VSL Sodba I Cp 1233/2023

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Pravdni stranki sami krijeta svoje pritožbene stroške.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 1.777,07 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakokratnega mesečnega zneska računa in tožeči stranki naložilo, da toženki povrne pravdne stroške 502,98 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2V pravočasni pritožbi tožeča stranka uveljavlja pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in absolutne bistvene kršitve postopka ter predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadevo v ponovno odločanje, zahteva pa tudi povrnitev pritožbenih stroškov. Navaja, da je po stališču uveljavljene sodne prakse dovolj, da upravnik tožbi priloži podpisano pogodbo o opravljanju upravniških storitev, kot je naredila tudi tožeča stranka. Ker gre za spor male vrednosti tožeča stranka v pravdi ni mogla dokazovati vsega, kar od nje zahteva sodišče prve stopnje niti ji ni dalo možnosti, da bi ta dejstva navajala in predložila dokaze, kar predstavlja kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku¹ (v nadaljevanju: ZPP). V tej zadevi niti ne gre za spor o obstoju oz. veljavnosti pogodbe o upravljanju, ampak je predmet zahtevek na plačilo zneskov, ki jih tožeča stranka uveljavlja kot upravnik. Pomeni pa to tudi kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodba nima razlogov na kakšen način in na podlagi česa je sodišče odločalo o predhodnem vprašanju in zakaj je o njem odločilo tako kot je. Torej: zakaj, na podlagi katerega izvedenega dokaza je odločilo, da tožeča stranka ni upravnik. Obrazložitev, da se sodišču porajajo enaka vprašanja kot toženi stranki, ne dosega standardov obrazloženosti odločitve o rešitvi predhodnega vprašanja. Nadalje se ne da preizkusiti arbitrarne odločitve, da tožeča stranka ni upnik, ker ni z zadostno stopnjo verjetnosti uspela izkazati veljavno sklenjene pogodbe o upravljanju. Toženka nikoli ni izpodbijala sklepa o imenovanju upravnika ali pogodbe o upravljanju niti tega ne navaja v svojih vlogah. Iz odločbe z dne 15. 3. 2021 je razvidno, da je tožeča stranka vpisana v register upravnikov pri Javnega stanovanjskega sklada MOL. V sodbi Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1334/2021 z dne 22. 10. 2021 je bil tožeči stranki priznan status upravnika. Če pa je sodišče menilo, da je res sporno, ali je tožeča stranka upravnik stavbe, pa bi moralo prekiniti pravdo in toženko napotiti na drugo pravdo. Ker gre za spor male vrednosti, namreč tožeča stranka meni, da v tem postopku ne more samo reševati predhodnega vprašanja, sploh pa ne po pravilih, ki veljajo za spor male vrednosti. V dopolnitvi pritožbe z dne 3. 7. 2023 tožeča stranka opozarja še na sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani V P 122/2023, kjer sodišče presodilo, da je tožeča stranka upravnik sporne stavbe.

3V odgovoru na pritožbo toženka pritrjuje izpodbijani sodbi, predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša pritožbene stroške.

4Pritožba ni utemeljena.

5Nosilni razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka je, da tožeča stranka ni izkazala svoje aktivne legitimacije, oz. ni izkazala, da je upravnik stavbe v kateri je tudi toženkina nepremičnina. Tožeča stranka je trdila, da je upravnik, toženka pa je temu ugovarjala. Pritrditi velja sodišču prve stopnje, da je zato za ugoditev tožbenemu zahtevku eno ključnih vprašanj, ali je bila pogodba o upravljanju sklenjena veljavno. Le veljavno sklenjena pogodba o upravljanju je namreč veljavna in zavezuje toženko. V 8. točki obrazložitve je sodišče prve stopnje pravilno povzelo materialno pravno podlago, ki ureja pogodbo o opravljanju upravniških storitev. Ta je sklenjena, ko jo podpišejo upravnik in toliko etažnih lastnikov, kot je potrebno za sprejem sklepa o določitvi upravnika, pri tem pa lahko etažni lastniki za sklenitev take pogodbe pooblastijo enega ali več etažnih lastnikov. V takem primeru se pogodba šteje za sklenjeno, ko jo podpišejo upravnik in vsi pooblaščenci za sklenitev pogodbe (drugi in tretji odstavek 53. člena Stanovanjskega zakona,² v nadaljevanju: SZ-1). Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da se v primeru, če tožeča stranka ni aktivno legitimirana za vodenje pravde, tožbeni zahtevek zavrne.

6V pritožbi se tožeča stranka sklicuje na uveljavljeno sodno prakso, pri tem pa ne navede konkretno nobene sodne odločbe iz katere bi izhajalo predstavljeno stališče. Takšne trditve zato ni mogoče preizkusiti.

7Ni res, da tožeča stranka zaradi dejstva, da gre za spor male vrednosti, ne bi mogla dokazovati, da je upravnik. Sodišče prve stopnje je namreč (kot izhaja iz 12. točke obrazložitve) upoštevalo dokazilo (A31), ki ga je v spis vložila po ugovorih toženke, ko je bila torej tožeča stranka seznanjena, da je veljavnost pogodbe o upravljanju za toženko sporno. Prav tako je v vlogi z dne 22. 8. 2022 (kateri je priložila sklep v prilogi A31) navajala svoje poglede na okoliščine sklenitve pogodbe o upravljanju. Pritožbeno sodišče zato ne vidi, da bi šlo za kršitev načela kontradiktornosti (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).

8Res je, da predmet te pravde ni spor o obstoju oz. veljavnosti pogodbe o upravljanju, ampak je to zahtevek na plačilo zneskov, ki jih tožeča stranka kot upravnik uveljavlja od toženke. A vendar se je vprašanje veljavnosti pogodbe o opravljanju upravniških storitev pojavilo zaradi ugovora toženke, ki je menila, da ta ni veljavna. Ker je aktivno legitimiran za tak zahtevek samo upravnik, je bilo zaradi ugovora ključno odgovoriti na (predhodno) vprašanje veljavnosti navedene pogodbe, za kar pa je zaradi povezanosti trditvenega in dokaznega bremena dokazno breme na tožeči stranki.

9Pritožba nadalje navaja, da sodba nima razlogov zakaj in na podlagi katerega izvedenega dokaza je odločilo, da tožeča stranka ni upravnik. To ne drži. Poudariti pa velja še enkrat, da je dokazno breme za dejstvo, da je bila pogodba o upravljanju veljavno sklenjena, na strani tožeče stranke, upravnika. Toženka, ki trdi, da pogodba o upravljanju ni veljavno sklenjena,³ končno uveljavlja tudi negativno dejstvo, ki pa ga pojmovno ni mogoče dokazovati, kar seveda še toliko bolj pomeni, da mora to dejstvo dokazati nasprotnik. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev o predhodnem vprašanju povsem ustrezno obrazložilo. Pojasnilo je, da je dokazno breme na tožeči stranki, ki pa razen pogodbe o upravljanju (A3), pri kateri se pojavi dvom, kdo so podpisniki na strani etažnih lastnikov,⁴ in nepodpisanega sklepa o imenovanju upravnika in o podpisu pogodbe z novim upravnikom,⁵ drugih dokazil ni predložila, zato ni zmogla svojega dokaznega bremena, za trditev da je upravnik stavbe A. Na podlagi dokaznega gradiva, ki ga je ponudila za svojo aktivno legitimacijo tožeča stranka, sodišče prve stopnje odločitve o predhodnem vprašanju ni moglo bolje obrazložiti in ji zato ne gre očitati arbitrarnosti. Zaradi opisanega dvoma, ki ga tožeča stranka s svojimi navedbami in predvsem dokazi ni ovrgla, pa je tudi po presoji pritožbenega sodišča edini možen zaključek, da tožeča stranka ni izkazala obstoja aktivne legitimacije, posledica česar pa je zavrnitev tožbenega zahtevka.

10Pritožba ne pojasni, zakaj bi toženka (ali kdorkoli drug) morala že predhodno izpodbijati pogodbo o upravljanju ali pa sklep (A31), da bi lahko z ugovorom nasprotovala pogodbi in sklepu v tej pravdi. Ugovor je namreč obrambno sredstvo tožene stranke, ki ga je uporabila v tej pravdi.

11Če je bilo v drugi pravdi ugotovljeno, da so etažni lastniki določili novega upravnika (3. alineja 7. točke obrazložitve sodbe tukajšnjega sodišča I Cp 1334/2021) to v ničemer ne vpliva na odločitev obravnavani zadevi. Če bi toženka ne ugovarjala veljavnosti pogodbe o upravljanju, bi tudi v tej zadevi to vprašanje ne bilo sporno. Pritožba ni navedla in tudi iz predložene sodbe pa ni razvidno, da bi bilo vprašanje veljavnosti pogodbe o upravljanju sporno tudi v zadevi I Cp 1334/2021. Iz enakega razloga je brezpredmetno, da se tožeča stranka v dopolnitvi pritožbe sklicuje na sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani V P 122/2023. Niti v dopolnitvi pritožbe tožeča stranka ne zatrjuje, da bi bila tudi v navedeni zadevi sporna veljavnost pogodbe o upravljanju, kar tudi iz sodbe ni razvidno. Sicer pa (kot že rečeno) odločitev v drugi pravdi ne vpliva na presojo v tej zadevi.

12Pritožba ne pojasni razlogov za stališče, da v sporu male vrednosti sodišče ne bi moglo samo reševati predhodnega vprašanja, za tako stališče pa tudi ni podlage v ZPP.

13Pritožba se sklicuje še na odločbo JSS MOL o vpisu tožeče stranke v register upravnikov stavb, kar pa je nedovoljena pritožbena novota. Tožeča stranka namreč ni nikjer pojasnila zakaj tega dokaza ni mogla podati že v postopku pred sodiščem prve stopnje,⁶ zato pritožbeno sodišče dokaza ne more upoštevati.

14Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ker ni kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, se pritožba zavrne in sodba potrdi (353. člena ZPP).

15Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene pritožbe (prvi odstavek 154. člena v zvezi s 165. členom ZPP), toženka pa z odgovorom na pritožbo ni pripomogla k odločitvi pritožbenega sodišča, zato stroški sestave odgovora na pritožbo ne predstavlja za pravdo potrebnih stroškov (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP).

¹ Uradni list RS, št. 26/99, s spremembami.
² Uradni list RS, št. 69/2003, s spremembami.
³ Pri čemer njen ugovor ne predstavlja samo zanikanja veljavnosti pogodbe, ampak v odgovoru na dopolnitev tožbe obširno in konkretno ugovarja veljavnosti pogodbe o upravljanju (2. do 6. stran vloge) in opozarja na pomanjkljivosti s strani tožeče stranke predloženega dokazila (priloga A3).
⁴ Ali so sploh etažni lastniki v stavbi A., ali je bil odbor etažnih lastnikov veljavno oblikovan, ali so podpisniki člani tega odbora, ali jim je bilo dano pooblastilo?
⁵ Ta tudi ne vsebuje podatkov o etažnih lastnikih, ki so sklep sprejeli, in o njihovih solastniških deležih, na njem tudi ni datuma sprejema.
⁶ Prim. prvi odstavek 337. člena ZPP.