UPRS Sodba II U 235/2023-5

Tožbi se ugodi. Odločba Finančne uprave Republike Slovenije št. DT 4934-97517/2018-16 z dne 24. 11. 2020 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

1Z izpodbijano odločbo je Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju FURS) kot prvostopenjski organ odločila, da se zahtevku tožnika za vračilo stroškov odvetnika in manipulativnih stroškov, nastalih z izdajo sklepa št. DT 4934-97517/2018-1 14 z dne 5. 7. 2018, ne ugodi (1. točka izreka). Davčnemu organu posebni stroški niso nastali (2. točka izreka).

2Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je FURS dne 20. 11. 2020 prejela vlogo tožnika za plačilo stroškov odvetnika in manipulativnih stroškov v višini 3.200,00 EUR. V vlogi se davčni zavezanec sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-113/17-40 z dne 30. 9. 2020 in sklep FURS št. 4934-97517/2018-11 z dne 6. 11. 2020, katerega je priložil vlogi. Po vpogledu v uradne evidence je FURS ugotovila, da je bil zavezancu izdan sklep o davčni izvršbi na dolžnikova denarna sredstva št. DT 4934-97517/2018-1 14 z dne 5. 7. 2018. FURS je ugotovila, da zavezanec pritožbe zoper navedeni sklep ni vložil in je tako sklep postal dokončen dne 25. 7. 2018.

3FURS v obrazložitvi nadalje pojasnjuje, da stroške postopka v davčnem postopku ureja 79. člen Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), ki določa, da vsakega zavezanca za davek bremenijo stroški (kot so stroški za prihod, zamuda časa in izgubljen zaslužek), ki jih ima zaradi davčnega postopka. Stroški davčnega postopka, kot so izdatki za upravne takse, pravno zastopanje in strokovno pomoč, izdatki za priče, izvedence, tolmače in ogled pa gredo v breme davčnega organa, če se je postopek končal ugodno za zavezanca oziroma v breme zavezanca, če se je postopek končal zanj neugodno. Glede na to, da zavezanec postopka davčne izvršbe na dolžnikova denarna sredstva ni izpodbijal s pritožbo in ni priglasil stroškov, prav tako pa se postopek davčne izvršbe ni ustavil zaradi nepravilno vodenega postopka davčne izvršbe, ampak zaradi ustavitve davčne izvršbe po določbi 5. točke prvega odstavka 155. člena ZDavP-2, vlogi zavezanca za vračilo stroškov, nastalih z izdajo sklepa št. DT 4934-97517/2018-1 14 z dne 5. 7. 2018, ni bilo moč ugoditi. Prav tako gredo po določbi prvega odstavka 113. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) stroški, ki nastanejo organu ali stranki med postopkom ali zaradi postopka, v breme tistega, na katerega zahtevo se je postopek začel. Skladno z navedenim stranko bremenijo stroški davčnega postopka, davčnemu organu pa posebni stroški niso nastali.

4Ministrstvo za finance je kot drugostopenjski organ pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno. Tudi po mnenju pritožbenega organa vloga pritožnika za vračilo stroškov odvetnika in manipulativnih stroškov, nastalih po sklepu št. DT 4934-97517/2018-1 14 z dne 5. 7. 2018, ni utemeljena. Pritožnik namreč ni izkazal, da bi mu z izdajo navedenega sklepa nastali stroški za odvetnika in manipulativni stroški. Ob tem še pritožniku pojasnjuje, da bi lahko tovrstne stroške priglasil v pritožbi zoper sam sklep o davčni izvršbi, vendar iz podatkov spisa zadeve izhaja, da pritožnik pritožbe zoper sklep o davčni izvršbi ni vložil. Sklep o davčni izvršbi je postal tako dokončen in pravnomočen. V zvezi z navedbami pritožnika, da bi ga moral organ pred izdajo izpodbijane odločbe zaslišati, pa pojasnjuje, da je bila izpodbijana odločba o zavrnitvi zahteve za vračilo stroškov izdana v skrajšanem ugotovitvenem postopku. Za skrajšani ugotovitveni postopek ZUP v 2. točki prvega odstavka 144. člena določa, da lahko organ v takšnem postopku o zadevi odloči takoj, če se da stanje stvari na podlagi uradnih podatkov, ki jih ima organ in samo za to ni treba posebej zaslišati stranke za zavarovanje njenih pravic oziroma pravnih koristi. Pritožbeni organ še dodaja, da pritožnik niti ne navaja, kaj naj bi se z njegovim zaslišanjem dokazovalo.

5Tožnik se z navedeno odločitvijo drugostopenjskega organa ne strinja in vlaga tožbo v upravnem sporu, v kateri navaja, da mu FURS v skladu s 146. členom ZUP pred izdajo izpodbijane odločbe ni omogočila, da se izreče o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za izdajo izpodbijane odločbe. Prav tako FURS pred izdajo izpodbijane odločbe ni ugotovila vseh dejstev in okoliščin, pomembnih za odločitev v skladu s 138. členom ZUP. FURS tudi ni upoštevala, da mora davčni organ v skladu s 5. členom ZDavP-2 ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za sprejem, zakonite in pravilne odločitve, ter da v skladu s 6. členom ZDavP-2 davčni organ pri izvrševanju svojih pooblastil in pri izrekanju ukrepov v razmerju do zavezanca za davek in drugih udeležencev postopka ne sme preseči tistega, kar je nujno potrebno za izpolnitev ciljev tega zakona. Izpostavlja, da ga FURS ni zaslišala v skladu z 9. členom ZUP, zato ni bilo ugotovljeno resnično dejansko stanje. 154. člen ZUP namreč določa, da uradna oseba na predlog stranke razpiše ustno obravnavo, kadar je to koristno za razjasnitev stvari, vendar ustna obravnava ni bila izvedena. Tožnik še navaja, da je Ustavno sodišče RS z odločbo št. U-I-113/17-40 z dne 30. 9. 2020 odločilo, da se razveljavi četrti odstavek 68.a člena ZDavP-2, ki predpisuje 70-odstotno davčno stopnjo od nenapovedanih dohodkov, če določa njihovo obdavčitev po stopnji, ki presega tisto, ki jo dokaže zavezanec za davek. Vsa dotedanja dejanja organa so bila razveljavljena, vendar so mu zaradi tega nastali visoki stroški ter zdravstvene težave. Ne glede na to, da se ni pritožil zoper odločbo o stroških, meni, da mu je organ stroške dolžan povrniti, glede na odločitev Ustavnega sodišča RS, da so vsa dejanja organa temeljila na nezakonitih temeljih in so bila razveljavljena. V zvezi z navedenim se sklicuje na 14., 23., 24., 25. in 33. člen Ustave RS ter na 6. člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) in na 1. člen Protokola k EKČP. Naslovnemu sodišču predlaga, da tožbi ugodi in se mu povrnejo stroški postopka, ki je bil zaradi odločbe Ustavnega sodišča RS ustavljen ter da se upošteva, da je odločba Ustavnega sodišča RS temelj za povrnitev stroškov postopka.

6Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitve upravnih odločb. Naslovnemu sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

7Tožnik v pripravljalni vlogi vztraja pri tožbenih navedbah in prereka vse navedbe tožene stranke. Poudarja, da je izvedba neposredne ustne obravnave temelj poštenega postopka po ZUP. Izvršba brez sodbe sodišča je v nasprotju z Ustavo RS in EKČP. Glede na to, da Ustava RS v 2. členu določa, da je Republika Slovenija pravna država, so davčni postopki, ki so v nasprotju z odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-113/17-40 z dne 30. 9. 2020, neutemeljeni in nezakoniti. Prav tako organ v postopku ni upošteval, da je prava neuka in nevešča oseba, kar mu ne sme biti v škodo in kar bi lahko uveljavljal le na neposredni ustni obravnavi, kjer bi ga organ moral poučiti o pravicah in dolžnostih.

8Tožba je utemeljena.

9Sodišče v obravnavani zadevi presoja zakonitost in pravilnost izpodbijane odločbe št. DT 4934-97517/2018-16 z dne 24. 11. 2020, s katero je prvostopenjski organ odločil, da se zahtevku tožnika za vračilo stroškov odvetnika in manipulativnih stroškov, nastalih z izdajo sklepa št. DT 4934-97517/2018-1 14 z dne 5. 7. 2018, ne ugodi.

10Kot je razvidno iz podatkov v spisu, je prvostopenjski organ dne 5. 7. 2018 izdal sklep o davčni izvršbi na dolžnikova denarna sredstva št. DT 4934-97517/2018-1 14, s katerim je zoper tožnika kot dolžnika opravil davčno izvršbo obveznosti, ki je znašala na dan 5. 7. 2018: glavnica 54.425,18 EUR, zamudne obresti 725,93 EUR ter stroški davčne izvršbe 10,00 EUR, vse skupaj 55.161,11 EUR. Zoper navedeni sklep o davčni izvršbi tožnik ni vložil pritožbe. Dne 6. 11. 2020 je prvostopenjski organ izdal sklep št. DT 4934-97517/2018-11, s katerim je postopek davčne izvršbe, začet s sklepom št. DT 4934-97517/2018-1 14 z dne 5. 7. 2018, ustavil iz razloga spremembe izvršilnega naslova ter vsa do tedaj opravljena dejanja v postopku davčne izvršbe razveljavil. Po tem, ko je prvostopenjski organ izdal navedeni sklep, je dne 20. 11. 2020 prejel zahtevek tožnika za plačilo stroškov za odvetnika in manipulativnih stroškov v višini 3.200,00 EUR, nastalih z izdajo sklepa o davčni izvršbi št. DT 4934-97517/2018-1 14 z dne 5. 7. 2018, ki ga je davčni organ z izpodbijano odločbo kot neutemeljenega zavrnil.

11V zvezi z navedbami tožnika, da pred izdajo izpodbijane odločbe ni bil zaslišan in da naj bi mu bila posledično kršena pravica do izjave v postopku, se sodišče skladno z drugim odstavkom 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) sklicuje na obrazložitev v drugostopenjski odločbi.

12Res je sicer, na kar se sklicujeta tako prvostopenjski kot drugostopenjski organ, da tožnik pritožbe zoper sklep o davčni izvršbi na dolžnikova denarna sredstva št. DT 4934-97517/2018-1 14 z dne 5. 7. 2018 ni vložil in da tudi ni izkazal, da bi mu z izdajo sklepa o davčni izvršbi nastali stroški za odvetnika, vendar pa v obravnavanem primeru ni mogoče spregledati dejstva, da je prvostopenjski organ postopek davčne izvršbe, začet s sklepom št. DT 4934-97517/2018-1 14 z dne 5. 7. 2018, ustavil iz razloga spremembe izvršilnega naslova in vsa do tedaj opravljena dejanja v postopku davčne izvršbe razveljavil. Sodišče zato glede navedb tožnika, da mu je davčni organ dolžan povrniti stroške postopka, ne glede na to, da ni vložil pritožbe zoper sklep o izvršbi, saj je Ustavno sodišče RS odločilo, da so vsa dejanja davčnega organa temeljila na nezakonitih temeljih, pojasnjuje, da sta bila izvršilna naslova, ki sta bila podlaga za opravo davčne izvršbe, in sicer odločba št. DT 499-21-105/2016-6 z dne 18. 10. 2016 in odločba št. DT 499-21-105/2016-6 z dne 18. 10. 2016, v času izdaje sklepa o izvršbi z dne 5. 7. 2018 veljavna, zato je bila tudi izdaja sklepa o davčni izvršbi na dolžnikova denarna sredstva pravilna in zakonita. Pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa se namreč presoja po času in po stanju izdaje omenjenega sklepa, ne pa z upoštevanjem morebitnih spremenjenih okoliščin, ki nastanejo po njegovi izdaji. Kolikor pa do takšnih spremenjenih okoliščin pride, lahko na podlagi 155. člena ZDavP-2 davčni organ prve stopnje po uradni dolžnosti ali na zahtevo dolžnika s sklepom v celoti ali delno ustavi davčno izvršbo, tudi iz razloga, če je pravnomočno odpravljen, spremenjen ali razveljavljen izvršilni naslov, ali je razveljavljeno potrdilo o izvršljivosti (5. točka prvega odstavka 155. člena ZDavP-2)¹. V obravnavanem primeru je bil sklep o davčni izvršbi v času izdaje upravičen, kasneje, kot je že bilo obrazloženo, pa je prvostopenjski organ dne 6. 11. 2020 izdal sklep št. DT 4934-97517/2018-11, s katerim je postopek davčne izvršbe, začet s sklepom št. DT 4934-97517/2018-1 14 z dne 5. 7. 2018, v celoti ustavil iz razloga spremembe izvršilnega naslova in vsa dotlej opravljena dejanja v postopku davčne izvršbe razveljavil.

13Iz prvega odstavka 152. člena ZDavP-2 izhaja, da dolžnik plača vse stroške davčne izvršbe. Iz drugega odstavka 152. člena ZDavP-2 pa izhaja, da ne glede na prvi odstavek tega člena stroške davčne izvršbe, za katero se dokaže, da ni bila upravičena, plača davčni organ, ki je izdal sklep o izvršbi. V tem primeru povrne davčni organ dolžniku stroške davčne izvršbe v 30 dneh od dneva, ko je ugotovil, da izvršba ni bila upravičena.

14Tožnik je v zahtevku, naslovljenem na prvostopenjski organ, zahteval plačilo stroškov odvetnika in manipulativnih stroškov v višini 3.200,00 EUR. Tako iz podatkov v spisu kot iz navedb tožnika v tožbi in pripravljalni vlogi kot iz navedb toženke v odgovoru na tožbo izhaja, da tožnik zoper navedeni sklep o davčni izvršbi št. DT 4934-97517/2018-1 14 z dne 5. 7. 2018 ni vložil pritožbe, zato je prvostopenjski organ ravnal pravilno, ko je zahtevo tožnika za plačilo stroškov odvetnika zavrnil kot neutemeljeno, saj tožnik pritožbe zoper navedeni sklep o davčni izvršbi ni vložil in torej tožniku stroški pritožbe niso nastali, kakor tudi ni izkazal stroškov odvetnika, nastalih po izdaji sklepa o izvršbi št. DT 4934-97517/2018-1 14 z dne 5. 7. 2018. Vendar pa bi moral davčni organ ob upoštevanju zgoraj citiranih zakonskih določb stroške davčne izvršbe, kamor v konkretnem primeru spadajo stroški izdaje sklepa o izvršbi št. DT 4934-97517/2018-1 14 z dne 5. 7. 2018 v višini 10,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 30 dni od dneva, ko je davčni organ ugotovil, da izvršba ni bila upravičena do plačila, povrniti tožniku, v kolikor so bili ti stroški že poravnani. V obravnavanem primeru se je namreč kasneje izkazalo, da je bil sklep o davčni izvršbi izdan neupravičeno, zaradi česar po presoji sodišča v takem primeru tožnik ni tisti, ki bi moral plačati stroške davčne izvršbe.

15Upoštevajoč vse navedeno je sodišče tožbi v skladu s 4. točko prvega odstavka 64. člena ZUS-1 ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo. V skladu s tretjim odstavkom 64. člena ZUS-1 je sodišče zadevo vrnilo v ponovni postopek prvostopenjskemu organu, pri čemer bo moral upoštevati stališča sodišča glede uporabe materialnega prava (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

16Sodišče je v predmetni zadevi odločilo brez glavne obravnave, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe in predloženega spisa očitno, da je treba tožbi zaradi nepravilne uporabe materialnega prava ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti ter zadevo vrniti v nov postopek (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

¹ Enako tudi sodba Upravnega sodišča RS I U 1738/2018-10 z dne 19. 5. 2020.