VSL Sodba I Cp 1954/2023

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijano sodbo in sklepom je sodišče prve stopnje odločilo: I. da se postopek nadaljuje; II. da sta toženca dolžna v roku 30 dni izprazniti stanovanje v prvem nadstropju stavbe št. 408 k. o. X (stavba na naslovu ...) in ga prostega oseb in svojih stvari izročiti v posest tožnikoma; III. da sta toženca dolžna tožnikoma povrniti 1.067,26 EUR pravdnih stroškov s pripadki.

2Toženca se pritožujeta zoper sodbo (tč. II in III izreka).

Navajata, da bi moralo sodišče z izdajo sodbe počakati do pravnomočnosti odločitve o nadaljevanju postopka. Pred izdajo sodbe tako tožencema ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem, saj jima sklep ni bil vročen. Kršitve ne more odpraviti hkratna vročitev sklepa in sodbe.

Sodišče je prezrlo, da so bile navedbe tožnikov, da je nepremičnina njuno skupno premoženje, pavšalne. Toženca sta trditev o skupnem premoženju smiselno prerekala. Sodišče je opustilo materialno procesno vodstvo v zvezi s tožnikovimi trditvami o skupnem premoženju. Stranka, ki trdi, da je solastnik, bi morala to dokazati zaradi ugovora o njegovi aktivni legitimaciji. Priglašata pritožbene stroške.

3Tožnika sta na pritožbo odgovorila. Menita, da je neutemeljena in predlagata njeno zavrnitev in potrditev odločitve. Priglašata stroške.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da odločitev o nadaljevanju prekinjenega postopka s pritožbo ni izpodbijana in je postala pravnomočna. Predmet pritožbenega preizkusa je zato le odločitev o izpraznitvi nepremičnine ter odločitev o stroških postopka.

6S tem, ko je sodišče prve stopnje s sklepom odločilo o nadaljevanju prekinjenega pravdnega postopka, ta sklep pa vročilo sočasno z odločitvijo o glavni stvari, tožencema ni odvzelo možnosti obravnavanja pred sodiščem (8. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP¹). Kot v pritožbi sama priznavata, jima je bila odločitev vročena in s tem omogočena pritožba, ki pa je nista vložila. Tudi sicer je sklep o nadaljevanju postopka v konkretnem primeru zgolj deklaratorne narave. Postopek se namreč ob smiselni uporabi 2. odst. 208. čl. ZPP² nadaljuje po samem zakonu, ko je odločitev o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje pravnomočna. Ob izpolnjenem pogoju za nadaljevanje postopka lahko izdaja sodbe še pred pravnomočnostjo sklepa o nadaljevanju postopka zato predstavlja le relativno bistveno kršitev postopka (1. odst. 339. čl. ZPP), ki pa je pritožnika ne uveljavljata.

7Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila nepremičnina, katere izpraznitev tožnika zahtevata, pridobljena z delom in sredstvi pridobljenimi z delom v času trajanja zakonske zveze tožnikov in je zato njuno skupno premoženje, pri čemer je v zemljiški knjigi kot lastnica vknjižena le prva tožnica. Sporni del nepremičnine imata v posesti toženca, ki v njej bivata skupaj s svojima mladoletnima otrokoma. Toženca nista izkazala, da bi bila do posesti upravičena.

8Toženca povzetim dejanskim ugotovitvam nasprotujeta le v pogledu ugotovitve, da je bila nepremičnina, katere izpraznitev tožnika zahtevata, pridobljena z delom in sredstvi pridobljenimi z delom v času trajanja zakonske zveze tožnikov in posledičnemu zaključku, da je nepremičnina njuno skupno premoženje. Pritožbeno sodišče jima ne more slediti. Po pregledu spisa in pravočasnih navedb obeh strank ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da toženca trditve tožnikov,³ da sta nepremičnino pridobila z delom in s skupnimi sredstvi, ustvarjenimi z delom v času trajanja njune zakonske zveze, nista prerekala. Aktivni legitimaciji drugega tožnika sta namreč ugovarjala le z navedbo, da njegova lastninska pravica ni vpisana v zemljiško knjigo in da mu te legitimacije ne daje niti „okoliščina, da naj bi oba tožnika z delom ustvarila predmetno stanovanjsko hišo v času zakonske zveze.“ Ugovarjala sta torej le njunemu pravnemu naziranju, da dejstvo, da je hiša skupno premoženje, daje (tudi) drugemu tožniku pravico zahtevati, da jo toženca izpraznita. Ker se dejstva, ki jih stranka ne zanika, štejejo za priznana (2. odst. 214. čl. ZPP), je sodišče prve stopnje nanje utemeljeno oprlo svojo odločitev. Ker so bila zgoraj navedena odločilna dejstva, ki tvorijo podlago za sklep, da je nepremičnina skupno premoženj tožnikov, priznana, tudi nadaljnja konkretizacija dejstev o trajanju zakonske zveze, času pridobitve nepremičnine in načinu pridobitve, niso bila potrebna, prav tako ni bilo potrebno v tem pogledu opraviti materialno procesnega vodstva.

9Odločitev je glede na zgoraj povzeta odločilna dejstva ter glede na že s strani sodišča prve stopnje povzeto določbo 92. čl. SPZ⁴ in določbo 111. čl. SZ-1⁵, tudi materialnopravno pravilna. Ker je razloge o tem navedlo že sodišče prve stopnje, jih pritožbeno sodišče ne ponavlja. Glede na pritožbeni ugovor ponovno poudarja le to, da je drugi tožnik lastninsko pravico pridobil na originaren način in zato dejstvo, da njegova lastninska pravica v zemljiško knjigo (še) ni vpisana, nima nobenega vpliva na odločitev oziroma presojo njegove aktivne legitimacije.

10Ker toženca s pritožbo nista uspela, do povračila pritožbenih stroškov nista upravičena (1. odst. 154. čl. ZPP v zvezi z 165. čl. ZPP). Sama nosita stroške odgovora na pritožbo tudi tožnika, saj je bil ta, glede na relevantne okoliščine primera, nepotreben (155. čl. ZPP v zvezi z 165. čl. ZPP).

¹ Zakon o pravdnem postopku
² V 119. čl. ZPP, ki se nanaša na prekinitev postopka zaradi odločitve o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje, nadaljevanje postopka ni posebej urejeno.
³ Glej navedbe tč. I tožbe.
⁴ Stvarnopravni zakonik
⁵ Stanovanjski zakon