VSC Sklep III Cpg 90/2023

I. Pritožbi se ugodi, sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o stroških tega pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom zavrnilo predlog za vrnitev v prejšnje stanje zaradi zamude z vložitvijo pritožbe zoper sklep o ustavitvi postopka z dne 15. 9. 2021 (I. točka izreka). Zavrnilo je predlog za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti sklepa o ustavitvi postopka z dne 15. 9. 2021 (II. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, da mora v 15 dneh od vročitve sklepa povrniti toženi stranki stroške pravdnega postopka 167,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka). Ugotovilo je, da gre za namerno ali malomarno ravnanje prokurista tožeče stranke, zaradi katerega je bil ustavljen postopek uveljavitve terjatve tožeče stranke oziroma njenega naročnika in zamujen rok za vložitev pritožbe zoper sklep. Gre za ravnanje, ki izvira iz notranje sfere stranke, ki ne more predstavljati upravičenega razloga za vrnitev v prejšnje stanje. Utemeljen razlog za vrnitev v prejšnje stanje bi lahko bilo le ravnanje, na katerega stranka oziroma zakoniti zastopnik in pooblaščenec (prokurist) ne more vplivati. Pravni standard upravičenega vzroka za zamudo po ustaljeni sodni praksi praviloma predstavljajo okoliščine, ki jih ni bilo mogoče vnaprej predvideti niti odkloniti niti jih ni mogoče pripisati strankini krivdi. Iz zatrjevanega ravnanja prokurista tožeče stranke takšen položaj ne izhaja, pač pa nasprotno, zatrjevano je naklepno ravnanje prokurista tožeče stranke. Ni relevantno ali je bilo ravnanje prokurista skrito zakonitemu zastopniku tožeče stranke, saj je ravnanje prokurista ravnanje stranke in s tem njeno krivdno ravnanje.

2Zoper ta sklep sodišča prve stopnje vlaga pritožbo tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP. V pritožbi navaja, da je sodišče storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ko ni glede dokaznih predlogov z zaslišanjem sprejelo dokaznega sklepa, posledično ni navedlo konkretnih razlogov za neizvedbo predlaganih dokazov z zaslišanjem. Skladno z ustaljeno ustavnosodno prakso niti splošna opredelitev zavrnitve dokaza ne zadostuje za ustrezno obrazložitev zavrnitve predlaganega dokaza, kar pomeni, da je absolutna bistvena kršitev pravil postopka še toliko bolj podana, če sodišče ni sprejelo dokaznega sklepa o predlaganih dokazih z zaslišanjem. Sodišče se do predlaganih dokazov ni opredelilo niti jih ni obrazloženo zavrnilo. Opustitev izvedbe dokaza z zaslišanjem prokurista je odločilnega pomena za odločitev. Tožeča stranka je zoper bivšega prokurista sprožila več kazenskih postopkov, vendar ni prejela pojasnila z njegove strani. Samo bivši prokurist bi lahko osvetlil problematiko in razloge za zamudo roka, za vrnitev katerega predlaga vrnitev v prejšnje stanje. Upravičen razlog za vrnitev v prejšnje stanje predstavljajo tiste okoliščine, ki jih kljub izkazani skrbnosti ni bilo mogoče predvideti ali preprečiti. Zakoniti zastopnik je s prokuristom dalj časa poslovno sodeloval, pri čemer je bil ta skrben in zavzet za delo. Njegove spremembe v odnosu do dela ni bilo mogoče vnaprej predvideti.

3Tožena stranka v odgovoru na pritožbo po pooblaščeni odvetniški pisarni navaja, da okoliščine zamude ne smejo nastati v sferi stranke, ki predlaga vrnitev v prejšnje stanje. Tudi če bi bili izvedeni vsi dokazi, ki jih je tožeča stranka predlagala in bi v celoti potrdili zatrjevanje razloga za zamudo, slednje še vedno ne bi spremenilo okoliščine oziroma odločitve, saj razlog, ki ga zatrjuje tožeča stranka, ni pravno opravičljiv razlog, ki ga predvideva zakon.

4Pritožba je utemeljena.

5Tožeča stranka utemeljeno navaja, da sodišče prve stopnje ni navedlo konkretnih razlogov za neizvedbo predlaganega dokaza z zaslišanjem njenega zakonitega zastopnika in priče bivšega prokurista, da ne zadostuje splošna opredelitev zavrnitve dokaza in da jih sodišče prve stopnje ni obrazloženo zavrnilo. V izpodbijanem sklepu je zgolj ugotovilo, da je v dokazne namene prebralo listine (14. točka obrazložitve sklepa). Če sodišče razumno oceni, da nekateri predlagani dokazi oziroma dejstva, ki naj se z njimi ugotovijo, za odločitev v sporu niso pomembni ali da je neko dejstvo že dokazano, nadaljnjih dokazov ni dolžno izvajati, mora pa zavrnitev dokaznega predloga stranke ustrezno obrazložiti (drugi odstavek 287. člena ZPP).¹ Splošna zavrnitev dokaznih predlogov, kot jo je podalo sodišče z navedbo, da dejstva in dokazi, niso pomembni za odločitev, bi zadostovala le v primeru, če bi bili predlagani dokazi že na prvi pogled neprimerni za dokazovanje upoštevnih in odločilnih dejstev, ki se ugotavljajo.²

6Dokazni predlog tožeče stranke za zaslišanje njenega zakonitega zastopnika in priče bivšega prokurista nista tak dokaz, da bi bil že na prvi pogled neprimeren za dokazovanje dejstev, zato bi moralo sodišče prve stopnje to zavrnitev dokaznega predloga ustrezno obrazložiti, kar ni storilo. Pripetila se mu je očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče druge stopnje je ugotovilo, da kršitve postopka glede na njeno naravo ne more samo odpraviti. Ugodilo je pritožbi, razveljavilo sklep sodišča prve stopnje in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje (prvi odstavek 354. člena ZPP v zvezi s tretjo točko 365. člena ZPP).

7V novem postopku naj sodišče prve stopnje ponovno odloči o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje in dokaznih predlogih. Upošteva naj, da v načelu velja, da mora pravna oseba, kot je tožeča stranka, izkazati skrbnost in se organizirati na način, da zagotovi tekoče delo in sprejem sodnih pošiljk.³ Vendar stališče, da mora gospodarska družba svoje poslovanje organizirati tako, da nemoteno poteka lahko pomeni, da se gospodarska družba svoje odgovornosti za zamudo v sodnem postopku nikoli ne more razbremeniti s sklicevanjem na napake svojih zaposlenih, saj ti razlogi že po naravi stvari vselej izvirajo iz njene sfere. S tem sodišče merila za presojo skrbnosti ravnanja ni le objektiviziralo (ker ni presojalo, ali je pritožnica glede na svoje osebne lastnosti morda ravnala dovolj skrbno, ampak je sprejelo stališče, da se lahko od gospodarske družbe neodvisno od tega vedno zahteva, da ima brezhibno organizirano svoje poslovanje), ampak je pritožnici celo naložilo odgovornost za zamudo ne glede na krivdo. Pravne osebe uživajo v postopku pred sodišči (v bistvenem) enaka ustavna procesna jamstva kot fizične osebe. Zato mora biti tudi gospodarski družbi vsaj na načelni ravni dana možnost doseči vrnitev v prejšnje stanje ne le v primeru višje sile (katere predpostavka je, da izvira iz "zunanje sfere"), ampak tudi, ko zatrjuje, da zamude ni zakrivila, ker naj bi ravnala dovolj skrbno. Stopnja zahtevane skrbnosti je pri gospodarskih družbah glede na njihove "osebne lastnosti" sicer utemeljeno večja, kljub temu pa tudi pri njih (enako kot velja za fizične osebe) presoja skrbnosti ne more biti povsem neodvisna od teh lastnosti. Stališče, da gospodarska družba odgovarja za zamudo v sodnem postopku, ki je posledica napak njenih zaposlenih, neupoštevaje okoliščine konkretnega primera (npr. neodvisno od tega, ali je sicer poskrbela za ustrezno organizacijo dela, in od tega, ali je morda šlo za prvo vročitev sodnega pisanja v postopku), dejansko pomeni, da se od nje zahteva ne samo skrbnost dobrega gospodarstvenika, ampak celo skrbnost dobrega (pravnega) strokovnjaka. Taka zahteva se lahko v posameznem, izjemnem primeru izkaže za prestrogo, še posebej ob upoštevanju, da se po določbah ZPP pravnim osebam sodna pisanja sicer vročajo pod strožjimi pogoji kot fizičnim osebam. Zato jim mora biti v sodnem postopku zagotovljena ne le namišljena, ampak stvarna možnost, da lahko tudi zunaj razlogov višje sile dosežejo vrnitev v prejšnje stanje.⁴

8Odločitev o stroških tega pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

¹ Sodba VS RS VIII Ips 252/2008.
² Sklep VS RS X Ips 23/2021.
³ Sklepi VSL I Cp 2544/2014, VDSS PSP 263/2014, VSK II Ip 504/2013.
⁴ Odločba Ustavnega sodišča Up-552/09-14.