VSK Sklep CDn 78/2023

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep in sklep Dn 234630/2022 z dne 9. 12. 2022 se razveljavita in zadeva vrne zemljiškoknjižnemu sodniku v ponovno odločanje o vpisu.

II. Nasprotna udeleženka sama krije svoje pritožbene stroške.

1Z izpodbijanim sklepom je zemljiškoknjižni sodnik zavrnil ugovor druge udeleženke A. A. in potrdil sklep Dn 234630/2022 z dne 9. 12. 2022, s katerim je bila v tej zadevi dovoljena zaznamba spora. Hkrati je odločilo, da druga udeleženka sama nosi svoje stroške vloženega ugovora.

2A. A. v pritožbi navaja, da je izpodbijani sklep nepravilen in nezakonit ter je z njim storjena kršitev 22. člena Ustave RS. Zemljiškoknjižni sodnik ni upošteval, da bi moral zemljiškoknjižni predlog upoštevaje 146. člen Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju ZZK-1) prestati predhodni formalni preizkus. Del tega preizkusa je tudi vprašanje, ali je predlogu priložena zahtevana listina. In v konkretnem primeru predlogu ni priložena tožba, ki glede na 79. člen ZZK-1 predstavlja podlago za predlagani vpis. Priloženo je zgolj potrdilo o vložitvi neke tožbe, kar ne zadošča. Prav tako je zmotno stališče, da se lahko zaznamuje katerikoli spor o skupnem premoženju in da sodišče ni pristojno presojati vsebine tožbe. Treba je preveriti za kakšen spor gre in sicer ali se v tožbenem zahtevku zahteva ugotovitev lastninske pravice in ali se uveljavlja pridobitev pravice na izviren način. Poleg tega mora biti nepremičnina v tožbenem zahtevku označena z identifikacijskim znakom, s katerim je vpisana v zemljiški knjigi. Zemljiškoknjižno sodišče te pogoje preveri po priloženem izvodu tožbe. Ker izvod tožbe ni predložen in ker tudi iz potrdila o vloženi tožbi izhaja, da se tožba nanaša na vlaganje v nepremičnino nasprotne udeleženke – obligacijsko pravni zahtevek, je treba izpodbijani sklep spremeniti in zemljiškoknjižni predlog zavreči. Sklicuje se na zadevo Cdn 259/2020. Nasprotna udeleženka zahteva povrnitev stroškov postopka.

3Pritožba je bila vročena predlagatelju v odgovor, a nanjo ni odgovoril.

4Pritožba je utemeljena.

5Eno temeljnih načel v zemljiškoknjižnem postopku načelo formalnosti postopka (124. člen ZZK-1), ki narekuje sodišču, da odloča o vpisih samo na podlagi listin, za katere zakon določa, da so podlaga za vpis in na podlagi stanja vpisov v zemljiški knjigi. To od zemljiškoknjižnega sodišča (med drugim) terja ugotavljanje, ali je predlagatelj v zemljiškoknjižnem predlogu navajal (140. člen ZZK-1) in predložil listino (142. in 146. člen ZZK-1), ki je po zakonu lahko podlaga za konkretni vpis.

6V tem primeru je bil predlagan vpis zaznambe spora o pridobitvi lastninske pravice, ki jo ureja prvi odstavek 79. člena Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju ZZK-1). Gre za zaznambo pravnega dejstva o začetku sodnega postopka v stvarnopravnih sporih o pridobitvi stvarnih pravic na izviren, originaren način, prenehanju stvarnih pravic ali določitev nujne poti. Med drugim je mogoče zaznambo spora predlagati tudi na podlagi tožbe, vložene v sporu o obstoju skupnega premoženja, pridobljenega tekom (zunaj)zakonske skupnosti. Tožba mora biti v predlogu ustrezno opredeljena kot podlaga za vpis in priložena zemljiškoknjižnemu predlogu. Slednjemu mora predlagatelj poleg tožbe priložiti tudi potrdilo pristojnega sodišča o vložitvi tožbe in opravilni številki zadeve, pod katero teče postopek (glej določbi prve točke prvega odstavka in tretjega odstavka 79. člena ZZK-1).

7Nasprotna udeleženka je v tej zadevi že v ugovoru odprla vprašanje predloženih listin, ki ga ponavlja v pritožbi. Izpostavila je, da je predlagatelj predlogu priložil le potrdilo o vloženi tožbi, v katerem Okrožno sodišče v Novem mestu v zadevi P 97/2022 potrjuje, da je bila 6. 12. 2022 vložena tožba zaradi ugotovitve skupnega premoženja/vlaganj v premoženje tožene stranke. Spisovni podatki potrjujejo njene navedbe, da tožba ni bila predložena. Kot izhaja iz argumentacije sodišča prve stopnje, se je kljub temu, da se sklicuje na načelo formalnosti, zadovoljilo s tem, da je predlagatelj svoj predlog za zaznambo utemeljeval zgolj s citiranim potrdilom o vloženi tožbi. Navedlo je, da je s tem namen izpostavljenih pravil dosežen in da bi bilo drugačno stališče pretirano formalistično. Glede na povzete zakonske določbe in uveljavljeno sodno prakso je to naziranje pravno zmotno in se pritožbeno sodišče z njim ne strinja. Potrdilo o vloženi tožbi ne more nadomestiti manjkajoče listine – tožbe. Zakonska zahteva po predložitvi tožbe ni namenjena sama sebi. Zemljiškoknjižnemu sodišču omogoča, da v okviru svojih pristojnosti preveri, ali gre za spor iz 79. člena ZZK-1, torej spor, v katerem se zatrjuje oz. uveljavlja obstoj stvarne pravice, pridobljene na izviren način.¹ Za ta preizkus potrdilo o vloženi tožbi niti ne zadošča, niti ni (glede na predpisano vsebino) temu namenjeno. Poleg tega preizkus ne predstavlja nedopustne širitve pristojnosti zemljiškoknjižnega sodišča (kot očitno meni sodišče prve stopnje), saj ga ni mogoče enačiti s presojo o utemeljenosti tožbenih navedb in samega zahtevka, ki je v pristojnosti pravdnega sodišča.

8Glede na navedeno je jasno, da se sodišče prve stopnje do vprašanja, ali gre v konkretnem primeru za spor iz 79. člena ZZK-1, niti ni moglo ustrezno opredeliti. Tega ne more storiti niti pritožbeno sodišče. Izpodbijana odločitev o dovolitvi vpisa je glede na vse navedeno najmanj preuranjena. Pritožba pravilno opozarja na pravila predhodnega preizkusa predloga v 146. členu ZZK-1, po katerih sodišče v primeru pomanjkanja procesnih predostavk predlog zavrže, pomanjkljivosti glede predložitve ustreznih listin pa ima predlagatelj možnost nato odpraviti v ugovornem postopku. Te možnosti v konkretnem primeru predlagatelj (ki mu tudi ugovor ni bil vročen v odgovor) pred sodiščem prve stopnje ni imel. Narava kršitev je terjala razveljavitev izpodbijanega sklepa in sklepa Dn 234630/2022 z dne 9. 12. 2022 ter vrnitev zadeve v ponovno odločanje o vpisu (5. točka drugega odstvka 161. člena ZZK-1).

9V nadaljevanju bo moral sodnik upoštevati zgornja pravna izhodišča in okoliščine konkretnega primera ter v zadevi ponovno odločiti.

10Splošno pravilo je, da udeleženci v zemljiškoknjižnem postopku sami krijejo svoje stroške postopka (drugi odstavek 120. člena ZZK-1 v zvezi s prvim odstavkom 42. člena Zakona o nepravdnem postopku), kar velja tudi za stroške pritožbenega postopka. Tehtnih okoliščin, ki bi narekovale odstopanje od tega splošnega pravila, nasprotna udeleženka ni navedla. Zato je pritožbeno sodišče odločilo, kot izhaja iz II. točke izreka.

¹ Glej tudi 2. odstavek 148. člena ZZK-1.