VSL Sodba I Cp 1079/2023

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 8 dni od vročitve te sodbe povrniti 205,33 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo.

1Z izpodbijano odločbo je sodišče prve stopnje sklenilo, da se postopek glede vtoževanih 113,74 EUR ustavi (I. točka izreka), ter razsodilo, da je toženka dolžna tožnikoma plačati 800 EUR ter zakonske zamudne obresti od zneska 113,74 EUR od 27. 8. 2020 do 8. 10. 2021 in od zneska 800 EUR od 27. 8. 2020 dalje do plačila (II. točka izreka). V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (III. točka izreka) ter toženki naložilo, da tožnikoma na transakcijski račun njunega pooblaščenca povrne 761,08 EUR pravdnih stroškov.

2Toženka se zoper sodbo pritožuje zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka (posebej izpostavlja kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP) in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni (tožbeni zahtevek zavrne), podredno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Trdi, da bi lahko tožnika svojo odškodninsko terjatev zaradi prepoznega obvestila o odpovedi leta uveljavljala le zoper družbo A., s katero sta bila v poslovnem odnosu, in ki jima je tudi vrnila kupnino za karte. Obrazložitev, da uredba določa, da je zavezanec za plačilo dejanski letalski prevoznik, je pomanjkljiva. Ne upošteva okoliščine, da sta tožnika letalske karte kupila pri agenciji, ne pri toženki. Sodišče je tudi zmotno uporabilo materialno pravo, saj ni upoštevalo določb OZ² o posredniški pogodbi in pogodbi o organiziranju potovanja, konkretno določbe 888. člena OZ o obveznosti obveščanja. Agencija, s katero sta bila tožnika v poslovnem odnosu, bi ju morala obvestiti o odpovedi. V zvezi z izpodbijanjem dokazne vrednosti listine (priloga B4) je sodišče nekritično sledilo tožnikoma. Toženka je pojasnila, da je bil izpis narejen iz sistema „Globalni rezervacijski sistem“, ki ga uporabljajo vse letalske družbe, in ki dokazuje, da je bila odpoved leta 27. 8. 2020 vnesena v sistem. Da je bila odpoved vnesena v sistem, dokazuje tudi izpis odhodov in prihodov letal v obdobju od 17. 8. do 5. 9. 2020. Toženkino letalo 27. 8. 2020 ni odletelo z letališča Jožeta Pučnika. Toženka je bila v spornem obdobju prisiljena odpovedovati lete zaradi sprememb v poslovanju zaradi pandemije koronavirusa. Avgusta 2020 je pandemija dobivala nepredvidljive razsežnosti. Zaradi skrbi za zdravje potnikov in varnost letov se je morala toženka dnevno prilagajati razmeram in navodilom. Šlo je za izredne razmere, na katere toženka ni mogla vplivati oziroma jih preprečiti. Sodišče je nekritično sledilo tožnikoma, namesto da bi preverilo verodostojnost njune navedbe, da so se v obdobju od 17. 8. do 5. 9. 2020 leti na relaciji Brnik – Beograd normalno izvajali. Iz predloženega dokaza izhaja, da letala 25., 26. in 27. 8. 2020 niso pristajala na Brniku oziroma vzletala z Brnika.

3Tožnika v odgovoru na pritožbo predlagata njeno zavrnitev.

4Pritožba ni utemeljena.

5Obravnavani spor je spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 2.000 EUR (prvi odstavek 443. člena ZPP). V takšnem sporu je mogoče izpodbijati sodbo le zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Relativne procesne kršitve iz prvega odstavka 339. člena ZPP ter zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje v teh sporih niso dopusten pritožbeni razlog.

6Tožnika zahtevata od toženke, ki je letalski prevoznik, plačilo odškodnine zaradi odpovedi leta, o kateri nista bila obveščena. Kot relevantno dejansko stanje, na katerega je pritožbeno sodišče vezano, je sodišče prve stopnje ugotovilo:

- da sta tožnika od družbe A. kupila letalski karti za let 01 iz Ljubljane v Beograd, s časom odhoda 27. 8. 2020 ob 10.00, ter za let 02 iz Beograda v Sofijo, s časom odhoda 27. 8. 2020 ob 13.20,

- da je toženka oba omenjena leta odpovedala,

- da sta tožnika za odpoved letov izvedela po naključju, ko je družba A. 26. 8. 2020 partnerki prvega tožnika, ki se je zanimala o možnosti zamenjave imena na letalski karti, po elektronski pošti sporočila, da sta leta odpovedana,

- da je bil let v Beograd povezovalni let, končna destinacija tožnikov je bila Bolgarija, ki v spornem obdobju ni bila na (rdečem) seznamu držav, za katere je obstajalo visoko tveganje za okužbo s covidom-19,

- da je toženka v obdobju od 17. 8. do 5. 9. 2020 z letališča Jožeta Pučnika izvajala lete v Beograd in nazaj,

- da znaša zračna razdalja med Brnikom in Sofijo 812 km (upoštevajoč povratni let – 1624 km).

7Neutemeljeno je pritožbeno stališče o zgrešeni pasivni legitimaciji, prav tako očitek, da je izpodbijana sodba zaradi pomanjkljive obrazložitve (v okviru katere naj ne bi bilo upoštevano dejstvo, da sta tožnika pogodbo o prevozu sklenila s potovalno agencijo, ne s toženko) obremenjena s postopkovno kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zavezanca za plačilo odškodnine v primeru odpovedi leta določa Uredba št. 261/2004.³ V primeru odpovedi leta imajo potniki pravico do odškodnine, ki jim jo mora plačati dejanski letalski prevoznik v skladu s členom 7, razen če so o odpovedi obveščeni najmanj dva tedna pred odhodom po voznem redu (člen 5(1)(c)(i) Uredbe št. 261/2004). Dejanski letalski prevoznik pomeni letalskega prevoznika, ki opravi ali namerava opraviti let na podlagi pogodbe s potnikom ali v imenu druge, pravne ali fizične osebe, ki ima s tem potnikom sklenjeno pogodbo (člen 2(b) Uredbe št. 261/2004). Iz člena 3(5) Uredbe št. 261/2004⁴ in njenih uvodnih izjav 7 in 12 izhaja, da je le dejanski letalski prevoznik potnikom dolžan plačati odškodnino zaradi neizpolnitve obveznosti iz uredbe, med katerimi je tudi obveznost obveščanja. Dokazno breme glede obveščanja potnikov o odpovedi leta in glede roka, v katerem je to storil, nosi dejanski letalski prevoznik (člen 5(4) Uredbe št. 261/2004).

8Besedilo citiranih določb je jasno: če dejanski letalski prevoznik ne more dokazati, da je bil potnik obveščen o odpovedi njegovega leta vsaj dva tedna pred odhodom po voznem redu, mora plačati odškodnino. Navedeno pa ne velja le v primeru, če je bila pogodba o prevozu sklenjena neposredno med potnikom in letalskim prevoznikom, temveč tudi v primeru (kot je tudi tu obravnavani), če je bila pogodba sklenjena preko tretje osebe (posrednika). Takšno stališče je v več zadevah ob razlagi členov 5(1)(c) in 7 zavzelo tudi Sodišče EU (SEU); glej sodbe C-263/20,⁵ C-307/21⁶ in C-302/16.⁷

9Pritožbeno sodišče pritrjuje materialnopravni presoji sodišča prve stopnje, da je na podlagi citiranih določb Uredbe št. 261/2004 zavezanka za plačilo odškodnine toženka, saj ni dokazala, da je tožnika pravočasno obvestila o odpovedi leta. Če dejanski letalski prevoznik komunicira le s posrednikom, to samo po sebi ne zadostuje za to, da bi se štelo, da je bil potnik obveščen⁸. Okoliščina, da je o odpovedi (pravočasno) obvestila organizatorja potovanja,⁹ ki potem ni pravočasno obvestil tožnikov, toženke ne razbremenjuje obveznosti plačila odškodnine. Povedano drugače: pri presoji njene odškodninske obveznosti (ne)izpolnitev obveznosti organizatorja potovanja v zvezi z obveščanjem potnikov ni pravno odločilno dejstvo. Velja pa opozoriti na člen 13 Uredbe št. 261/2004, da obveznosti, ki jih letalski prevoznik izpolni v skladu z uredbo, ne vplivajo na njegovo pravico, da v skladu z nacionalnim pravom zahteva odškodnino od katerikoli osebe, ki je povzročila, da prevoznik ni izpolnil svojih obveznosti, vključno s tretjimi osebami.¹⁰

10Skladno s členom 5(3) Uredbe št. 261/2004 dejanski letalski prevoznik ni obvezan plačati odškodnine v skladu s členom 7, če lahko dokaže, da so za odpoved leta krive izredne razmere, katerim se ne bi bilo mogoče izogniti, tudi če bi bili sprejeti vsi ustrezni ukrepi. Pri razlagi te določbe je treba upoštevati ne le njeno besedilo, temveč tudi cilj(e), ki se želi(jo) doseči z ureditvijo, katere del je določba. Cilj Uredbe št. 261/2004 je zagotavljati visoko raven varstva potnikov (glej njeno uvodno izjavo 1), in v luči tega cilja je treba (restriktivno) razlagati tudi termin „izredne razmere“. Iz prakse SEU je mogoče povzeti, da je za izredne razmere v smislu člena 5(3) Uredbe št. 261/2004 mogoče opredeliti „dogodke, ki po svoji naravi ali vzroku niso neločljivo povezani z običajnim opravljanjem dejavnosti zadevnega letalskega prevoznika in na katere dejansko ni mogoče vplivati“.¹¹ Pod pojem „izredne razmere“ sodi na primer: - zaprtje dela evropskega zračnega prostora zaradi izbruha ognjenika (sodba C-12/11), - trčenje med letalom in ptico (sodba C-315/15), - poškodba letalske pnevmatike s tujkom, kot je prosti delec, ki leži na vzletno – pristajalni stezi letališča (sodba C-501/17), - prisotnost goriva na letališki stezi, če zadevno gorivo ne izvira iz zrakoplova prevoznika, ki je opravil let (sodba C-159/18.)

11Toženka je trdila, da sta bila leta odpovedana zaradi „sprememb v poslovanju zaradi pandemije koronavirusa“. V spornem obdobju je bilo letalskim prevoznikom zaradi ukrepov držav, povezanih s preprečevanjem širjenja okužb s covidom-19, brez dvoma oteženo poslovanje. Vendar oteženega poslovanja oziroma prilagoditev v poslovanju, ki jih je terjala pandemija covida-19, ni mogoče šteti za dogodek zaradi izrednih razmer v smislu člena 5(3) Uredbe št. 261/2004. Sprememb v poslovanju, četudi v posledici pandemije covida-19, namreč ni mogoče šteti za dogodek, ki je zunaj dejanskega vpliva letalskega prevoznika. Posebej ob upoštevanju okoliščine konkretnega primera, da je toženka po lastni trditvi let 27. 8. 2020 odpovedala že 4. 8. 2020. Četudi bi bilo zatrjevani razlog mogoče šteti za izredne razmere, bi morala toženka dokazati, da je sprejela vse ustrezne ukrepe, da bi se izognila odpovedi letov.¹² Toženka ni podala niti konkretiziranih trditev v tej smeri.

12Pri argumentaciji izpodbijane sodbe je odločilno, da toženka bistvenih sprememb v poslovanju niti ni izkazala. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je toženka v obdobju od 17. 8. do 5. 9. 2020 z letališča Jožeta Pučnika izvajala lete v Beograd in nazaj. Dejstvo, da je toženka let 27. 8. 2020 odpovedala že 4. 8. 2020, ni pa odpovedala (vseh) ostalih letov po 17. 8. 2020, je v nasprotju z zatrjevanim razlogom za odpoved. Ugotovitev o izvedenih letih je sodišče prve stopnje v dejansko podlago izpodbijane sodbe zajelo kot neprerekano,¹³ pa tudi (kar je šteti za rezervni argument sodišča prve stopnje) kot dokazano dejstvo (izpis letov - priloga A13). Pritožnica ne trdi, da je sodišče prve stopnje kršilo določbo drugega odstavka 214. člena ZPP, skladno s katero se neprerekana dejstva štejejo za priznana in jih stranki, ki jih zatrjuje, ni treba dokazovati (tudi če bi pritožnica uveljavljala to kršitev, velja ponoviti, da relativne procesne kršitve iz prvega odstavka 339. člena ZPP v sporih majhne vrednosti niso dopusten pritožbeni razlog). S pritožbeno navedbo, da na relaciji Ljubljana – Beograd 25., 26. in 27. 8. 2020 ni bilo letov, pritožnica uveljavlja zmotno dokazno oceno oziroma zmotno ugotovitev dejanskega stanja (ne procesne kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kot trdi v pritožbi), kar v sporih majhne vrednosti ni dopusten pritožbeni razlog.¹⁴

13Sodišče prve stopnje je odškodnino v višini 800 EUR (400 EUR za vsakega od tožnikov) prisodilo v skladu s členom 7(1)(b) Uredbe št. 261/2004.

14Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ker ni procesnih in materialnih kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15Toženka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi stroške v zvezi z njo, tožnikoma pa je na podlagi prvega odstavka 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP dolžna povrniti njune pritožbene stroške v višini 205,33 EUR (275 točk oziroma 165 EUR za odgovor na pritožbo po tar. št. 22/1 OT,15 v zvezi s prvim odstavkom 7. člena OT, povečano za 2 % materialne stroške po tretjem odstavku 11. člena OT in 22 % DDV), in sicer v roku 8 dni od vročitve te sodbe (četrti odstavek 458. člena v zvezi z drugim odstavkom 313. člena ZPP), v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka 8 - dnevnega paricijskega roka.

-------------------------------

...

² Obligacijski zakonik, Ur. l. RS, št. 83/2001, s spremembami in dopolnitvami.
³ Uredba (ES) št. 261/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. februarja 2004 o določitvi skupnih pravil glede odškodnine in pomoči potnikom v primerih zavrnitve vkrcanja, odpovedi ali velike zamude letov ter o razveljavitvi Uredbe (EGS) št. 295/91.
⁴ Kadar obveznosti iz te uredbe izvaja dejanski letalski prevoznik, ki ni sklenil pogodbe s potnikom, se šteje, da jih opravlja v imenu osebe, ki je sklenila pogodbo s tem potnikom (člen 3(5) Uredbe št. 261/2004).
⁵ SEU je v tej zadevi razsodilo, da je treba člen 5(1)(c) Uredbe št. 261/2004 razlagati tako, „da se šteje, da letalski potnik, ki je let rezerviral prek posrednika, ni bil obveščen o odpovedi tega leta, čeprav je dejanski letalski prevoznik informacijo o tej odpovedi posredoval temu posredniku, prek katerega je bila s tem potnikom sklenjena pogodba o letalskem prevozu, vsaj dva tedna pred odhodom po voznem redu, navedeni posrednik potnika o navedeni odpovedi ni obvestil v roku iz navedene določbe in ta potnik tega istega posrednika ni izrecno pooblastil za prejem informacije, ki jo je posredoval navedeni dejanski letalski prevoznik.“
⁶ SEU je v tej zadevi razsodilo, da je treba člena 5(1)(c) in 7 Uredbe št. 261/2004 razlagati tako, „da mora dejanski letalski prevoznik v primeru odpovedi leta, o kateri potnik ni bil obveščen najmanj dva tedna pred odhodom po voznem redu, če je ta prevoznik sporočilo pravočasno posredoval le na elektronski naslov, ki mu je bil sporočen ob rezervaciji, ne da bi vedel, da ta elektronski naslov omogoča samo stik s potovalno agencijo, prek katere je bila ta rezervacija opravljena, ne pa neposredno s potnikom, ki mu ta potovalna agencija sporočila ni pravočasno posredovala, plačati odškodnino, določeno v teh določbah.“
⁷ SEU je v tej zadevi razsodilo, da je treba člena 5(1)(c) in 7 Uredbe št. 261/2004 razlagati tako, „da je dejanski letalski prevoznik zavezan plačati odškodnino, predvideno v teh določbah, v primeru odpovedi leta, o kateri potnik ni bil obveščen vsaj dva tedna pred odhodom po voznem redu, tudi če je ta prevoznik o tej odpovedi vsaj dva tedna pred odhodom po voznem redu obvestil potovalno agencijo, s posredovanjem katere je bila z zadevnim potnikom sklenjena pogodba o prevozu, in ta agencija zadnje navedenega ni obvestila v tem roku.“
⁸ Glej sodbo SEU C-263/20 (43. točka obrazložitve).
⁹ Toženka je trdila, da je z vnosom odpovedi leta v „skupni globalni rezervacijski sistem“ 4. 8. 2020 obvestila posrednika (organizatorja potovanja), ki bi moral tožnika obvestiti o odpovedi leta.
¹⁰ Glej sodbe SEU C-302/16 (29. točka obrazložitve), C-263/20 (54. točka obrazložitve) in C-307/21 (28. točka obrazložitve).
¹¹ Glej sodbe SEU C-12/11 (29. točka obrazložitve), C-315/15 (22. točka obrazložitve), C-159/18 (16. točka obrazložitve), C-501/17 (20. točka obrazložitve).
¹² Ker vse izredne razmere niso razlog za oprostitev, mora tisti, ki jih želi uveljavljati, dokazati, da se jim nikakor ne bi bilo mogoče izogniti z ukrepi, ki bi bili prilagojeni okoliščinam, torej z ukrepi, ki ob nastanku izrednih razmer ustrezajo predvsem pogojem, ki jih tehnično in ekonomsko lahko izpolni zadevni letalski prevoznik (glej sodbi C-315/15 (28. točka obrazložitve) in C-159/18 (25. točka obrazložitve)).
¹³ Tožnika sta v prvi pripravljalni vlogi zatrjevala, da je toženka v tem obdobju opravila 10 letov (17., 20., 21., 23., 24., 28., 30. in 31. 8. ter 3. in 4. 9. 2020). Toženka njunih trditev ni prerekala.
¹⁴ Pritožbeno sodišče kljub temu pripominja dvoje. Prvič, pritožbena navedba ni v nasprotju z ugotovitvijo sodišča prve stopnje o letih v obdobju od 17. 8. do 5. 9. 2020, in drugič, v navedbi je prikladno zamolčan podatek, da je bil prvi let po odpovedi opravljen že naslednji dan - 28. 8. 2020.
¹⁵ Odvetniška tarifa, Ur. l. RS, št. 24/2015, s spremembami in dopolnitvami.