VSRS Sklep X DoR 56/2023-5

Revizija se dopusti glede vprašanja:

Ali je stranka upravičena do obresti, če je davčni organ zamudil z izdajo in vročitvijo odločbe na podlagi katere bi moral stranki vrniti preplačan davek, zaradi česar se je vračilo zgodilo kasneje, kot če bi organ postopal v zakonsko predpisanih rokih?

1Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče) je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo Finančne uprave Republike Slovenije, št. DT 4210-13182/2019-3 08-212-27 z dne 20. 5. 2020, v zvezi z odločbo Ministrstvo za finance št. DT-499-01-522/2020-2 z dne 10. 12. 2020, s katero je davčni organ zavrnil tožnikovo zahtevo, da se mu ob vračilu preveč plačane dohodnine za leto 2015 izplačajo še obresti.

2Iz nesporno ugotovljenega izhaja, da je tožnik vložil ugovor zoper informativni izračun dohodnine za leto 2015. O utemeljenosti tega ugovora naj bi davčni organ po določbi 276. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) odločil do 31. oktobra 2016. Ker ni, temveč je odločbo, s katero je ugotovil preplačilo dohodnine, izdal šele 8. 3. 2017, dohodnino pa tožniku vrnil 12. 4. 2017, je tožnik v obravnavanem postopku zahteval, da mu davčni organ zaradi zamude z vračilom med letom preveč plačane akontacije dohodnine, za čas od poteka roka za vračilo davka po odločbi, ki bi bila izdana v navedenem zakonskem roku, do dejanskega vračila davka (to je od 29. 11. 2016 do 12. 4. 2017) plača še obresti. Tudi v upravnem sporu je tožnik trdil, da zahtevano predstavlja odškodnino za škodo zaradi nezmožnosti uporabe denarja, kateri je botrovala protipravna opustitev zakonske dolžnosti davčnega organa, da odločbo o odmeri dohodnine izda v določenem roku.

3Upravno sodišče je v izpodbijani sodbi pritrdilo stališčem davčnega organa, da predlagatelj svojega zahtevka ne more uspešno utemeljiti na četrtem odstavku 222. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ker je to le podlaga za vložitev pritožbe, ko upravni organ ne odloči v zakonskem roku. Ne nastopi pa na tej podlagi, kot trdi tožnik, fikcija izdaje za stranko neugodne odločbe. Pravni položaj tožnika je bil odvisen le od njegove odločitve, ali bo izkoristil to možnost. Po presoji Upravnega sodišča tožnikov zahtevek ni utemeljen niti po določbah 99. in 100. člena ZDavP-2, saj v primeru odločanja o utemeljenosti ugovora zoper informativni izračun dohodnine ne gre za to, da bi davčni organ v informativnem izračunu najprej odločil napačno, nato pa bi predlagatelj z ugovorom uspel. Zato ne gre za obrestovanje vračila napačno odmerjenega in plačanega davka. Upravno sodišče je še dodalo, da navedeno ne pomeni, da tožnik ni upravičen terjati povračila za škodo na podlagi odškodninske odgovornosti države.

4Zoper takšno odločitev Upravnega sodišča je tožnik (v nadaljevanju predlagatelj) vložil predlog za dopustitev revizije po 367. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj dopusti revizijo glede pravnega vprašanja, odgovor na katerega po njegovi oceni presega pomen obravnavane zadeve in je pomemben za zagotovitev pravne varnosti ter razvoj prava preko sodne prakse.

5Predlog za dopustitev revizije je utemeljen.

6Vrhovno sodišče je presodilo, da je glede vprašanja, navedenega v izreku tega sklepa, izpolnjen pogoj za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367.a člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 (tretji odstavek 367.c člena ZPP), zato je predlogu predlagatelja za dopustitev revizije ugodilo (tretji odstavek 367.c člena ZPP). Gre namreč za pomembno pravno vprašanje, ali ima kršitev pravice do odločanja v zakonsko določenem roku tudi materialnopravne posledice oziroma ali davčnemu zavezancu pripada odškodnina, če davčni organ (država) o vračilu davka ne odloči v roku, ki si ga je pravzaprav določila sama. Vrhovno sodišče predvideva, da ima lahko negativen odgovor, kot navaja tudi predlagatelj, ustavnopravne implikacije.

7Ker se torej v obravnavani zadevi odpira pomembno pravno vprašanje, odgovor na katero se ob številčnosti tovrstnih postopkov nedvomno lahko nanaša na širok krog davčnih zavezancev in s tem tudi na bodoče primere davčne in z njo povezane sodne prakse, je Vrhovno sodišče revizijo na podlagi tretjega odstavka 367.c člena ZPP dopustilo.