VSL Sodba VII Kp 10180/2020

Pritožbi se zavrneta kot neutemeljeni in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Z uvodoma navedeno sodbo je Okrajno sodišče v Trebnjem obdolženca oprostilo obtožbe za dve kaznivi dejanji poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena KZ-1. Odločilo je, da na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in potrebni izdatki obdolženca ter potrebni izdatki in nagrada njegovih zagovornikov po brezplačni pravni pomoči, Odvetniške družbe A. o. p., d. o. o., proračun. Oškodovanca B. B. in Mestno občino ... (v nadaljevanju: MO) je na podlagi tretjega odstavka 105. člena ZKP s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo.

2Zoper sodbo sta se pritožila:

- državni tožilec zaradi kršitve kazenskega zakona in zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki je pritožbenemu sodišču predlagal, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca spozna za krivega očitanih mu kaznivih dejanj, podrejeno pa, da sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje in odločitev;

- oškodovanka zaradi „zmotne kršitve kazenskega zakona“ in zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki je pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca spozna za krivega očitanih mu kaznivih dejanj, podrejeno pa, da sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje in odločitev.

3Na pritožbi so odgovorili obdolženčevi zagovorniki ter predlagali zavrnitev obeh pritožb.

4Pritožbi nista utemeljeni.

5Po presoji izpodbijane sodbe in pritožbenih navedb, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje vsa odločilna dejstva pravilno ugotovilo, na podlagi njih napravilo pravilne dokazne zaključke in jih primerno obrazložilo.

6Pritožnika zatrjujeta zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ko smiselno enako navajata, da je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da se obdolženec ni zavedal, da stvar, ki naj bi jo poškodoval, to je sporni objekt na naslovu C., ni njegova oziroma „njihova“ last, to je od njegove družine. Državni tožilec, smiselno enako pa tudi oškodovanka, navajata, da je oškodovanec B. B. sporni objekt kupil, kar je obdolženec vedel, ter v njega tudi vlagal oziroma vgradil okni, ki ju je obdolženec razbil. Državni tožilec navaja, da je obdolženec ves čas postopka trdil, da je to vse „njihovo“, to je od tam živečih Romov, hkrati pa je bil prisoten na mejni obravnavi, kjer se je izkazalo, da B. B. ni lastnik spornega objekta, temveč je lastnica spornega objekta MO. Državni tožilec in oškodovanka smiselno enako zatrjujeta, da vse navedeno kaže na to, da je obdolženec vedel, da sporni objekt ni njegova last, niti last njegove družine.

7Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v točkah od 6 do 10 obrazložitve izpodbijane sodbe najprej pravilno ugotovilo dejanske okoliščine v zvezi z lastništvom zemljišč, na katerem leži sporni objekt, nato pa oprostilno sodbo tudi pravilno utemeljilo na razlogih v točki 11 obrazložitve. Bistvo slednjih je v ugotovitvi, da B. B. v času izvršitve v obtožnemu predlogu očitanih dejanj ni bil ne lastnik, ne uporabnik spornega objekta, saj za uporabo le-tega ni imel nobene veljavne pravne podlage, pri čemer se je s tem, da sporni objekt (ki si ga je lastil in na katerem je kljub opozorilom dejanskega lastnika MO še naprej nepoklicano izvajal lastninsko pravna upravičenja) dejansko ni njegov, seznanil na mejni obravnavi v juniju 2019, t.j. še pred obema v obtožnem predlogu očitanima dejanjema. Teh ugotovitev sodišča prve stopnje pritožnika niti ne izpodbijata, temveč jih s svojimi pritožbenimi navedbami celo smiselno priznavata. V tej zvezi je potrebno izpostaviti določbo 6. alineje 144. člena ZKP, v skladu s katero je oškodovanec oseba, ki ji je s kaznivim dejanjem prekršena ali ogrožena kakšna osebna ali premoženjska pravica. Vrhovno sodišče je že zavzelo stališče, da je pri kaznivem dejanju poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena KZ-1 oškodovanec praviloma lastnik stvari, lahko pa je tudi tisti, ki ima na s kaznivim dejanjem poškodovani ali uničeni stvari na podlagi zakonitega pravnega naslova kakšno drugo premoženjsko pravico, med katere je mogoče uvrstiti tudi stvarne in obligacijske pravice na tuji stvari.¹ Ker ugotovitve dokaznega postopka niso dokazale, da bi B. B. takšno premoženjsko pravico na tuji stvari (t.j. spornem objektu, za katerega se je tekom postopka izkazalo, da ne leži na zemljišču v njegovi lasti), imel, pritožbeno sodišče pritrjuje pravilnim zaključkom sodišča prve stopnje v točki 11 obrazložitve, da slednji v obravnavani zadevi do kazenskopravnega varstva ni upravičen.

8Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da je v tenorju obtožnega predloga pri dejanju pod točko 1 (dejanje z dne 2. 10. 2019) očitano, da je obdolženec z dejanjem „lastnika objekta B. B. oškodoval za 100,00 EUR“, pri dejanju pod točko 2 (dejanje z dne 30. 8. 2020) pa je smiselno enako očitano, da je „z dejanjem B. B. oškodoval za 100,00 EUR.“ Nasprotno temu so ugotovitve dokaznega postopka, katerim pritožnika niti ne oporekata in so obširno povzete v točkah od 6 do 10 obrazložitve, pokazale, da je lastnik spornega objekta MO, saj je slednja lastnica zemljišča, na katerem v pretežni meri leži sporni objekt. Ker opis kaznivega dejanja tosmerno ni bil spremenjen, saj MO v svojstvu oškodovanca v opisu dejanja ni navedena, temveč je kot oškodovanec še vedno naveden B. B., se je sodišče prve stopnje, ki je pri sojenju vezano na konkreten opis dejanja, ki je predmet obtožbe (prvi odstavek 354. člena ZKP; objektivna identiteta), pravilno odločilo za izrek oprostilne sodbe. Državni tožilec pa s pritožbenimi navedbami prihaja v nasprotje sam s seboj in z očitki iz obtožnega predloga, ko v pritožbi najprej zatrjuje, da je obdolženec vedel, da je B. B. kupil „štalo“ – sporni objekt, nadalje pa v nasprotju z očitki obtoženega predloga, ki obdolžencu očita poškodovanje tuje stvari na škodo B. B., zaključi z ugotovitvijo, da se je „obdolženec najkasneje na mejni obravnavi seznanil s tem, da je lastnica spornega objekta MO“, in je tako vedel, da ni lastnik ne on, niti nobeden od Romov.

9Sodišče prve stopnje je izrek oprostilne sodbe končno utemeljilo na ugotovitvi, da je obdolženec očitani mu dejanji izvršil v dejanski zmoti, ker je mislil, da je sporni objekt, ki so ga vseskozi uporabljali Romi, „njihov“, zaradi česar je bil v zmoti glede zakonskega znaka tujosti poškodovane stvari (točka 18 obrazložitve). S takšnimi razlogi, da je obdolženec dejanji izvršil v dejanski zmoti, ker je mislil, da je sporni objekt „njihov“, se pritožnika ne strinjata, saj je po njuni oceni vedel, da temu ni tako. S tem pritožnika v bistvu uveljavljata zmotno ugotovitev dejanskega stanja, saj je vprašanje, ali se je storilec zavedal vseh znakov kaznivega dejanja, ali pa je bil v zmoti glede kakšnega znaka, v konkretnem primeru „tujosti“ spornega objekta, dejansko vprašanje. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je s tem razlogom sodišče prve stopnje pravzaprav le dodatno utemeljevalo sicer pravilne razloge oprostilne sodbe, kot v bistvenem izhajajo iz točke 11 obrazložitve. Vendar pa opredelitev do vprašanja, ali je obdolženec očitani mu dejanji storil v dejanski zmoti, za odločitev o obtožnem predlogu v obravnavani zadevi ni bistvena. Kot zgoraj navedeno, že sam opis dejanja kot je v obtožnem predlogu v povezavi s tekom dokaznega postopka ugotovljenimi dejanskimi okoliščinami v zvezi z lastništvom in pravico do uporabe nepremičnine, na kateri v pretežni meri leži sporni objekt, namreč narekuje izrek oprostilne sodbe. Pritožbeno sodišče se zato do vprašanja pravilnosti uporabe instituta dejanske zmote posebej ni opredelilo, saj so izrek oprostilne sodbe terjali že drugi razlogi.

10Iz enakih razlogov se pritožbeno sodišče ni posebej ukvarjalo s pritožbenimi navedbami pritožnikov, ki smiselno enako zatrjujeta, da ni moč sprejeti stališča sodišča prve stopnje, da je MO objekt prepustila Romom v neomejeno uporabo ter da jim je dovolila poškodovanje objekta. Enako velja glede pritožbenih navedb državnega tožilca, v katerih izpostavlja, da je obdolženec tekom postopka ves čas ponavljal, „da bi objekt lahko tudi požgal, če bi hotel, saj je njihov“ in da je takšno stališče s strani oškodovanca povsem nesprejemljivo. Ob tem državni tožilec še poudarja, da je potrebno problematiko obravnavanega primera gledati širše, saj „bi dovoljevanje tovrstne prakse lahko pomenilo velike probleme v vseh romskih naseljih, kjer bi brez vsakih posledic do lastnikov prihajalo do takšnih ali še hujših poškodovanj tuje lastnine.“ Tudi takšne pavšalne pritožbene navedbe v ničemer ne izpodbijejo pravilnih razlogov prvostopenjske sodbe, kot v bistvenem izhajajo iz točke 11 obrazložitve in so v ugotovitvi, da B. B. ni lastnik ali upravičeni uporabnik nepremičnine, na kateri v pretežni meri leži sporni objekt, kot to izhaja iz obtožnega predloga, temveč je to MO.

11Pritožbeno sodišče je zato pritožbi državnega tožilca in oškodovanke zavrnilo kot neutemeljeni, saj razlogi, ki jih zatrjujeta, niso podani. Ker pritožbeno sodišče ni zaznalo kršitev vsebovanih v 383. členu ZKP, na katere pazi po uradni dolžnosti, je izpodbijano sodbo potrdilo.

¹ Prim. sodbi Vrhovnega sodišča I Ips 211/2007 z dne 25. 10. 2007 in I Ips 2918/2014 z dne 10. 3. 2016.