VSL Sklep I Cp 270/2023

I. Pritožbi se ugodi, delna zamudna sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se mu zadeva vrne v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je z delno zamudno sodbo četrtemu tožencu, peti toženki in šestemu tožencu naložilo tožnici nerazdelno (solidarno) plačati znesek v višini 4.900,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Zoper zamudno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), pritožujejo četrti toženec, peta toženka in šesti toženec (v nadaljevanju pritožniki). Navajajo, da nobenemu izmed njih tožba ni bila pravilno vročena, saj je bila vročana na naslov, kjer imajo prijavljeno prebivališče, vendar tam ne živijo. Prav tako pa je pisanje s tožbo prevzel brat tožencev, ki jih o prispelem pisanju ni obvestil. Sodišče z vročanjem tožbe tožencem in izdajo zamudne sodbe ni pravilno uporabilo določb o univerzalnem pravnem nasledstvu. Toženci so pravdo prevzeli, kot je bila v trenutku zapustnikove smrti, česar pa sodišče ni upoštevalo. Opozarjajo, da v primeru vstopa dedičev v pravdo ne gre za subjektivno spremembo tožbe. Navsezadnje pa je tožba nesklepčna, saj ne pojasni, zakaj bi toženci tožnico ustrahovali tudi po tem, ko je plačala sporni znesek. Tožnica si je trditveno podlago izmislila in svojih navedb ni podkrepila z dokazi. Podlaga za plačilo tako ne more biti 191. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Do vtoževanega denarnega zneska tožnica ni upravičena, saj glede na navedbe tožencev sploh ni izročila nobenega denarja z razlogom, da se izogne sili.

3Pritožba je bila vročena tožeči stranki, a na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba je utemeljena.

5Zamudna sodba je posledica toženčeve pasivnosti v postopku. V skladu z določbo 318. člena ZPP, sodišče prve stopnje izda zamudno sodbo, če toženec v postavljenem roku ne odgovori na tožbo ter so za to izpolnjeni vsi zakonsko določeni pogoji. Med drugim tudi, da je bila tožba tožencu pravilno vročena v odgovor in da iz dejstev, navedenih v tožbi, izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka (sklepčnost). Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbi, da v obravnavani zadevi niso bili izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe.

6Pritožniki ne morejo uspeti s pritožbenimi navedbami, da je tožba nesklepčna, ker si je tožnica trditveno podlago izmislila. Ker zamudna sodba temelji na sistemu pozitivne litiskontestacije, mora sodišče prve stopnje šteti, da tožena stranka priznava vse dejanske navedbe tožeče stranke, ki jih je ta podala v tožbi. Ob upoštevanju slednjega sodišče pri izdaji zamudne sodbe ne izvaja dokazov in ne preizkuša resničnosti dejanskih navedb tožeče stranke, temveč le presoja, ali med trditvami in predloženimi dokazi ni nasprotja oziroma ali navedbe ne nasprotujejo splošno znanim dejstvom. Vendar pa je pritožbeno sodišče ob uradnem preizkusu sodbe ugotovilo, da je tožba res nesklepčna, a iz drugih razlogov, kot jih zatrjuje pritožba.

7Tožba je nesklepčna, kadar njena dejanska podlaga ob uporabi materialnega prava ne omogoča pravnega sklepa (conclusio), ki ga je tožnik izrazil v tožbenem predlogu.¹ V predmetni zadevi tožeča stranka A. A. od tožencev vtožuje znesek 4.900,00 EUR, ki naj bi jim ga izročila zaradi groženj njej in njeni družini. Svoj zahtevek utemeljuje na podlagi določb o neupravičeni pridobitvi. V skladu s 191. členom OZ, kdor kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, nima pravice zahtevati nazaj, razen če si je pridržal pravico zahtevati nazaj ali če je plačal, da bi se izognil sili. Ob pregledu tožbe se je pritožbenemu sodišču vzbudil dvom v sklepčnost tožbe, natančneje v obstoj tožničine aktivne legitimacije. Tožba namreč zatrjuje, da je sporni denarni znesek tožencem izročil tožničin mož, ki je zahtevani denar zbral v času, ko se je ona skrivala na Hrvaškem. Pri tem pa v tožbi ni pojasnjeno, zakaj tožnica smatra, da je bila z izročitvijo zneska 4.900,00 EUR prikrajšana (oškodovana) prav ona in je posledično aktivno legitimirana za vložitev predmetne tožbe. Po presoji pritožbenega sodišča tožba ne vzpostavi povezave med tožničinim prikrajšanjem in dejstvom, da je sporni denarni znesek zbral in tožencem izročil njen mož. Četudi so bile povod za izročitev spornega zneska grožnje tožencev tožnici, slednje ob upoštevanju preostalih tožbenih navedb ne zadostuje za sklep, da je bila zaradi plačila zadevnega zneska prikrajšana prav tožnica. Trditvena podlaga je torej nejasna in pomanjkljiva, prav to pa je razlog za nesklepčnost tožbe. Že zaradi pojasnjene pomanjkljivosti niso izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe. Dodati je, da gre v konkretnem primeru za odpravljivo nesklepčnost tožbe. Ker pritožniki na tožbo niso odgovorili in je tožba nesklepčna, bi moralo sodišče prve stopnje tožnico s sklepom pozvati na odpravo nesklepčnosti tožbe in ne kar izdati izpodbijane sodbe.

8Pritožba napada tudi pravilnost vročanja tožbe pritožnikom. Očitki glede pravilnosti vročitve B. B. in C. B. so neutemeljeni. Tožbo je na naslovu vročanja zanju prevzel njun brat. Če ju o prevzemu pisanja morebiti ni obvestil, njegova opustitev ne more vplivati na samo pravilnost vročitve. Drugače pa je pri D. B., ki mu je bila tožba vročena s fikcijo. Ob presoji pravilnosti fikcije vročitve gre upoštevati stališče Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, da toženčeva opustitev upravnopravne obveznosti glede prijave in odjave prebivališča ne sme voditi v odvzem njegove pravice do izjave. Dana mu mora biti možnost dokazati, da na naslovu vročanja, v tistem času, ni stanoval.² Ker je bilo zamudno sodbo potrebno razveljaviti že iz razloga nesklepčnosti tožbe, pritožbeno sodišče ni vsebinsko ugotavljalo morebitnih nepravilnosti pri vročanju tožbe D. B.

9Nazadnje pa gre opozoriti tudi na nepravilno postopanje sodišča prve stopnje ob smrti prvotožene stranke E. B. E. B. je umrl pred trenutkom visečnosti pravde, v postopku pa ni imel pooblaščenca.³ Iz podatkov spisa izhaja, da je umrl dne 4. 3. 2022, to je po dnevu vložitve tožbe (21. 12. 2021) in preden je sodišče prve stopnje tožbo vročalo tožencem. Stališče, zavzeto v teoriji in sodni praksi, je prekinitev postopka iz razloga smrti tožene stranke resda vezalo na trenutek visečnosti pravde. Vendar pa glede na določbe zadnje novele ZPP ni zakonske podlage, da se ob smrti tožene stranke prekine le viseča pravda. Določba 205. člena ZPP govori o prekinitvi postopka, ki pa se začne že z vložitvijo tožbe in ne šele z njeno vročitvijo.⁴ Prekinitev postopka iz razlogov po 205. členu ZPP nastopi ex lege, sklep o prekinitvi pa je deklaratorne narave. Ker je sodišče prve stopnje ob ugotovitvi smrti prvotožene stranke tožnici vrnilo tožbo v popravo, je postopalo v nasprotju z določbami ZPP.

10Glede na vse pojasnjeno, je pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti razveljavilo delno zamudno sodbo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP). V novem postopku mora sodišče prve stopnje tožnico določno pozvati, da odpravi nesklepčnost tožbe (tretji odstavek 318. člena ZPP). Ugotovljene kršitve določb postopka, glede na njeno naravo, ne more odpraviti pritožbeno sodišče samo. Vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek pa tudi ne bo povzročila hujše kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

11Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

¹ T. Pavčnik v Gradivo Odvetniška šola 2012, str. 21
² Sklep VSRS II Ips 88/2019 z dne 23. 1. 2020,
³ Pritožba sicer zmotno navaja, da je v trenutku smrti že imel pooblaščenca, kar pa ne drži,
⁴ Enako tudi sklep VSL I Cp 617/2022 z dne 7. 6. 2022,