VDSS Sodba Pdp 142/2017-2

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da se kot nezakonita razveljavi redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 17. 10. 2014 (točka 1 izreka sodbe); da je tožena stranka dolžna tožnico razporediti nazaj na delovno mesto učiteljice predmetnega pouka - matematika in fizika, ji za obdobje od 1. 5. 2014 dalje obračunati razlike med bruto zneski nadomestil plače, ki bi pripadale tožnici na navedenem delovnem mestu, in bruto zneski plač, ki so ji bile izplačane za opravljeno delo učitelja v podaljšanem bivanju v trajanju štirih ur dnevno, ter ji po plačilu davkov in prispevkov izplačati ustrezne neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega mesečnega neto zneska, tj. od vsakega 18. dne v mesecu za plačo preteklega meseca, do dneva plačila (točka 2 izreka sodbe) ter da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka (točka 3 izreka sodbe).

2Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da pogodba o zaposlitvi z dne 24. 4. 2014 še vedno velja, ker jo je tožena stranka sklenila prostovoljno, čeprav tega ni bila dolžna storiti pred dokončnostjo in pravnomočnostjo odločbe prvostopenjskega organa ZPIZ z dne 16. 4. 2014. S sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi se je tožnica prostovoljno odpovedala pravici do dela na drugem delovnem mestu z omejitvijo brez izvajanja aktivnega pouka. Po sklenitvi pogodbe o zaposlitvi z dne 24. 4. 2014 ni bila izdana nova odločba ZPIZ, ki bi vplivala na tožničino pravico do dela na delovnem mestu učiteljice predmetnega pouka - matematika in fizika. Sodišče prve stopnje ni navedlo, na podlagi katerih določb ZZRZI in ZPIZ-2 je bila tožena stranka dolžna tožnici odpovedati pogodbo o zaposlitvi z dne 24. 4. 2014. Izpodbijana sodba nima ustreznih razlogov o pravni podlagi odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 17. 10. 2014. Zato je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker je bila v socialnem sporu ugotovljena sposobnost tožnice za opravljanje drugega dela v polnem delovnem času, je odpoved nezakonita najmanj glede tožničine pravice do zaposlitve za polni delovni čas. Tožnica meni, da bi ji moralo sodišče prve stopnje prisoditi razlike med bruto nadomestili plač, ki bi ji pripadale na delovnem mestu učiteljice v podaljšanem bivanju za polni delovni čas, in izplačanimi plačami za opravljeno delo na navedenem delovnem mestu v krajšem delovnem času. Tožnica tožbenega zahtevka ni spremenila, ker je v socialnem sporu vložila revizijo in predlog za obnovo postopka, ter bo v primeru ugodnega izida predlagala obnovo tega delovnega spora. Priglaša pritožbene stroške.

3Tožena stranka je odgovorila na pritožbo tožnice, prerekala je pritožbene navedbe in predlagala zavrnitev pritožbe ter potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih uveljavlja pritožba, niti tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

6Tožnica v pritožbi neutemeljeno uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče prve stopnje ni navedlo zakonske podlage oziroma relevantnih določb predpisov o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, na podlagi katerih je tožena stranka odpovedala tožnici pogodbo o zaposlitvi. Obrazložitev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje je v tem delu sicer skopa, kljub temu pa glede odločitve o zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti vsebuje razloge o odločilnih dejstvih, ki med seboj niso v nasprotju, in nima nobenih takšnih pomanjkljivosti, da je ne bi bilo mogoče preizkusiti.

7Prvostopenjsko sodišče je pravilno uporabilo materialno pravo, pa tudi dejansko stanje glede odločilnih dejstev je ugotovilo pravilno in popolno. Ugotovilo je, da je tožena stranka tožniku redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi zaradi ugotovljene invalidnosti na podlagi dokončne odločbe ZPIZ št. ... z dne 2. 7. 2014 iz razloga po 4. alinei 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.), to je zaradi nezmožnosti za opravljanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti v skladu s predpisi, ki urejajo pokojninsko in invalidsko zavarovanje, oziroma s predpisi, ki urejajo zaposlitveno rehabilitacijo in zaposlovanje invalidov. V prvem odstavku 116. člena ZDR-1 je določeno, da lahko delodajalec odpove pogodbo o zaposlitvi zaradi nezmožnosti za opravljanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti v primerih in pod pogoji, določenimi s predpisi, ki urejajo pokojninsko in invalidsko zavarovanje, oziroma zaposlitveno rehabilitacijo in zaposlovanje invalidov. Citirana člena urejata odpoved pogodbe o zaposlitvi invalidu v primeru ugotovljene invalidnosti in napotujeta na uporabo predpisov, ki urejajo pokojninsko in invalidsko zavarovanje, oziroma predpisov, ki urejajo zaposlitveno rehabilitacijo in zaposlovanje invalidov.

8Tožnici je bila z odločbo ZPIZ št. ... z dne 2. 7. 2014 kot delovnemu invalidu III. kategorije invalidnosti priznana pravica do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami. V skladu s 196. členom ZDR-1 mora delodajalec delavcu, pri katerem je ugotovljena preostala delovna zmožnost, zagotoviti opravljanje drugega dela, ustreznega njegovi preostali delovni zmožnosti v skladu s predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Po določbi prvega odstavka 101. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 in nadalj.) v zvezi z tretjim odstavkom 429. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2, Ur. l. RS, št. 96/2012 in nadalj.) mora delodajalec delavcu, ki so mu z dokončno odločbo priznane pravice na podlagi III. kategorije invalidnosti, ponuditi opravljanje drugega dela na delovnem mestu v skladu z njegovo preostalo delovno zmožnostjo in strokovno izobrazbo oziroma usposobljenostjo.

9Podlaga za odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove po citiranih določbah ZDR-1 in ZPIZ-1 je torej dokončna odločba ZPIZ o priznanju pravic na podlagi invalidnosti III. kategorije, delodajalec pa mora dokončno odločbo izvršiti v skladu s predpisi, ki urejajo invalidsko zavarovanje (101. člen ZPIZ-1). Odločbo prvostopenjskega organa ZPIZ št. ... z dne 16. 4. 2014, s katero je bilo ugotovljeno, da pri tožnici od 2. 4. 2014 dalje invalidnost ni več podana, je drugostopenjski organ Zavoda dne 2. 7. 2014 odpravil. Po dokončni in izvršljivi odločbi drugostopenjskega organa ZPIZ tožnica kot invalid III. kategorije invalidnosti ni zmožna za opravljanje dela na delovnem mestu učiteljice predmetnega pouka po pogodbi o zaposlitvi, ki sta jo stranki sklenili dne 24. 4. 2014. V tem delu, tj. glede ugotovljene invalidnosti III. kategorije s pravico do dela na drugem delovnem mestu brez aktivnega pouka, je bila odločitev drugostopenjskega organa ZPIZ potrjena s pravnomočno sodbo pritožbenega sodišča opr. št. Psp 458/2016 z dne 15. 9. 2016 v zvezi s sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. IV Ps 328/2016 z dne 13. 6. 2016. Zato je dne 17. 10. 2014 tožena stranka tožnici utemeljeno odpovedala pogodbo o zaposlitvi z dne 24. 4. 2014 na delovnem mestu učiteljice predmetnega pouka - matematika in fizika zaradi invalidnosti in ji ponudila v podpis novo pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto učitelja s poučevanjem v podaljšanem bivanju. Na obstoj utemeljenega odpovednega razloga, ki je nastal po sklenitvi pogodbe o zaposlitvi z dne 24. 4. 2014 in ki skladno z drugim odstavkom 89. člena ZDR-1 onemogoča opravljanje dela pod pogoji iz te pogodbe, ne vpliva v pritožbi izpostavljeno dejstvo, da je tožena stranka dne 24. 4. 2014 s tožnico prostovoljno sklenila pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto učiteljice predmetnega pouka - matematika in fizika na podlagi odločbe prvostopenjskega organa ZPIZ z dne 16. 4. 2014, čeprav tega ni bila dolžna storiti, saj odločitev še ni postala dokončna in izvršljiva. Zlasti ne zato, ker je bila navedena odločba ZPIZ (z dne 16. 4. 2014) z odločbo organa ZPIZ II. stopnje z dne 2. 7. 2014 odpravljena.

10Tožnica je ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga invalidnosti podpisala pogodbo o zaposlitvi s krajšim delovnim časom 20 ur tedensko. S pravnomočno sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. IV Ps 328/2016 z dne 13. 6. 2016 je bila odločitev drugostopenjskega organa ZPIZ spremenjena le v tem, da ima tožnica od 1. 5. 2014 dalje pravico do dela na drugem delovnem mestu brez aktivnega pouka v polnem delovnem času namesto v krajšem delovnem času 4 ure dnevno. Dne 28. 10. 2016 sta stranki nato tudi sklenili novo pogodbo o zaposlitvi s polnim delovnim časom 40 ur tedensko. Tožnica je šele v pritožbi začela navajati, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 17. 10. 2014 nezakonita, ker bi ji morala tožena stranka ob redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga invalidnosti ponuditi v podpis novo pogodbo o zaposlitvi s polnim delovnim časom. Te navedbe pomenijo nedovoljeno pritožbeno novoto v skladu s prvim odstavkom 337. člena ZPP, ker tožnica ni izkazala, da jih brez svoje krivde ni mogla navesti že v postopku pred sodiščem prve stopnje.

11Tožnica v pritožbi neutemeljeno navaja, da bi ji moralo sodišče prve stopnje prisoditi razlike med bruto nadomestili plač za delovno mesto učitelja s poučevanjem v podaljšanem bivanju za polni delovni čas in plačo, ki jo je prejela za opravljeno delo na tem delovnem mestu v krajšem delovnem času. O takšnem zahtevku sodišče prve stopnje ni odločalo. Iz tožbe z dne 15. 11. 2014 takšen zahtevek tožnice ne izhaja, zato sodišče prve stopnje o njem skladno s prvim odstavkom 2. člena ZPP niti ni bilo dolžno odločati, ne glede na razloge, zaradi katerih tožnica zahtevka ni spremenila.

12Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo obstoj vseh zakonskih pogojev za podajo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, je utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi, ter zahtevek za vrnitev na delo učiteljice predmetnega pouka - matematika in fizika in reparacijski zahtevek.

13Ker niso podani s pritožbo uveljavljeni razlogi, kot tudi ne razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato v skladu s 154. členom ZPP sama krije svoje pritožbene stroške.