VSL Sklep Cst 333/2023

I. Pritožba z dne 26. 10. 2023 se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Pritožba z dne 12. 12. 2023 se zavrže.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom postopek odpusta obveznosti ustavilo in predlog za odpust obveznosti zavrnilo.

2Zoper navedeni sklep je stečajna dolžnica vložila dve pritožbi. 26. 10. 2023 (p. d. 47) je vložila prvo pritožbo, v kateri je laično zatrjevala pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja in predlagala, da se izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. 12. 12. 2023 (p. d. 53) je vložila drugo pritožbo, ki ji je priložila nove dokazne listine.

3Stečajni upravitelj je v odgovoru na prvo pritožbo predlagal, da se izpodbijani sklep razveljavi in o zadevi ponovno odloči.

4Pritožba ni utemeljena.

5Namen odpusta obveznosti je poštenemu in vestnemu stečajnemu dolžniku omogočiti, da preneha tisti del njegovih obveznosti, ki jih ni zmožen izpolniti iz premoženja, ki ga ima ob začetku postopka osebnega stečaja ali ki ga lahko pridobi med postopkom osebnega stečaja do poteka preizkusnega obdobja (prvi odstavek 399. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju - ZFPPIPP). Odpust ni dovoljen, če iz ravnanja stečajnega dolžnika v zadnjih petih letih pred uvedbo postopka osebnega stečaja ali glede na njegov premoženjski položaj izhaja, da bi bil odpust obveznosti temu stečajnemu dolžniku v nasprotju z namenom odpusta obveznosti - zloraba pravice do odpusta obveznosti (tretji odstavek 399. člena ZFPPIPP). Velja, če se ne dokaže drugače, da predlog za odpust obveznosti pomeni zlorabo pravice do odpusta obveznosti, če je stečajni dolžnik v zadnjih petih letih pred uvedbo postopka osebnega stečaja prevzemal obveznosti, ki so nesorazmerne z njegovim premoženjskim položajem, ali če je razpolagal s svojim premoženjem neodplačno ali za neznatno plačilo (3. točka četrtega odstavka 399. člena ZFPPIPP).

6Pri presoji je potrebno upoštevati, da imajo upniki ustavno pravico do zasebne lastnine (33. člen Ustave Republike Slovenije), katere del je tudi pravica do poplačila terjatev. Pravica do odpusta obveznosti v to ustavno pravico močno posega. Zakonodajalec se je sicer odločil, da je tak zakonski poseg v ustavno pravico upnikov dopusten, vendar ne sme obstajati nobena ovira za odpust obveznosti iz 399. člena ZFPPIPP. Zaradi posega v ustavno pravico upnikov je treba ravnanje dolžnika presojati strogo.

7V pomenu 3. točke četrtega odstavka 399. člena ZFPPIPP mora imeti dolžnikovo nesorazmerno prevzemanje obveznosti znake nekorektnega ravnanja, ravnanja v nasprotju z načeli morale in etike, izkazan mora biti torej neprimeren subjektivni odnos dolžnika do prevzemanja obveznosti. Samo vestni in pošteni dolžniki so namreč upravičeni do pravne dobrote odpusta obveznosti. Ko dolžnik vstopa v obligacijska razmerja, mora tako pri sklepanju le-teh, kot pri izvrševanju pravic in izpolnjevanju obveznosti iz teh razmerij spoštovati načelo vestnosti in poštenja (5. člen Obligacijskega zakonika - OZ). Trošenje denarja v igralnicah namesto poplačila obveznosti do upnikov, standarda vestnosti dolžnika, ki bi se odrazila v skrbnosti, zanesljivosti in preudarnosti z občutkom moralne odgovornosti, zagotovo ne izpolnjuje. Zato je sodišče prve stopnje neprimeren odnos dolžnice do pretirane porabe pravilno prepoznalo v njenem zapravljanju denarja v igrah na srečo. Ugotovilo je, da dolžnica ni ravnala vestno in pošteno že s tem, ko je najela večje število kreditov pri pravnih in fizičnih osebah ter večkratno koristila izredne limite, ker je bilo to nesorazmerno z njenim premoženjskim položajem, hkrati pa je pridobljeni denar lahkomiselno, nenamensko in neodplačno zapravljala v igrah na srečo, namesto, da bi ga namenila za poplačilo obveznosti do upnikov in kritje življenjskih stroškov, saj njen prihodek iz redne zaposlitve za to ni zadoščal.

8Neutemeljen je pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje ob ugotovitvi, da je bila dolžnica zasvojena z igrami na srečo, to upoštevati kot bolezensko stanje, v katerem človek ne razume pomena svojih dejanj in se ne zaveda njihovih posledic. Stopnja odvisnosti od iger na srečo je namreč lahko, kot vsaka druga oblika zasvojenosti, zelo različna. Zato takšen splošen zaključek, za kakršnega se zavzema pritožba, sam po sebi ni mogoč in je potrebno vsak primer presojati samostojno. Dolžnica pa ni uspela dokazati, da je bila njena odvisnost takšna, da svojih ravnanj ni bila sposobna obvladovati oziroma da ni mogla razumeti njihovega pomena, da torej ni bila več sposobna presoditi, da svojih dolgov ne bo mogla poravnati ob zapadlosti. Dolžnica ni predložila zdravniškega potrdila, da je bila njena odvisnost prepoznana kot bolezensko stanje s strani pristojnih zdravstvenih institucij oziroma da je iz tega razloga zaprosila za zdravstveno pomoč.¹ Pritožba tudi ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da se dolžnica zaradi zasvojenosti ni zdravila in zoper njo ni bil sprožen postopek za zmanjšanje ali odvzem poslovne sposobnosti. Dolžnica sodišču prve stopnje tudi ni predložila nobenega drugega dokaza, na podlagi katerega bi bil mogoč zaključek, da zaradi zasvojenosti z igrami na srečo ni imela sposobnosti razsojanja. V pritožbi podan predlog za postavitev sodnega izvedenca pa je nedovoljen nov dokaz, ki ga na podlagi prvega odstavka 337. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP višje sodišče ne sme upoštevati.

9Za obstoj zakonske domneve iz 3. točke četrtega odstavka 399. člena ZFPPIPP je pravno relevantno ravnanje dolžnice v zadnjih petih letih pred uvedbo postopka osebnega stečaja. Zato pri presoji niso pravno odločilne pritožbene navedbe dolžnice o njenem trenutnem stanju (da se je zasvojenosti sama ozdravila v trenutku, ko je ugotovila, da ji nihče več noče posoditi denarja, da je obdobje, ki ga trenutno preživlja težko, zato si je poiskala pomoč psihiatra, da je hudo zbolel njen mož), saj z njimi ne more izpodbiti obstoja zakonske domneve. Zato se višje sodišče v njihovo presojo ni spustilo in nanje po vsebini ni odgovorilo (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

10Odločitev sodišča prve stopnje je tako pravilna, zato je višje sodišče ob ugotovitvi, da sodišče prve stopnje tudi ni naredilo nobene kršitve, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (350. člen ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP), pritožbo z dne 26. 10. 2023 (p. d. 47) zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

11V skladu s prvim odstavkom 343. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP je pritožba prepozna, če je vložena po preteku zakonskega roka zanjo. Dolžnica se je smela zoper izpodbijani sklep pritožiti v 15 dneh od njegove vročitve (127. člen ZFPPIPP). Izpodbijani sklep ji je bil vročen 18. 10. 2023. Ker je pritožbeni rok prekluziven zakonski rok, je sodišče pritožbo z dne 12. 12. 2023 (p. d. 53) kot prepozno zavrglo (1. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

Ta pisni odpravek se ujema z elektronskim izvirnikom sklepa.

¹ Tako tudi VSL sklep Cst 159/2021 z dne 5. 5. 2021 in VSL sklep Cst 715/2016 z dne 30. 11. 2016.