VSC Sodba Cp 201/2023

I. Pritožba se zavrne in se sodba v izpodbijanih I., II., IV. in V. točki izreka potrdi.

II. Toženka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožnikoma njune stroške odgovora na pritožbo v višini 837,74 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

I. Odločitev sodišča prve stopnje:

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (i) ugotovilo ničnost Pogodbe o dolgoročnem deviznem kreditu št. 115-153-65 z dne 5. 10. 2007, notarskega zapisa Pogodbe o dolgoročnem deviznem kreditu št. 115- 153-65 in Sporazuma o zavarovanju denarne terjatve po členu 142 Stvarnopravnega zakonika SV 844/07 z dne 16. 10. 2007 (I. točka izreka), (ii) toženki naložilo plačilo zneska v višini 36,330,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 1. 2018 dalje do dne plačila (II. točka izreka), (iii) obrestni del dajatvenega zahtevka v presežku zavrnilo (III. točka izreka) in (iv) toženki naložilo plačilo pravdnih stroškov ter sodne takse (IV. in V. točka izreka).

2Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovljenih dejstev zaključilo, da imata tožnika v spornem pogodbenem razmerju status potrošnikov in da toženka v sklenitveni fazi ni izpolnila svoje pojasnilne dolžnosti glede tveganj, ki so pri tej pogodbi povezani s pogodbenim pogojem o kreditu v tuji valuti. To ga je nadalje napeljalo v končno presojo, da je sklenjena kreditna pogodba v celoti nična na podlagi 24. člena prej veljavnega Zakona o varstvu potrošnikov (ZVPot), (i) ker nepravilno izpolnjena pojasnilna dolžnosti nasprotuje načelu vestnosti in poštenja (četrta alineja prvega odstavka 24. člena ZVPot), (ii) in ker je bila zaradi tega pogodbenega pogoja izpolnitev obveznosti tožnikov iz te pogodbe znatno drugačna od tiste, ki sta jo ob sklepanju pogodbe utemeljeno pričakovala (tretja alineja 24. člena ZVPot).

Po presoji, da je sklenjena pogodba nična, je sodišče prve stopnje ob sklicevanju na pravila, ki v določbah 87. člena Obligacijskega zakonika (OZ) urejajo posledice ničnosti pogodbe, v pretežnem delu ugodilo postavljenemu povračilnemu (kondikcijskemu) zahtevku in ga zavrnilo zgolj v obrestnem delu.

II. Povzetek pritožbenih navedb in navedb iz odgovora na pritožbo:

3Toženka je vložila pritožbo zoper I., II., IV. in V. točko izreka sodbe iz vseh pritožbenih razlogov. Zavrnilni del sodbe (III. točka izreka) je torej postal pravnomočen in ni del pritožbenega preizkusa.

Uvodoma je sodišču prve stopnje očitala, da je zaključek o neizpolnjeni pojasnilni dolžnosti napačen tako v materialnopravnem kot dejanskem pogledu. Izpodbijala je stališče sodišča prve stopnje, da je mogoče pojasnilno dolžnost pri tovrstnih pogodbah izpolniti zgolj s pojasnilom oziroma prikazom vpliva zelo velike depreciacije valute na višino obroka za odplačilo kredita, saj je po njenem sodišče povsem zanemarilo sodno prakso Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (VSRS). Opozorila je, da sodna praksa (pritožba se pri tem sklicuje na odločbe II Ips 137/2018, II Ips 195/2018, II Ips 197/2018), ki temelji na odločbi Sodišča Evropske unije (SEU) v zadevi C-1876/16 Andriciuc, v okviru pojasnilne dolžnosti zahteva, da mora biti kreditojemalec ne le seznanjen z možnostjo zvišanja ali znižanje vrednosti tuje valute, v kateri mora odplačevati kredit, temveč mora imeti tudi možnost za oceno potencialno znatnih ekonomskih posledic pogodbenega pogoja ter njegovega vpliva na prevzete finančne obveznosti. Stopnja informiranja mora biti torej določene intenzivnosti, ni pa predpisan točno določen način informiranja. Zahteva, da bi morale biti kreditojemalcu posredovane simulacije vpliva spremembe menjalnega tečaja, je pretirana. Banka mora torej predstaviti ravno dovolj informacij za oceno potencialno znatnih ekonomskih posledic.

Toženka je izpodbijala dejansko ugotovitev sodišča prve stopnje, da je le priča A. A. izpovedala o izdelavi kalkulacij o vplivu spremembe tečaja na višino obveznosti, saj sta o tem izpovedala tudi B. B. in C. C. Ker je sodišče pri presoji izhajalo iz zmotnega materialnopravnega izhodišča, ni presojalo vsebine danih opozoril in tega, ali so pojasnila povprečnemu potrošniku omogočila oceno o potencialnih znatnih ekonomskih posledicah takšnega pogoja. Po prepričanju toženke bi moralo sodišče ugotoviti, kakšna pojasnila so bila dana, nato pa, ali so bila ta pojasnila takšna, da bi tožnika lahko razumela znatne ekonomske posledice takšnega pogodbenega pogoja. V zvezi s tem je opozorila na dejstva, ki jih je sodišče ugotovilo na podlagi izpovedi priče D. D., ter na del njene izpovedi, iz katerega po mnenju pritožbe izhaja informacija, da lahko obrok zaradi spremembe tečaja tudi znatno naraste (do vrednosti EUR) in da je to čas, ko stranka lahko ukrepa, iz česar implicitno izhaja, da lahko obveznosti iz tega kredita presežejo obveznosti primerljivega kredita v EUR. Da je prvi tožnik to razumel, izhaja tudi iz njegove izpovedi, saj je v letu 2015, ko je tečaj CHF močno zrasel, sam poklical toženko in takoj sklenil novo kreditno pogodbo v EUR, ker je ocenil, da prevzeto valutno tveganje zanj ni več sprejemljivo. Toženka je glede navedbe sodišča, da je lahko banka za razliko od tožnikov z zakonsko predpisanim mehanizmom obvladovala valutno tveganje, v pritožbi opozorila, da vsako zvišanje anuitete še ne predstavlja znatnega vpliva na kreditojemalčev ekonomski položaj in da glede tega tožnika sploh nista postavila nobenih trditev, pri čemer sta vse svoje pogodbene obveznosti redno izpolnila. Sodišče pri presoji ni upoštevalo, da je toženka kreditno sposobnost ugotavljala enako kot za kredit v domači valuti, da je skupna višina obveznosti odvisna tudi od obrestne mere, ki je bila (in je še) pri kreditih v CHF ves čas nižja, ter da je imel kreditojemalec možnost predčasnega poplačila in konverzije. Ravno konverzija predstavlja zaščito pred bodočim tveganjem.

Pritožba izpodbija dejansko ugotovitev, da je toženka (oziroma D. D.) prvemu tožniku zagotovila minimalno bodoče gibanje tečaja, ki jo je sodišče prve stopnje zmotno oprlo na izpoved, da je toženkina uslužbenka prvemu tožniku pokazala graf gibanja tečajnega razmerja CHF/EUR za obdobje zadnjih 10 let in se v zvezi s tem z njim pogovarjala, saj takšno sklepanje na podlagi preteklega gibanja tečaja ni mogoče. Priča D. D. je takšno zagotovilo v svoji izpovedi zanikala, enako pa izhaja tudi iz izpovedi C. C., A. A., B. B. in E. E. Poleg tega ne drži niti ugotovitev, da je bilo preteklo gibanje tečaja minimalno, saj so posamezna nihanja znašala tudi preko 10 %, kar predstavlja znatno spremembo. Toženka je nadalje izpodbijala verodostojnost izpovedi prvega tožnika in s tem končno ugotovitev, da je D. D. tožniku zagotavljala minimalne bodoče tečajne spremembe. Izpostavljala je, da je povsem nemogoče, da bi ga k toženki privedel letak banka F., kot je sam izpovedal, saj toženka v spornem obdobju sploh še ni poslovala s takšno firmo. Tudi sicer glede tega letaka tožnika nista podala prav nobene trditvene podlage. Verodostojnost izpovedi prvega tožnika izpodbije tudi izpoved, po katerem naj bi mu D. D. povedala, da mora glede kredita v CHF pohiteti, ker se lahko zgodi, da jih bodo kmalu prenehali ponujati, saj so bili na trgu še celo leto 2008.

Toženka je v nadaljevanju pritožbe utemeljevala, da je preizkus poštenosti glede na sodno prakso v konkretnem primeru izključen, ker je bila po njenem pojasnilna dolžnost pravilno izpolnjena. Tudi sicer tej presoji očita zmotno uporabo materialnega prava, saj je je sodišče prve stopnje po njenem izhajalo iz napačne predpostavke, da je za ugotovitev nepoštenosti dovolj zgolj ena od predpostavk iz prvega odstavka 24. člena ZVPot. Po prepričanju toženke bi moralo sodišče ugotavljati, ali je toženka ravnala v dobri veri in obstoj morebitnega neravnotežja med pravicami in obveznostmi strank. Sodišče prve stopnje sploh ni navedlo, v čem naj bi bilo informiranje tožnikov nezadostno ali vsebinsko pomanjkljivo, zato je presoja poštenosti obremenjena s procesno kršitvijo. Če sodišče prve stopnje pomanjkljivost pri izpolnitvi pojasnilne dolžnosti vidi v izostanku opozorila o posledicah znatnega porasta obveznosti, je neizpolnitev pojasnilne dolžnosti očitno izenačilo z nepoštenostjo pogoja, kar pa je glede na sodno prakso materialnopravno zmotno. Presoja nepoštenosti je nepravilna tudi zaradi postopkovne kršitve, saj je sodišče na več mestih zaključilo, da toženka pri sklepanju sporne pogodbe ni kršila načela vestnosti in poštenja.

Pritožba je uveljavljala še, da za ugotovitev nepoštenosti ne zadošča le ena predpostavka iz 24. člena ZVPot in da je tudi sicer presoja poštenosti, kot jo je opravilo sodišče prve stopnje, nepravilna. Toženka je sodišču prve stopnje očitala, da je presojo poštenosti opravilo mimo kriterijev, začrtanih v odločbi SEU v zadevi C-186/19 Andriciuc. Uveljavljala je, da navedeni kriteriji po vsebini izhajajo tudi iz relevantnih določb ZVPot, ki predstavljajo implementacijo 3. člena Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah (Direktiva), in da enako izhaja tudi iz sodne prakse VSRS. V okviru presoje poštenosti bi moralo sodišče prve stopnje presoditi, ali je toženka ravnala v dobri veri ter obstoj morebitnega neravnotežja v pogodbenih pravicah in obveznostih, saj vsebinske razlike pri presoji poštenosti med določbami ZVPot in Direktivo po prepričanju toženke ni, in zato ni pravilen zaključek, da ZVPot potrošnikom nudi širše varstvo. Sodišče prve stopnje se je v nasprotju s tem ukvarjalo zgolj z vprašanjem dobre vere, pa še to zgolj v okviru pojasnilne dolžnosti. Toženka je ponovila, da neopravljena pojasnilna dolžnost še ne vodi do zaključka o nepoštenosti pogodbenega pogoja, pač pa zgolj do zaključka o njegovi netransparentnosti. Kriteriji, ki določajo vsebino pojasnilne dolžnosti in vsebino dobre vere v okviru presoje poštenosti, se sicer prepletajo, vendar niso identični. Pri pojasnilni dolžnosti je ključno, da potrošnik na podlagi danih opozoril razume tveganja, povezana s tečajnimi spremembami, pri dobri veri (v okviru presoje poštenosti) pa, ali je banka potrošniku razkrila okoliščine, ki jih je ob sklepanju pogodbe poznala ali bi jih morala poznati, in bi lahko kasneje, med izpolnjevanjem pogodbe, razkrile znatno neravnotežje. Vse to izhaja tudi iz odločbe II Ips 18/2022, v kateri je sodišče sicer ugotovilo ničnost tovrstne kreditne pogodbe.

Toženka je v nadaljevanju pritožbe obširno opozarjala na ugotovitve sodišča prve stopnje, da toženka ob sklepanju pogodbe ni mogla napovedati bodočega gibanja tečaja, da ni poznala okoliščin, ki so kasneje nanj vplivale, in da je tožnikoma s pogodbo omogočila konverzijo. Ob takšnih ugotovitvah ji po njenem ni mogoče očitati poslovanja v nasprotju z zahtevo dobre vere. Toženka je tožnika opozorila na valutno tveganje in njegove posledice. Vse to je vključila tudi v pogodbo skupaj z možnostjo predčasnega odplačila ali konverzije. Ni jasno, na čem temelji zaključek sodišča, da je bilo toženkino informiranje pomanjkljivo oziroma katere informacije je zamolčala. Sodišče bi moralo natančno navesti, katerih informacij toženka ni razkrila in je zato ravnala v nasprotju z dobro vero. Na podlagi pojasnil, ki jih je toženka dala tožnikoma, izpolnitev pogodbe zato ni mogla biti znatno drugačna od tiste, ki sta jo tožnika ob sklepanju utemeljeno pričakovala. Prvega tožnika so izrecno opozorili, da se lahko obveznosti pri kreditu v CHF povišajo oziroma celo presežejo obveznosti pri primerljivim kreditu v domači valuti ter v pogodbo vgradili možnost predčasnega odplačila in konverzije. Toženka je izpostavila del izpovedi prvega tožnika, da je bila ob sklepanju sporne pogodbe obveznost pri kreditu v CHF za 60,00 EUR nižja v primerjavi z obveznostjo pri kreditu v domači valuti, kar pa je skoraj enako kot razlika med višino prve anuitete v EUR protivrednosti in višino anuitete ob konverziji kredita v EUR leta 2015. Gre torej za rast, ki sta jo tožnika lahko in morala pričakovati, zato ne drži, da je izpolnjena predpostavka iz tretje alineje prvega odstavka 24. člena ZVPot.

V zaključku je toženka izpodbijala še odločitev glede plačila denarnega zneska z očitkom, da se sodišče ni opredelilo do njenih ugovorov glede višine zahtevka, s čimer je poseglo v njeno pravico do izjave. Navedla je, da mora po določbah 87. člena OZ vsaka stranka vrniti drugi vse, kar je prejela. Tožnika morata tako toženki povrniti koristi, ki sta jih imela od prejetega zneska oziroma od financiranja. Tožnika bi imela do toženke kondikcijsko terjatev zaradi ničnosti le, če bi bila toženka s plačili obogatena. Ker sta tožnika s kreditom v last pridobila nepremičnino, vrnitev prejetega kredita ni več mogoča, zato bi moralo sodišče višino kondikcijskega zahtevka ugotoviti po merilih ustreznega nadomestila obeh izpolnitev po cenah na dan izdaje izpodbijane sodbe. Tožnika tudi nista upoštevala stroškov kredita. Poleg tega je toženka opozarjala, da tožnika nista izkazala, da sta z dokončnim odplačilom plačala 92,829,94 EUR.

4Tožnika sta v odgovoru na pritožbo izpodbijala materialnopravna stališča toženke in pritrjevala ugotovitvam in zaključkom sodišča prve stopnje, kar sta obširno argumentirala s sodno prakso VSRS in SEU. Dodatno sta opozorila še na judikat SEU C-609/19 v zadevi Paribas ter na judikat SEU C-405/21 v zadevi NKBM. Glede kondikcijskega zahtevka sta opozarjala na stališče SEU iz odločbe C-6/22.

5Pritožba ni utemeljena.

III. O procesnih predpostavkah za odločanje o pritožbi:

6Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila toženka (družba banka G., d. d.) dne 1. 9. 2023 izbrisana iz sodnega registra zaradi pripojitve k prevzemni družbi banka H. d. d., MŠ ...

7S prenehanjem stranke, ki je pravna oseba, pride do prekinitve postopka po 3. točki prvega odstavka 205. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).¹ Ne glede na to, da sodišče skladno z določbo drugega odstavka 207. člena ZPP² v času prekinitve ne more opravljati nobenih pravdnih dejanj, so v konkretnem primeru razlogi za prekinitev nastali po tem, ko so bila v pritožbenem postopku že opravljena vsa procesna dejanja oziroma so pretekli vsi roki zanje (rok za pritožbo in za odgovor na pritožbo), zato je smelo pritožbeno sodišče kljub prekinitvi postopka na podlagi drugega stavka drugega odstavka 207. člena ZPP v tej zadevi izdati odločbo o pritožbi, sprejeto na seji.³

IV. Dejanska podlaga in pravni zaključki sodišča prve stopnje:

8Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na naslednja dejstva in zaključke:

- S pogodbo o dolgoročnem deviznem kreditu z dne 5. 10. 2007 je toženka tožnikoma dala dolgoročni devizni kredit za nakup stanovanja v znesku 94.864,98 CHF, ki sta se ga zavezala vrniti v 240 mesečnih anuitetah. Dogovorjena je bila obrestna mera v višini dvanajstmesečni LIBOR in 1,20 %. Na dan sklenitve pogodbe je omenjeni znesek znašal 56.499,28 EUR.

- Tožnika sta v vlogi za odobritev kredita sama navedla znesek potrebnega kredita, odplačilno dobo ter da želita odobritev kredita v CHF. Te sestavine so bile določene ob njunem sodelovanju, vse ostale elemente in pogoje pogodbe pa je določila toženka in niso bile predmet posamičnega dogovarjanja.

- Kreditne obveznosti se je zavezal poravnati prvi tožnik s trajnim nalogom. Na svojem bančnem računu je moral prvi tožnik zagotavljati zadostna sredstva za sprotno poravnavanje vseh zapadlih obveznosti v CHF ali EUR. V primeru, da so sredstva v EUR, se je preračun v CHF po pogodbi opravil po toženkinem menjalniškem tečaju, veljavnem na dan prejema nakazila.

- V 17. členu pogodbe sta tožnika s svojim podpisom potrdila, da ju je toženka v celoti seznanila z rizikom eventualnega zvišanja obveznosti odplačila kredita v EUR, ki bi nastal kot posledica zvišanja oz. znižanja dvanajstmesečnega LIBOR-ja in gibanja tečaja valute, ki je osnova za preračun med valutami v primeru, da kredita tožnika ne poravnavata neposredno v CHF. Obenem sta izjavila, da ta riziko v celoti prevzemata ter se zavedata, da izključno sama v celoti prevzemata valutna tveganja, ki nastopi zaradi nihanja tečaja. V primeru, če ocenita, da nista več pripravljena prevzemati teh rizikov, lahko predčasno odplačata preostanek sedanje vrednosti kredita ali podata toženki vlogo za odobritev refinanciranja obstoječega kredita z novim.

- Na dan sklenitve pogodbe je mesečna anuiteta znašala 584,45 CHF oziroma 353,33 EUR.

- Tožnika sta dne 19. 1. 2015 iz naslova sklenjene kreditne pogodbe dolgovala še 65.414,14 CHF oziroma 64.638,48 EUR, zato sta dne 27. 1. 2015 s toženko sklenila pogodbo o dolgoročnem kreditu za reprogram obstoječega stanovanjskega kredita v CHF za 66.000,00 EUR, ki sta se ga zavezala vrniti v 204 mesečnih obrokih. Iz obvestila z dne 20. 2. 2015 izhaja, da sta tožnika s tem v celoti odplačala svoje kreditne obveznosti po kreditni pogodbi z dne 5. 10. 2007. Vsota odplačanih anuitet do 27. 1. 2015 oziroma do izplačila kredita z dne 27. 1. 2015 je znašala 92.829,94 EUR.

- Anuiteta, ki bi zapadla v plačilo dne 2. 2. 2015, bi znašala 459,24 CHF oziroma 416,73 EUR, torej za 63,40 EUR oziroma 18 % več od začetne anuitete v EUR protivrednosti.

- V sklenitveni fazi je D. D. (svetovalka za stanovanjsko kreditiranje fizičnih oseb pri toženki) prvemu tožniku predstavila kredita v CHF in v EUR, pri čemer je bil obrok pri kreditu v CHF za 60 EUR nižji, zaradi česar se je prvi tožnik odločil za ta kredit.

- Prvi tožnik in D. D. sta se pogovarjala o valutnem tveganju, saj je svetovalka prvemu tožniku pokazala graf s prikazom nekajletnega preteklega gibanja tečaja med CHF in EUR in mu povedala, da se lahko tečaj v prihodnosti spremeni. Prvi tožnik je na podlagi pojasnil vedel, da se bo sprememba menjalnega tečaja odrazila na višini obroka, preračunanega v EUR.

- D. D. je tožniku povedala, da bo bodoče nihanje menjalnega tečaja minimalno, ni pa dajala prednosti kreditu v CHF.

- Opozorilo tožnikoma glede valutnega tveganja je bilo le splošno in jima ni omogočilo ocene ekonomskih posledic potencialno mogočega nihanja tečaja. Ob prejetih informacijah tožnika nista mogla vedeti, da bo lahko njuna obveznost plačevanja anuitete bistveno višja v primerjavi z višino začetne anuitete in da lahko sprememba tečaja povzroči znatno povečanje zneska še neodplačanega zneska kredita. Tožnikoma ob sklepanju pogodbe ni bilo dovolj poudarjeno in jima na vsebinsko in na razumljiv način predstavljeno, da s pogodbo prevzemata tveganje bodočih nihanj menjalnega tečaja, ki po višini niso omejena.

- Gibanja menjalnih tečajev v prihodnosti ni mogoče napovedati. Toženka ob sklepanju pogodbe ni mogla pričakovati apreciacije CHF v obsegu, do katere je med izpolnjevanjem pogodbe prišlo. Prav tako ob sklepanju pogodbe ni mogla vedeti, da se bo tveganje dolgoročno realiziralo v škodo tožnikov.

V. O ničnosti sporne kreditne pogodbe (I. točka izreka izpodbijane sodbe):

a. Materialnopravno izhodišče za presojo ničnosti:

9Sodišče prve stopnje je ob postavljeni trditveni podlagi obeh strank in ob materialnopravno pravilnem in neizpodbijanem zaključku, da gre za potrošniško pogodbo, svojo presojo zahtevka zaradi ugotovitve ničnosti pravilno oprlo na določbe prej veljavnega ZVPot,⁴ ki se uporablja pri sporni kreditni pogodbi. Ob tem je imelo pred očmi zahteve, ki jih pred nacionalna sodišča držav članic postavlja vsebina Direktive. Po določbah 22. člena ZVPot⁵ nejasnost in nerazumljivost (netransparentnost) pogodbenega pogoja ne povzroči njegove ničnosti, pač pa sodiščem nalaga, da takšen (nejasen in nerazumljiv) pogoj interpretirajo v korist potrošnika. Posamezni pogodbeni pogoj (ali celotna pogodba, če niso izpolnjeni pogoji za delno ničnost) je ničen šele, če je nepošten do potrošnika v smislu določb 23.⁶ in 24.⁷ člena ZVPot.

10Sodna praksa VSRS in SEU o materialnopravnih vprašanjih v zvezi s problematiko kreditnih pogodb, sklenjenih v tuji valuti, se je v zadnjih letih dopolnjevala in poglabljala. Ker je VSRS v odločbi II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023 zavzelo dodatna in (deloma povsem) nova materialnopravna stališča, ki po presoji pritožbenega sodišča odločilno vplivajo na presojo (ne)utemeljenosti pritožbe, bo pritožbeno sodišče zaradi jasnosti v grobih črtah najprej opisalo razvoj sodne prakse.

V začetni fazi,⁸ torej pred judikatom II Ips 8/2022, se je VSRS ukvarjalo predvsem z razlago določb 22., 23. in 24. člena ZVPot v smeri skladnosti z minimalnimi zahtevami evropskega prava o varstvu potrošnikov iz 3.⁹ in 4. člena¹⁰ Direktive.¹¹ Postavilo se je na stališče, da pogodbeni pogoj o kreditu v tuji valuti, ki je vključen tudi v sporno pogodbo, predstavlja t. i. glavni pogodbeni pogoj (essentialia negotii), ki pa ni bil posamično dogovorjen in bi se zaradi tega samodejno izognil presoji poštenosti. Čeprav takšen pogoj, strogo formalno gledano, tožnikoma ni bil vsiljen v obliki splošnih pogojev, gre za vnaprej s strani toženke pripravljeno tipsko obliko pogojev, ki zato ni posledica posamičnih pogajanj. Revizijsko sodišče je nadalje presodilo, da je ob pravilni razlagi ZVPot presojo poštenosti glavnega pogodbenega pogoja mogoče opraviti le, če ta ni jasen in razumljiv (če ni transparenten oziroma pregleden), s čimer je sodiščem nižjih stopenj v prvem koraku naložilo opravo testa transparentnosti (preglednosti) pogodbenega pogoja. Pogodbeni pogoj ni transparenten, če ponudnik (v konkretnem primeru banka) ne opravi pojasnilne dolžnosti.

Pri vsebini pojasnilne dolžnosti, ki jo mora opraviti ponudnik kot pogoj za izpolnitev zahtev v okviru testa transparentnosti, se je revizijsko sodišče oprlo na odločbo SEU C-186/16 Andriciuc. Poudarilo je, da je zahtevo po jasnem in razumljivem oblikovanju pogodbenih pogojev treba razlagati široko, saj sistem varstva potrošnikov temelji ravno na ugotovitvi, da je potrošnik v razmerju do ponudnika v podrejenem položaju, kar velja zlasti glede ravni obveščenosti. Zahteve po transparentnosti pogodbenih pogojev tako ni mogoče zožiti na njihovo formalno in slovnično razumljivost, temveč morajo finančne ustanove posojilojemalcem posredovati vse informacije, ki jih ti potrebujejo za sprejem poučenih in preudarnih odločitev. Gre za obveznost razkritja informacij, na podlagi katerih lahko potrošnik pogoj, da mora posojilo vrniti v tuji valuti, razume tako formalno in slovnično kot tudi glede njegovega dejanskega obsega, tako da je povprečni potrošnik, ki je normalno obveščen, razumno pozoren in preudaren, lahko ne le seznanjen z možnostjo zvišanja ali znižanja vrednosti tuje valute, temveč tudi zmožen oceniti potencialno znatne ekonomske posledice takega pogoja za njegove finančne obveznosti.

V svojih odločbah je VSRS večkrat poudarilo, da mora banka pojasnilno dolžnost izpolniti v vsakem primeru, in sicer v obsegu, ki ga zahteva standard povprečnega potrošnika, torej neodvisno od subjektivnih značilnosti ali (ekonomskega, pravnega) znanja konkretnega potrošnika. Opozorilo je še, da sodna praksa SEU, zlasti v zadevi Andriciuc, ne zahteva konkretnega načina izpolnitve pojasnilne dolžnosti (npr. z grafičnimi prikazi ali izračuni vpliva različnih vrednosti CHF na anuitete za daljše časovno obdobje), pač pa zahteva zgolj ustrezno intenzivnost potrošnikove informiranosti. Ocenilo je, da je od povprečnega, razumno pozornega in preudarnega potrošnika mogoče pričakovati zavedenje, da se lahko tečaj CHF v razmerju do EUR spremeni.

11Šele v primeru neizpolnjene pojasnilne dolžnosti (v primeru netransparentnosti glavnega pogodbenega pogoja) je VSRS sodiščem naložilo presojo poštenosti pogoja, v tem okviru pa preizkus, ali je banka ravnala v dobri ter obstoj morebitnega znatnega neravnotežja med pravicami in obveznostmi strank.

Sodna praksa VSRS je poudarjala, da določene okoliščine po svoji naravi lahko istočasno spadajo tako v okvir testa transparentnosti kot v okvir morebitne nadalje presoje poštenosti zaradi bankine nedobrovernosti ter znatnega neravnotežja v medsebojnih pravicah in obveznostih. Pri presoji poštenosti je prav tako napotovala na stališče SEU v zadevi Andriciuc, da je treba presojo nepoštenosti pogodbenega pogoja opraviti glede na trenutek, ko je bila zadevna pogodba sklenjena, pri čemer je treba upoštevati vse okoliščine, ki bi jih prodajalec ali ponudnik lahko poznal v navedenem trenutku in ki bi lahko vplivale na poznejše izvajanje navedene pogodbe. Nacionalno sodišče mora ob upoštevanju vseh okoliščin zadeve ter zlasti ob upoštevanju strokovnega znanja in izkušenj prodajalca ali ponudnika, v obravnavanem primeru banke, glede mogočih sprememb menjalnih tečajev in tveganj v zvezi s sklenitvijo posojila v tuji valuti preveriti obstoj morebitnega znatnega neravnotežja v smislu navedene določbe. V okviru standarda dobre vere se presoja, ali bi banka, če s potrošnikom lojalno in pravično posluje, lahko razumno pričakovala, da bi potrošnik tak pogoj sprejel v okviru posamičnih pogajanj.

12Kot rečeno, je revizijsko sodišče v judikatu II Ips 8/2022 zgoraj povzeta stališča v elementih, ki so bistveni za presojo utemeljenosti pritožbe, z dodatno razlago določb ZVPot močno nadgradilo in s tem prejšnjo prakso vsaj deloma preseglo. Že uvodoma je opozorilo, da ZVPot potrošnikom zagotavlja širše varstvo od Direktive, saj so tipi nepoštenih (ničnih) pogodbenih pogojev, naštetih v alinejah prvega odstavka 24. člena ZVPot, določeni alternativno. Za ničnosti pogoja je torej dovolj izpolnitev abstraktnega dejanskega stanu iz katerekoli alineje te določbe in ne vseh kumulativno.

Ob upoštevanju odločbe SEU C-609/19 v zadevi Paribas in v tej odločbi zavzetega stališča, da je preglednost pogoja en od relevantnih elementov pri presoji poštenosti, je poudarilo, da krediti v tuji valuti sami po sebi sicer niso nepošteni, lahko pa neustrezna pojasnila (netransparentnost oziroma nepreglednost) glede potencialno neomejenega predmeta obveznosti (neomejenih posledic tveganja zaradi izpostavljenosti spremembam v menjalnem tečaju) vzpostavijo znatno neravnotežje, s čimer so izpolnjene predpostavke nepoštenosti iz prve alineje prvega odstavka 24. člena ZVPot. Test poštenosti tako ne zahteva le preverbe pogoja po vsebini, pač pa tudi, kako je bil pogoj predstavljen v sklenitveni fazi (poštenost v preglednosti oziroma v postopku, kot bo pojasnjeno še v nadaljevanju). Zaradi zakonske zahteve, da banka svoje naložbe v tuji valuti ustrezno zavaruje, se valutno tveganje, ki je neločljivo vgrajeno v sporni pogodbeni pogoj, lahko izide zgolj v škodo ali v korist potrošnika, zato ima nepreglednost strožje posledice. Predpostavka dobre vere je zato neločljivi del presoje uravnoteženosti po prvi alineji prvega odstavka 24. člena ZVPot.

Pri pogoju iz druge alineje navedene določbe ZVPot gre po stališču iz navedenega judikata za eno od oblik čezmernega prikrajšanja, pri pogoju iz tretje alineje pa za primere, ko zahteva dobre vere ni omejena zgolj na sklenitveno fazo, temveč vključuje tudi posledice izpolnitve za potrošnika. Jezikovna razlaga obeh tipov nepoštenih pogodbenih pogojev v primerih, ko je ponudnik pravilno izpolnil svojo pojasnilno dolžnost pri kreditih v tuji valuti, izključuje možnost, da bi se potrošnik nanju lahko uspešno skliceval. Ob pravilno pojasnjenih tveganjih, ki za potrošnika izhajajo iz takšne pogodbene klavzule, izpolnitev obveznosti iz takšne pogodbe namreč ne more biti neutemeljeno v škodo potrošnika, prav tako pa ne more biti znatno drugačna od tistega, kar je utemeljeno pričakoval.

Takšno razlaga teh določb je VSRS pripeljala do sklepa, da pri kreditih v tuji valuti brez ugotavljanja (ne)preglednosti pogoja ni mogoče ugotoviti, ali je podan kateri od tipov nepoštenostih pogodbenih pogojev od prve do tretje alineje prvega odstavka 24. člena ZVPot. Revizijsko sodišče je ob tem opozorilo,¹² da nepreglednost ni predpostavka za presojo poštenosti, pač pa njen sestavni in neločljiv del, s čimer je odstopilo od svoje prejšnje sodne prakse, ki je temeljila na razlagi ZVPot zgolj v luči minimalnih zahtev iz Direktive.

13Dejanske okoliščine, ki se prilegajo pravnemu standardu dobre vere, že po prejšnji praksi VSRS lahko spadajo tako v okvir testa preglednosti kot testa poštenosti pogodbenega pogoja. V gornjem judikatu je VSRS svoje stališče o vsebini dobre vere, ki obenem predstavlja tip nepoštenega pogodbenega pogoja iz četrte alineje prvega odstavka 24. člena ZVPot, poglobilo. V kontekstu Direktive ima dobra vera kot avtonomni pojem evropskega prava po navedenem stališču dvojen pomen in se kaže tako v postopkovni kot vsebinski poštenosti.

Postopkovna poštenost zahteva, da potrošnik pridobi informacije, potrebne za sprejem informirane odločitve, in da ponudnik opusti agresivne tržne prakse. Vsebinska poštenost po drugi strani zahteva, da je pogodbeni pogoj glede na težo pravic in obveznosti skladen s poštenimi in pravičnimi tržnimi praksami. ZVPot je pri opredelitvi in definiciji posameznih oblik nepoštenih pogodbenih pogojev ti dve merili v primerjavi z Direktivo ločil. Za nepoštenost pogoja tako zadostuje kršitev dobre vere bodisi v vsebinskem bodisi postopkovnem pomenu in ne nujno oboje skupaj.

Pri obeh vidikih dobre vere je merilo za presojo njene izpolnitve objektivno. Dobra vera je kršena, če ponudnik pri vključitvi pogoja v pogodbo ne ravna skladno s profesionalno skrbnostjo (postopkovni vidik) ali če pogoj za potrošnika vzpostavlja breme, ki nasprotuje pravični in pošteni tržni praksi (vsebinski vidik). Pojasnilna dolžnost, ki je opravljena nepravilno, pomanjkljivo ali zavajajoče, ali pa sploh ni opravljena, ne ustreza zahtevam dobre vere. Dobra vera v postopkovnem smislu (pojasnilna dolžnost) tako ni zajeta le v četrti alineji, pač pa tudi pri vseh drugih tipih nepoštenih pogodbenih pogojev iz prvega odstavka 24. člena ZVPot. Za zaključek o nepoštenosti pogodbenega pogoja o kreditu v tuji valuti torej zadostuje bodisi ugotovitev kršitve dobre vere v postopkovnem bodisi v vsebinskem smislu, pri čemer je VSRS posebej opozorilo, da takšni pogoji sami po sebi, če je izpolnjena pojasnilna dolžnost, ne kršijo zahtev dobre vere v vsebinskem pomenu.

Z drugimi besedami, v kontekstu pogodbenega pogoja o kreditu v tuji valuti, ki je sam po sebi sicer dovoljen, je za zaključek o nepoštenosti (ničnosti) treba ugotoviti nevestno ravnanje v sklenitveni fazi zaradi neizpolnitve pojasnilne dolžnosti (postopkovni vidik dobre vere).

14Končno je VSRS je odgovorilo na dilemo o vsebini profesionalne skrbnosti ponudnika pri vključitvi navedenega spornega pogodbenega pogoja v pogodbo (pojasnilna dolžnost oziroma postopkovna dobra vera). Izpostavilo je odločbo SEU v zadevi Paribas, po kateri je za izpolnitev dolžne skrbnosti nujno pojasnilo o tveganjih, ki se realizirajo v primeru velikega znižanja vrednosti valute, ki je zakonito plačilno sredstvo v državi članici stalnega prebivališča kreditojemalca. Ponudnik ne izpolni zahteve po preglednosti niti v primeru, če pojasnila temeljijo na domnevi, da bo razmerje med obema valutama ostalo stabilno. Po judikaturi SEU tako ne zadostuje potrošnikovo zavedanje o bodoči spremenljivosti menjalnega tečaja, pač pa mu mora ponudnik jasno predočiti, da se tečaj v dolgoročnih pogodbenih razmerjih lahko znatno spremeni in ima zato tudi nezanemarljive ekonomske posledice. Ob takšnem stališču je materialnopravno povsem nepomembno, da banke v sklenitveni fazi niso vedele, kdaj in v kakšni vsebini oziroma obsegu bo prišlo do dogodka, ki bo bistveno vplival na menjalno razmerje med valuto kredita in valuto, v katerem dohodke prejema kreditojemalec.

Pritožbeno sodišče ob tem opozarja še na stališče Ustavnega sodišča v odločbi Up-1181/20-38 z dne 3. 5. 2023, ki je vsebinsko povsem enako. Za izpolnitev pojasnilne dolžnosti tako ni dovolj pojasnilo in razumevanje potrošnika, da ima lahko gibanje tečaja zanj neugodne posledice, pač pa mu je treba omogočiti, da razume tveganje, ki mu je izpostavljen v primeru velikega znižanja vrednosti domače valute. Pojasnilna dolžnost tako ne more biti utemeljena z abstraktnim opozorilom o možnosti bodočega (neugodnega) nihanja tečaja oziroma z grafično predstavitvijo preteklih tečajnih gibanj.¹³

b. Presoja pritožbe glede ugotovitve ničnosti kreditne pogodbe:

15Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da gre pri pogodbenem pogoju o kreditu v tuji valuti za t. i. glavni predmet pogodbe, česar pritožba ne izpodbija. Čeprav je presodilo, da je lahko po določbah ZVPot predmet presoje poštenosti (in s tem ničnosti) tudi jasen in pregleden glavni pogodbeni pogoj,¹⁴ je nato v nasprotju s tem svojim stališčem skladno s takratno sodno prakso VSRS najprej opravilo test njegove preglednosti¹⁵ kot predpostavko za nadaljnji test poštenosti.

Takšen pristop je v luči stališč, zavzetih v judikatu II Ips 8/2022, materialnopravno sicer zmoten, vendar ni vplival na pravilnost končne presoje. Revizijsko sodišče je v tej odločbi jasno presodilo, da je pri vseh mogočih tipih nepoštenih pogojev iz prvega odstavka 24. člena ZVPot test preglednosti (pravilnost izpolnitve pojasnilne dolžnosti) pri kreditih v tuji valuti sestavni in neločljiv del presoje nepoštenosti in ne njegova predpostavka. Po navedenem stališču morajo sodišča torej v vsakem primeru preveriti izpolnitev pogoja preglednosti v okviru testa poštenosti, kar je sodišče prve stopnje tudi storilo. Zgolj to, da je sodišče prve stopnje omenjeni preizkus opravilo kot predpostavko za nadaljnji preizkus poštenosti, zato v ničemer ne vpliva na končno pravilnost njegovih materialnopravnih zaključkov. Za materialnopravno pravilnost njegove odločitve je bistveno le, da pravnemu standardu pojasnilne dolžnosti kot avtonomnemu pojmu evropskega potrošniškega prava dalo vsebino, kot izhaja iz sodne prakse SEU in VSRS.

16Toženka v pritožbi napačno tolmači vsebino obrazložitve iz 27. točke izpodbijane sodbe in skuša prikazati, da je bil sporni pogodbeni pogoj zapisan v pogodbo kot posledica posamičnega dogovora pravdnih strank in je zato samodejno izvzet iz presoje poštenosti. Iz neizpodbijanih dejanskih ugotovitev, povzetih zgoraj, jasno izhaja, da sta tožnika v vlogi za odobritev kredita zgolj izbirala (in tudi izbrala) med različnimi vrstami kreditnih produktov, vse pogoje pa je kljub temu, da sta v vlogi za odobritev kredita te sestavine izbrala, v pogodbo vključila toženka. Gre torej za tipsko obliko pogojev, ki jih je enostransko pripravila banka, zato so skladno z določbo prvega odstavka 22. člena ZVPot lahko podvrženi presoji njihove poštenosti.¹⁶

Toženka ta del svoje pritožbene kritike utemeljuje zgolj na 27. točki obrazložitve, ki je, izolirano od drugih razlogov, lahko res nejasna, vendar celota ugotovljenih dejstev o načinu priprave pogodbenih pogojev in vseh razlogov sodišča prve stopnje jasno kaže, da takšnega pogodbenega pogoja ni štelo za posamično dogovorjenega, saj sicer sploh ne bi opravilo presoje transparentnosti in poštenosti. Ob ugotovljenih dejstvih je tudi sicer pravilen materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da ne gre za posamično dogovorjen pogodbeni pogoj. Dejstev o načinu priprave pogodbe, ki takšen zaključek utemeljujejo, toženka konkretizirano ne izpodbija.

17Pritožba v delu, s katerim izpodbija zaključek sodišča prve stopnje, da toženka v sklenitveni fazi svoje pojasnilne dolžnosti ni pravilno izpolnila zato, ker tožnikoma ni pojasnila posledic, če se realizira tveganje velike depreciacije valute, v katerih prejemata svoje dohodke, uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava pri napolnitvi vsebinega tega pravnega standarda. Pri tem se obširno sklicuje na sodno prakso revizijskega sodišča pred judikatom II Ips 8/2022.

Glede na zgoraj povzeto vsebino postopkovnega vidika dobre vere na strani ponudnika pri vključitvi spornega pogodbenega pogoja v potrošniško pogodbo (in s tem na obseg njegove pojasnilne dolžnosti) je povsem na dlani, da je toženkino razumevanje vsebine tega pravnega standarda materialnopravno zgrešeno in dodatnega odgovora pritožbenega sodišča niti ne terja. Ob pritožbeno neizpodbijanem dejstvu, da toženka tožnikoma ni dala jasnega in konkretnega pojasnila o posledicah zelo velike depreciacije domače valute, z izpodbijanjem dokazne ocene sodišča prve stopnje, da od vseh zaslišanih svetovalcev (oziroma delavcev) toženke le pri priči A. A., ki pa pri sklepanju sporne pogodbe ni sodelovala, dopušča možnost, da je opravila kalkulacijo (simulacijo) vpliva bodočih tečajnih sprememb, toženka ne more uspeti. Zgolj morebitno opravljanje kalkulacij o vplivu bodočih sprememb v menjalnem tečaju samo po sebi namreč še ne predstavlja jasnega in konkretnega opozorila, kakšne so posledice zelo velike depreciacije domače valute, kot to očitno zmotno meni toženka, zato je takšno dejstvo, tudi če bi ga sodišče ugotovilo, materialnopravno povsem nepomembno. Pritožbeno sodišče ne glede na to dodaja, da deli izpovedi B. B. in C. C., na kateri se opira pritožba,¹⁷ v ničemer ne morejo omajati dokazne ocene sodišča o tem, da zgolj pri A. A. dopušča možnost izdelave kalkulacij o vplivu bodočih tečajnih sprememb na višino anuitete, saj iz izsečkov povzetih izpovedi ne izhaja, da se nanašajo na kalkulacije oziroma simulacije, pač pa le na opozorilo o obstoju valutnega tveganja.

Tudi sicer se je sodišče prve stopnje pri ugotavljanju pravnorelevantnih okoliščin v okviru testa preglednosti povsem pravilno oprlo na izpovedi prvega tožnika in toženkine svetovalke D. D., ki sta edina sodelovala pri sklepanju sporne kreditne pogodbe. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da bi omenjena svetovalka tožnikoma izdelala kakršnekoli kalkulacije o vplivu bodočih sprememb tečaja na višino anuitet, zato toženka z izpodbijanjem dokazne ocene o kalkulacijah, ki naj bi jih opravljali svetovalci v drugih pogodbenih razmerjih, ne more biti uspešna. Ker je to dejstvo pravno nepomembno, toženka z njim tudi sicer ne more utemeljiti zmotne uporabe materialnega prava. Izpovedi ostalih toženkinih uslužbencev (vključno z A. A.), čeprav jih je sodišče obširno povzemalo in dokazno ocenilo, se namreč v ničemer ne nanašajo na način oprave pojasnilne dolžnosti v sklenitveni fazi za konkretno sporno pogodbo.

18Pritožba nadalje opozarja, da je priča D. D. izpovedala tudi, da sta se s tožnikom v sklenitveni fazi pogovarjala, "da če kadarkoli recimo, da bi CHF, da obrok CHF zraste tako, kot je na EUR, da je čas, da stranka ukrepa", iz česar po njenem izhaja informacija tožniku, da lahko obveznosti iz kreditne pogodbe tudi znatno narastejo, in opozorilo tožniku, da je to čas, ko mora ukrepati. Po njenem iz navedenega implicitno izhaja, da lahko obveznosti iz spornega kredita presežejo obveznosti iz primerljivega kredita v EUR (navedbe iz 2.6 točke pritožbe).

Toženka z omenjeno navedbo smiselno uveljavlja zmotno ugotovljeno dejansko stanje glede danih pojasnil v sklenitveni fazi in materialnopravne zaključke o pomanjkljivo izpolnjeni pojasnilni dolžnosti. Pritožbeno sodišče ponavlja, da omenjeni izsek izpovedi, v ničemer ne načenja pravilnosti in popolnosti dokazne ocene o vsebini danih pojasnil ter nadaljnjih zaključkov, da toženka tožnikov ni opozorila na posledice velike depreciacije EUR na višino njunih pogodbenih obveznosti in na to, da ima to lahko velik vpliv na njun ekonomski položaj. Že zgoraj je bilo povzeto, da mora biti takšno opozorilo jasno in konkretno, zato zgolj implicitna (posredna) sporočila o možnih posledicah velikih sprememb tečajnega razmerja ne zadostujejo. Zaključek sodišča prve stopnje o neizpolnitvi pojasnilne dolžnosti je pravilen tako v dejanskem kot materialnopravnem pogledu in ga pritožbeno opozorilo na gornji izsek izpovedi D. D. ne ovrže.

19Toženka v pritožbi zavajajoče graja, da se sodišče prve stopnje zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča o vsebini pojasnilne dolžnosti sploh ni ukvarjalo z vsebino pojasnil, ki sta jih tožnika v sklenitveni fazi prejela, s čimer smiselno uveljavlja nepopolno ugotovitev dejanskega stanja zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Že zgoraj povzeta ugotovljena dejstva takšno grajo povsem ovržejo, saj je sodišče natančno ugotovilo vsebino pojasnil, ki so bila tožnikoma dana v sklenitveni fazi.

Pritožba sodišču prve stopnje nadalje očita, da na podlagi ugotovljenih dejstev ni presojalo, ali dana pojasnila zadostujejo za to, da bi lahko povprečni potrošnik ocenil posledice na svoje premoženjsko stanje v primeru znatne depreciacije domače valute. S takšnim očitkom toženka najprej izpodbije svojo lastno pritožbeno navedbo, da se sodišče prve stopnje z vsebino pojasnil, danih tožnikoma, sploh ni ukvarjalo, poleg tega pa z njim od sodišča prve stopnje terja presojo, ki glede na vsebino dolžne pojasnilne dolžnosti za njeno pravilno izpolnitev sploh ni odločilen. Pritožbeno sodišče v pojasnilo ponavlja, da mora ponudnik potrošniku pri tovrstnih pogodbenih pogojev jasno in konkretno predočiti posledice za njegove finančne obveznosti in premoženjsko stanje, če se uresniči tveganje znatne devalvacije domače valute, in ne zadostujejo opozorila, na podlagi katerih bi potrošnik na to lahko sklepal. Povsem izrecno je takšno materialnopravno stališče zavzelo tudi Ustavno sodišče.¹⁸ Z opozorili na dele izpovedi priče D. D. (predložitev izračuna za kredita v CHF in EUR ter predložitev grafa s preteklim gibanjem tečaja valutnega para CHF/EUR), ki naj bi omogočili takšno presojo, skuša toženka uveljaviti pritožbeni razlog nepopolne ugotovitve dejanskega stanja zaradi zmotne uporabe materialnega prava, kar pa je iz že zgoraj nanizanih razlogov očitno neutemeljeno.

Materialnopravno enako nepomembno je tudi pritožbeno opozarjanje na ravnanje prvega tožnika po tem, ko je prišlo do znatne depreciacije EUR leta 2015, saj so odločilna izključno dejstva ob sklepanju pogodbe in ne, kdaj je med izpolnjevanjem pogodbe prvi tožnik zaradi tečajnih sprememb ocenil, da valutno tveganje zaradi velikega posega v njegovo premoženjsko stanje zanj ni več sprejemljivo. Enako velja za pritožbeno navedbo, da vsaka sprememba tečaja in posledično anuitete kredita še ne predstavlja znatnega posega v potrošnikov premoženjsko položaj. Toženka pri tem spregleda povsem ustaljeno stališče SEU in VSRS, da se preizkus poštenosti ne sme omejiti na količinsko ekonomsko presojo posledic tega pogoja, pač je bistveno, ali gre za dovolj resen poseg v potrošnikov pravni položaj.¹⁹

Dejstvo, da je toženka tožnikoma v primeru velikih tečajnih nihanj s kreditno pogodbo omogočila konverzijo oziroma možnost predčasnega odplačila kredita, kar sta tožnika glede na ugotovljena dejstva tudi izkoristila, je z vidika vsebine pojasnilne dolžnosti povsem nepomembno in zato do drugačnih materialnopravnih zaključkov ne more pripeljati.

20Pritožbeno izpodbijanje dokazne ocene, da je toženkina svetovalka prvemu tožniku predstavila, da bodo bodoče tečajne spremembe med EUR in CHF minimalne, ne more vplivati na končno materialnopravno presojo pravilnosti izpolnitve pojasnilne dolžnosti. Kot že pojasnjeno, zaključek o neizpolnitvi pojasnilne dolžnosti povsem pravilno temelji na neizpodbijani dejanski ugotovitvi, da toženka preko svoje uslužbenke tožnikoma ni izrecno in jasno predstavila posledic znatne depreciacije domače valute na višino anuitete. Takšen zaključek je povsem neodvisen od dejanske ugotovitve, da je tožnikoma poleg tega zagotavljala, da bo bodoče gibanje tečaja minimalno, zato izpodbijanje dokazne ocene o obstoju tega dejstva ne vpliva na pravilnost uporabe materialnega prava, kot je pritožbeno sodišče že večkrat poudarilo.

Poleg tega sodišče pritrjuje dokazni oceni sodišča prve stopnje, da je bilo prvemu tožniku ravno s prikazom grafa preteklega gibanja tečaja med CHF in EUR predstavljeno, da bodo tudi bodoča gibanja tečaja majhna. Takšna dokazna ocena je življenjsko prepričljiva in logična. Neutemeljeno je tudi pritožbeno izpodbijanje dokazne ocene, da je bilo predstavljeno preteklo gibanje tečaja (torej pred sklenitvijo sporne pogodbe) majhno, ker naj bi posamezna pretekla nihanja kljub relativni stabilnosti tečaja znašala tudi preko 10%. Omenjeno občasno nihanje ob istočasni pritožbeni trditvi, da je bil tečaj relativno stabilen, po oceni pritožbenega sodišča, ne ovrže prepričljivosti dokazne ocene, da je bilo prvemu tožniku s prikazom preteklega tečaja predočeno, da bo tudi v bodoče tečaj relativno stabilen. Pritožba se v zaključku spusti še v izpodbijanje dokazne ocene izpovedi prvega tožnika, vendar sploh ne konkretizira, katero ugotovljeno dejstvo s tem sploh izpodbija. Takšna pritožbena graja dejanskega stanja je zato ostala docela neobrazložena.

21Toženka zaključke sodišče prve stopnje o nepoštenosti pogoja o kreditu v tuji valuti izpodbija z dvema razlogoma. V prvem uveljavlja, da zaključka o nepoštenosti ne omogoča zgolj izpolnitev ene od predpostavk iz prvega odstavka 24. člena ZVPot, kar je ob materialnopravnem izhodišču, razgrnjenem v judikatu II Ips 8/2022, očitno neutemeljeno. Z drugim toženka uveljavlja procesno kršitev zaradi posega v pravico do izjave, ker sodišče po njenem ni navedlo, katerih informacij ali pojasnil toženka tožnikoma ni podala (procesna kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Pritožbeno sodišče v zvezi s tem zgolj napotuje na zgoraj povzeta ugotovljena dejstva in zaključke, iz katerih jasno izhajajo razlogi o dejstvih in pravnih zaključkih, da pojasnilna dolžnost ni bila opravljena, ker toženka tožnikoma ni pojasnila posledic in vpliva zelo velike depreciacije domače valute na višini njune obveznosti, zato je takšna procesna graja že na prvi pogled povsem neutemeljena.

Prav tako je zgrešeno pritožbeno stališče, da je v okoliščinah konkretnega pogodbenega pogoja (kredita v tuji valuti) sodišče prve stopnje neopravljeno pojasnilno dolžnost napačno izenačilo z nepoštenostjo pogoja, saj je ravno takšno materialnopravno stališče zavzelo revizijsko sodišče v judikatu II Ips 8/2022.

22Uveljavljanje procesne kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi si razlogi sodbe glede (ne)poštenosti ravnanja toženke nasprotovali oziroma naj bi bili nerazumljivi, ni utemeljeno. Celota razlogov iz izpodbijane sodbe jasno potrjuje, da je sodišče nepoštenost (v pomenu postopkovne dobre vere) toženki pripisalo pri izpolnitvi pojasnilne dolžnosti, ne pa pri subjektivnem zavedanju o bodočem gibanju menjalnega tečaja, zato pri navedenih razlogih ni nikakršnega notranjega nasprotja.

23Toženka je v pretežnem delu drugega dela pritožbe (navedbe od točke 3.5. do 3.21 pritožbe) uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava pri vsebinski presoji predpostavk nepoštenosti pogodbenega pogoja, kar pa je glede na stališče iz judikata II Ips 8/2022 neutemeljeno.

Zgrešeno je toženkino zavzemanje za stališče, da določbe ZVPot predstavljajo le implementacijo Direktive in potrošnikom ne dajejo širšega varstva, saj je revizijsko sodišče takšno razlago ZVPot izrecno zavrnilo. Posledično je neutemeljen njen očitek, da bi moralo sodišče v okviru presoje poštenosti ugotavljati, ali pogoj v nasprotju z dobro vero vzpostavlja znatno neravnotežje v medsebojnih pravicah in obveznostih, in da je s tem, ko ni presojalo obstoja neravnotežja, ampak se je zadovoljilo zgolj z dvema od možnih tipov nepoštenih pogodbenih pogojev, zmotno uporabilo materialno pravo. Enako velja tudi za stališče, da neizpolnitev pojasnilne dolžnosti v kontekstu spornega pogodbenega pogoja še ne vodi samodejno do zaključka o njegovi nepoštenosti.

Toženka v pritožbi vsebino dobre vere v okviru preizkusa testa poštenosti vsebinsko utemeljuje z njenim subjektivnim zavedanjem in prikrivanjem okoliščin, ki bi jih ob sklepanju pogodbe poznala glede bodočih gibanj tečaja, s čimer je prav tako uveljavljala zmotno uporabo materialnega prava pri presoji vsebine dobre vere. Da je takšen pogled na vsebino dobre vere v postopkovnem smislu materialnopravno zgrešen, je bilo že pojasnjeno in se pritožbeno sodišče sklicuje na gornje razloge.

24Pritožbeno sodišče dodaja, da je pri presoji poštenosti glede na gornja stališča VSRS in SEU materialnopravno nepomembno, da sta imela tožnika možnost konverzije kredita iz CHF v EUR. Omenjena možnost namreč v ničemer ne odpravlja ugotovljene pomanjkljivo opravljene pojasnilne dolžnosti in s tem posledične ničnosti. Toženka poleg tega v pritožbi sploh ne zatrjuje, da dogovorjena možnost konverzija odpravlja prav vse že nastale negativne posledice valutnih nihanj. Prav tako je za to presojo nepomembno, da sta bila tožnika kreditno sposobna za obe vrsti kreditov in da je bila (vsaj po njenih pritožbenih trditvah) referenčna obrestna mera LIBOR nižja od referenčne obrestne mere EURIBOR.

25Pravilna je torej presoja sodišča prve stopnje, da so zaradi pomanjkljivo izpolnjene pojasnilne dolžnosti izpolnjeni vse elementi iz četrte in tretje alineje 24. člena ZVPot in da je zato sporna kreditna pogodba (in z njo povezan posel zavarovanja) nična.

VI. O dajatvenem (kondikcijskem) zahtevku (II. točka izreka izpodbijane sodbe):

26Prvostopenjsko sodišče je odločitev o povračilnem zahtevku iz II. točke izreka sodbe oprlo na del določbe prvega odstavka 87. člena OZ,²⁰ ki določa, da mora pogodbena stranka drugi vrniti vse, kar je prejela na podlagi nične pogodbe. Povračilni (kondikcijski) zahtevek, tudi če je posledica ugotovljene ničnosti, temelji na obogatitvenem principu. Prikrajšanec ima po navedeni določbi primarno na voljo naturalno restitucijo, če to ni mogoče, pa mu mora pridobitelj dati ustrezno nadomestilo po cenah na dan izdaje sodne odločbe.²¹ Ko je predmet izpolnitve stvar (species), jo mora prejemnik vrniti. Ko je predmet izpolnitve denar (nakazilo kredita tožnikoma), mora prejemnik vrniti isto količino denarja.

Sodišče je o dajatvenem zahtevku po tej pravni podlagi odločilo tako, da je ob ugotovitvi, da sta tožnika v celoti izpolnila svoje obveznosti iz nične pogodbe, od celote izpolnitev v EUR s strani tožnikov, ki posledično vključuje tudi stroške in pogodbene obresti (znesek v višini 92.829,94 EUR), odštelo znesek, ki sta ga ob črpanju kredita prejela do toženke, torej znesek v višini 56.499,28 EUR. Presežek v višini 36.330,66 EUR je toženki naložilo v plačilo.

27Toženka sodišču prve stopnje očita, da se ni opredelilo do njenih ugovorov glede višine kondikcijskega zahtevka, s čimer uveljavlja poseg v pravico do izjave oziroma postopkovno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker ne gre za kršitev, na katero mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), mora pritožnik to kršitev uveljavljati tako konkretizirano, da s svojimi pritožbenimi navedbami omogoči pritožbeni preizkus.

V konkretnem primeru je pritožbeno uveljavljanje te kršitve povsem prazno in praga, ki bi omogočal njeno presojo, vsebinsko ne dosega. Toženka tako sploh ne pove, katere ugovore glede višine je postavila in v kateri vlogi. Prav tako ni jasno, ali gre za ugovore materialnopravne ali dejanske narave, zato s takšnim uveljavljanjem kršitve toženka ne more biti uspešna.

28V nadaljevanju je toženka uveljavljala še zmotno uporabo materialnega prava. Postavila se je na stališče, da bi moralo sodišče pri odločanju o višini dajatvenega zahtevka zaradi obogatitvenega principa, ki po 87. členu OZ velja pri pravilih vračanja, upoštevati tudi, da morata tožnika za čas, ko sta uporabljala toženkin kapital, plačati ustrezno nadomestilo. Drugače rečeno, pritožba uveljavlja, da bi moralo sodišče po navedeni določbi dosojeni znesek zmanjšati za znesek ustreznega nadomestila, ki bi ga morala plačati tožnika, ker sta od dne nakazila kredita do dne dokončnega poplačila uporabljala toženkin kapital.

Neutemeljeno je toženkino zavzemanje, da mora sodišče omenjeno nadomestilo obračunati že na podlagi prvega odstavka 87. člena OZ, ki določa, da mora sodišče, če vračilo prejetega ni mogoče ali če narava tistega, kar je bilo izpolnjeno, nasprotuje vrnitvi, obračunati ustrezno denarno nadomestilo po cenah v času, ko je izdana sodna odločba. Omenjena določba namreč zajema primere, ko predmeta izpolnitve (npr. zaradi uničenja) ni več mogoče vrniti ali ko vrnitev prejetega ni mogoča zaradi narave izpolnitve (npr. izpolnitev s storitvijo).²² Ker je v konkretnem primeru predmet izpolnitve denar, ne gre za takšen primer, zato je očitek o zmotni uporabi prvega odstavka 87. člena OZ neutemeljen.

Toženka s svojo pritožbeno navedbo v resnici načenja vprašanje, ali mora dobroverni prejemnik (v konkretnem primeru tožnika kot potrošnika) zaradi uporabe tujega kapitala ob vračanju prejetega plačati ustrezno nadomestilo oziroma t. i. obogatitvene obresti²³, kar pa spada v področje uporabe določbe 193. člena OZ²⁴ oziroma določbe 198. člena OZ²⁵ in ne prvega odstavka 87. člena OZ. Že na tem mestu pritožbeno sodišče pojasnjuje, da uporaba določbe petega odstavka 111. člena OZ v konkretnem primeru ne pride v poštev, saj ureja pravila vračanja in dolžnost plačila obogatitvenih obresti v primeru izpolnitev na podlagi razvezanih in ne na podlagi ničnih pogodb.²⁶

29Del slovenske pravne teorije je naklonjen razlagi, da mora dobroverni (pošteni) prejemnik denarja zaradi obogatitvenega principa, ki prežema pravila vračanja prejetega iz nične pogodbe, na podlagi 193. člena OZ plačati tudi t. i. obogatitvene obresti.²⁷ Drugi del se nasprotno zavzema za stališče, da je dobroverni prejemnik (v konkretnem primeru potrošnik) po tej določbi (ali po določbi 198. člena OZ) zavezan vrniti zgolj dejansko prejete (dosežene) obresti in ne obresti, ki bi jih potencialno lahko dosegel v času uporabe kapitala.²⁸ Takšno stališče opira na vsebino te določbe, ki pri obsegu vračanja jasno razlikuje med položajem dobrovernega in nedobrovernega pridobitelja, saj določa, da mora dobroverni pridobitelj vrniti plodove (obresti) le od postavitve zahtevka dalje, ter na ureditev položaja dobrovernega posestnika po določbi prvega odstavka 95. člena SPZ, ki mu nalaga zgolj vrnitev neobranih plodov in plodov, ki jih posestnik še ima.

Pritožbeno sodišče kot prepričljivejšo sprejema razlago, ki je oprta na jezikovno in sistematično razlaga obeh določb, in zaključuje, da je dolžan dobroverni prejemnik od denarja, prejetega z izpolnitvijo na podlagi nične pogodbe, vrniti zgolj dejansko prejete obresti od prejetega kapitala in ne t. i. obogatitvenih obresti.

Pritožbeno sodišče opozarja, da toženka v pritožbi ne navaja, da bi v postopku pred sodiščem prve stopnje zatrjevala, da sta tožnika od kapitala, prejetega na podlagi nične kreditne pogodbe, dejansko pridobila kakršnekoli obresti. Že zato uporaba navedene določbe v konkretnem primeru ne pride v poštev, uveljavljanje zmotne uporabe materialnega prava pa je posledično neutemeljeno.

30Ob nadaljnji presoji pravilnosti uporabe materialnega prava je moralo sodišče dodatno upoštevati še, da gre v konkretnem primeru za potrošniško razmerje in da je SEU že presodilo, da je načelni cilj presoje nepoštenosti (ničnosti) pogodbenega pogoja v potrošniški pogodbi v tem, da se vzpostavi pravni in dejanski položaj potrošnika, kakršen bi bil, če ničnega pogoja ne bi bilo. Prav tako je SEU že zavzelo stališče, da se posledice uporabe Direktive raztezajo tudi na restitucijske učinke glede vračila zneskov, ki so bili plačani na podlagi takšnega pogoja.²⁹ Tako zavzeto stališče zato od pritožbenega sodišča terja, da v potrošniških razmerjih višino medsebojnih kondikcijskih zahtevkov na podlagi določb prvega odstavka 87. člena OZ in pravil vračanja od 191. do 198. člena OZ presoja še skladno z minimalnim varstvom, ki ga potrošnikom daje Direktiva v fazi medsebojnih (vzajemnih) restitucijskih zahtevkov, ki izvirajo iz izpolnitev, opravljenih na podlagi nične potrošniške pogodbe.

Do vprašanja, ali je pri pravilih vračanja ponudnik blaga ali storitev od potrošnika, ki je na podlagi nične pogodbe prejel denar, upravičen zahtevati tudi kakršnokoli nadomestilo za uporabo kapitala (torej t. i. obogatitvene obresti), se je SEU izreklo v odločbi C-520/21 Bank M. Zavzelo je stališče, da kreditna institucija od potrošnika pri restituciji zneskov, plačanih na podlagi nične pogodbe, ne more zahtevati nadomestila, ki bi presegalo vračilo prejetega kapitala. Pojasnilo je, da bi to nasprotovalo odvračalnemu učinku Direktive in da takšnega razlogovanja ni mogoče ovreči s trditvami bank, da bi potrošnik v takšnem primeru prejel "brezplačno" posojilo ali da bi bila s tem ogrožena stabilnost finančnih trgov.

31Pritožbeno sodišče tako zaključuje, da toženka svoje povračilne obveznosti ne more dodatno zmanjšati z ugovorom, da ni dolžna vrniti zneska v višini nadomestila za čas, ko je potrošnik uporabljal njen kapital celo v primeru, če bi tožnika obresti ali dobiček v času uporabe kapitala dosegla. Posledično je njeno uveljavljanje zmote uporabe materialnega prava pri presoji višine njene kondikcijske obveznosti neutemeljeno.

Pritožbeno sodišče ob preizkusu pravilnosti uporabe materialnega prava ob upoštevanju gornjih izhodišč ugotavlja, da se je sodišče prve stopnje pri presoji višine potrošnikovega kondikcijskega zahtevka pravilno oprlo zgolj na prvi odstavek 87. člena OZ, ki določa obveznost vrnitev prejetega. Ker Direktiva ne velja neposredno, je pri uporabi slovenskega prava tudi v primeru, če bi tožnika od prejetega kapitala dejansko pridobila obresti, sodišče prve stopnje skladno z doktrino izključitve³⁰ utemeljeno izključilo uporabo določbe 193. člena OZ, ki v "nepotrošniških" razmerjih po stališčih pravne teorije poštenemu prejemniku nalagajo dolžnosti vrnitve doseženih obresti od uporabe kapitala. Sodišče prve stopnje je zato uporabilo pravilen materialnopravni pristop in o višini kondikcijskega zahtevka odločilo tako, da je od skupnega seštevka vseh plačil, ki sta jih v EUR opravila tožnika, odštelo kapital (višino kredita v EUR), ki sta ga prejela od toženke.

32Toženka povsem pavšalno in neobrazloženo izpodbija dejansko ugotovitev sodišča prve stopnje, da sta do sklenitve kreditne pogodbe za namenom refinanciranja spornege kredita skupaj plačala 92.829,94 EUR. Zakaj naj bi bila ta dejanska ugotovitev napačna (oziroma nedokazana), toženka v pritožbi ne pojasni, zato je takšna kritika neutemeljena.

33Prav tako toženka neutemeljeno meni, da tožba v dajatvenem delu zahtevka ni sklepčna. Tožnika sta navedla prav vsa potrebna pravotvorna dejstva (višino prejetega kapitala in višino skupnih odplačil), ki vzpostavljajo sklepčnost tega dela tožbe. Navedbe, ki jih tožnika nista navedla in zaradi katerih ta del zahtevka po prepričanju toženke ni sklepčen, niso nujne za vzpostavitev sklepčnosti (npr. referenčni tečaj za vsako posamezno izpolnitev, preračun vsake izpolnitve v EUR, ...).

VII. Končna presoja pritožbe:

34Sodišče prve stopnje je pri ugotovitvi ničnosti kreditne pogodbe in pri presoji utemeljenosti dajatvenega zahtevka pravilno ugotovilo vsa pravnorelevantna dejstva in pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni zagrešilo s pritožbo uveljavljanih postopkovnih kršitev. Ker pritožbeno sodišče ob preizkusu ni našlo pomanjkljivosti, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo (353. člen ZPP).

35Pritožbeno sodišče se je pri presoji utemeljenosti pritožbe oprlo na nekatere judikate VSRS, US in SEU, ki so bili sicer sprejeti po izdani sodbi in po vloženi pritožbi, vendar gre v njih zgolj za stališča o vsebinski razlagi materialnega prava (ZVPot), do katerega sta se že ves čas postopka obširno opredeljevali obe stranki. S tem, ko se je pritožbeno sodišče oprlo na stališča iz teh odločb, zato ne gre za primer uporabe pravne podlage, na katero nobena od strank ni računala oziroma ni mogla računati. Tožnika sta med postopkom ves čas zastopala razlago ZVPot glede ničnosti kreditnih pogodb v tuji valuti in OZ glede potrošnikovega kondikcijskega zahtevka, ki so jo na koncu zavzeli tudi VSRS, US in SEU. Do teh stališč, ki se ves čas gibljejo v okviru razlage iste pravne podlage, se je toženka lahko izjavila, zato ne gre za sodbo presenečenja v smislu določbe drugega odstavka 351. člena ZPP.

VIII. O stroških:

36Toženka s pritožbo ni uspela, zato nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

37Toženka mora tožnikoma povrniti njune potrebne stroške za odgovor na pritožbo (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in 155. členom ZPP). Tožnika sta upravičena do nagrade za sestavo odgovora na pritožbo v višini 823,50 EUR (1125 točk in 22 % DDV po tar. št. 22/1 OT, pri čemer vrednost točke znaša 0,60 EUR) ter znesek 14,24 EUR za materialne stroške (23,73 točke na podlagi 11. člena OZ), skupaj torej 837,74 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do dne plačila.

¹ Postopek se prekine: - če stranka, ki je pravna oseba, preneha obstajati oziroma če ji pristojni organ pravnomočno prepove delovanje (3. točka prvega odstavka 205. člena ZPP).
² Dokler traja prekinitev postopka, ne more sodišče opravljati nobenih pravdnih dejanj. Če pa je prekinitev nastala po koncu glavne obravnave, lahko sodnik ali senat na podlagi te obravnave izda odločbo (drugi odstavek 207. člena ZPP).
³ V. Rijavec, v: L. Ude in A. Galič (ur.), Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2006, stran 311 (8. točka).
⁴ Prehodna določba prvega odstavka sedaj veljavnega 248. člena ZVPot-1.
⁵ Pogodbeni pogoji iz prvega odstavka tega člena morajo biti jasni in razumljivi (četrti odstavek 22. člena ZVPot). Nejasna določila je treba razlagati v korist potrošnika (peti odstavek 22. člena ZVPot).
⁶ Podjetje ne sme postavljati pogodbenih pogojev, ki so nepošteni do potrošnika (prvi odstavek 23. člena ZVPot). Pogodbeni pogoji iz prejšnjega odstavka so nični (drugi odstavek 23. člena ZVPot).
⁷ Pogodbeni pogoji se štejejo za nepoštene, če: - v škodo potrošnika povzročijo znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank ali, - povzročijo, da je izpolnitev pogodbe neutemeljeno v škodo potrošnika ali, - povzročijo, da je izpolnitev pogodbe znatno drugačna od tistega, kar je potrošnik utemeljeno pričakoval ali - nasprotujejo načelu poštenja in vestnosti (prvi odstavek 24. člena ZVPot)
⁸ Gre za stališča VSRS v odločbah II Ips 201/2017, II Ips 137/2018, II Ips 195/2018, II Ips 197/2018 in II Ips 32/2019.
⁹ Pogodbeni pogoj, o katerem se stranki nista dogovorili posamično, velja za nedovoljenega, če v nasprotju z zahtevo dobre vere v škodo potrošnika povzroči znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank (prvi odstavek 3. člena Direktive).
¹⁰ Ocena nedovoljenosti pogojev ne sme biti povezana niti z opredelitvijo glavnega predmeta pogodbe niti z ustreznostjo med ceno in plačilom za izmenjane storitve ali blago, če so pogoji v jasnem, razumljivem jeziku (drugi odstavek 4. člena Direktive).
¹¹ Prim. 21. točko obrazložitve odločbe VSRS II Ips 8/2022.
¹² 45. točka navedene odločbe.
¹³ Obrazložitev v 16. točki navedene odločbe.
¹⁴ Po določbi drugega odstavka 4. člena Direktive je iz presoje poštenosti jasen in razumljiv glavni pogodbeni pogoj namreč izključen.
¹⁵ Prim. 28. točko obrazložitve izpodbijane sodbe.
¹⁶ Odločba VSRS II Ips 195/2018 (44. točka obrazložitve).
¹⁷ Deli izpovedi, ki jih je toženka citirala v opombah št. 6 in 7.
¹⁸ Odločba Ustavnega sodišča Up-1181/20-38 z dne 3. 5. 2023 (16. točka obrazložitve o pomenu grafične predstavitve preteklega gibanja tečaja na pravilnosti izpolnitve pojasnilne dolžnosti).
¹⁹ Odločba VSRS II Ips 8/2022 (34. točka obrazložitve in tam citirana praksa SEU).
²⁰ Če je pogodba nična, mora vsaka pogodbena stranka vrniti drugi vse, kar je prejela na podlagi take pogodbe; če to ni mogoče ali če narava tistega, kar je bilo izpolnjeno, nasprotuje vrnitvi, pa mora dati ustrezno denarno nadomestilo po cenah v času, ko je izdana sodna odločba, razen če zakon ne določa kaj drugega (prvi odstavek 87. člena OZ).
²¹ A. Polajnar Pavčnik, v.: prof. dr. Miha Juhart, doc. dr. Nina Plavšak (ur.): Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2003, 1. knjiga: stran 514.
²² dr. Karmen Lutman: Neupravičena obogatitev v slovenskem in primerjalnem pravu, stran 273 in stran 281 (11. 10. 2023)
²³ dr. Karmen Lutman: prav tam, 330. stran (definicija t. i. obogatitvenih obresti).
²⁴ Kadar se vrača tisto, kar je bilo neupravičeno pridobljeno, je treba vrniti plodove in plačati zamudne obresti, in sicer, če je bil pridobitelj nepošten, od dneva pridobitve, drugače pa od dneva vložitve zahtevka (193. člen OZ).
²⁵ Če je nekdo tujo stvar uporabil v svojo korist, lahko imetnik ne glede na pravico do odškodnine, in tudi če te pravice nima, zahteva od njega, naj mu nadomesti korist, ki jo je imel od uporabe (198. člen OZ).
²⁶ dr. Karmen Lutman: prav tam, stran 331 in od strani od 339 do 340 (t. i. obogatitvene obresti po 111. členu OZ pri posojilnih pogodbah).
²⁷ M. Juhart, v: prav tam, stran 592.
²⁸ dr. Karmen Lutman: prav tam, stran 333.
²⁹ Odločba SEU C-520/21 v zadevi Bank M. z dne 15. 6. 2023.
³⁰ Prim. odločbo VSRS II Ips 61/2015.