VSM Sodba IV Kp 54776/2021

I. Pritožba zagovornika obdolženega A. A. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženega se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

1Okrajno sodišče v Mariboru je s sodbo III K 54776/2021 z dne 24. 10. 2022 v točki I izreka zavrnilo obtožbo storitve kaznivega dejanja po prvem odstavku 220. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) zoper obdolženega A. A., skladno prvi točki 357. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in oškodovano B. B. s priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pot pravde. V točki II izreka pa je obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja grožnje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 135. člena KZ-1 in mu na podlagi 57. in 58. člena KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v okviru katere mu je določilo kazen štiri mesece zapora, ki pa ne bo izrečena, če v preizkusni dobi enega leta ne bo storil novega kaznivega dejanja. Po četrtem odstavku 95. člena ZKP je še odločilo, da obdolženega plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP oprosti, medtem ko je oškodovanega C. C. s priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo.

2Zoper sodbo se je iz razloga bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in odločitve o kazenski sankciji v točki II izreka pritožil obdolženčev zagovornik. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni na način, da obdolženega obtožbe oprosti oziroma izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

3Pritožba ni utemeljena.

4Uvodoma se zagovornik obdolženega pritožuje zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 5. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, s trditvijo, da je sodišče prve stopnje kazenski postopek vodilo brez da bi bil podan predlog oškodovanca za kazenski pregon. Ker v obrazložitvi izpodbijane sodbe niso navedeni razlogi o tem odločilnem dejstvu, pa je po mnenju pritožnika prvostopenjsko sodišče zagrešilo še bistveno kršitev določb postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj se tudi v obrazložitvi ni opredelilo glede obstoja predloga oškodovanca za kazenski pregon. Skozi pritožbena izvajanja sicer povzema, da ZKP ne predpisuje obličnosti predloga za pregon, in hkrati izpostavlja pomembnost presoje, ali je v posamezni zadevi glede na konkretne okoliščine mogoče sklepati, da je podana volja za pregon oškodovanca. Tozadevno skuša prepričati, da v konkretni kazenski zadevi tovrstna volja oškodovanca ni bila podana. Zavzame stališče, da je sodišče prve stopnje zanemarilo, da iz Protokola o zaslišanju priče z dne 25. 7. 2019, ki ga je v konkretnem primeru mogoče šteti kot kazensko ovadbo, iniciativa oškodovanca za pregon storilca, ki bi jo bilo moč šteti kot predlog v smislu prvega odstavka 52. člena ZKP, ne izhaja.

5Takšno pritožbeno izvajanje je zgrešeno. Predlog za pregon oškodovanca je procesna predpostavka za tek kazenskega postopka, brez izpolnitve katere tožilec kazenskega pregona ne sme sprožiti.¹ V konkretni kazenski zadevi je iz spisovnih podatkov razvidno, da je sodišče prve stopnje oškodovanega C. C. pozvalo, ali še zmeraj vztraja pri predlogu za kazenski pregon zoper obdolženca, pri čemer je z dopisom na prvostopenjsko sodišče naslovil pritrdilen odgovor (l. št. 57). Ob tem pritožnik povsem zanemari dejstvo, da je interes po nadaljnjem kazenskem pregonu obdolženega oškodovani izrazil že ob sami naznanitvi kaznivega dejanja. To je razvidno iz vsebine Protokola o zaslišanju priče C. C. z dne 25. 7. 2019 (list. št. 6 in 7), ko je slednji določno navedel, da se želi priključiti postopku kot oškodovanec in v kazenskem postopku uveljavljati premoženjskopravni zahtevek.² Ker je oškodovani torej jasno in nedvoumno izrazil voljo, da zoper obdolženega steče kazenski postopek,³ je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je procesna predpostavka za pregon kaznivega dejanja grožnje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 135. člena KZ-1 izpolnjena. Posledično pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožbeno zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 5. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana. Hkrati tudi ni prepoznalo obstoja v tej zvezi pritožbeno problematizirane bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Iz spisovnih podatkov v obravnavani kazenski zadevi namreč izhaja, da je bil predlog oškodovanega C. C. kot procesna predpostavka za uvedbo in tek kazenskega postopka podan. Pritožbeno sodišče opozarja, da v primeru, ko je predlog za pregon podan, se mu oškodovani ne more več odpovedati, lahko ga samo umakne. Pri tem mora biti umik predloga za pregon obdolženega jasen, izrecen in brezpogojen. Iz vsebine predmetne kazenske zadeve kaj takšnega ne izhaja. S tem, ko se torej sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe ni posebej ukvarjalo z vprašanjem obravnavane procesne predpostavke, ki v kazenskem postopku niti ni bila sporna (obstoj predloga oškodovanca za pregon obdolženega), določbe 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni kršilo.⁴

6Kot neutemeljena je prepoznati tudi pritožbena izvajanja k naslednji zatrjevani kršitvi 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, in sicer, da v izpodbijani sodbi manjkajo razlogi o odločilnih dejstvih, saj v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni navedeno, na podlagi česa je sodišče prve stopnje prišlo do ugotovitev o domnevnem kraju storitve kaznivega dejanja. Vendar to ne drži. Sodišče prve stopnje je namreč v točki 8 obrazložitve izpodbijane sodbe prepričljivo pojasnilo, da je glede natančne lokacije dogodka, ki je predmet tega kazenskega postopka, prišlo na podlagi ugotovitev policije, prav tako sta C. C. in B. B. iz lastnega navedla, da sta na dan škodnega dogodka vozila po avtocesti A9 v kraju Sankt Michael in Obersteiermark v Avstriji, na voznem pasu v smeri Šentilja. Pritožnik nekritično zaobide vsebino poročila o dogodku Deželne policijske direkcije Štajerske z dne 18. 8. 2019, ki je kot kraj obravnavanega dogodka ugotovilo avtocesto A9 v smeri vožnje Šentilja, kot je to pravilno opredelilo tudi sodišče prve stopnje. Posledično netočnemu pritožbenemu izvajanju v smeri zatrjevane odsotnosti obrazložitve, na podlagi česa je bil ugotovljen kraj storitve obravnavanega kaznivega dejanja, ne gre slediti.

7Zagovornik obdolženega pa ne more biti uspešen niti s pritožbenim polemiziranjem glede nadalje zatrjevane bistvene kršitve določb postopka, ko je prvostopenjsko sodišče Protokol o zaslišanju priče C. C. z dne 25. 7. 2019, ki predstavlja kazensko ovadbo, povzelo v obrazložitvi izpodbijane sodbe, nanj oprlo sprejeto dokazno oceno in ga celo upoštevalo kot del izpovedi oškodovanega. Izpostavljeno pritožnik oceni kot nedopustno in nezakonito, saj v skladu s sodno prakso Vrhovnega sodišča Republike Slovenije kazenska ovadba ni procesno veljaven dokaz in se zato sodba nanjo ne more opirati. Trdi, da je prvostopenjsko sodišče vsebino oškodovančeve izpovedi na glavni obravnavi z dne 9. 9. 2022 nezakonito nadomestilo z vsebino njegovih navedb v kazenski ovadbi, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, prav tako je bilo s tem kršeno načelo neposrednosti in pravica do obrambe.

8S povzetim pritožbenim zatrjevanjem ne gre soglašati. Kazenska ovadba pomeni predvsem obvestilo pristojnemu državnemu organu, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti. V prvi vrsti dokazuje dejstvo, da je bilo kaznivo dejanje ovadeno oziroma je bila vložena kazenska ovadba. Za primer, ko je ovaditelj oškodovani, ki je opozorjen na dolžnost izpovedovanja po resnici in na pravne posledice podaje krive ovadbe, kot je to bil v obravnavani zadevi C. C., ovadba oškodovanega predstavlja dopusten dokaz, katerega dokazna vrednost se ocenjuje v skladu s prvim odstavkom 18. člena ZKP. Navedbe v ovadbi se lahko za presojo verodostojnosti oškodovanca kot priče uporabijo tudi za ugotovitev odločilnih dejstev, saj se v takem primeru sodba ne opira izključno in neposredno na ovadbo kot dokaz, ampak v povezavi z drugimi, na glavni obravnavi izvedenimi dokazi (sodba VSRS I Ips 14384/2010 z dne 9. 4. 2015). Sodišče prve stopnje je zatorej v danem primeru iz vidika dokaznega vrednotenja ovadbe ravnalo ustrezno, ko je v okviru postopka dokazovanja prebralo (tudi) Protokol o zaslišanju priče C. C. z dne 25. 7. 2019 in vsebino povzelo v izčrpno obrazložitev izpodbijane sodbe.

9Zagovornik obdolženega sodišču prve stopnje očita tudi prekoračitev obtožbe, s čimer smiselno zatrjuje bistveno kršitev določb kazenskega postopka 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP (in ne kazenskega zakona iz 1. točke prvega odstavka 372. člena ZKP, kot nepravilno opredeljuje zatrjevano kršitev). Poudari, da se obdolženemu ne očita, da je v oškodovanega »uperil nož«. To drži. Vendar pritožbeno sodišče opozarja, da med prvostopenjsko sodbo in obtožbo kljub neprimerno izbranemu izrazoslovju vendarle obstaja subjektivna in objektivna identiteta. Izpodbijana sodba se nanaša na osebo, ki je obtožena, in na dejanje, ki je predmet obtožbe.⁵ Sodišče prve stopnje je v ponujenih razlogih očitek, da je obdolženi oškodovancu grozil z nožem, v točki 13 obrazložitve izpodbijane sodbe, v primerjavi s pritožbeno izpostavljeno opredelitvijo v SSKJ, resda nekoliko neustrezno opisalo z navedbo, da je obdolženec vanj uperil nož. Toda tudi takšna, smiselna obrazložitev opisa kaznivega dejanja, ki se obdolžencu očita v obtožnem predlogu in ki je zajet v izreku izpodbijane prvostopenjske sodbe, tj. da je v roke vzel nož in z nožem v roki šel proti oškodovancu, ne spreminja. Zatrjevana kršitev zatorej ni podana.

10Zagovornik obdolženega na sodišče prve stopnje naslovi tudi grajo zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Zaključek o dokazanosti očitka iz obtožnega predloga smatra za neutemeljenega. Nasprotno pa se pritožbenemu sodišču dvom v pravilnost ugotovitve dejanskega stanja s strani prvostopenjskega sodišča ne poraja, saj je razjasnilo vsa odločilna dejstva, zagovor obdolženca in izvedene dokaze je ocenilo pravilno, na tej podlagi pa zanesljivo in utemeljeno zaključilo, da je obdolženemu storitev očitanega kaznivega dejanja v celoti dokazana. Sprejete dejanske ugotovitve in pravne zaključke je sodišče prve stopnje izčrpno in natančno obrazložilo, zato pritožbeno sodišče s ponujenim razlogovanjem v celoti soglaša in ga kot pravilnega dosledno povzema ter le še dodaja:

11Iz razumljive obrazložitve, podprte s tehtnimi argumenti, izhaja, da se je sodišče prve stopnje v dokazanost inkriminiranega dogajanja prepričalo predvsem na podlagi v bistvenem skladnih izpovedi oškodovanega C. C. in priče B. B. V točkah 11 in 12 obrazložitve izpodbijane sodbe pa je tudi navedlo tehtne in sprejemljive razloge, zakaj obdolženemu ni verjelo v delu, ko je zanikal zagroziti oškodovancu. Pri tem je ustrezno upoštevalo, da obdolženi ni zanikal, da je pristopil do vozila, v katerem sta bila B. B. in C. C., in pravilno kot neprepričljivo ocenilo trditev, da je v inkriminiranem dogodajanju udeleženi osebi zgolj opozoril, naj se z avtomobilom postavita nazaj v kolono, kot tudi, da se je od vozila, ki ga je vozila B. B., zgolj odrinil, da pa ni iz jeze udaril po njem. Skozi obsežna pritožbena izvajanja zagovornik zanemari dejstvo, da sta C. C. in B. B. skladno izpovedala, da sta bila šokirana zaradi izbruha, ki sta ga doživela s strani obdolženca, ki je udaril po pokrovu avtomobila, ko je oškodovanec izstopil iz vozila, da bi se z obdolžencem pogovoril, pa je iz svojega vozila pograbil nož in z njim v roku usmerjeno hodil proti oškodovancu. Izpovedba oškodovanca je bila glede bistvenih okoliščin obravnavanega kaznivega dejanja ves čas enaka, zato jo je sodišče prve stopnje pravilno materialno ovrednotilo kot verodostojno (predvsem točka 7 in 9 obrazložitve izpodbijane sodbe). Vendarle je oškodovani tekom kazenskega postopka večkrat dovolj določno in koherentno opisal, kako je prišlo do inkriminirane situacije in na kakšen način mu je obdolženi zagrozil. Ob tem je njegova izpoved podprta s pričanjem neposredno prisotne B. B. Pritožbeno sodišče opozarja, da je slednja izpovedala, kar je zaznala iz lastnega, je pa tudi odkritosrčno razložila, da pa ni slišala obdolženega oškodovancu reči, da ga bo ubil, saj je sedela v avtomobilu, zaradi česar pravilno ni bilo smatrati, da bi priča obdolženega obremenjevala po krivem. Dodatno je izpostaviti, da sicer niti ni življenjsko pričakovati, da se bo oškodovani glede na naravno in časovno, večletno oddaljenost inkriminiranega dogodka natančno, dosledno in v pravilnem vrstnem redu spomnil vseh niti ne bistvenih podrobnosti. Nenazadnje pa je treba upoštevati, da analiziranje obdolženčevih besed v smislu, da bo oškodovanca ubil, niso predmet izreka izpodbijane sodbe, in je zatorej vsakršno tozadevno pritožbeno polemiziranje v zatrjevani protispisnosti odvečno in brez teže.

12Ne drži pa niti navedba zagovornika, da C. C. in B. B. tekom zaslišanja na glavni obravnavi dne 9. 9. 2022 nista potrdila očitka iz obtožnega predloga, da je obdolženi za tem, ko je do njega pristopil oškodovani, v roke vzel nož ter šel z nožem v roki proti oškodovancu, ko se mu je ta umikal. Tako trdi, da bi moralo sodišče prve stopnje to del očitka umakniti iz izreka svoje sodbe, saj je nedokazan. Vendar nima prav, saj skozi obsežno pritožbeno izvajanja povsem zaobide dejstvo, da sta tako C. C. kot B. B. na naroku za glavno obravnavo dne 9. 9. 2022 skladno navedla, da je obdolženi iz vozila vzel nož, kakor tudi, od kod ga je vzel, in sicer iz vrat vozila, ter z njim v roki šel proti oškodovancu, kot je to smiselno in prepričljivo obrazložilo prvostopenjsko sodišče (točka 11 obrazložitve izpodbijane sodbe). Zatrjevana kršitev zatorej ni podana.

13Zagovornik obdolženega uvodoma sicer graja tudi odločbo o kazenski sankciji, katere pa v nadaljevanju ne obrazloži. Iz tega razloga je pritožbeno sodišče odločbo o kazenski sankciji preizkusilo po uradni dolžnosti (386. člen ZKP). Preizkus odločbe o kazenski sankciji pa je pokazal, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in tudi ustrezno ocenilo vse tiste okoliščine, ki vplivajo na odmero, vrsto in višino kazenske sankcije, to je zlasti težo in okoliščine storjenega kaznivega dejanja, kot tudi stopnjo krivde obdolženega. Upoštevaje že vse navedeno, mu je izreklo po vrsti in višini ustrezno kazensko sankcijo opominjevalne narave. Pri izreku pogojne obsodbe, v okviru katere je prvostopenjsko sodišče obdolženemu določilo kazen štirih mesecev zapora v preizkusni dobi enega leta, je kot olajševalno okoliščino upoštevalo obdolženčevo željo po ureditvi življenja in ustvarjanju družine, kot obteževalno pa izkazano predkaznovanost. Pravilno ni prezrlo obsodbe za kaznivo dejanje z elementi nasilja, ki ga je obdolženi storil po obravnavanem kaznivem dejanju, pa tudi ne dejstva prekrškovne obravnave s področja javnega reda v prometu. Glede na izpostavljeno se kazenska sankcija zaenkrat zgolj opozorilne narave pokaže kot še primerna, pri čemer pa je nikakor ne gre spreminjati obdolženemu v korist.

14Po obrazloženem je odločitev sodišča prve stopnje zakonita in pravilna. Iz navedenih razlogov in ker tudi pritožbeno sodišče pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je o pritožbi obdolženčevega zagovornika odločilo tako, kot je razvidno iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

15Iz istih razlogov kot sodišče prve stopnje ter upoštevaje socialne in premoženjske razmere obdolženega, ki so razvidne iz njegovih osebnih spisovnih podatkov, je bilo odločiti, da ga plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka, ki bi ga sicer bremenil vsled neuspešne pritožbe, oprosti (četrti odstavek 95. člena in prvi odstavek 98. člena ZKP).

¹ Šugman Stubbs K., Gorkič P., Fišer Z., Temelji kazenskega procesnega prava, Lexpera, GV Založba, Ljubljana, 2020, str. 231.
² Zgaga Markelj S. v Šepec Miha (ur.), Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, Lexpera, GV Založba, Ljubljana, 2023, str. 409.
³ Za prim. Sodba VSRS I Ips 148/2008 z dne 24. 2. 2009.
⁴ Podobno VSRS v Sodbi I Ips 92/2006 z dne 18. 5. 2006.
⁵ Za prim. Sodba VSRS I Ips 13672/2015 z dne 25. 2. 2021.