UPRS Sklep IV U 26/2022-9

I. Tožba se zavrže.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Tožeča stranka je pri naslovnem sodišču 23. 3. 2022 vložila tožbo zoper odločbo Ministrstva za okolje in prostor številka 35108-209/2020-2550-5 z dne 28. 1. 2022, s katero je ministrstvo kot pritožbeni organ ugodilo pritožbi C. C., D. D. in E. E. in odpravilo sklep Upravne enote Celje o zavrženju zahteve za priznanje statusa stranskega udeleženca ter ugodilo predlogu teh oseb za vključitev v postopek izdaje gradbenega dovoljenja za legalizacijo rekonstrukcije poslovnega objekta A., na zemljišču parcela številka 2178, 2179 in 2180, vse k.o. F., ki se pri Upravni enoti Celje vodi pod št. 351-209/2007 in jim priznalo status stranskih udeležencev.

2Z isto tožbo je tožeča stranka izpodbijala tudi odločbo Ministrstva za okolje in prostor številka 35108-209/2020-2550-6 z dne 28. 1. 2022, s katero je ugodilo pritožbi pritožnikov C. C., D. D. in E. E., odpravilo gradbeno dovoljenje, to je odločbo Upravne enote Celje št. 351-209/2007-143 (13106) z dne 14. 6. 2021 in zadevo vrnilo organu prve stopnje v ponovni postopek.

3Tožbo je vložila zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev postopka ter uveljavljala nezakonit poseg v človekove pravice oziroma temeljne svoboščine z izpodbijanima odločbama. Sodišču je predlagala odpravo izpodbijanih odločb in ob tem zavrženje pritožb C. C., D. D. in E. E. zoper odločbo Upravne enote Celje št. 351-209/2007-143 (13106) z dne 14. 6. 2021. Zahtevala je tudi povrnitev stroškov postopka.

4Sodišče je tožbo poslalo v odgovor toženki, ki je sodišču posredovala upravni spis, odgovora na tožbo pa ni podala.

5Tožba ni dovoljena.

6Sodišče mora v skladu s 36. členom Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) preveriti, ali so za vsebinsko obravnavo tožbe izpolnjene procesne predpostavke, opredeljene v 1. do 8. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1. Na to pazi po uradni dolžnosti ves čas trajanja postopka, kot določa drugi odstavek 36. člena ZUS-1. Po 4. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1 sodišče tožbo s sklepom zavrže, če akt, ki se izpodbija s tožbo, ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu.

7V skladu s prvim odstavkom 2. člena ZUS-1 sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti tistih dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v tožnikov pravni položaj, o zakonitosti drugih upravnih aktov pa le, če tako določa zakon. Upravni akt v smislu ZUS-1 je upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta (drugi odstavek 2. člena ZUS-1). Značilnost upravnih aktov glede na navedeno določbo ZUS-1 je, da so izdani v okviru izvrševanja upravne funkcije in da vsebujejo vsebinsko odločitev o materialnopravno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje upravnega akta. Če gre za upravne akte, ki pomenijo zgolj procesno odločitev, so takšni akti lahko predmet presoje v upravnem sporu le, če tako določa zakon.

8S tožbo izpodbijani akt toženke kot pritožbenega organa številka 35108-209/2020-2550-5 z dne 28. 1. 2022, s katero je odpravila sklep Upravne enote Celje kot prvostopenjskega organa o zavrženju zahteve za priznanje statusa stranskega udeleženca in C. C., D. D. in E. E., s katerim je tem osebam položaj stranskega udeleženca priznala, je namreč samo odločitev procesne narave v postopku izdaje gradbenega dovoljenja investitorju (ki je tožnik v tem upravnem sporu), s katero navedeni postopek ni bil končan. Zato ne more uživati samostojnega pravnega varstva v upravnem sporu.¹

9Navedena odločitev toženke ne posega v tožnikov pravni položaj, saj z njo ni bilo odločeno o njegovi pravici, obveznosti ali pravni koristi, ampak je navedeni akt zgolj odločitev procesne narave, saj je bilo s tem aktom v pritožbenem postopku odločeno o vprašanju, ki se tiče samega postopka (prvi odstavek 142. člena Zakona o splošnem upravnem postopku; v nadaljevanju ZUP). Ker je z njim odločeno le o pravici do udeležbe v tujem postopku, je le osebi, katere udeležba je bila zavrnjena, zagotovljeno pravno sredstvo v upravnem postopku in sodno varstvo v upravnem sporu (prvi odstavek 142. člena ZUP in drugi odstavek 17. člena ZUS-1). Taka ureditev je posledica tega, da s tem procesnim sklepom še ni bilo po vsebini odločeno o sami upravni zadevi, to je o pravicah, obveznostih ali pravnih koristi stranke, na katere zahtevo je začet postopek, o čemer bo odločeno s končno odločbo.

10Odločitev o tem, da ima tretja oseba pravico kot stranski udeleženec sodelovati v postopku, je torej le odločitev procesne narave, ne glede na to, ali jo sprejme organ prve stopnje ali pritožbeni organ, kot je to v obravnavni zadevi. Vrhovno sodišče je tudi že večkrat pojasnilo, da procesnemu sklepu zgolj zaradi njegovih morebitnih nadaljnjih posledic še ni mogoče priznati posega v pravno varovani položaj in s tem odločanja o pravicah, obveznostih ali pravnih koristih.²

11Akti, ki pomenijo procesno odločitev, tako kot v tem sporu prvi izpodbijani akt, pa so predmet presoje v upravnem sporu le takrat, ko to določa zakon. ZUS-1 tako v prvem odstavku 5. člena določa, da se v upravnem sporu lahko izpodbijajo akti, s katerimi je upravni akt na podlagi rednih ali izrednih pravnih sredstev odpravljen ali razveljavljen, vendar samo, če je bil z njim postopek odločanja o zadevi končan. To pomeni, da je upravni spor dopusten zoper tiste akte pritožbenega organa, s katerimi ta izpodbijani akt le odpravi ali razveljavi, hkrati pa zadeve ne vrne organu prve stopnje v nov postopek in o zadevi tudi ne odloči sam. Posledica take odločitve je namreč ta, da se postopek ne bo nadaljeval z izdajo novega upravnega akta, zoper katerega bi lahko prizadeta stranka sprožila upravni spor, temveč se bo postopek na tej točki končal, zato je stranki treba omogočiti sodno varstvo zoper tak akt. Med te akte pa v tem sporu izpodbijanega akta ni mogoče umestiti.

12Izpodbijani akt tudi ni eden od sklepov po drugem odstavku 5. člena ZUS-1. Ta določa, da se v upravnem sporu lahko izpodbijajo le tisti sklepi, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan. Po tej določbi gre torej za procesne sklepe, ki ne vsebujejo vsebinske odločitve o pravici, obveznosti ali pravni koristi, ampak zaključek postopka zaradi formalnih, procesnih razlogov. Ker sklep o priznanju stranske udeležbe tudi med te sklepe ne sodi, ga ni mogoče izpodbijati v upravnem sporu.

13To pomeni, da izpodbijani akt ni upravni akt iz 2. člena ZUS-1 niti iz 5. člena ZUS-1, ki bi se lahko izpodbijal v upravnem sporu.

14Sodišče še pojasnjuje, da je v izpodbijanem aktu napačen pravni pouk, da je zoper to odločbo mogoč upravni spor. Napačni pravni pouk stranki sicer ne sme biti v škodo, vendar pa ji ne more dati več pravic, kot ji pripadajo skladno z zakonom.³

15Glede tožbe zoper odločbo toženke številka 35108-209/2020-2550-6 z dne 28. 1. 2022, da se ugodi pritožbi pritožnikov C. C., D. D. in E. E. in odpravi gradbeno dovoljenje, to je odločba Upravne enote Celje št. 351-209/2007-143 (13106) z dne 14. 6. 2021 ter zadevo vrne organu prve stopnje v ponovni postopek, sodišče ugotavlja, da je bila ta izpodbijana odločitev izdana v pritožbenem postopku na podlagi tretjega odstavka 251. člena ZUP. Ker je toženka ugotovila, da so bile podane bistvene kršitve pravil upravnega postopka in kršen materialni predpis, je ob ugoditvi pritožbi izpodbijano odločbo (gradbeno dovoljenje) odpravila in vrnila zadevo organu prve stopnje v ponovni postopek.

16Kot že zgoraj navedeno, je v prvem odstavku 5. člena ZUS-1 določeno, da se v upravnem sporu lahko akti, s katerimi je upravni akt na podlagi rednih ali izrednih pravnih sredstev odpravljen ali razveljavljen, izpodbijajo samo, če je bil z njimi postopek odločanja končan.

17Ker je bila odločba organa prve stopnje odpravljena in vrnjena v ponovno odločanje, postopek v tej zadevi ni bil končan, saj bo moral pristojni organ prve stopnje o zahtevku tožnika kot investitorja za izdajo gradbenega dovoljenja za legalizacijo rekonstrukcije poslovnega objekta A. odločiti ponovno.

18Zato tudi ta izpodbijani akt ne more biti predmet preizkusa zakonitosti v upravnem sporu.⁴

19Nobena z obravnavano tožbo izpodbijana odločba tako ne predstavlja upravnega akta, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, zato je sodišče tožbo na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo.

20Sodišče se do tožbenih navedb ni opredeljevalo, saj je tožbo zavrglo že iz procesnega razloga. Ker niso podane procesne predpostavke za vsebinsko obravnavo tožbe, tudi ni razpisalo glavne obravnave in izvajalo dokazov, ki jih je tožeča stranka predlagala v tožbi.

21Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrže, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

¹ Prim. sklepa Vrhovnega sodišča I Up 49/2020 z dne 22. 7. 2020 in I Up 163/2020 z dne 6. 10. 2021.
² Prim. sklep Vrhovnega sodišča I Up 109/2016 z dne 22. 11. 2017.
³ Prim. odločitve Vrhovnega sodišča v zadevah I Up 109/2016 z dne 22. 11. 2017, I Up 165/2018 z dne 19. 6. 2018, I Up 151/2019 z dne 18. 12. 2019, I Up 263/2017 z dne 22. 1. 2020.
⁴ Primerjaj tudi sklepe Upravnega sodišča I U 60/2010 z dne 9. 9. 2010, I U 244/2014 z dne 31. 12. 2014, II U 167/2017 z dne 9. 9. 2020, II U 157/2018 z dne 13. 5. 2020 in sklepe Vrhovnega sodišča I Up 126/2008 z dne 2. 4. 2008, I Up 102/2020 z dne 9. 12. 2020.