VSL Sklep II Cp 2055/2023

I. Pritožbi se delno ugodi, sklep se v III. točki izreka razveljavi in se zadeva v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

II. V preostalem delu (I. in II. točka izreka) se pritožba zavrne in sklep sodišča prve stopnje potrdi.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Odločitev sodišča prve stopnje

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da je tožena stranka dolžna nemudoma vzpostaviti prejšnje posestno stanje tako, da takoj izroči ključ vhodnih vrat stanovanja tožeči stranki in ji s tem omogoči izključno uporabo stanovanja (I. točka izreka sklepa). Toženi stranki je prepovedalo, da v bodoče moti posest tožeče stranke s takimi ali podobnimi ravnanji, torej posegati v stanovanje (II. točka izreka sklepa). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna v roku 8 dni tožeči stranki povrniti potrebne stroške tega sodnega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne zamude dalje do plačila. Sklep o višini stroškov se izda po pravnomočnosti odločitve o glavni stvari (III. točka izreka sklepa).

Povzetek pritožbenih navedb

2Tožena stranka (v nadaljevanju toženka) izpodbija sklep v celoti, zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter na podlagi 355. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) samo odloči o tožbi tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke (v nadaljevanju tožnika) in ji naloži v plačilo celotne stroške tega postopka. Vztraja, da tožnika stanovanja nista imela v posesti, saj nista izvrševala posebne dejanske oblasti nad stvarjo. Na naroku sta izpovedala, da sta bila po mamini smrti le redko v stanovanju, predvsem pa ga nista uporabljala za bivanje. Elektrika in voda nista bili priklopljeni, tam nista imela prijavljenega prebivališča, prav tako v celotnem dokaznem postopku ni bilo nedvoumno ugotovljeno, ali sta v stanovanju sploh imela kakšne stvari. Predložene fotografije so iz leta 2017 in za vprašanje posestnega stanja na dan 26. 10. 2022 ne morejo biti relevantne. Stanovanje ima zelo jasno funkcijo, to je, da oseba v njem prebiva, zato ni mogoče, da bi tožnika imela posest nad stanovanjem toženke. Na te navedbe sodišče prve stopnje ni odgovorilo. Dejstvo, da ima nekdo ključe stanovanja, še ne pomeni, da je njegov posestnik. Tožnika posesti nista izvajala kontinuirano, kar izhaja iz njunih izpovedb. Pojasnila sta, da sta v stanovanje prišla redko, pogostosti pa sodišče bolj podrobno ni ugotavljalo, niti je ni nihče zatrjeval ali dokazoval. Direktorica toženke je izpovedala, da se je vsaj trikrat oglasila na predmetnem naslovu in potrkala na vrata stanovanja, vendar se nihče ni oglasil. Tožnikov tudi ni opazila v stanovanju ali bližini, prav tako se nihče ni odzival na večkratna obvestila detektiva. Dokazna ocena sodišča prve stopnje, da je bila posest izvajana kontinuirano, je v nasprotju z izvedenimi dokazi. Navedb, da sta tožnika posest izvajala, kadar sta to hotela in da je bil vedno prisoten njun animus possidendi ter da posesti nista imela namena opustiti, pa tožnika nista zatrjevala, niti niso bili izvedeni nobeni dokazi v tej smeri. Tožnika, ki uveljavljata posestno varstvo, bi morala zatrjevati in dokazati okoliščine, ki kažejo, da sta ohranila fizično oblast nad stvarjo kot neposredni posestnik, česar nista storila. Nista izkazala, da bi njuno občasno pregledovanje spornega prostora, s čimer utemeljujeta obstoj posesti, lahko zadostilo kriteriju dostopnosti. Sodišče prve stopnje ni nedvoumno ugotovilo, kdo je zadnji dejansko posedoval stanovanje toženke, če sploh kdo. Dejansko stanje je ostalo neraziskano, saj se sodišče prve stopnje ni opredelilo o odločilnih dejstvih, ki se tičejo posestnega stanja.

Napačna je odločitev sodišča prve stopnje tudi v delu glede stroškov. Tožnika nista v celoti uspela, saj je bila njuna pritožba zoper sklep o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe zavrnjena. Toženka je bila primorana podati odgovor na pritožbo v postopku začasne odredbe in je tudi priglasila skupno 229,50 EUR stroškov za odgovor. Ker sodišče prve stopnje v postopku za izdajo začasne odredbe v nobenem sklepu ni odločalo glede stroškov, mora to sedaj narediti v končnem sklepu, kjer pa mora upoštevati, da je bila pritožba tožnikov zoper sklep o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredba neuspešna v celoti.

3Tožnika sta na pritožbo odgovorila in predlagata njeno zavrnitev.

4Višje sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje vestno in skrbno izvedlo dokazno oceno (8. člen ZPP) ter posledično pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje. Na ugotovljeno dejansko stanje je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Sodišče prve stopnje je argumente za odločitev jasno in sistematično obrazložilo.

5V skladu s prvim odstavkom 24. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) je posest neposredna dejanska oblast nad stvarjo. Sodišče daje varstvo glede na zadnje stanje posesti in nastalo motenje. Pri tem se ne upoštevata pravica do posesti in dobrovernost posestnika (33. člen SPZ). Tožnika sta v tožbi zatrjevala, da imata voljo do posesti in jo vršita na način, da občasno prihajata v stanovanje in imata tam svoje stvari, kar sta dokazovala s svojim zaslišanjem. Višje sodišče se strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je na podlagi zaslišanj ugotovilo, da sta tožnika razpolagala s ključi stanovanja in vanj občasno prihajala. Temu toženka tudi še v pritožbi pritrjuje. Navedeni način izvrševanja posesti povsem zadostuje za posestno varstvo. Ni pomembno, ali sta tožnika prihajala kontinuirano ali zgolj občasno. Pomembno je, da sta to možnost imela in jo tudi izkoristila. Stališče toženke, da ima stanovanje jasno funkcijo, to je, da oseba v njem prebiva, zato ni mogoče, da bi tožnika imela posest, tako ni pravilno. Sodišče prve stopnje je v skladu s 33. členom SPZ pravilno dalo tožnikoma varstvo glede na zadnje stanje posesti, torej občasno rabo. Pritožba v tem delu torej ni utemeljena. Višje sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v točkah I. in II. potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

6Toženka pa utemeljeno izpodbija odločitev sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na stroške postopka. Sodišče v skladu s četrtim odstavkom 163. člena ZPP v sodbi ali sklepu, s katerim se konča postopek, lahko odloči le, katera stranka nosi stroške postopka in v kakšnem deležu. V takem primeru se sklep o višini stroškov izda po pravnomočnosti odločitve o glavni stvari. V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje v izreku odločilo, da je tožena stranka dolžna v roku 8 dni tožeči stranki povrniti potrebne stroške tega sodnega postopka (ni pa odločilo o deležu), iz obrazložitve odločbe pa izhaja, da šteje, da sta tožnika v postopku v celoti uspela. Izrek sklepa v delu, ki se nanaša na stroške, tako nasprotuje razlogom v obrazložitvi (14. točka 339. člena ZPP), zato ga je bilo treba razveljaviti in v tem delu zadevo vrniti v novo odločanje.

7Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločitev.