tudi sodišče ne more spreminjati. Če namreč zakonodajalec za določene kategorije upravičencev (mikro in mala podjetja) izjeme od splošnega pravila (da podjetja v težavah ne morejo biti prejemniki denarne pomoči) ni predvidel, ne more tega namesto njega storiti (niti zgolj z razlago predpisa) sodišče.

Upravni organ je izvedel nadzor, v katerem je na podlagi podatkov iz bilance stanja ugotovil, da je celotni kapital tožeče stranke na dan 31. 12. 2019 izkazan v negativnem znesku 83.826,78 EUR, vpoklicani kapital pa v znesku 8.000,00 EUR, kar pomeni, da je tožeča stranka zaradi nakopičenih izgub izgubila več kot polovico vpisanega osnovnega kapitala, zaradi česar se šteje za podjetje v težavah in ni upravičena do izredne pomoči, ker ne izpolnjuje pogoja iz 3. alineje prvega odstavka 109. člena ZIUOPDVE.

Tožnik v postopku ni izkazal, da je škoda oziroma pomoč, ki jo uveljavlja, posledica COVID-19 kot naravne nesreče. Tožnik le uveljavlja, da je oškodovan zaradi izbruha nalezljive bolezni in da mu mora biti dana možnost, da se vrne v položaj pred nastankom škode. Pri tem trdi, da je epidemija COVID-19 naravna nesreča kot to določa 8. člen ZVNDN in posledično sodi med izjeme iz podtočke (c) 4. točke 1. člena Uredbe 651/2014 z dne 17. junija 2014 o razglasitvi nekaterih vrst pomoči za združljive z notranjim trgom pri uporabi členov 107 in 108 Pogodbe.

Tako iz izpodbijane odločbe kot tudi iz drugostopenjske odločbe ni jasna pravna podlaga, na katero sta se organa oprla pri ugotovitvi, da je tožnik podjetje v težavah. V izpodbijani odločbi se tozadevno sicer omenja (b) alineja 18. točke 2. člena Uredbe Komisije (EU) št. 651/2014 z dne 17. junija 2014 o razglasitvi nekaterih vrstah pomoči za združljive z notranjim trgom pri uporabi členov 107 in 108 Pogodbe, kar ni logično, glede na to, da se cit. alineja nanaša na družbe, v katerih vsaj nekaj članov nosi neomejeno odgovornost za obveznosti družbe. Tožnik je namreč družba z omejeno odgovornostjo, kar bi kazalo na možnost uporabe (a) alineje cit. določila. Vendar pa tudi drugostopenjski organ tega ni razjasnil, saj se je v svoji odločbi ves čas le nespecificirano skliceval na 18. točko 2. člena Uredbe.

Tožnica v postopku ni izkazala, da je škoda oziroma pomoč, ki jo uveljavlja, posledica COVID-19 kot naravne nesreče. Tožeča stranka je bila posebej pozvana, da pojasni, da razlika med večjim vpoklicanim kapitalom in manjšim celotnim (lastniškim) kapitalom ni posledica stvarnih izgub. To med strankama ni sporno. Prav tako ni sporno, da tožnica na ta poziv ni odgovorila in ni pojasnila razlogov za nastanek te razlike. S tem posledično tudi ni dokazovala, da je ta razlika nastala kot posledica zatrjevane naravne nesreče (COVID-19).

Sodišče se glede navedenega strinja s stališči prvostopenjskega in pritožbenega organa, da določila Začasnega okvirja za ukrepe državnih pomoči v podporo gospodarstvu ob izbruhu Covid-19 niso zavezujoča za države članice EU, saj so z Začasnim okvirjem oziroma sporočilom določene le vrste in obsegi pomoči, ki jih posamezna država članica EU lahko uporabi.

Sodišče zavrača tožnikove očitke o zmotno uporabljenem materialnem pravu, ker davčni organ ni upošteval točke 3.12 oziroma podtočke 87.f Začasnega okvirja, saj določila Začasnega okvirja niso zavezujoča, niti jih zakonodajalec (v zvezi z odstopanjem za mikro in mala podjetja v težavah) ni prenesel v določila ZIUOPDVE. Zavezujočo naravo mu ne daje niti 113. člen ZIUOPDVE.

Posojila družbenikov družbi se štejejo za premoženje družbe le v stečajnem postopku ali postopku prisilne poravnave, zato 498. člen ZGD-1 v obravnavani zadevi, ki ni postopek zaradi insolventnosti, ni uporabljiv. Tako je znašal tožničin celotni kapital (AOP 56) –20.605,30 EUR. Tožnici kot družbi z omejeno odgovornostjo je na dan 31. 12. 2019 zaradi nakopičenih izgub izginila več kot polovica vpisanega osnovnega kapitala, zaradi česar je „podjetje v težavah“ v skladu z (a) podtočko 18. točke 2. člena Uredbe 651/2014. Začasni okvir glede na svoj namen in vsebino, glede na pravno teorijo, sodno prakso Sodišča EU in Splošnega sodišča nima zavezujočega učinka za države članice in se v državah članicah ne uporablja neposredno. Začasni okvir posamezni državi članici ne nalaga nobenih obveznosti v smislu, da bi morala zakonsko urediti in zagotoviti državno pomoč, temveč ji zgolj sporoča, katero državno pomoč bo Komisija štela za združljivo z notranjim trgom, če se bo zanjo odločila, in pod katerimi pogoji. Iz 109. do 112. člena ZIUOPDVE je razvidno, da RS ni implementirala izjeme „podjetja v težavah“ za mikro in mala podjetja v slovenski pravni red, zato se ta izjema v RS ne

Naštete ugovore, ki jih je uveljavljala v tožbi, bi morala po vsebini uveljavljati že v pritožbi. Gre za tako imenovano zahtevo po materialni izčpanosti pravnega sredstva, ki izhaja iz prvega odstavka 6. člena ZUS-1. To pravilo vzpostavlja dolžnost materialnega izčrpanja pritožbe v upravnem postopku v smislu dolžnega vsebinskega uveljavljanja kršitev, čim je mogoče in ne šele s tožbo.

Tožnik se v postopku pred davčnim organom in v tožbi sklicuje na določilo 87.f Začasnega okvirja, v skladu s katero se pomoč ne odobri podjetjem, ki so bila dne 31. 12. 2019 že podjetja v težvaha, Z odstopanjem od navedenega se lahko pomoč dodeli mikro in malim podjetjem, ki so bila v težavah že 31. 12. 2019, če v skladu z nacionalno zakonodajo niso v kolektivnem postopku zaradi insolventnosti in niso prejela pomoči za reševanje ali prestrukturiranje. Vendar pa se sodišču pridružuje stališču obeh davčnih organov, da določila Začasnega okvirja niso obvezujoča za države članice EU, saj so z Začasnim okvirjem oziroma sporočilom določene le vrste in obsegi pomoči, ki jih posamezna država članica lahko uporabi. Sodišče po povedanem zavrača tožnikove očitke o zmotno uporabljenem materialnem pravu, ker davčni organ ni upošteval točke 3.12 oziroma podtočke 87.f Začasnega okvirja, saj določila Začasnega okvirja niso zavezujoča, niti jih zakonodajalec (v zvezi z odstopanjem za mikro in mala podjetja v težavah) ni prenesel v določila ZIUOPDVE.

V obravnavani zadevi je davčni organ v skladu z osmim odstavkom 112. člena ZIUOPDVE izvedel nadzor, v katerem je na podlagi podatkov iz bilance stanja ugotovil, da je celotni kapital tožnika na dan 31. 12. 2019 znašal 21.465,71 EUR, vpoklicani osnovni kapital pa v znesku 126.266,30 EUR, kar pomeni, da je tožniku zaradi nakopičenih izgub izginila več kot polovica vpisanega osnovnega kapitala, zaradi česar se šteje za podjetje v težavah in ni upravičen do izredne pomoči iz prvega odstavka 109. člena ZIUOPDVE, ker ne izpolnjuje pogoja iz tretje alineje prvega odstavka 109. člena ZIUOPDVE. Tožnik se v postopku pred davčnim organom in v tožbi sklicuje na določilo 87.f Začasnega okvirja, v skladu s katero se pomoč ne odobri podjetjem, ki so bila dne 31. 12. 2019 že podjetja v težavah. Z odstopanjem od navedenega se lahko pomoč dodeli mikro in malim podjetjem, ki so bila v težavah že 31. 12. 2019, če v skladu z nacionalno zakonodajo niso v kolektivnem postopku zaradi insolventnosti in niso prejela pomoči za reševanje ali prestrukturiranje. Vendar pa se sodišče potrjuje stališče obeh davčnih organov, da določila Začasnega okvirja niso obvezujoča za države članice EU, saj so z Zača