VSC Sodba Cp 173/2023

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani stroškovni odločitvi (II. točka izreka) spremeni tako, da se znesek 495,66 EUR nadomesti z zneskom 327,80 EUR.

II. V preostalem se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se v še izpodbijanih a nespremenjenih delih sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III.

Tožeča in tožena stranka sami krijeta vsaka svoje stroške tega pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo razsodilo, da je toženec dolžan tožniku plačati odškodnino v višini 1.150,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 25. 3. 2019 dalje do izpolnitve obveznosti, v 15 dneh in pod izvršbo (I. točka izreka), da je tožnik dolžan tožencu povrniti pravdne stroške v višini 495,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do izpolnitve obveznosti, v 15 dneh in pod izvršbo (II. točka izreka), v presežku za nadaljnjih zahtevanih 2.350,00 EUR s pripadki pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (III. točka izreka).

2Zoper sodbo sta se pravočasno pritožili obe pravdni stranki po svojih pooblaščencih. Sodišču druge stopnje predlagata, da njunima pritožbama ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanih delih spremeni, oziroma jo razveljavi in zadevo pa vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje.

3Tožena stranka (v nadaljevanju tudi toženec) pritožbeno izpodbija I. in II. točko izreka sodbe in uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

4Izpostavi, da sodišče v 7. točki obrazloži, da je s strani tožeče stranke (v nadaljevanju tudi tožnika) predlagane priče zaslišalo iz razloga, ali je podana vzročna zveza med protipravnim ravnanjem toženca in škodo ter, ali je tožniku nastala škoda, kot posledica toženčevega kaznivega dejanja. Tožena stranka je na naroku 15. 6. 2021 uveljavljala relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka zaradi te procesne odločitve sodišča. Tožeča stranka je namreč zaslišanje predlaganih prič predlagala iz razloga seznanjenosti s predlogom ter glede subjektivnega doživljanja tožnika, iz izpovedb prič pa izhaja, da so se vprašanja pričam po večini nanašala na vedenjske odzive tožnika. Sodišče je le skopo obrazložilo, zakaj je dopustilo zaslišanje s strani tožeče stranke predlaganih prič, v sodbi pa se je sklicevalo predvsem na njihovo zaznavanje doživljanja tožnika (13. točka), zato gre za nasprotje v razlogih, zakaj je sodišče dopustilo zaslišanja s strani tožeče stranke predlaganih prič in povzemanjem izpovedb prič v izpodbijani sodbi. Skladno s 287. členom ZPP zoper sklep, s katerim se odredi ali zavrne izvedba dokaza, ni posebne pritožbe, je pa zato sodišče dolžno pojasniti svojo odločitev v končni sodbi. Glede na to, da je bil razlog za dopustitev zaslišanja predlaganih prič dopuščen zaradi ugotavljanja vprašanj v zvezi z vzročno zvezo, njihova dejanska dokazna vrednost pa je drugje, je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Sodišče v 9. točki sodbe povzema izpovedbo priče B. B. glede običajne poti ob prejemu pravnega sredstva, v nadaljevanju povzema pričanje C. C., da naj bi prišel v stik s pisanjem v neformalnem pogovoru v službeni kantini, ko je nekdo omenil ter da je on sam le enkrat omenil tožniku na hodniku. V 14. točki obrazložitve sodišče navaja, da je tožnik pisanje omenil le takratnemu komandirju. Glede pravilne poti pisanja na policiji je sodišče poverilo verodostojnost zdajšnjemu komandirja na policijski postaji (vodja pisarne - komandir - oseba, ki dela na zadevi). Tožena stranka nikoli ni trdila, da naj bi se sodelavci rogali iz tožeče stranke zaradi njegove osebnosti temveč, da tožena stranka ne more biti odgovorna za škodo, ki je tožeči stranki nastala zato, ker se je vsebina pisanja (očitno nezakonito, če je slediti izpovedbam prič) razširjala s strani sodelavcev po policijski postaji ali nje same. Tudi aktivirana sodna izvedenka je potrdila, da tožnik kot prvo omeni neprijetne občutke pred sodelavci, za katere je imel občutek, da so ga ogovarjali. Izvedenka v primarnem mnenju navaja, da se zaradi popolne odsotnosti objektivne strokovne ocene ne more z zanesljivostjo izjasniti ter da njeno mnenje sloni zgolj na oceni osebnostnega funkcioniranja. Te ugotovitve sodne izvedenke sodišče povzema v točki 11. in 13. obrazložitve sodbe. Sodna izvedenka nikjer ne ugotavlja, da naj bi tožeča stranka same besede oz. zapis doživljala prizadeto, temveč so bili občutki tožeče stranki izraženi zaradi ravnanja sodelavcev, na katere pa tožena stranka absolutno nima vpliva. Tožena stranka se je poslužila pravnega sredstva, na kakšen način pa se je njegova vsebina širila na policijski postaji, pa ni pod vplivom tožene stranke. Sodišče je z argumentacijo v 21. točki obrazložitve zmotno ugotovilo dejansko stanje in nepravilno uporabilo materialno pravo. Sodba tudi sicer trpi neobrazloženost vzročne zveze, zaradi katerih se ne more preizkusiti (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Sodišče tudi ni ovrednotilo izpovedbe vsake od prič. Za oceno njihove verodostojnosti je pomembno, v kakšnem odnosu je priča do tožeče stranke, še posebej, ker so bile zaslišane priče kolegi tožnika. Zaradi te pomanjkljivosti v dokazni oceni ni mogoče preizkusiti, ali je bilo dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno. Podana je kršitev postopka, ki bi lahko vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe (prvi odstavek 339. člena ZPP). Izostane tudi ocena verodostojnosti tožnika. Sodišče ni obravnavalo ugovora tožene stranke, da škoda ne dosega standardov za pravno priznano škodo. Tudi ob upoštevanju dopolnilnega izvedenskega mnenja, je tožnik utrpel le manjše težave, prvi mesec s stopnjo 3 od 10 in drugi ter tretji mesec s stopnjo 2 od 10, potem pa je postopoma vse izzvenelo. Glede na relevanten ugovor tožene stranke, na katerega sodišče ni odgovorilo, je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Glede na to, da je bilo izvedensko mnenje izdelano brez objektivne dokumentacije, na podlagi arbitrarnih ugotovitev in na podlagi anamneze tožnika, je izostala kritična presoja vrednosti in zanesljivosti tega izvedenega dokaza. Sodišče se ni opredelilo do smiselnih navedb tožeče stranke, da tožnik ni mogel biti v strahu za svojo službo, je pa strah pred izgubo službe upoštevalo pri odmeri odškodnine. Sodišče ne obrazloži, zakaj verjame tožniku, da naj bi se bal za izgubo službe, sploh ob dejstvu, da tožnik ni naredil nič narobe. Iz pričanja C. C. je mogoče tudi ugotoviti, da je tožeča stranka napredovala med vodstveni kader prav v času, ko naj bi trpel zaradi vloženega pravnega sredstva.

5Tožeča stranka pritožbeno izpodbija II. in III. točko izreka sodbe, uveljavlja pritožbene razloge nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stana in zmotno uporabo materialnega prava.

6Po prepričanju tožnika je sodišče pri prisoji odškodnine glede nepremoženjske škode zmotno uporabilo materialno pravo in je tožniku prisodilo prenizko odškodnino. Tožnik meni, da je sodišče prenizko ovrednotilo številne okoliščine. Sodišče je sicer pravilno zaključilo, da je tožnik svoj poklic opravljal vrsto let in da si je v delovnem okolju ustvaril ugled ter da se je s svojim delom izkazal. Sodišče je pravilno ugotovilo tudi, da je pri tožniku prišlo do izgube profesionalnega kot tudi lastnega ugleda. Tožnik izpostavlja, da je lažniva obdolžitev toženca, da je pri svojem poklicnem delu izvrševal kazniva dejanja, izjemno huda obdolžitev, saj morajo policisti opravljati delo brez kršitev veljavne zakonodaje. Izpostaviti je, da je toženec tožnika označil za kriminalca, kar se je nato izvedelo v tožnikovem kolektivu, kjer je zaposleno večje število policistov, ki so podrejeni tudi tožniku, zaradi česar se je pri podrejenih pojavil dvom, ali je tožnik resnično izvršil kazniva dejanja, hkrati pa je prišlo tudi do zbadanja tožnika in širjenja govoric, na kar tožnik ni imel vpliva. Poleg vsega se je tožnik zbal tudi za službo, saj v postopku odpovedi pogodbe o zaposlitvi niti ni potrebno dokazati, da je delavec storil kaznivo dejanje, temveč le, da je imelo dejanje znake kaznivega dejanja. Tožnik izpostavlja, da je tudi izvedenka potrdila, da je tožnik svojo identiteto gradil na potrditvi v službenem okolju, sodišče pa je tudi potrdilo, da je tožnika bilo pred kolegi sram, da se je počutil slabo in razvrednotenega ter da je zaradi tega prestajal duševne bolečine. Sodišče je prav tako potrdilo, da je tožnik prestajal občutke tesnobe in depresivnosti zaradi posega v osebnostne pravice do osebnega dostojanstva in duševne integritete. Tožnik meni, da je sodišče prenizko ovrednotilo okoliščino trajanja psihičnih težav, kot tudi, da je tožnik tekom kazenskega in pravdnega postopka podoživljal negativne občutke, le te pa prestaja še sedaj (tekom pritožbenega postopka), pri čemer je od škodnega dogodka minilo že 8 let in da je tožnik, ne glede na ugotovitve izvedenke, negativne občutke doživljal tudi tekom kazenskega in pravdnega postopka. Toženec je bil predhodno že večkrat obsojen zaradi žalitve časti. Sodišče pri odmeri odškodnine ni pravilno uporabilo načela individualizacije in objektivne pogojenosti škode. Razžalitev toženca je imela negativne posledice na tožnikovo čast, saj se je počutil manjvredno in ponižano. Poleg tega je kar nekaj časa bilo okrnjeno tožnikovo dobro ime, saj je v očeh marsikaterega sodelavca izgubil ugled in spoštovanje, ko so se ti iz njega norčevali oziroma ga zbadali. Tožnik je tako prestajal intenzivne duševne bolečine več mesecev, posledica le teh pa je bila med drugim tudi zmanjšana produktivnost, saj je zaradi pomanjkanja spanca manj kvalitetno opravljal obveznosti v službi ter ostale vsakodnevne aktivnosti. Prav tako je tožnik doživljal intenziven strah zaradi potencialne nevarnosti izgube službe. Tožnik pomoči ni poiskal, saj se je bal, da bi okolica za to izvedela in njegovo ravnanje vrednotila kot znak šibkosti, zaradi česar bi bile njegove duševne bolečine še bolj intenzivne. V bistveno podobnih primerih so namreč sodišča za pretrpljene duševne bolečine zaradi razžalitve časti in dobrega imena prisodila višje odškodnine (npr. odločbi VSL II Cp 1673/2016 in VSL sodba II Cp 49/2014). Meni, da odškodnina 1.150,00 EUR ne predstavlja primerne denarne odškodnine glede na sodno prakso. Izpostavi tudi, da je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje, saj je izvedenka stroške priglasila že pred izdajo sodbe, sodišče pa je o njih odločilo s sklepom o priznanju stroškov 10. 2. 2022 v višini 508,69 EUR. Sodišče bi tako moralo v stroške postopka vključiti stroške izvedenke in jih priznati tožniku.

7Pritožba toženca ni utemeljena, pritožba tožnika pa je delno utemeljena.

O pritožbi toženca

8Tožnik v predmetnem postopku uveljavlja odškodnino za nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpel, ker je toženec v pisnem ugovoru zoper plačilni nalog, ki ga je tožencu izdala Policijska postaja Celje, zapisal, da je tožnik prikrival in ponarejal dokumentacijo, namerno vodil postopek v škodo toženca, lagal in priredil postopek, toženca izsiljuje in se mu hoče maščevati, ter da je upravičeno in mogoče domnevati, da je policist A. A. (tožnik) navaden kriminalec. Toženec je bil zaradi tega zapisa s pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Celju I K 40681/2015 z dne 29. 10. 2018 spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja žaljive obdolžitve po prvem odstavku 160. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 168. člena KZ-1.¹ Sodišče prve stopnje je po izvedbi vseh predlaganih dokazov, predvsem pa po zaslišanju strank, prič in na podlagi mnenja sodne izvedenke s področja psihiatrije zaključilo, da je toženec s tem zapisom nedopustno posegel v osebnostno pravico tožnika do osebnega dostojanstva in duševne integritete ter osebnostno pravico do dobrega imena in časti.

9Kot izhaja iz podatkov spisa, je tožnik predlagal zaslišanje prič (sodelavcev na policijski postaji) v zvezi z njihovo seznanjenostjo z ugovorom zoper plačilni nalog in glede tožnikovih občutkov prizadetosti vsled zapisanih žaljivih obdolžitev.² Glede na podatke v spisu, in sicer zapisnik o naroku z dne 15. 6. 2021, je sodišče prve stopnje ta dokazni predlog tožnika v celoti dopustilo. Ker je potrebno obrazložiti le odločitev o zavrnitvi dokaznega predloga, ni utemeljena pritožba, da je obrazložitev sodišča prve stopnje skopa, saj tožnikovega dokaznega predloga ni zavrnilo, ampak mu je v celoti ugodilo. Pritožbeno izpostavljeno nasprotje v razlogih sodbe ni podano, razlogi o odločilnih dejstvih so jasni in si niso v nasprotju, zato očitana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega 339. člena ZPP ni podana. Pojasniti je, da je ta procesna kršitev podana le takrat, kadar odločbe zaradi napak v izreku ali obrazložitvi objektivno sploh ni mogoče preizkusiti, kar pa ni primer v tej zadevi, saj je izpodbijano sodbo mogoče preizkusiti. Glede na navedeno v točki 12. in 13. obrazložitve sodbe pa tudi ne drži pritožbena navedba, da se je sodišče oprlo na izpovedbe prič le v zvezi z njihovim zaznavanjem doživljanja (občutkov) tožnika (torej z obstojem škode), saj se je na izpovedbe prič oprlo tudi glede obstoja vzročne zveze.

10Sodišče prve stopnje je v točkah 12., 13., 19. in 20. obrazložitve sodbe podrobno in s prepričljivimi in dokazno podprtimi razlogi obrazložilo obstoj vzročne zveze med protipravnim ravnanjem toženca in škodo tožnika.

11V zvezi z v pritožbi ponovljenimi zatrjevanji, da za ravnanje tožnikovih sodelavcev (roganje, posmehovanje) toženec ne odgovarja, s katerimi je uveljavljal prekinitev vzročne zveze, je sodišče prve stopnje navedlo prepričljive in dokazno podprte razloge v točkah 14. in 21. obrazložitve sodbe. Sodišče druge stopnje v celoti pritrjuje obrazložitvi sodišča prve stopnje, da je toženec kot vlagatelj sicer zakonitega ugovora izvrševal svoje procesne pravice, vendar jih je izvrševal na način, da je ob tem nedopustno posegel v osebnostne pravice tožnika. Dejanja tožnikovih sodelavcev (roganje, posmehovanje) za katera sodišče prve stopnje tudi ni ugotovilo, da bila posledica nepooblaščenega širjenja vsebine ugovora med zaposlenimi na policijski postaji ali tožnika samega, so bila po pravilnem zaključku sodišča prve stopnje v celoti posledica toženčevega žaljivega pisanja o tožniku.

12Tožnik je uspel dokazati, da ga je toženčevo pisanje prizadelo, da se je zaradi tega zaprl vase, da se je začel izogibati sodelavcem, kar so opazili tudi njegovi sodelavci, zaslišani kot priče. Tožnik zaradi duševnih bolečin sicer res ni obiskal zdravnika ali bil v bolniškem staležu, vendar pa je sodišče prve stopnje na podlagi izpovedbe tožnika, zaslišanih prič in mnenja izvedenke prepričljivo ugotovilo, da je tožnik trpel duševne bolečine zaradi zapisanih izjav toženca. Ne drži, da je po sodišču prve stopnje opravljena dokazna ocena zaslišanih prič pomanjkljiva. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da so bile izpovedbe zaslišanih prič skladne in da so potrdile izpovedbo tožnika, nastanek škode pa je potrdila tudi sodna izvedenka.³ Dokazna ocena vseh izvedenih dokazov glede obsega duševnih bolečin tožnika, ki jo je sodišče prve stopnje ugotovilo v točkah 19. in 20. 0brazložitve sodbe, zato ustreza metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP.

13Nima prav pritožba, da je sodišče prve stopnje pri odmeri višine odškodnine upoštevalo tožnikov strah pred izgubo službe. V točkah 19. in 20. obrazložitve sodbe, kjer je sodišče prve stopnje presojalo utemeljenost odškodnine po višini, strahu pred izgubo službe ni upoštevalo. Glede na to so pravno neupoštevne pritožbene navedbe, ki uveljavljajo (tudi s podajanjem lastne dokazne ocene), da tožnik strahu pred izgubo službe ni utrpel. V točkah 19. in 20. obrazložitve navedene ugotovitve sodišča prve stopnje nedvomno omogočajo zaključek, da je tožnik zaradi žaljivih zapisov trpel duševne bolečine, ki po intenzivnosti in trajanju niso bile zanemarljive. Zato pritožba neutemeljeno navaja, da je tožnik utrpel le neznatno škodo, ki ne predstavlja pravno priznane škode in tožnika ne opravičuje do pravične denarne odškodnine.

O pritožbi tožnika

14Tožnik ob pritožbenem poudarjanju, da je sodišče prve stopnje prenizko ovrednotilo okoliščine glede utrpele škode, zgolj pavšalno in nekonkretizirano uveljavlja pritožbeni razlog nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. V pritožbi namreč zgolj povzema svoje navedbe glede utrpele škode, pri tem pa ne navede konkretizirano, katerega dejstva glede obsega škode sodišče prve stopnje ni ugotovilo oziroma ga ni ugotovilo pravilno.

15Glede na 179. člen Obligacijskega zakonika (OZ) pripada oškodovancu pravična denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje to opravičujejo, pri tem pa je višina odškodnine odvisna od pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine, ne sme pa podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom.

16Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta po navedeni določbi načelo individualizacije višine odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Neutemeljeno je tožnikovo pritožbeno zavzemanje za višjo odškodnino, saj je po presoji sodišča druge stopnje sodišče prve stopnje obe načeli pravilno upoštevalo. Upoštevaje po sodišču prve stopnje ugotovljeno, da je bila zaradi žaljivih očitkov psihična stiska tožnika (občutki razvrednotenja, sramu, tesnobe in depresivnosti in da se je umikal od socialnih stikov) prehodnega značaja in da je trajala v intenzivnejši obliki le krajši čas po prejemu ugovora, nato pa v zmerni obliki od dveh do treh mesecev, utemeljujejo prisojo odškodnine v višini 700,00 EUR zaradi posega v osebnostno pravico do duševne integritete in osebnega dostojanstva.⁴ Ugotovljene duševne bolečine (sram, tesnoba, umik iz običajnih aktivnosti in odnosov in motenj spanja), ki jih je tožnik trpel zaradi roganja sodelavcev na delovnem mestu, ki so trajale od dveh do treh mesecev, upoštevaje po sodišču prve stopnje ugotovljeno, da se je s toženčevim pisanjem seznanil relativno ozek krog zaposlenih na policijski postaji (osebe, ki se morajo po službeni dolžnosti seznaniti s pisanjem) tudi po presoji sodišča druge stopnje ne opravičujejo zvišanja odškodnine iz tega naslova, zato je tudi v tem delu prisojena odškodnina 450,00 EUR primerna. Daljšega obdobja hujših in dolgotrajnejših duševnih bolečin tožnik po ugotovitvah sodišča prve stopnje ni trpel. Sodišče prve stopnje pa je pravilno upoštevalo tudi dejstvo, da v zvezi z duševnimi bolečinami tožnik ni iskal kakšne zdravniške ali psihološke pomoči, navedbe v pritožbi, da pomoči ni iskal iz razloga, ker se je bal, da bi okolica za to izvedela in njegovo ravnanje vrednotila kot znak šibkosti, saj je splošno znano, da je iskanje psihološke pomoči v družbi stigmatizirano, pa glede na prvi odstavek 337. člena ZPP predstavljajo nedopustno širjenje navedb v pritožbi, saj jih tožnik pred sodiščem prve stopnje ni podal.

17V pritožbi izpostavljeni odločbi VSL II Cp 1673/2016 in VSL II Cp 49/2014 z obravnavano zadevo nista povsem primerljivi (v odločbi VSL II Cp 49/2014 niti ni konkretizirano povzet obseg nepremoženjske škode). Kot izhaja iz obeh navedenih odločb ti obravnavata poseg v čast in dobro ime, s katerim se je seznanil širši krog ljudi, kot v konkretnem primeru, prav tako pa ni šlo za izjave, ki bi bile podane v okviru zakonitega pravnega sredstva.

18Utemeljeno pa tožnik izpodbija stroškovno odločitev v II. točki izreka sodbe. Pravilno izpostavlja, da je sodišče prve stopnje s (pravnomočnim) sklepom z dne 10. 2. 2022 imenovani sodni izvedenki odmerilo nagrado in stroške za pisno izvedensko mnenje v višini 508,69 EUR. Sodišče prve stopnje bi stroškom tožeče stranke tako pravilno moralo prišteti tudi ta znesek. Pritožbeno sodišče je zato k stroškom tožnika pred sodiščem prve stopnje v nesporni višini 2.230,22 EUR prištelo znesek 508,69 EUR. Stroški tožeče stranke pred sodiščem prve stopnje tako skupaj znašajo 2.738,91 EUR, glede na pritožbeno nesporen uspeh pred sodiščem prve stopnje (33%) pa je tožnik upravičen do povrnitve 903,84 EUR. Po pobotanju s po sodišču prve stopnje ugotovljenimi upravičenimi stroški toženca v višini 1.231,63 EUR mora tako tožnik povrniti tožencu 327,80 EUR.

19Sodišče druge stopnje je po obrazloženem pritožbi tožeče stranke delno ugodilo in v izpodbijanem stroškovnem delu (II. točki izreka) sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je znesek 495,66 EUR nadomestilo z zneskom 327,80 EUR (355. člen ZPP). V preostalem pa je pritožbo tožeče stranke zavrnilo, v celoti pa je zavrnilo pritožbo tožene stranke, in v še izpodbijanih in nespremenjenih delih (I. in III. točka izreka) sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP), saj pritožbi v teh delih nista utemeljeni niti niso podani razlogi, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

20Ker pravdni stranki s pritožbama nista uspeli (tožnik je uspel le v delu stranske terjatve), vsaka stranka sama krije svoje stroške tega pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

¹ Podrobneje glej opis kaznivega dejanja iz kazenske sodbe, ki ga je povzelo sodišče prve stopnje v 6. točki obrazložitve sodbe.
² Primerjaj list. št. 3 v spisu.
³ Njene ugotovitve je sodišče prve stopnje povzelo v točki 13 obrazložitve.
⁴ Prim. npr. odločbi VSL II Cp 2072/2021 z dne 28. 2. 2022 in VSL I Cp 3185/2010 z dne 8. 12. 2010, upoštevaje, da v teh odločbah ni bilo ugotovljeno, da bi se sodelavci tožnikoma posmehovali oziroma rogali.