VSL Sodba VII Kp 47017/2015

I. Ob odločanju o pritožbi se izpodbijana sodba po uradni dolžnosti spremeni tako, da se

obdolženega A. A.,

iz razloga po 3. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku,

oprosti obtožbe,

da zavestno ni ravnal po predpisih o plačilu predpisanih prispevkov in tako prikrajšal delavca za pravico, ki mu pripada, s tem,

da v času od 1. 1. 2014 do 31. 12. 2014 kot dejanski poslovodeči v družbi A., d.o.o. ni obračunal in odredil plačila prispevkov za socialno varnost po 2. členu Zakona o prispevkih za socialno varnost (Ur. l. RS, št. 5/1996-62/2010) za delavca B. B. in tako delavcu odvzel pravico, da bi se mu na podlagi četrtega odstavka 39. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/1996-56/2010) navedeno razdobje upoštevalo v pokojninsko osnovo,

s čimer naj bi storil kaznivo dejanje kršitve temeljnih pravic delavcev po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. člena Kazenskega zakonika.

II. Po prvem odstavku 96. člena Zakona o kazenskem postopku obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku, potrebni izdatki obdolženca ter potrebni izdatki in nagrada njegove zagovornice, proračun.

1Okrajno sodišče v Kočevju je z uvodoma navedeno sodbo obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju: KZ-1) in mu izreklo kazen šest mesecev zapora. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP) je odločilo, da mora obdolženec plačati stroške kazenskega postopka, ki bodo odmerjeni s posebnimi sklepom, ko bodo v celoti znani, in sodno takso po tarifni št. 7111 Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju: ZST-1) v znesku 96,00 EUR.

2Zoper sodbo se je pritožila obdolženčeva zagovornica iz razlogov po 1., 2., 3. in 4. točki prvega odstavka 370. člena ZKP ter pritožbenemu sodišču predlagala, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločitev.

3Pritožba ni utemeljena, izpodbijano sodbo pa je sodišče druge stopnje spremenilo po uradni dolžnosti.

4Pritožnica sodišču prve stopnje neutemeljeno očita kršitev določb kazenskega postopka, ker ni izvedlo predlaganih dokazov, to je ponovnega zaslišanja priče C. C. oziroma zaslišanja prič D. D. in B. A. ter odreditve izvedenca grafologa (pravilno izvedenca za forenzično preiskavo pisav). Sodišče prve stopnje je na podlagi pravilne presoje, da predlagani dokazi ne bi prispevali k razjasnitvi dejanskega stanja, njihovo izvedbo upravičeno zavrnilo. V točki 8 obrazložitve izpodbijane sodbe je za svojo odločitev navedlo izčrpne, jasne in prepričljive razloge, s katerimi se pritožbeno sodišče strinja ter se v izogib ponavljanju nanje v celoti sklicuje.

5Prav tako so neutemeljeni očitki pritožnice o zmotno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju. Pritožnica neuspešno zatrjuje, da je obdolženec dokazal, da ni bil vpisan v register kot direktor ali prokurist družbe, saj se mu slednje niti ne očita, temveč se mu očita dejansko poslovodenje družbe A., d.o.o. Da je bil obdolženec dejanski poslovodja, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo na podlagi izpovedb stečajne upraviteljice E. E., C. C., oškodovanca ter delavcev v družbi A., d.o.o., to je C. B., F. F. in G. F. Oškodovanec in delavci v družbi A., d.o.o. so prepričljivo in skladno izpovedali, da C. C., to je formalnega direktorja te družbe, ne poznajo ter da so se za zaposlitev dogovorili z obdolžencem, ki jim je prinesel v podpis pogodbe o zaposlitvi, jim na roke izplačeval plačo, se z njimi dogovarjal za dopust, jim izročil delovno obleko in opremo ter jim odrejal delo na različnih deloviščih, kjer je bil pogosto tudi sam navzoč. Posledično sodišče druge stopnje zavrača pritožbene trditve, da zaključki izpodbijane sodbe o obdolženčevem dejanskem vodenju družbe temeljijo na napačnem sklepanju zaposlenih ter pritrjuje argumentaciji prvostopenjskega sodišča v točkah 18 in 20 obrazložitve izpodbijane sodbe ter dokazni presoji, da je bil obdolženec dejanski poslovodja družbe A., d.o.o, ki je bil glede na svoj položaj dejanskega poslovodje tudi odgovoren za obračun in plačilo prispevkov za socialno varnost. Nadalje je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da B. B. v obdobju od 1. 1. 2014 do 31. 12. 2014 niso bili obračunani in plačani prispevki po Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (točka 23 sodbe), česar pritožnica konkretno niti ne izpodbija.

6Pritožbeno sodišče pa se ne strinja s presojo prvostopenjskega sodišča, da je obdolženec s svojim ravnanjem izpolnil zakonske znake kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. člena KZ-1.

7Očitano kaznivo dejanje naj bi bilo storjeno v obdobju od 1. 1. 2014 do 31. 12. 2014. V skladu s 7. členom KZ-1 se za storilca kaznivega dejanja uporablja zakon, ki je veljal ob storitvi kaznivega dejanja. Če se je zakon po storitvi kaznivega dejanja spremenil (enkrat ali večkrat), pa se uporablja zakon, ki je za storilca milejši. V trenutku storitve kaznivega dejanja je veljal Kazenski zakonik, ki je vključeval Zakon o spremembah in dopolnitvah Kazenskega zakonika – KZ-1B¹ (v nadaljevanju: KZ-1B), ki je bil kasneje večkrat spremenjen, vendar njegove spremembe (ne splošne določbe zakona ne določbe 196. člena KZ-1) za obdolženca niso milejše, kar pomeni, da se v obravnavani zadevi uporabljajo določbe KZ-1 z vključeno novelo KZ-1B. V prvem odstavku 196. člena je navedeni zakon določal, da se kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom do enega leta, kdor zavestno ne ravna po predpisih o [...] plačilu predpisanih prispevkov in tako prikrajša delavca za pravico, ki mu pripada, ali mu jo omeji. V drugem odstavku istega člena je določal odgovornost za hujšo posledico in sicer, če ima dejanje iz prejšnjega odstavka za posledico [...] izgubo pravice, ki izvira iz neplačanih prispevkov, se storilec kaznuje z zaporom do treh let.

8Sodišče prve stopnje je obdolženca spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja v kvalificirani obliki, saj je ugotovilo, da obdolženec ni poskrbel za obračun in plačilo prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, zaradi česar se navedeno obdobje oškodovancu ni upoštevalo v pokojninsko osnovo,² s čimer je povzročil hujšo posledico, to je izgubo oškodovančeve pravice. Pritožbeno sodišče se s tako presojo ne strinja in ugotavlja, da v obravnavani zadevi ni bil dokazan nastanek hujše posledice – to je izgube pravice delavca.

9Glede na sprejeta stališča v sodbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (v nadaljevanju: VSRS) I Ips 16846/2015 z dne 10. 6. 2022 pritožbeno sodišče ugotavlja, da tako neobračun kot tudi neplačilo prispevkov ter s tem neupoštevanje določenega obdobja v pokojninski dobi in osnovi pomeni prikrajšanje pravice in ne njeno izgubo. VSRS je v citirani sodbi pojasnilo, da zgolj neplačilo prispevkov pomeni omejitev pravice in torej izpolnitev zakonskih znakov kaznivega dejanja po prvem odstavku 196. člena KZ-1B (točka 12),³ v zvezi z neobračunom in neplačilom prispevkov pa je zapisalo, da vštetje celotne delovne dobe v pokojninsko dobo ni v zakonu določena pravica, temveč pričakovanje delavca, da se bo vsa delovna doba vštela, kar pa ne predstavlja izgube pravice, ki izvira iz neobračunanih prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (točka 16). S tem zavarovanjem se namreč posamezniku zagotavlja pravica do pokojnine, pravice na podlagi invalidnosti, pravica do letnega dodatka in pravica do dodatka za pomoč in postrežbo,⁴ iz podatkov spisa pa ne izhaja, da je bil oškodovanec vsaj začasno ob katero od naštetih pravic. Glede na obrazloženo in dejansko stanje obravnavane zadeve je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je obdolženec s svojim ravnanjem izpolnil zakonske znake kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev iz prvega odstavka 196. člena KZ-1B, to je njegove temeljne oblike, saj je bil oškodovanec zaradi njegovega ravnanja prikrajšan v svoji pravici, da bi se mu navedeno obdobje upoštevalo pri pokojninski (dobi in) osnovi, ni pa je izgubil. Obdolžencu je torej dokazana temeljna oblika kaznivega dejanja, ne pa tudi njegova kvalificirana oblika.

10Za kaznivo dejanje po prvem odstavku 196. členu KZ-1B je bila predpisana denarna kazen oziroma kazen zapora do enega leta, kar pomeni, da na podlagi določbe 5. točke prvega odstavka 90. člena KZ-1B, kazenski pregon za to kaznivo dejanje zastara v šestih letih od njegove storitve. Zakon o začasnih ukrepih v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javnopravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS-CoV-2 (COVID-19) – (v nadaljevanju ZZUSUDJZ)⁵ je v drugem odstavku 3. člena določal, da roki v nenujnih zadevah ne tečejo, kar pomeni, da se je v nenujnih zadevah prekinil tudi tek zastaralnih rokov, in sicer v času od 29. 3. 2020 do 31. 5. 2020, to je za 64 dni. Z 31. 5. 2020 so namreč, na podlagi sklepa Vlade RS,⁶ prenehali veljati ukrepi določeni v ZZUSUDJZ. Ob upoštevanju roka določenega v 5. točki prvega odstavka 90. člena KZ-1B in še dodatnih 64 dni po ZZUSUDJZ, je torej kazenski pregon za kaznivo dejanje kršitve temeljnih pravic delavcev iz prvega odstavka 196. člena KZ-1B zastaral 6. 3. 2021.

11Ker obdolžencu ni bila dokazana storitev kvalificirane oblike kaznivega dejanja (drugi odstavek 196. člena KZ-1B) in ker je kazenski pregon za temeljno obliko kaznivega dejanja (prvi odstavek 196. člena KZ-1B) zastaral, je pritožbeno sodišče ob odločanju o pritožbi obdolženčeve zagovornice izpodbijano sodbo spremenilo po uradni dolžnosti in obdolženca oprostilo obtožbenega očitka.

12Pritožbeno sodišče je sodbo spremenilo in izreklo oprostilno sodbo, zato je na podlagi prvega odstavka 98. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 96. člena ZKP odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obdolženca ter potrebni izdatki in nagrada njegove zagovornice obremenjujejo proračun.

¹ Uradni list RS, št. 91/11 s 14. 11. 2011.
² Neobračun in neplačilo prispevkov ima posledice tako na pokojninski dobi kot osnovi.
³ Smiselno enako dr. Katja Filipčič in Luka Tičar v: Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), Uradni list Republike Slovenije, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2019, 2. knjiga, 196. člen, r. št. 56 in 57.
⁴ Ibidem, r. št. 55.
⁵ Uradni list RS, št. 61/20 z dne 30. 4. 2020.
⁶ Uradni list RS, št. 74/2020 z dne 21. 5. 2020.