VSC Sklep I Cp 431/2021

I. Pritožbi se zavrneta in se v celoti potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških A. A. se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom pod točko I. izreka prekinilo zapuščinski postopek, pod točko II. izreka je A. A. in B. B., napotilo na pravdo, da proti C. C. vložita ustrezno tožbo zaradi ugotovitve, da C. C. na podlagi lastnoročne oporoke z dne 23. 11. 1995 zapustnika Č. Č. , rojenega ..., umrlega dne ..., nima dedne pravice po imenovanem zapustniku, sklenilo je še, da morata v primeru, da zoper sklep o napotitvi na pravdo ne bo vložena pritožba, A. A. in B. B. tožbo vložiti v roku 30 dni od pravnomočnosti tega sklepa o napotitvi na pravdo, v primeru vložitve pritožbe zoper sklep o napotitvi na pravdo, pa jo morata vložiti v roku 30 dni od vročitve sklepa sodišča druge stopnje, pod točko III. izreka pa je še sklenilo, da prekinitev postopka traja do pravnomočnega zaključka pravde po tem sklepu. Če na pravdo napoteni stranki v določenem roku ne bosta ravnali po tem sklepu, pa se bo zapuščinska obravnavala nadaljevala in se bo dokončala ne glede na zahtevek, s katerim ju je sodišče napotilo na pravdo.

2Zoper ta sklep sta se pritožila A. A. in B. B. vsak s svojo pritožbo.

3A. A. sklep izpodbija v celoti brez izrecne navedbe pritožbenih razlogov, pritožbenemu sodišču pa predlaga, da njegovi pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek podrejeno pa predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi v delu, ki se nanaša na osebo, ki je napotena na pot pravde in na pravdo napoti oporočnega dediča C. C. V pritožbi najprej citira določilo 210. člena Zakona o dedovanju (v nadaljevanju: ZD) in sodišču prve stopnje očita, da je zmotno prekinilo zapuščinsko obravnavo in stranke napotilo na pravdo, saj pogoji za napotitev na pravdo v skladu s tem zakonskim določilom po njegovem prepričanju niso izpolnjeni, ker ne gre za spor o vprašanjih dejanske ampak pravne narave, zato bi moralo zapuščinsko sodišče o teh vprašanjih odločiti v okviru zapuščinskega postopka (3. odstavek 210. čl. ZD) in pri razlagi oporoke uporabiti določilo 84. člena ZD. Kadar med dediči nastane spor o tem, ali je vsebina predložene listine taka, da jo je mogoče opredeliti kot oporoko, je to vprašanje, na katerega mora odgovoriti zapuščinsko sodišče. Za pravno vprašanje gre torej, ko se pojavi spor o vsebini pravne norme, o pravni kvalifikaciji življenjskega dogodka pod ustrezno pravno normo. V konkretnem primeru gre po prepričanju A. A. prav za takšno vprašanje in nikakor ne za spor o dejstvih. Izpostavlja, da je že tekom zapuščinske obravnave poudaril, da vsebina same oporoke in obstoj same oporoke nista sporna, da lastnoročna oporoka zapustnika vsebuje vse elemente ki jih določa 64. člen ZD, prav tako je po njegovem prepričanju jasna tudi vsebina oporoke v delu, ki za njeno učinkovanje določa pogoj t.i. „nasilne smrti“, do katere pa (med udeleženci nesporno) ni prišlo. Zapustnik je ta pogoj v oporoki omenil večkrat in sicer prvič v uvodnem odstavku, ko navaja, da prepušča premoženje: „v primeru nasilne smrti“ oporočnemu dediču in ponovno pogoj ponovi v obrazložitvi oporoke, ko navaja: „sem primoran napraviti, v slučaju nasilne smrti, testament“. Zato po njegovem mnenju ne more biti sporno vprašanje, ali je bila prava volja zapustnika, da C. C. deduje zgolj v primeru njegove nasilne smrti ali pa da deduje ne glede na način smrti. Po njegovi oceni daje oporoka na to vprašanje jasen odgovor, da je zapustnik oporočno dedovanje vezal na svojo „nasilno smrt“. Da bi oporoka učinkovala, bi moralo priti do pokojnikove nasilne smrti, oporočni dedič pa tega dejstva ni nikoli niti zatrjeval. Po njegovem mnenju je zapuščinsko sodišče vprašanje kot sporno v konkretni zadevi opredelilo zgolj zato, ker jasni in nedvoumni razlagi oporoke (logično) nasprotuje oporočni dedič - ker drugače seveda ne bo dedoval. Volja zapustnika glede učinkovanja oporoke pa je po prepričanju A. A. jasno izražena in ne more biti sporna, učinkovanje oporoke je torej vezano na pogoj oz. dejstvo „nasilne smrti“, ki pa se v konkretnem primeru ni steklo, saj je zapustnik umrl naravne smrti. Glede na navedeno, da ni izpolnjen pogoj za učinkovanje oporoke, pa pride za dedovanje v poštev zakoniti dedni red, kar pomeni, da sta dediča po pokojnem A. A. in B. B. na podlagi vstopne pravice po pokojni materi E. E., ki je bila sestra zapustnika. Upoštevaje zgornje navedbe bi moralo po prepričanju A. A. zapuščinsko sodišče pri razlagi oporoke kvečjemu uporabiti določilo 2. odstavka 84. člena ZD, v skladu s katerim je potrebno določila oporoke razlagati v korist zakonitim dedičem. Po njegovi oceni izhaja primerljivo stališče tudi iz sklepa VSL I Cp 968/1996, ko je prav tako šlo za nesporno veljavno oporoko in katere veljavnost stranke niso oporekale, enako kot v citiranem primeru pa je šlo za problem razlage oporoke, ki pa jo mora po tem stališču opraviti zapuščinsko sodišče. A. A. sodišču prve stopnje očita, da je s prekinitvijo postopka in z njegovo napotitvijo na pravdo zagrešilo bistveno kršitev določb postopka iz 1. odstavka 354. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD. Meni, da je potrebno po ugoditvi pritožbe izpodbijani sklep razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek, v katerem bo moralo med drugim rešiti tudi pravno vprašanje ali je, glede na nesporen tekst oporoke, mogoče reči, da oporoka učinkuje ali ne. Podredno in iz previdnosti A. A. sklep sodišča prve stopnje izpodbija tudi zaradi odločitve sodišča, da na pravdo napoti zakonita dediča A. A. in B. B., in sicer, da proti C. C. vložita ustrezno tožbo zaradi ugotovitve, da C. C. na podlagi lastnoročne oporoke z dne 23. 11. 1995 zapustnika Č. Č , nima dedne pravice po imenovanem zapustniku. Sodišču prve stopnje očita zmotno uporabo določila 1. odstavka 213. člena ZD, v skladu s katerim se napoti na pravdo tisto stranko, katere pravico šteje za manj verjetno. Kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, ZD ne predpisuje meril za presojo, pravico katere izmed strank je šteti za manj verjetno. Svojo presojo sodišče opravi zlasti upoštevajoč trditveno podlago strank in pravila o dokaznem bremenu, ki izhajajo iz materialnega prava. Za A. A. ni sporno, da ima oporoka prednost pred zakonom kot dedni naslov in velja v primerjavi z zakonitim dedovanjem za močnejši pravni naslov. Vendar pa je v obravnavanem primeru po njegovi oceni sodišče prve stopnje zmotno izhajalo zgolj iz navedenega dejstva, tj. da obstaja formalno veljavna oporoka in da ima oporočno dedovanje prednost pred zakonitim dedovanjem. Zakon namreč izhaja iz domneve, da daje oporočitelj prednost zakonitim dedičem. Če pa temu ni tako, mora to v oporoki oporočitelj določno povedati. V konkretnem primeru je, kot že obrazloženo, v oporoki večkrat jasno navedeno, da oporoka učinkuje zgolj v primeru zapustnikove nasilne smrti. Oporočni dedič v postopku tega dejstva, torej nasilno smrt zapustnika, ni nikoli niti zatrjeval. V kolikor oporočni dedič kljub temu vztraja, da oporoka učinkuje, je po prepričanju A. A. njegova pravica manj verjetna in bi sodišče na pot pravde moralo napotiti prav oporočnega dediča.

4Tudi B. B. sklep izpodbija v celoti. Izpodbija ga iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da njegovi pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi najprej povzame bistveno vsebino odločitve sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu in citira posamezne dele lastnoročne oporoke zapustnika, v nadaljevanju pa ponavlja svoje, že v postopku pred sodiščem prve stopnje izraženo, stališče, da je glede na vsebino - zapis oporoke evidentno, da je zapustnik oporoko napravil le za primer nasilne smrti, ker je to izrecno zapisal kar 3x ter tudi pojasnil razlog (ogrožanje s strani D. D.). Zapustnik je po njegovem prepričanju oporočno razpolagal le za primer nasilne smrti. Gre torej za pogoj, ki pa se ni izpolnil. Po njegovi oceni je oporoka jasna in je ni mogoče drugače razumeti, kot je zapisana. Zapustnik ni v oporoki zapisal ničesar dodatnega, iz česar bi bilo sklepati, da gre za testiranje, ki ni mišljeno samo za primer nasilne smrti. Takšno razlago po njegovem prepričanju utemeljuje tudi jezikovna metoda razlage. Zapustnik je preminil zaradi bolezni, kar med dediči (zakonitima in C. C.) ni sporno. Kot napačno označi naziranje sodišča prve stopnje v točki 11. obrazložitve izpodbijanega sklepa, da ne gre za pravno vprašanje, temveč spor o dejstvih, pri čemer naj bi bilo sporno vprašanje, ali je bila prava zapustnikova volja, da C. C. deduje zgolj v primeru njegove nasilne smrti ali pa tudi ne glede na način smrti ter ali je zapustnik oporočno dedovanje vezal na negotovo dejstvo, ki se mora izpolniti, da bi oporoka učinkovala. Nasprotuje tudi stališču sodišča prve stopnje, da se stranke niso mogle zediniti o volji in namenu zapustnika ter da so podajali vsak svojo razlago oporočnih določil. Meni, da gre pri tem vprašanju za pravno vprašanje in da bi moralo sodišče prve stopnje izhajati iz same vsebine oporoke, ki je jasno zapisana in iz nje jasno izhaja namen oziroma volja zapustnika (t.j. da C. C. deduje v slučaju njegove nasilne smrti). Zakonita dediča oporoko razlagata glede na njeno jasno vsebino, oporočni dedič pa poskuša prikazati, da je bila oporoka splošna, kar pa glede na zapisano vsebino oporoke po mnenju B. B. ne vzdrži resne presoje, saj je glede na jasno vsebino oporoke, jasna (in večkrat zapisana) volja in namen zapustnika. Kot napačno in v nasprotju z jasno voljo in namenom zapustnika, ki je izrecno zapisana, označi tudi odločitev sodišča prve stopnje v točki 13. obrazložitve izpodbijanega sklepa, da bosta morala zakonita dediča dokazati, da je zapustnik razpolagal le za primer nasilne smrti. Izpostavlja, da je to odločitev sodišče prve stopnje sprejelo, ker je izhajalo iz dejstva, da obstaja formalno veljavna oporoka in da ima oporočno dedovanje prednost pred zakonitim dedovanjem ter zato oporoka predstavlja močnejši pravni naslov. B. B. meni, da zapuščinsko sodišče ne more mimo dejstva, da zakonita dediča oporoko razlagata po njeni dejanski jasno zapisani vsebini, oporočni dedič pa v nasprotju s tem in da zato ne v konkretnem primeru ne more (glede na vsebino oporoke) pokloniti prednosti oporočnemu dedovanju ter od zakonitih dedičev zahtevati, da dokažeta, da je zapustnik razpolagal le za primer nasilne smrti, saj slednje (t.j. razpolaganje le za slučaj nasilne smrti) po njegovi oceni jasno izhaja iz celotnega zapisa oporoke, ker je zapustnik to izrecno zapisal. Meni še, da je za razlago oporoke odločilen tekst oporoke in iz tega jasno izhaja zapustnikov namen. Glede na navedeno in na samo vsebino oporoke, pa je to, kar zatrjuje oporočni dedič, neutemeljeno in s tem njegova pravica manj verjetna. Prepričan je, da bi v predmetni zadevi moralo zapuščinsko sodišče o pravnem vprašanju samo odločiti na podlagi pravil o razlagi oporoke. V primeru napotitve na pravdo, pa bi pa moralo šteti pravico oporočnega dediča za manj verjetno, glede na jasno zapisano voljo zapustnika v oporoki.

5Na obe pritožbi je C. C. (oporočni dedič) pravočasno odgovoril, v odgovoru pa se zavzema za njuni zavrnitvi.

6Pritožbi nista utemeljeni.

7V skladu s 350. in 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) in v zvezi s 163. členom Zakona o dedovanju (v nadaljevanju: ZD) sodišče druge stopnje preizkusi sklep sodišče prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

8ZD v 1. odstavku 210. člena določa, da sodišče zapuščinsko obravnavo prekine in stranke napoti na pravdo ali upravni postopek, če so med njimi med drugim sporna dejstva, od katerih je odvisna kakšna njihova pravica. Tako med drugim ravna, če so sporna dejstva, od katerih je odvisna pravica do dediščine, zlasti veljavnost ali vsebina oporoke. Po določilu 1. odstavka 213. člena ZD napoti na pravdo tisto stranko, katero pravico šteje za manj verjetno, pri čemer mora v vsakem konkretnem primeru presoditi, katera stranka je svoje trditve izkazala za verjetnejše.

9Zapustnik je v lastnoročni oporoki z dne 23. 11. 1995, naslovljeni kot „Moj testament v ogroženosti mojega življenja!“, ki je bila prebrana in javno razglašena na naroku dne 13. 9. 2019, uvodoma zapisal, da prepušča svoje premoženje v slučaju nasilne smrti C. C., v nadaljevanju je pojasnjeval, da mu svak D. D. po večjih težkih goljufijah in prevarah grozi z likvidacijo in je primoran napraviti v slučaju nasilne smrti testament, zapisal pa je tudi, da iz nujnega deleža izvzame sestro E. E. in njenega drugega sina A. A. V nadaljevanju je opisoval svoje premoženje, oporoko pa je sklenil z navedbo, da si v času njegovega življenja pridržuje tudi pravico do mogočih korektur njegovega testamenta.

10Vsi dediči (zakonita dediča A. A. in B. B. ter oporočni dedič C. C.) so to oporoko zapustnika sicer priznavali kot oporoko zapustnika, vendar sta zakonita dediča oporekala dedni pravici C. C. na podlagi obravnavane oporoke. Trdila sta, da je ta oporoka zapustnika sestavljena zgolj za primer nasilne smrti zapustnika, da je njena veljavnost torej vezana na pogoj oziroma dejstvo, ki pa se v konkretnem primeru ni steklo, saj je zapustnik umrl naravne smrti. Temu stališču zakonitih dedičev pa je nasprotoval oporočni dedič, ki je trdil, da je tolmačenje zakonitih dedičev v nasprotju z zapustnikovo voljo. Trdil je, da je iz obrazložitve oporoke, kljub zapisu „...prepuščam svoje premoženje v slučaju nasilne smrti C. C....“, mogoče razbrati, da slednjega ni zapisal kot pogoj, temveč je zgolj želel pojasniti, zakaj se je relativno mlad odločil za sestavo oporoke. Skliceval se je tudi na zadnji stavek oporoke, kjer si je zapustnik izrecno pridržal pravico oporoko spremeniti, vendar je do trenutka smrti ni spreminjal, kar kaže, da se njegova volja, komu zapustiti premoženje, v 22 letih ni spremenila.

11Pritožnik B. B. uveljavlja pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka povsem nekonkretizirano, saj ne navaja, katere kršitve določb pravdnega postopka in s katerimi ravnanji naj bi sodišče prve stopnje zagrešilo, zato je glede obstoja procesnih kršitev pritožbeno sodišče opravilo le uradni preizkus izpodbijanega sklepa, ki pa takšnih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora pritožbeno sodišče v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti, ni pokazal.

12Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje v točki 11. obrazložitve izpodbijanega sklepa. Ob pravilni uporabi prava, t.j. 210. člena ZD, je tako po oceni pritožbenega sodišča povsem pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da v tem konkretnem primeru ne gre za pravno vprašanje, kot sta to ves čas postopka pred sodiščem prve stopnje trdila oba pritožnika, pri tem pa zmotno in neutemeljeno vztrajata tudi v pritožbah, temveč gre za spor o dejstvih. Pravilno je pojasnilo sodišča prve stopnje, da je, kadar med dediči nastane spor o tem, ali je vsebina predložene listine taka, da jo je mogoče opredeliti kot oporoko, to vprašanje, na katerega mora odgovoriti zapuščinsko sodišče (3. odstavek 210. člena ZD), da gre torej za pravno vprašanje, ko se pojavi spor o vsebini pravne norme, o pravni kvalifikaciji življenjskega dogodka pod ustrezno pravno normo. V tem konkretnem primeru pa je, kot to pravilno pojasnjuje tudi sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu, sporno vprašanje, ali je bila prava volja zapustnika, da C. C. deduje zgolj v primeru njegove nasilne smrti ali pa da deduje ne glede na način smrti. Vprašanje je, ali je zapustnik oporočno dedovanje vezal na negotovo dejstvo, ki se mora izpolniti, da bi oporoka učinkovala. Potrebno je torej ugotoviti voljo zapustnika glede učinkovanja oporoke, dejstva o tem pa so med strankami sporna, saj se niso mogle zediniti o tem, kakšna je bila volja in namen zapustnika v povezavi z navedbami v oporoki, ki se nanašajo na morebitno nasilno smrt zapustnika. Oporočni dedič in zakonita dediča so ponujali vsak svojo razlago oporočnih določil, pri tem pa so zmotno menili, da med njimi ne obstaja sporno dejstvo in da gre zgolj za vprašanje materialnega prava - razlago oporoke. Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča gre v tem konkretnem primeru za vprašanje pravne učinkovitosti oporoke, ki pa zahteva razlago zapustnikove volje o tem, ali je zapustnik oporočno dedovanje vezal na način svoje smrti, ali drugače, ali je zapustnik z navedbami o ogroženosti njegovega življenja zaradi groženj z likvidacijo in o sestavi oporoke v primeru nasilne smrti pojasnjeval razloge za sestavo oporoke ali pa je imel namen postaviti pogoj za učinkovanje oporoke, kar vse pa je med strankami tega zapuščinskega postopka sporno. Ugotavljanje prave volje oporočitelja glede učinkovanja oporoke (njene veljavnosti, ali je vezana na pogoj) je, kot to pravilno pojasnjuje tudi sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu, predvsem dejansko vprašanje, ki se rešuje v pravdnem postopku, ne pa zgolj z razlago oporoke zapuščinskega sodišča z uporabo določil 84. člena ZD¹, za katero se v pritožbah zavzemata oba pritožnika, zato je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom povsem pravilno (v skladu z 210. členom ZD) odločilo, da se ta zapuščinski postopek prekine in stranke napoti na pravdo. Pravilnosti zaključka sodišča prve stopnje, da gre v tem konkretnem primeru med strankami postopka za sporna dejstva in ne pravna vprašanja, zakonita dediča ravno zaradi med strankami tega zapuščinskega postopka obstoječega spora o pravi volji oporočitelja pri sestavi oporoke, ne moreta izpodbiti s sklicevanjem na jasnost namena oziroma volje zapustnika, da C. C. deduje v slučaju njegove nasilne smrti, ki jo utemeljujeta s samo vsebino oporoke in na po njunem mnenju jasnost zapisov v oporoki, ki je že naslovljena kot „Moj testament v ogroženosti mojega življenja!“, v nadaljevanju oporoke pa je še zapis, da „prepuščam moje premoženje v slučaju nasilne smrti C. C.,..“, pod „OBRAZLOŽITEV!“ pa je še njegov zapis, da mu svak D. D. grozi z likvidacijo in da „sem primoran napraviti v slučaju nasilne smrti testament.“ V utemeljitev svojega stališča, da bi moralo vprašanje učinkovanja oporoke rešiti sodišče prve stopnje (zapuščinsko sodišče) samo z uporabo pravil o razlagi oporoke iz 84. člena ZD, se pritožnik A. A. neutemeljeno sklicuje tudi na primer sodne prakse, t.j. sklep Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cp 968/1996, saj pri tem primeru ne gre za primerljivo zadevo. Ni namreč šlo za sporno vsebino oporoke, za sporno voljo oporočitelja glede veljavnosti (učinkovanja) oporoke, temveč je bilo med strankami sporno le vprašanje, ali se nanaša oporoka tudi na denacionalizirano premoženje.

13Tudi pri odločitvi o tem, koga v tem konkretnem primeru napotiti na pravdo, je po oceni pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje pravilno uporabilo pravo, t.j. določilo 1. odstavka 213. člena ZD, ko je na pravdo napotilo zakonita dediča A. A. in B. B., da proti C. C. vložita ustrezno tožbo zaradi ugotovitve, da C. C. na podlagi lastnoročne oporoke z dne 23. 11. 1995 zapustnika Č. Č., rojenega ..., umrlega dne ..., nima dedne pravice po imenovanem zapustniku. Sodišče prve stopnje je v točki 13. obrazložitve izpodbijanega sklepa povsem pravilno pojasnilo, da ZD ne predpisuje meril za presojo, pravico katere izmed strank je šteti za manj verjetno, prav tako zapuščinskemu sodišču ne nalaga, da bi moralo izvajati dokazni postopek in izvesti dokaze za presojo, pravico katere od strank je šteti za manj verjetno, ter da zato svojo presojo sodišče opravi zlasti upoštevajoč trditveno podlago strank in pravila o dokaznem bremenu, ki izhajajo iz materialnega prava. V obravnavanem primeru je po oceni pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje uporabilo povsem ustrezna merila za presojo vprašanja, pravico katere izmed strank je šteti za manj verjetno, ko je prvenstveno izhajalo iz dejstva, da obstaja formalno veljavna oporoka in da ima oporočno dedovanje prednost pred zakonitim dedovanjem. Oporoka predstavlja močnejši pravni naslov za dedovanje in praviloma pomeni razpolaganje za vse primere. Da je zapustnik v obravnavanem primeru glede na sporni zapis oporočno razpolagal s svojim premoženjem le za primer nasilne smrti, bosta zato morala dokazati, kot pravilno zaključuje tudi sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu, zakonita dediča. Ob pravilni uporabi določila 1. odstavka 213. člena ZD je tako sodišče prve stopnje povsem pravilno štelo njuno pravico za manj verjetno, zato ju je povsem pravilno napotilo na pravdo, da zoper C. C. vložita ustrezno tožbo zaradi ugotovitve, da nima dedne pravice po zapustniku na podlagi obravnavane oporoke. Dvoma v pravilnost zaključka sodišča prve stopnje, da je njuna pravica manj verjetna, zakonita dediča ne moreta vzbuditi s sklicevanjem na jasnost zapisa v oporoki, iz katerega po njunem mnenju jasno izhaja volja in namen zapustnika, ki je izrecno zapisana, da deduje C. C. samo v slučaju njegove nasilne smrti, saj je ravno to dejansko vprašanje (glede prave volje zapustnika pri sestavi oporoke), od katerega je odvisen (ne)obstoj dedne pravice C. C. (kot oporočnega dediča), med strankami tega zapuščinskega postopka sporno. Zaradi spornosti prave volje zapustnika pri zapisu oporoke, tako zgolj na podlagi takšnega zapisa v oporoki tudi ni mogoč zaključek, za katerega se v pritožbi neutemeljeno zavzema pritožnik A. A., da je zapustnik z njim določno povedal, da v vseh drugih primerih smrti (razen v primeru nasilne smrti) daje prednost zakonitim dedičem in da je zato v tem konkretnem primeru za manj verjetno šteti pravico C. C. kot oporočnega dediča in njega napotiti na pravdo.

14Ob povedanem sta obe pritožbi neutemeljeni, zato ju je pritožbeno sodišče kot taki v skladu z 2. točko 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD zavrnilo in v celoti potrdilo izpodbijani sklep.

15Sklep o prekinitvi postopka in napotitvi na pravdo ni končni sklep, zato so stroški, ki so pritožniku A. A. nastali v tem pritožbenem postopku, del stroškov postopka. O njih bo odločalo sodišče prve stopnje ob izdaji sklepa o dedovanju.

¹ Primerjaj sklep VSL I Cp 2809/2017.