VSRS Sklep I Up 227/2023

I. Pritožbi se ugodi, sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 113/2023-42 z dne 7. 6. 2023 se razveljavi in se zadeva vrne istemu sodišču, da opravi nov postopek.

II. Odločitev o stroških se pridrži za končno odločitev v zadevi.

1Sodišče prve stopnje je na podlagi drugega odstavka 31. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na ugotovitveni zahtevek. Odločitev je sprejelo v drugič ponovljenem postopku¹ na podlagi presoje, da postavljeni tožbeni zahtevek² ni popoln, ker v njem ni navedeno, kje in kdaj je bilo ravnanje toženke izvršeno, katera oseba je to storila, in s katerim konkretnim dejanjem je bilo poseženo v konkretno določeno ustavno pravico, tožnika pa kljub pozivu pomanjkljivosti nista odpravila.

2Tožnika (v nadaljevanju pritožnika) sta zoper sklep vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Ne strinjata se, da tožbeni zahtevek ni bil dovolj konkretiziran, in s sklicevanjem na določbo tretjega odstavka 30. člena ZUS-1 opozarjata, da je treba razlikovati med tožbo in tožbenim zahtevkom. Tako mora slednji vsebovati le opredelitev posameznega posega v ustavne pravice (v obravnavanem primeru omejevanje dostopa do izobraževanja z zahtevo po testiranju), ne pa tudi navedb o tem, kje, kdaj in kolikokrat je bilo dejanje storjeno oziroma kateri organ ali uradna oseba je dejanje storila. Poleg tega se je sodišče napačno sklicevalo na zadevo I Up 10/2018, v kateri je Vrhovno sodišče opredelilo vsebino tožbe, ne pa tožbenega zahtevka. Predlagata, naj Vrhovno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku. Zahtevata povračilo stroškov pritožbenega postopka.

3Toženka v odgovoru na pritožbo navaja, da vztraja pri svojih dosedanjih navedbah in predlaga zavrnitev pritožbe.

K I. točki izreka

4Pritožba je utemeljena.

5ZUS-1 v tretjem odstavku 30. člena določa, da če se s tožbo zahteva ugotovitev, da je bilo z dejanjem nezakonito poseženo v tožnikove človekove pravice ali temeljne svoboščine oziroma se zahteva prepoved izvrševanja posamičnega dejanja, s katerim se posega v človekove pravice in temeljne svoboščine tožnika, je treba v tožbi navesti dejanje, kje in kdaj je bilo storjeno, organ ali uradno osebo, ki je to storila, dokaze o tem in zahtevek, naj se poseg v človekove pravice in temeljne svoboščine ugotovi, odpravi oziroma prepove.

6Iz teh določb izhaja, da se zahteva po določni navedbi ravnanja, ki se kot nezakonito očita toženki,³ navedba kraja in časa storitve ter organa ali uradne osebe, ki je dejanje izvršila, nanaša na tožbo, ki je bila vložena na podlagi 4. člena ZUS-1 zaradi varstva ustavnih pravic tožnikov, ne pa na v njej postavljeni tožbeni zahtevek. Smisel navedene zahteve je namreč v opredelitvi predmeta spora,⁴ s tem pa nujno njegove dejanske podlage, o kateri bo moralo sodišče odločiti in jo pravno vrednotiti v povezavi in v okviru postavljenega zahtevka.

7Ne pomeni pa to, da je navedba vseh naštetih okoliščin tudi vsebina formalno popolnega tožbenega zahtevka in s tem pogoj za sodno varstvo. Na podlagi tretjega odstavka 30. člena ZUS-1 sta v splošnem razvidni le tožnikova obveznost postavitve tožbenega zahtevka in obveznost, da z njim zahteva, kar je navedeno v tej določbi, to je, naj se poseg v človekove pravice in temeljne svoboščine ugotovi, odpravi oziroma prepove. Navedena strogost, ko je postavitev pravilnega zahtevka postavljena na raven formalne zahteve, je posledica tega, da so možni zahtevki v upravnem sporu zaradi kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin, storjene z nezakonitim oblastvenim dejanjem, določeni že z zakonom. Tako ZUS-1 v drugem odstavku 33. člena izrecno določa, da lahko v teh primerih tožnik s tožbo zahteva: ugotovitev, da je bilo z dejanjem poseženo v človekovo pravico ali temeljno svoboščino tožnika (prva alineja); prepoved nadaljevanja dejanja (druga alineja); odpravo posledic dejanja. Na podlagi teh tožbenih zahtevkov sme sodišče ugotoviti nezakonitost dejanja, prepovedati nadaljevanje posamičnega dejanja, odločiti o tožnikovem zahtevku za povrnitev škode in določiti, kar je treba, da se odpravi poseg v človekove pravice in temeljne svoboščine ter vzpostavi zakonito stanje (prvi odstavek 66. člena ZUS-1).

8Poleg navedenega pa iz tretjega odstavka 30. člena ZUS-1 glede ugotovitvenega tožbenega zahtevka (Vrhovno sodišče se za potrebe obravnavane pritožbe v omejuje nanj) izhaja, da je njegov del navedba dejanja (posega), ki je sporno v posamičnem primeru. To pomeni, da mora biti dejanje v zahtevku konkretizirano (določeno) tako, da tudi sodišču omogoča prepoznavo dejanja oziroma dogodka, zaradi katerega je vložena tožba, ter se bo nanj nanašal izrek sodbe, v katerem bo odločeno, ali je bilo z dejanjem poseženo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika ali ne. V tem pogledu tudi pravna teorija tretji odstavek 30. člena ZUS-1 razlaga na način, da mora biti zatrjevano nezakonito dejanje navedeno v izreku sodbe vsaj v bistvenih elementih in da ker je sodišče na tožbeni zahtevek v tovrstnih primerih vezano, pa tudi v njem.⁵

9Vrhovno sodišče še dodaja, da podrobne konkretizacije dejanja v tožbenem zahtevku, ki ga sodišče povzame v izrek sodbe, ne terjajo niti učinki pravnomočno razsojene zadeve (res iudicata) in s tem povezana prepoved ponovnega sojenja v isti zadevi. Pravnomočnost namreč ne zajame le tega, kar je navedeno v izreku, ampak se razteza tudi na materialnoprano razmerje, ki je podlaga za odločitev, torej tudi na njeno dejstveno podstat.

10Po navedenem je utemeljeno pritožbeno stališče, da glede na določbe ZUS-1 ni bil dolžan opredeliti tožbenega zahtevka z navedbo kje, kdaj in katera oseba je storila dejanje, pri čemer Vrhovno sodišče dodaja, da je v tožbenem zahtevku pritožnikov tudi sicer jasno navedeno, da se dejanje očita toženki, torej točno določeni osnovni šoli. Ker ni sporno, da je v dopolnitvi tožbe, vloženi 27. 2. 2023, navedeno tudi, kdo od njenih zaposlenih, kje in kdaj naj bi tožnikoma zaradi neizpolnjevanja pogoja testiranja onemogočil prisotnost pri pouku v prostorih šole, se Vrhovno sodišče strinja s pritožnikoma tudi v tem, da je tožbeni zahtevek dovolj določen, da je o njem mogoče odločiti. Vrhovno sodišče je namreč že v svojem prejšnjem sklepu I Up 189/2022 z dne 11. 1. 2023 ugotovilo, da pritožnika nista vložila tožbe samo zaradi izraženih pričakovanj toženke, da bosta sledila zahtevi predpisa po izpolnjevanju PCT pogoja za udeležbo pri pouku, ampak tudi zaradi njenih ukrepov v primeru neizpolnjevanja zahteve. Presodilo je, da obravnavanega tožbenega zahtevka zato ni mogoče razumeti, kot da se nanaša le na golo ugotovitev nezakonitega pogojevanja izvajanja dejavnosti toženke v razmerju do tožnikov (torej v položaju, ko bi tožnika izpolnila zahteve šole po izpolnjevanju PCT pogoja, ali v položaju, ko se ne bi testirala, a šola zoper njiju ne bi uporabila nobenih ukrepov), ampak da ta zahtevek implicira tudi posledice, nastale zaradi neizpolnitve pogoja. Da naj bi za pritožnika dejansko nastale neugodne posledice nespoštovanja predpisa (ker se nista hotela testirati), pa je konkretizirano razvidno šele iz dopolnitve tožbe.

11Po presoji Vrhovnega sodišča v tej zadevi tako ni šlo za vprašanje, ali je bil tožbeni zahtevek formalno popoln, kot navaja sodišče v izpodbijanem sklepu, pač pa za oceno sodišča, s kakšnim opisom dejanja bi bilo mogoče doseči večjo vsebinsko in jezikovno jasnost tožbenega zahtevka. Čeprav se je mogoče strinjati, da v tem pogledu zahtevek pritožnikov ni najprimernejši, pa to ne pomeni, da je glede opisa dejanja formalno nezadosten, zaradi česar sodišče lahko odkloni sodno varstvo. Pomembno je, da je sporno ravnanje toženke opredeljeno z bistvenimi elementi, torej konkretizirano z njegovo vsebino (zahteva po rednem tedenskem testiranju tožnikov) in pomenom (pogoj za uresničevanje ustavne pravice tožnikov do vzgoje in izobraževanja) ter posledicami neizpolnjevanja pogoja (kršitev ustavnih pravic). Vse to pa v povezavi z navedbami v tožbi ne utemeljuje podlage za sklep, da tožbe ni mogoče obravnavati, kar je dodaten pogoj iz drugega odstavka 31. člena ZUS-1, ki ga mora sodišče upoštevati, preden zavrže tožbo. V skladu z navedeno določbo namreč ne zadošča, da tožnik ni odpravil pomanjkljivosti tožbe – ta njegova opustitev mora biti tudi objektivno taka, da sodišče v zadevi ne more odločiti (npr. ker ne more samo nadomestiti manjkajočega zahtevka).

12Na podlagi ugotovitve, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo tretji odstavek 30. člena ZUS-1, kar je vplivalo na zakonitost odločitve, je Vrhovno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovni postopek (77. člen v zvezi z drugim odstavkom 82. člena ZUS-1). Pritožnika sta sicer predlagala spremembo izpodbijanega sklepa in ugoditev tožbenemu zahtevku, čemu pa Vrhovno sodišče ni sledilo, saj je za meritorno odločanje o tožbi najprej pristojno upravno sodišče.

K II. točki izreka

13Odločitev o stroških se pridrži za končno odločitev v zadevi (tretji odstavek 165. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

¹ V obravnavani zadevi je Vrhovno sodišče s sklepoma I Up 105/2022 z dne 13. 7. 2022 in I Up 189/2022 z dne 11. 1. 2023 razveljavilo prejšnja sklepa sodišča prve stopnje, da se tožba v ugotovitvenem delu zavrže.
² Z njim sta sta tožnika (učenca osnovne šole) sodišču predlagala, naj ugotovi, da je zahteva toženke (imenovane osnovne šole) po trikrat tedenskem testiranju kot pogoju za izvajanje njene dolžnosti vzgoje in izobraževanja nezakonita ter krši in nedopustno posega v njune pravice iz 2., 14., 18., 22., 34., 35., 56., 57. člena Ustave RS (v nadaljevanju Ustava)
³ Več o možnih vidikih nezakonitosti dejanja Vrhovno sodišče sicer v sklepu I Up 161/2016 z dne 19. 10. 2016, 30. točka obrazložitve.
⁴ Prim. tudi sodbo I Up 10/2018 z dne 4. 4. 2018, v kateri je Vrhovno sodišče razložilo, da je tožbena navedba spornih dejanj organov, ki naj bi posegla v človekove pravice ali temeljne svoboščine tožnika (ter s tem povezanih tožbenih zahtevkov), nujna za opredelitev predmeta tovrstnega upravnega spora, o katerem bo tekel sodni postopek (4. člen ZUS-1).
⁵ Dobravec Jalen, M., v: Kerševan, E. (Ur.): Zakon o upravnem sporu s komentarjem, GV založba, Ljubljana, 2019, str. 198.