276. člen ZDavP-2

Tožniku je bila z izpodbijano odločbo za leto 2010 odmerjena letna dohodnina. Letna dohodnina je napovedni in odmerni davek, pri čemer veljajo določene posebnosti, tj. informativni izračun dohodnine po tretjem odstavku 267. člena ZDavP-2 velja za napoved, če pa davčnemu zavezancu informativni izračun ni bil vročen do predpisanega roka, mora davčni zavezanec rezident do 31. julija tekočega leta za preteklo leto vložiti napoved za odmero dohodnine po šestem odstavku istega člena. Tožniku informativni izračun dohodnine do 15. 6. 2011 ni bil vročen, zato bi bil moral, do 31. 7. 2011 vložiti napoved za odmero dohodnine, česar ni storil. Po presoji sodišča je s tem jasno izpolnjen dejanski stan iz prvega odstavka 125. člena v zvezi s petim odstavkom 126. člena ZDavP-2: dan, ko bi bilo treba dohodnino v tožnikovem primeru napovedati, je 31. 7. 2011, to pa je hkrati dan, ko je zastaranje odmere prvič začelo teči.

O pravnih vprašanjih organ odloča samostojno in je vezan zgolj na zakon, ne pa tudi na presojo, ki jo opravi sam davčni zavezanec. Zato organ pri priznanju višine kilometrine ni vezan na tožnikov zahtevek, temveč mora odločati skladno z zakonom, davčni zavezanec pa pravilno uporabo prava lahko zahteva v postopku izdaje odmerne odločbe oziroma v pritožbenem postopku in glede tega ni prekludiran z rokom iz drugega odstavka 289. člena ZDavP-2. Ker davčna organa te presoje nista opravila (saj sta sama pojasnila, da sta le sledila tožnikovemu zahtevku), je bila izpodbijana odločba v delu odločitve glede stroškov prevoza po četrtem odstavku 41. člena ZDavP-2 sprejeta s kršenjem pravil postopka. V civilnopravnih razmerjih se podjetnik zaveže naročniku opraviti določen posel (obligacija rezultata). Če rezultat ne nastaja v podjetju naročnika, ni mogoče govoriti, da bi podjemnik prihajal na delo k naročniku, temveč prihaja tja v zvezi z izročitvijo (izvedbo) predmeta pogodbe (v tožnikovem primeru je to izvedba predavanja). V teh primerih že pojmovno ni mogoče govoriti o stroških prevoza na delo in iz dela, temveč ima tožnik prav v svoji razlagi, da te poti bolj ustrezajo karakteris

Revizija se dopusti glede vprašanja: Ali je stranka upravičena do obresti, če je davčni organ zamudil z izdajo in vročitvijo odločbe na podlagi katere bi moral stranki vrniti preplačan davek, zaradi česar se je vračilo zgodilo kasneje, kot če bi organ postopal v zakonsko predpisanih rokih?

V tožnikovem primeru je prišlo do prepozne izdaje odločbe o odmeri, za ta primer pa je tožnik imel na voljo redno pravno sredstvo, s katerim bi lahko dosegel izdajo odločbe. Tako njegov pravni položaj ni bil odvisen od ažurnosti delovanja upravnih organov, temveč od tožnikove lastne odločitve, ali se bo poslužil pravnega sredstva po četrtem odstavku 222. člena ZUP ali ne.

Izpodbijana odločba je bila izdana v obnovljenem postopku odmere dohodnine za leto 2009, v katerem je prvostopenjski organ tožnika po presoji sodišča seznanil z vsemi relevantnimi dejstvi in okoliščinami, prav tako mu je bila dana možnost, da se o vsem izjavi in predloži vse dokaze, ki lahko vplivajo na odločitev. Iz upravnih spisov izhaja, da je prvostopenjski organ postopal po napotilih pritožbenega organa in da je tožnik v postopku sodeloval. Tožnik pa tudi v obnovljenem postopku ni dokazal, da je sredstva, kot so ugotovljena v DIN pri pravni osebi, porabil za namene izplačila dnevnic bosanskim delavcem oz. da je povračilo stroškov dejansko izplačal posameznim delavcem.