VSL Sklep I Cp 2060/2023

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožnik sam nosi svoje pritožbene stroške.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje tožbo zavrglo.

2Zoper navedeni sklep se pritožuje tožnik iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) s predlogom razveljavitve izpodbijanega sklepa in vrnitve zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da je bistven element motenja posesti sprememba obstoječega posestnega stanja in predmet varstva ni lastninska pravica. Oznaka parcele zato ni bistven element zakonskega dejanskega stanu iz 33. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ). Na spornem območju je le ena kolovozna pot. Tožnik je v dopolnitvi tožbe jasno opredelil območje motilnega ravnanja in priložil tudi skico, kjer je območje označeno z rumeno barvo. Sodišče prve stopnje napačno enači tožbeni zahtevek s tožbenim predlogom. Tožniku ni poznano, za katero skico gre v prilogi A4. Dopolnitvi tožbe je bila priložena samo ena skica, kjer je z rumeno označeno območje premika kolovozne poti in posledično zmanjšanja travnika na območju od severozahodnega do severovzhodnega dela nepremičnine parc. št. ... 103/1. Na tem predelu je toženec dolžan odstraniti del poti. Če naj bi bila skica odveč, jo sodišče prve stopnje ni bilo dolžno vključiti v izrek odločbe. Sodišče prve stopnje je zadevo vsebinsko obravnavalo, kar je v nasprotju z izpodbijano odločitvijo, da zadeve ne bo obravnavalo. Dokazi sodijo v dokazni postopek. Potek meje je za posestni spor nepomemben. Irelevantno je tudi dejstvo, na kateri parceli je prišlo do motenja posesti. Pomembno je le zadnje mirno posestno stanje, ki je bilo opisano. Obseg posestnega varstva je določno opredeljen. Točen potek meje se v posestnih sporih ne ugotavlja. Skica z dne 16. 10. 2023 ni v nasprotju s tem, kar tožnik zahteva. Zaradi preveč formalističnega pristopa je sodišče prve stopnje tožniku odvzelo pravico do sodnega varstva. Gre za pot sredi travnikov. Za sodišče prve stopnje je sporna tudi 2. točka izreka, za katerega pa tožnika ni pozvalo na dopolnitev. S tem je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP. Manjkajo tudi razlogi o tem, da naj bi bila tožba prepozna.

3Tožba tožencu še ni bila vročena, zato tudi ne pritožba v odgovor.

4Pritožba ni utemeljena.

5Tožnik je vložil tožbo zaradi motenja posesti. Sodišče prve stopnje je ob predhodnem preizkusu tožbe s sklepom z dne 25. 9. 2023 pozvalo tožnika na dopolnitev tožbe. Med drugim je tožniku naložilo, da ustrezno dopolni I. točko tožbenega zahtevka, ker ni bila konkretno in zadostno opredeljena.

6Tožnik je tožbo dopolnil dne 16. 10. 2023 tako, da je I. točko izreka tožbenega zahtevka deloma spremenil.

7Prvi odstavek 180. člena ZPP določa, da mora tožba obsegati določen zahtevek glede glavne stvari in stranskih terjatev.

8Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da tožbeni zahtevek tudi po dopolnitvi tožbe ni jasno določen in opredeljen. Iz tožbe in prilog še vedno ni razvidno, kje je prišlo do motilnega dejanja in kaj naj bi tožencu nalagal restitucijski zahtevek.

9Drži, da predmet posestnega varstva ni nepremičnina sama, zato oznaka parcelne številke, kjer je prišlo do motenja posesti, sama po sebi ni bistvena. Vendar pa je potrebno motilno dejanje jasno in določno opredeliti. V primeru motenja posesti na delu nepremične je potrebno tudi konkretizirati mesto, kjer je prišlo do motilnega dejanja. Predvsem zaradi načela formalne legalitete v izvršilnem postopku, ko pravnomočen in izvršljiv postane le izrek sodne odločbe. Le tako bo restitucijski zahtevek lahko izvršljiv, prepovedni zahtevek pa bo za tožnika predstavljal učinkovit pravni naslov za preprečitev morebitnih bodočih motilnih dejanj.

10Opredelitev tožbenega zahtevka je prepuščena tožniku. V konkretnem primeru se je tožnik odločil, da motilno dejanje v tožbenem zahtevku navede opisno, k opisu pa priloži tudi slikovni prikaz (skico kot prilogo). Sodišče prve stopnje je prepričljivo pojasnilo, da iz tožbenega zahtevka in priložene skice kot sestavnega dela izreka ni mogoče ugotoviti mesta motenja. Opis v tožbenem zahtevku, kjer naj bi prišlo do motenja, in grafični prikaz mesta motenja na skici nista skladna. Označujeta, da je prišlo do motenja na različnih mestih (parcelnih številkah). Tudi če bi sodišče prve stopnje skico izpustilo iz izreka, ostaja nejasno, kje se nahaja pas v dolžini 15 m in širini 2,2 m. Brez upoštevanja navedbe parcelnih številk v konkretnem opisu bi bilo mesto motilnega dejanja le še bolj nedoločno.

11Tožbeni zahtevek je nejasen, notranje neskladen in medsebojno nasprotujoč tudi brez upoštevanja priloženih skic. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, si restitucijski in prepovedni zahtevek nasprotujeta, saj tožnik zahteva vzpostavitev prejšnjega stanja na parceli št. 103/1, medtem ko se prepovedni zahtevek nanaša na območje travnika, ki sega čez mejo parcele št. 103/1.

12Sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da bi bila tudi II. točka izreka tožbenega zahtevka nejasna in nedoločna, kot to zmotno razume pritožnik. Zato tožnika tudi ni pozvalo na dopolnitev II. točke izreka. Po dopolnitvi tožbe pa je pravilno ugotovilo, da je tožbeni zahtevek med drugim tudi sam s seboj v nasprotju.

13Tožnik neutemeljeno graja, da ni jasno, za katero skico gre pri prilogi A4. Sodišče prve stopnje je za prilogo A4 tudi opisno navedlo, kaj skica pod to oznako predstavlja, tožnik pa ima možnost vpogleda v sodni spis.

14Četudi gre za edino kolovozno pot sredi travnikov, je potrebno mesto motilnega dejanja določno in konkretno opredeliti. Iz izreka sodne odločbe mora biti motilno dejanje jasno razvidno. Četudi je tožniku (in morda tudi tožencu) jasno, za katero pot in katera motilna dejanja gre, pa mora biti izrek določen in določljiv tudi objektivno, da ne nastane dvom v morebitni izvršbi. Sodišče prve stopnje ni odločalo strogo formalistično. Tožnika je pozvalo na dopolnitev tožbe z navodili, kako in v čem naj se tožbeni zahtevek dopolni. Ker tožnik tožbenega zahtevka ni jasno opredelil, je tožbo utemeljeno zavrglo. Na takšno posledico je tožnika tudi opozorilo.

15Sodišče prve stopnje tožbe ni zavrglo, ker bi bila prepozna, ampak iz razloga nejasnosti in nedoločnosti tožbenega zahtevka, kar prepričljivo izhaja iz razlogov izpodbijanega sklepa. Zgolj v zaključku je kot pravno podlago za zavrženje tožbe zmotno citiralo četrti odstavek 108. člena ZPP, namesto pravilno petega odstavka 108. člena ZPP. Tožnikov zahtevek ni bil predmet vsebinske presoje (meritorne odločitve), saj tožba tudi po dopolnitvi ni bila primerna za obravnavo.

16Odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju tožbe je pravilna, sodišče prve stopnje pa tudi ni zagrešilo nobene procesne kršitve, ki jih pritožbeno sodišče preizkusi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP).

17Tožnik s pritožbo ni uspel, zato je pritožbeno sodišče zavrnilo tudi s strani tožnika priglašene pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).