VSM Sklep I Cp 42/2023

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Pravdni stranki nosita sami vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožeče stranke (v nadaljevanju tožnik) za obnovo postopka z dne 5. 4. 2022 (točka I izreka) ter odločilo, da je tožnik dolžan toženi stranki (v nadaljevanju toženca) v roku 15 dni plačati stroške pravdnega postopka za obnovo postopka v višini 3.749,69 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka II izreka).

2Zoper sklep je vložil pritožbo tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Ne strinja se z zaključkom sodišča, da pravnomočna kazenska sodba na podlagi katere je bil prvo toženi skupaj s svojimi brati pravnomočno spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja po prvem odstavku 135. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ), ni razlog za obnovo postopka. Sodišče navaja, da naj bi že tekom pravdnega postopka, ki je tekel od 21. 3. 2016 do 6. 10. 2020, tožnik vedel za vsa dejanja zaradi katerih je bil predvsem prvo toženi pravnomočno obsojen in je imel možnost ta dejanja uveljavljati. Tožnik je ta dejanja tudi uveljavljal, saj jih je sodišče povzemalo v razlogih sodbe, vendar je dejstvo, da sodišče pomembnih in ključnih razlogov ter pogojev za razvezo izročilne pogodbe ni pravilno ovrednotilo in je dokazna ocena napačna. Iz razlogov na 36. in 37 strani sodbe je razvidno, da sodišče povzema navedbe tožnika, da je februarja 2016 prišlo do pretepa med njim in njegovimi sinovi. Tožnik je navajal, da je takrat prišel domov in želel doma prespati. Nasprotno in skladno pa naj bi takrat izpovedovala oba toženca. S pravnomočno kazensko sodbo pa je sedaj dokazano, da so navedbe prvo in drugo toženih strank napačne in neresnične. Tožnik je že takrat govoril resnico, kar se je izkazalo v skladu s to sodbo. Zaključek prvostopnega sodišča v točki 9 obrazložitve, da je tožnik tisti, ki je povzročil nevzdržne razmere, ne drži. Nevzdržne razmere sta povzročila prvo in drugo tožena stranka, sodišče je bilo prepričano drugače. Zato je prehitro in neutemeljeno zaključiti, da novo pridobljen dokaz, to je pravnomočna sodba, ne predstavlja nobene razlike ali novega dejstva. Sodišče je dogodke, ki so zajeti v pravnomočni kazenski sodbi res obravnavalo že tekom prvotnega sojenja, vendar pa kazenska sodba pomeni preobrat v zadevi in dokaz o neverodostojnosti navedb toženca. Tožnikovih navedb glede dogodkov, ki so se odvijali 11. 2. 2016 in 2018 ni interpretirati drugače, kot so bili ugotovljeni v kazenskem postopku. Ali lahko pravnomočna sodba spremeni zaključke sodišča iz prvotnega sojenja je vprašanje za predmetno obnovo. Sodišče svoje dokazne ocene ni podalo ampak zgolj navedlo, da pravnomočna kazenska sodba v ničemer ne spremeni na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja, ker naj bi vse te dogodke sodišče že obravnavalo. Tožnik je dokazal, da se dogodki dne 11. 2. 2016 niso odvijali na način, kot sta jih opisala toženca, ampak tako, kot jih je on sam opisoval, to pa ima za posledico drugačno dokazno oceno celotnega postopka.

3Toženca v odgovoru na pritožbo zavračata posamezne pritožbene očitke tožnika ter se zavzemata za potrditev sklepa sodišča prve stopnje.

4Pritožba ni utemeljena.

5Obnova postopka je izredno pravno sredstvo namenjeno razveljavitvi prejšnje pravnomočne odločbe, ki se lahko vloži iz taksativno naštetih razlogov, opredeljenih v 394. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Tožnik je predlog za obnovo postopka vložil iz razlogov po 5. in 10. točki 394. člena ZPP. Kot obnovitveni razlog je navedel pravnomočno kazensko sodbo (pravnomočna je postala dne 26. 2. 2022), s katero je bil prvo toženi obsojen zaradi dejanj, ko je 11. 2. 2016 tožniku grozil, da ga bo ustrelil, da je skupaj z drugimi sostorilci dne 29. 6. 2016 ustrahoval in grozil A. A. in da je 16. 4. 2018 tožnika ustrahoval, ga vznemiril in mu grozil ter poškodoval osebni avtomobil A. A. Skliceval se je na dejstva in dokaze ugotovljene v kazenskem postopku z utemeljitvijo, da je sodišče v kazenskem postopku prišlo do popolnoma drugačnih zaključkov, kot jih je sprejelo sodišče v pravnomočno zaključenem pravdnem postopku, katerega obnovo predlaga. Zatrjuje torej, da je po pravnomočnosti sodbe v postopku, katerega obnovo predlaga (v nadaljevanju primarni postopek), pridobil nov dokaz, na podlagi katerih bi bila izdana zanj ugodnejša odločba, če bi bil ta dokaz v njem uporabljen.

6Razlogi izpodbijanega sklepa o neobstoju obnovitvenih razlogov so jasni in ustrezno obrazloženi, tako, da je sodišče druge stopnje lahko opravilo zahtevani pritožbeni preizkus ter zaključilo, da kršitve na katere mora paziti po uradni dolžnosti (določba 350. člena ZPP), niso podane. Sodišče druge stopnje soglaša z zaključkom, da sodba kazenskega sodišča ne more predstavljati novega dokaza ali novega dejstva, ki bi lahko bilo obnovitveni razlog v skladu z 10. točko 394. člena ZPP.¹ Pritožba ponavlja očitke napačne ugotovitve dejanskega stanja ter nepopolne oziroma napačne dokazne ocene, kar naj bi sodišče zagrešilo v primarnem, pravnomočno zaključenem postopku, kar pa nista dovoljena obnovitvena razloga. Sodišče je v obravnavanem obnovitvenem postopku pravilno najprej odločalo o tem ali je sploh podan obnovitveni razlog ali ne. Ker je glede na zgoraj obrazloženo ugotovilo, da obnovitveni razlog ni podan, obravnavanje glavne stvari ni bilo potrebno², zato so neutemeljeni pritožbeni očitki v zvezi s to kršitvijo, da torej sodišče ni podalo svoje dokazne ocene, ker pravnomočna kazenska sodba pomeni preobrat v celotni zadevi in dokaz o neverodostojnosti navedb tožencev.

7Po 10. točki 394. člena ZPP se lahko pravnomočno končani postopek obnovi, če stranka izve za nova dejstva ali če najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, na podlagi katerih bi bila zanjo lahko izdana ugodnejša odločba, če bi bi bila ta dejstva oziroma dokazi uporabljeni v prejšnjem postopku. Treba pa je upoštevati, da so v smislu tega predpisa novi dokazi lahko le tisti, ki so že obstajali v času, ko je tekel primarni postopek, pa stranka zanje (brez svoje krivde) ni vedela, do trenutka, ko je nove dokaze še lahko predlagala (praviloma do zaključka prvega naroka za glavno obravnavo)³. V obravnavanem primeru že ta prvi pogoj ni izpolnjen, saj tožnik izrecno zatrjuje, da je bila sodba, ki jo predlaga kot nov dokaz, izdana po pravnomočnosti odločitve v primarnem postopku. Sodba Višjega sodišča v Mariboru s katero je bilo pravnomočno odločeno v primarnem postopku je bila izdana 10. 8. 2021, kazenska sodba Okrajnega sodišča v Gornji Radgoni I K 15220/2016 pa je bila izdana 17. 2. 2022 in postala pravnomočna 26. 2. 2022.

8V primarnem postopku je pravdno sodišče dejansko stanje ugotovilo na podlagi obširne dokazne ocene narejene v skladu z 8. členom ZPP. Nestrinjanje tožnika z dokazno oceno pravdnega sodišča oziroma zavzemanje za dokazno oceno, ki jo je v zvezi z dogodkom z dne 11. 2. 2016 napravilo kazensko sodišče, ni dovoljen obnovitveni razlog. Zato tudi delno povzemanje zaključkov obrazložitve kazenske sodbe ter sklicevanje na tam ugotovljena dejstva, ki so posledica sodniškega silogizma, ne more biti pritožbeno uspešno. Niti posamezna, v kazenskem postopku pravno pomembna dejstva, niti pravnomočna kazenska sodba ne predstavljajo dokazov v smislu 10. točke 394. člena ZPP, ki ureja razloge za obnovo pravdnega postopka. Vprašanje ali je prvo toženi v obravnavanih dveh dogodkih - 11. 2. 2016 in nato v letu 2018, storil kaznivo dejanje grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ, oziroma kaznivo dejanje grožnje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 135. člena KZ ter kaznivo dejanje poškodovanje tuje stvari po prvem odstavku 220. člena KZ, ni predstavljalo v primarnem postopku predhodnega vprašanja. Kot tožnik v pritožbi sam navaja, pa je navedbe o teh dogodkih ter dokaze zanje podal že v primarnem postopku. Tako pravdno kot kazensko sodišče sta sicer ugotavljali določena dejstva, ki so bila v obeh postopkih pravdno pomembna in sta glede posameznih obravnavanih dejanj, po izvedenih samostojnih dokaznih postopkih na podlagi sodniškega silogizma, prišli vsaka do svojih zaključkov. Pri tem pa ne drži pritožbeno zatrjevanje, da je pravdno sodišče napravilo zaključek, "da je tožnik tisti, ki je povzročil nevzdržne razmere“, izključno na podlagi dokazne ocene izpovedb tožencev glede dogodkov 11. 2. 2016 in dogodkov iz leta 2018, ki so predmet pravnomočnih kazenskih sodb. Iz obrazložitve prvostopne sodbe v 4, 6 in 10 točki obrazložitve izhaja, da je sodišče dokazno oceno gradilo na izpovedbah vseh pravdnih strank ter na listinskih dokazih. Iz točke 6 obrazložitve tako izhaja, da je sodišče dokazno ovrednotilo okoliščine in odnose pravdnih strank v daljšem časovnem obdobju ter presojalo izpolnjevanje celote, s pogodbo prevzetih obveznosti in ne le nemožnost izvrševanja služnosti. Sodišče je med drugim tudi zaključilo, da pogodbeno dogovorjena služnost in užitek ne predstavljata večinski del zavez ter da je dogovorjeni užitek v primeru starosti in bolezni še ne gotovo dejstvo ter na podlagi skupne dokazne ocene zaključilo, da prvo toženec v večinskem delu izpolnjuje obveze dogovorjene s pogodbo in je zaradi tega tožbeni zahtevek za razvezo pogodbe zavrnilo. Nosilna teza pravnomočne odločitve v primarnem (pravdnem) postopku je torej povsem drugačna kot v kazenskem, zato pritožbeni očitki, da kazenska sodba izpodbija zaključek sodišča v pravdni zadevi, ni utemeljena.

9Glede obnovitvenega razloga iz 5 točke 394. člena ZPP sodišče, zaradi nepotrebnega ponavljanja, povzema razloge sodišča prve stopnje iz 7 točke obrazložitve.

10Sodišče druge stopnje je zato pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep (določba 353. člena ter 2. točka 365. člena ZPP).

11Tožnik s pritožbo ni uspel, toženca pa z odgovorom na pritožbo nista bistveno pripomogla k rešitvi pritožbe, zato nosita pravdni stranki vsaka svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154., prvi odstavek 155. in drugi odstavek 165. člena ZPP).

¹ Novi dokazi so lahko podlaga za obnovo postopka samo, če so novi subjektivno, ne pa objektivno - judikat VS RS II Ips 793/2009.
² Določba 400. člena ZPP.
³ Podobno VSL sklep II Cp 2555/2015, II Ips 350/2007, II Ips 793/2009 ter Lojze Ude pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 3 knjiga, str. 593.