UPRS Sodba II U 92/2021-12

I. Tožbi se ugodi. Sklep Organa za brezplačno pravno pomoč Okrožnega sodišča v Mariboru, opr. št. Bpp 172/2017 z dne 9. 3. 2021, se odpravi v II. točki izreka in se zadeva v tem delu vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 285,00 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Potek upravnega postopka

1Z izpodbijanim sklepom je Organ za brezplačno pravno pomoč Okrožnega sodišča v Mariboru (v nadaljevanju: Organ za BPP) odvetniku A. A. iz Maribora (v nadaljevanju: tožnik) za izvajanje brezplačne pravne pomoči v pravdni zadevi Okrajnega sodišča v Mariboru, opr. št. I P 286/2016, priznal potrebne izdatke in nagrado v skupnem znesku 1.935,00 EUR (I. točka izreka). V presežku je Organ za BPP zahtevek tožnika za povračilo stroškov zavrnil (II. točka izreka) in odločil, da se sredstva za plačilo stroškov izplačajo iz proračunskih sredstev Republike Slovenije (III. točka obrazložitve).

2V obrazložitvi izpodbijanega sklepa Organ za BPP pojasnjuje, da je tožnik dne 10. 2. 2021 predložil napotnico v zvezi z izvedbo brezplačne pravne pomoči, ki je je bila deležna B. B., v obsegu pravnega svetovanja in zastopanja v postopku Okrajnega sodišča v Mariboru, opr. št. I P 286/2016. V obrazložitvi sklepa Organ za BPP nadalje navaja stroške, do katerih je tožnik v skladu z Odvetniško tarifo (v nadaljevanju: OT) in Zakonom o Odvetništvu (v nadaljevanju: ZOdv) upravičen v skupnem znesku 1.935,00 EUR. Skupni znesek priznanih stroškov znaša 6.450 točk, kar ob upoštevanju vrednosti točke (0,6 EUR) znaša 3.870,00 EUR. Skladno s 1. členom Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o odvetništvu (ZOdv-D) pa je tožnik upravičen do polovičnega zneska, to je do 1.935,00 EUR.

3V nadaljevanju obrazložitve Organ za BPP našteva stroške, ki jih ni priznal, in sicer priglašene nagrade za pritožbo zoper sklep o izvršbi, za odgovor na tožbo in za pritožbo zoper sklep o prekinitvi postopka, saj so bile te storitve opravljene pred 1. 2. 2017. Po stališču Organa za BPP je upravičenka namreč prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči vložila šele 31. 7. 2017, dodeljena brezplačna pravna pomoč pa zajema tiste stroške sodnega postopka, ki so nastali po dnevu vložitve prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči ter plačilo za dejanja pravne pomoči, ki do dneva vložitve prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči, še niso bila opravljena. Nadalje Organ za BPP tožniku ni priznal priglašene nagrade za urnino za dne 18. 9. 2018, saj iz zapisnika o glavni obravnavi izhaja, da je narok tega dne trajal le od 9.00 do 9.10 ure. Prav tako po oceni Organa za BPP tožnik ni upravičen do nagrade za dvanajsto pripravljalno vlogo, ker navedbe v tej vlogi niso prispevale k razjasnitvi stvari in ne vsebujejo nič takšnega, česar odvetnik ne bi mogel navesti že v predhodnih vlogah.

Tožbene navedbe

4Tožnik se z odločitvijo ne strinja in zato vlaga tožbo v upravnem sporu zaradi napačne uporabe materialnega prava ter napačne ugotovitve dejanskega stanja. V tožbi navaja, da bi mu Organ za BPP moral priznati tudi nagrado za 12. pripravljalno vlogo, tako kot je stroške za navedeno vlogo Okrajno sodišče v Mariboru v svoji sodbi priznalo tudi stranki. V postopku namreč velja načelo kontradiktornosti in neprerekane navedbe obveljajo kot dejstvo, zaradi česar je bila tudi 12. pripravljalna vloga po mnenju tožnika nujna. Nadalje tožnik navaja, da je Organ za BPP v izpodbijanem sklepu pri odmeri stroškov upošteval peti odstavek 17. člena ZOdv oziroma 1. člen ZOdv-D, ki pa je po mnenju tožnika v nasprotju z 14. členom Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju: Ustava RS), to je z načelom enakosti pred zakonom. V zvezi s pobudo za spremembo petega odstavka 17. člena ZOdv se Ministrstvo za pravosodje sklicuje na potrebo po varčevanju, kar je po mnenju tožnika pravno nevzdržno. Poudarja, da je Vrhovno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju: Vrhovno sodišče) s sodbo, opr. št. X Ips 27/2018, že odločalo o tem vprašanju, vendar je stališče Vrhovnega sodišča po mnenju tožnika zmotno. Odvetniki namreč, v okviru izvajanja storitev po uradni dolžnosti in v postopku brezplačne pravne pomoči, ne nastopajo samostojno na trgu, temveč opravljajo dolžnosti države. Tudi če plačilo odvetniku določa OT, je načelo povsod enako, stališče Vrhovnega sodišča pa je napačno. Poudarja, da je država samo za odvetnike določila, da so v primeru, ko opravljajo storitev brezplačne pravne pomoči ali če so postavljeni po uradni dolžnosti, upravičeni do plačila zgolj v polovici zneska, ki bi jim pripadal po tarifi. Tega predpisi ne določajo za noben drug poklic. Tudi izvedenci ali cenilci, ki so postavljeni v teh istih postopkih, so upravičeni do plačila po polni tarifi, enako velja tudi za sodnike. Plačila po polovični vrednosti ne pozna nobena družbena skupina.

5Tožnik poudarja tudi dejstvo, da gre pri brezplačni pravni pomoči in zastopanju po uradni dolžnosti za socialno noto, s takšno ureditvijo pa je država večji del bremena prenesla na odvetnike. Za takšno ureditev ne obstaja noben tehten razlog, prav tako pa ne gre za zneske, ki bi opazno vplivali na proračun. Takšna ureditev predstavlja nesorazmeren poseg države v pravice določene skupine ljudi ter je v nasprotju s 14. členom Ustave RS. Glede na obrazloženo, tožnik sodišču predlaga, da postopek odločanja prekine in vloži pred Ustavnim sodiščem Republike Slovenije (v nadaljevanju: Ustavno sodišče) zahtevo za oceno ustavnosti petega odstavka 17. člena ZOdv.

6Tožnik sodišču še predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da tožniku iz naslova izvajanja brezplačne pravne pomoči poleg že priznane nagrade, prizna še nagrado in izdatke v znesku 4.020,00 EUR, tožena stranka (v nadaljevanju: toženka) pa naj mu povrne tudi stroške tega postopka.

7Organ za BPP je sodišču poslal upravni spis, na tožbo pa ni odgovoril.

8Sodišče je na podlagi prvega odstavka 38. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) in prvega odstavka 19. člena ZUS-1 B. B. kot stranki z interesom poslalo kopijo tožbe zaradi morebitnega odgovora. Stranka z interesom – upravičenka do brezplačne pravne pomoči B. B. na tožbo ni odgovorila.

Sodna presoja

K točki I izreka:

9Tožba je utemeljena.

10V obravnavani zadevi je sporno ali je Organ za BPP pravilno in zakonito izračunal in izplačal stroške tožniku za nudenje brezplačne pravne pomoči v obsegu pravnega svetovanja in zastopanja v pravdnem postopku pred Okrajnim sodiščem v Mariboru, opr. št. I P 286/2016. Med strankama ni sporno, da je Organ za BPP tožniku stroške za nudenje brezplačne pravne pomoči priznal v znesku 1.935,00 EUR, v presežku pa je zahtevek tožnika za plačilo nagrade zavrnil.

11Šesti odstavek 30. člena ZBPP določa, da je odvetnik za pravno pomoč po tem zakonu upravičen do nagrade in do povračila stroškov v zvezi z opravljenim delom v višini, izračunani po odvetniški oziroma notarski tarifi, ter v obsegu odobrene brezplačne pravne pomoči. Odvetnik je dolžan voditi stroškovnik o opravljenih storitvah pravne pomoči ter ga navesti na ali priložiti k napotnici zaradi obračuna in plačila opravljenih storitev pravne pomoči (osmi odstavek 30. člena). Napotnica mora med drugim vsebovati obliko in obseg odobrene pravne pomoči, vrsto, obseg in datum opravljenih dejanj pravne pomoči in osebo ali organ, ki jo je izvajal, skupni znesek stroškov, ki so bili porabljeni za nudenje pravne pomoči, obračun stroškov in posamezne zneske, ki jih je potrebno izplačati oziroma vrniti (četrti odstavek 39. člena ZBPP). Način vrednotenja, obračunavanja in plačilo odvetniških nagrad in izdatkov, ki jih mora plačati naročnik storitve odvetniku, je predpisan v OT. Nadalje peti odstavek 17. člena ZOdv določa, da je odvetnik, postavljen po uradni dolžnosti, in odvetnik, ki izvaja storitve brezplačne pravne pomoči, upravičen do plačila za svoje delo v višini polovice zneska, ki bi mu pripadal po odvetniški tarifi. V primeru zastopanja stranke po uradni dolžnosti ali v primeru nudenja brezplačne pravne pomoči so morebitni dogovori po drugem odstavku tega člena nični.

12V obravnavani zadevi Organ za BPP tožniku med drugim ni priznal priglašene nagrade za dvanajsto pripravljalno vlogo, saj navedbe v tej vlogi niso prispevale k razjasnitvi stvari in niso vsebovale nič takšnega, kar tožnik ne bi mogel navesti že v predhodnih vlogah.

13Tožnik v tožbi ugovarja, da je bila dvanajsta pripravljalna vloga nujna, saj namreč v postopku velja načelo kontradiktornosti in bi neprerekane navedbe obveljale kot dejstvo. S tem, ko mu Organ za BPP ni priznal nagrade za dvanajsto pripravljalno vlogo, ga je prikrajšal za 250 točk oziroma za 150,00 EUR.

14Sodišče ugotavlja, da odločitev Organa za BPP, da tožniku ne prizna priglašenih stroškov za dvanajsto pripravljalno vlogo ni obrazložena in je zato ni mogoče preizkusiti, kar je bistvena kršitev določb upravnega postopka (7. točka drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku - v nadaljevanju ZUP). Organ za BPP je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navedel zgolj to, da tožniku ni priznal nagrade za dvanajsto pripravljalno vlogo, ker navedbe v tej vlogi niso prispevale k razjasnitvi stvari, in ker ne vsebujejo nič takšnega, kar tožnik ne bi mogel navesti že v predhodnih vlogah, ni pa predstavil in utemeljil razlogov za tak zaključek. Obrazložitev izpodbijanega sklepa je zato v tem delu pomanjkljiva in ne sledi določbi prvega odstavka 214. člena ZUP¹. Organ za BPP bi moral za dvanajsto pripravljalno vlogo, za katero tožniku ni priznal nagrade, konkretno in določno pojasniti, zakaj vloga glede na vsebino (to je glede na v njej zatrjevana dejstva in predlagane dokaze stranke) ne predstavlja obrazložene pripravljalne vloge po tarifni številki 19 OT, za katero je odvetniku mogoče priznati nagrado. Če je Organ za BPP mnenja, da odvetnik do nagrade za posamezno pripravljalno vlogo ni upravičen, ker so v njej navedbe in predlagani dokazi, ki jih je stranka pred tem navedla oziroma predlagala že v kakšni drugi pripravljalni vlogi, mora Organ za BPP to konkretno navesti in pojasniti.²

15Ker iz navedenega izhaja, da toženka izpodbijane odločitve ni v celoti obrazložila tako, da bi jo bilo mogoče preizkusiti, je sodišče na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 izpodbijani sklep v II. točki izreka odpravilo in zadevo v tem delu v skladu s četrtim odstavkom 64. člena ZUS-1 vrnilo toženki v ponovni postopek, da v njem ponovno odloči ob upoštevanju petega odstavka 64. člena ZUS-1.

16Glede tožnikovega tožbenega ugovora, da je določba petega odstavka 17. člena ZOdv, ki ureja plačila nagrade odvetnikom, ki izvajajo brezplačno pravno pomoč, v nasprotju z načelom enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave RS, se sodišče opredeljuje v nadaljevanju. Tožnik meni, da gre za različno ureditev plačila nagrade odvetnikom, ki izvajajo brezplačno pravno pomoč, glede na plačila nagrade izvedencem, tolmačem in sodnikom, ki prav tako sodelujejo v sodnih postopkih ter da za tako razlikovanje ni razumnega razloga, ki bi utemeljeval različno obravnavo.

17Peti odstavek 17. člena ZOdv³ je času izdaje izpodbijanega sklepa določal, da je odvetnik, postavljen po uradni dolžnosti, in odvetnik, ki izvaja storitve brezplačne pravne pomoči, upravičen do plačila za svoje delo v višini polovice zneska, ki bi mu pripadal po OT. Tej določbi je sledila tudi toženka in to v obrazložitvi svoje odločitve pojasnila. Sodišče pritrjuje tožnikovim tožbenim navedbam, da se morajo bistveno enaki položaji obravnavati enako ter da mora, kolikor zakonodajalec take položaje ureja različno, za to razlikovanje obstajati razumen razlog, ki izhaja iz stvari same, zakonodajalec pa ga mora ustrezno utemeljiti. Sodišče ugotavlja, da je predlagatelj (Vlada RS) Zakona o dopolnitvah Zakona o odvetništvu (ZOdv-D), ki je določil posebno ureditev plačila dodeljenih odvetnikov, že v postopku sprejemanja tega zakona podal razlago in opravil presojo skladnosti predlagane spremembe zakona z Ustavo RS. Pojasnil je, da je zaradi nujnih varčevalnih ukrepov države treba določiti nižja plačila za tovrstne storitve odvetnikov, ki se krijejo iz proračuna Republike Slovenije. Predlagatelj zakona je izhajal tudi iz stališča, da je že Ustavno sodišče v odločbi, št. U-II-1/9 z dne 5. 5. 2009, ugotovilo: „da je treba z vidika svobodne gospodarske pobude iz prvega odstavka 74. člena Ustave Republike Slovenije ločiti položaj, ko odvetniki delujejo na trgu ter prosto iščejo in sprejemajo stranke, od položaja, ko delujejo v okviru obveznega sistema zastopanja po uradni dolžnosti v kazenskih postopkih in v okviru zagotavljanja brezplačne pravne pomoči. V teh primerih odvetniki opravljajo naloge, ki iz Ustave RS izhajajo kot pozitivne obveznosti države in jih država tudi v celoti financira. V tem delu torej odvetniki opravljajo dolžnosti države, po njenem pooblastilu in plačilu iz državnih sredstev, zato v tem delu določanje cen odvetniških storitev ne more biti v neskladju s prvim odstavkom 74. člena Ustave“. Prav tako je predlagatelj zakona pojasnil: „da ima postavljeni oziroma dodeljeni odvetnik zagotovljene stranke in plačilo iz državnega proračuna, izbrani odvetnik pa si mora prizadevati za pridobitev strank, poleg tega pa je v potencialni negotovosti glede plačila“.

18Do vprašanja ali je zakonska ureditev, ki v petem odstavku 17. člena ZOdv omejuje višino odvetniške nagrade na polovico nagrade po OT za tiste odvetnike, ki izvajajo brezplačno pravno pomoč, skladna z drugim odstavkom 14. člena Ustave RS, se je Vrhovno sodišče opredelilo v sodbi, opr. št. X Ips 27/2018 z dne 5. 2. 2020, ki ji tukajšnje sodišče sledi in jo v nadaljevanju v bistvenih točkah tudi povzema. Sodišče ob tem dodaja, da je tudi določba 22. člena Ustave RS, torej ustavna pravica do enakega varstva pravic, izraz pravice do enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave RS, iz katere izhaja dvoje: sodišče ali drug organ ne sme obravnavati stranke neenakopravno tako, da bi v njeni zadevi odločil drugače, kot se sicer redno odloča v vsebinsko podobnih primerih, zagotovljena pa mora biti tudi enakopravnost med strankami, udeleženimi v postopku. Obe zahtevi sta temeljni določili nepristranskega in poštenega postopka in ustreznega odločanja, država pa mora to zagotoviti s sprejetjem ustrezne zakonske ureditve in poskrbeti za uresničevanje v posamičnih postopkih odločanja o posameznikovih pravicah, dolžnostih in pravnih interesih. Iz ustavnopravne presoje izhaja, da je pravica do enakega varstva pravic procesnega značaja.⁴

19Vrhovno sodišče je v zgoraj navedeni sodbi navedlo, da drugi odstavek 14. člena Ustave RS zagotavlja splošno enakost pred zakonom in zahteva, da je treba v bistvenem enake položaje obravnavati enako. Če zakonodajalec bistveno enake položaje ureja različno, mora za razlikovanje obstajati razumen razlog, ki izhaja iz narave stvari. Načelo enakosti pred zakonom ne pomeni, da zakon ne bi smel različno urejati položajev pravnih subjektov, vendar pa tega ne sme početi samovoljno, brez razumnega in stvarnega razloga. Vrhovno sodišče je poudarilo, da mora razlikovanje služiti ustavno dopustnemu cilju, da mora biti ta cilj v razumni povezavi s predmetom urejanja v predpisu, in da mora biti uvedeno razlikovanje primerno sredstvo za dosego tega cilja, kar pomeni, da je treba pri presoji o tem, katere podobnosti in razlike v položajih so bistvene, izhajati iz predmeta pravnega urejanja, pri tem pa je treba uporabiti vrednostno merilo primerjave, glede na katero dva položaja primerjamo med seboj.

20Vrhovno sodišče je tudi pojasnilo, da je položaj odvetnikov ter sodnih izvedencev, cenilcev in tolmačev v bistvenem enak z vidika njihovega delovanja kot udeležencev v postopku, ki so pod zakonsko določenimi pogoji upravičeni do nagrade za njihovo delo iz javnih sredstev, saj se vse te nagrade izplačujejo iz sredstev proračuna. Kljub temu pa je treba pri primerjavi njihovih medsebojnih položajev upoštevati tudi dejstvo, da so pravne podlage za njihovo plačilo različne, saj se plačilo odvetnikom določa na podlagi OT, plačilo izvedencem, cenilcem in tolmačem na podlagi Pravilnika o sodnih tolmačih ter plačilo vročevalcem na podlagi Pravilnika o delovanju oseb, ki opravljajo vročanje v kazenskem in pravdnem postopku. Trditev, da so odvetniki, ki izvajajo brezplačno pravno pomoč, v bistveno enakem položaju glede upravičenosti do višine določenega plačila, bi morala temeljiti na zatrjevanju in utemeljevanju, da navedene pravne podlage urejajo plačila vseh navedenih poklicev na v bistvenem enak način. Take enakosti pa zgolj ob primerjavi teh pravnih podlag ni mogoče ugotoviti, saj je že iz samega namena teh predpisov razvidna bistvena medsebojna razlika v tem, da OT ureja plačilo odvetnikom za tržno dejavnost, medtem ko sodnim izvedencem, cenilcem, tolmačem in vročevalcem plačilo za opravljanje dela za sodišče, torej za dejavnost, ki temelji na naročilu dela s strani sodišča v določenem sodnem postopku in ne na podlagi nastopanja na trgu. Vrhovno sodišče je skladno s tem zaključilo, da trditev tožeče stranke, da naj bi bili odvetniki, ki izvajajo brezplačno pravno pomoč z določbo petega odstavka 17. člena ZOdv obravnavani neenako glede na sodne izvedence, cenilce in tolmače, ni izkazana.⁵

21Ker glede na navedeno, po mnenju sodišča, določba petega odstavka 17. člena ZOdv, ki ureja plačilo odvetniku, ki izvaja storitve BPP, ni protiustavna, sodišče ni sledilo predlogu, da prekine postopek in začne postopek za presojo zakona pred ustavnim sodiščem (56. člen Ustave RS). Ob tem sodišče še dodaja, da je bil z uveljavitvijo Zakona o spremembi in dopolnitvi Zakona o odvetništvu (v nadaljevanju: Zodv-G) peti odstavek 17. člena ZOdv spremenjen tako, da ne določa več, da sta odvetnik, ki zastopa stranko po uradni dolžnosti, in odvetnik, ki opravlja storitve brezplačne pravne pomoči, upravičena do plačila za svoje delo le v višini polovice zneska, ki bi jima pripadal po odvetniški tarifi. Spremenjeni peti odstavek 17. člena ZOdv se je začel uporabljati šest mesecev po uveljavitvi ZOdv-G, in sicer 26. 4. 2023 (prvi odstavek 3. člena ZOdv-G). Ustavno sodišče je s sklepom, opr. št. U-I-181/22 z dne 11. 5. 2023, zavrglo zahtevo Državnega sveta za oceno ustavnosti petega odstavka 17. člena ZOdv, ker niso izpolnjeni pogoji za nadaljevanje postopka za oceno ustavnosti izpodbijane določbe, saj Državni svet kot predlagatelj ne more izkazati pravovarstvene potrebe za nadaljevanje postopka zoper neveljavni predpis⁶.

22Tožnik je sicer predlagal izdajo sodbe v sporu polne jurisdikcije (to je, da sodišče samo spremeni in dokončno odloči o izpodbijani odločbi), vendar je sodišče, ki na način odločitve, ki jo predlaga tožnik, ni vezano, v zadevi odločilo na podlagi 64. člena ZUS-1 in na tej podlagi tožbi ugodilo z odpravo izpodbijane odločbe v II. točki izreka in vrnitvijo zadeve v ponovni postopek, saj je šlo zgolj za presojo pravnega vprašanja in presojo ustrezne obrazloženosti izpodbijanega akta.

23Sodišče je tako v posledici v zadevi odločilo brez glavne obravnave, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe ter upravnega spisa očitno, da je treba tožbi zaradi bistvene kršitve pravil postopka ugoditi in izpodbijani upravni akt odpraviti ter zadevo vrniti v nov postopek (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1)⁷.

K točki II izreka:

24V skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka. Po določilu drugega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu je tožeča stranka, ki jo je v postopku upravnega spora zastopal odvetnik kot pooblaščenec, upravičena do povrnitve stroškov v višini 285,00 EUR, ki jih je sodišče naložilo v plačilo toženi stranki.

25Obresti od zneska pravdnih stroškov je sodišče tožeči stranki prisodilo od dneva zamude, tožena stranka pa bo prišla v zamudo, če stroškov ne bo poravnala v paricijskem roku (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika – OZ v zvezi s 378. členom OZ – enako tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 13. 12. 2006).

26Plačana sodna taksa za postopek bo tožeči stranki vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah – ZST-1).

¹ Prvi odstavek 214. člena določa: Obrazložitev odločbe obsega: 1) razložitev zahtevkov stranka in njihove navedbe o dejstvih; 2) ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je le-to oprto; 3) razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov; 4) navedbo določb predpisov, na katere se opira odločba; 5) razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo, in 6) razloge, zaradi katerih bi bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank.
² Tako UPRS sodba II U 108/2021-17 z dne 17. 5. 2023.
³ Peti odstavek 17. člena ZOdv se je uporabljal do 25. 4. 2023, izpodbijani sklep je Organ za BPP izdal dne 9. 3. 2021. Zakon o spremembi in dopolnitvi Zakona o odvetništvu (ZOdv- G) (Uradni list RS, št. 130-3089/2022), ki velja od 26.10.2022, v 3. členu določa, da se spremenjeni peti odstavek 17. člena ZOdv začne uporabljati šest mesecev od uveljavitve tega zakona. Do začetka uporabe določbe iz prejšnjega odstavka se uporablja peti odstavek 17. člena Zakona o odvetništvu (Uradni list RS, št. 18/93, 24/96 - odl. US, 24/01, 54/08, 35/09, 97/14, 8/16 - odl. US, 46/16 in 36/19).
⁴ Šturm Lovro…et al, Komentar Ustave Republike Slovenije, Fakulteta za državne in evropske študije, Kranj 2010, str. 238-239.
⁵ Tako tudi UPRS sodbi, opr. št. III U 255/2018-11 z dne 5. 5. 2020 in opr. št. III U 157/2018-25 z dne 10. 7. 2020.
⁶ Na podlagi 47. člena Zakona o Ustavnem sodišču (ZUstS) lahko Ustavno sodišče presoja predpise, ki so prenehali veljati ali so bili spremenjeni ali dopolnjeni, če niso bile odpravljene posledice njihove protiustavnosti oziroma nezakonitosti. Predlagatelj mora za presojo takega predpisa izkazati pravovarstveno potrebo, glej tudi sklep Ustavnega sodišča, opr. št. U-I-181/17 z dne 12. 9. 2019.
⁷ Glej tudi Zakon o upravnem sporu s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2019, str. 333.