196. člen ZDR-1

Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da je vezano na dokončno odločbo ZPIZ, iz katere izhaja, da tožnik ne more več opravljati dela na delovnem mestu gospodinja oskrbovalka, zato v tem postopku ne more zavzeti drugačne odločitve. Posledično se sodišče prve stopnje ni opredeljevalo do tožnikovih ugovorov s tem v zvezi in je zaključilo, da tožnik dela na delovnem mestu gospodinja oskrbovalka v nobenem primeru ne more več opravljati. Tak zaključek sodišča prve stopnje je najmanj preuranjen, sodna praksa pritožbenega sodišča, na katero se s tem v zvezi sklicuje sodišče prve stopnje, pa že presežena. Priznanje pravice do dela na drugem delovnem mestu se namreč lahko v okoliščinah primera realizira tudi tako, da delodajalec razumno prilagodi delavcu delovno mesto, za katero ima z njim že sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, in sicer na način, da delavec na njem opravlja le še delo, ki je ustrezno z odločbo ZPIZ oziroma sodno odločbo. Če je prilagoditev delovnega mesta v okoliščinah konkretnega primera mogoča, podaja odpovedi iz razloga invalidnosti ni utemeljena.

Toženka jedokazala, da je pri drugih delodajalcih preverila, ali lahko ponudijo tožnici ustrezno delo (prvi odstavek 40. člena ZZRZI). Noben predpis delodajalcu (in sodišču v sodnem postopku) ne nalaga obveznosti, da bi moral z izvedencem medicine dela pri drugi družbi preveriti, ali je dejansko imela ali ne na razpolago ustrezno delovno mesto za delavca, kateremu je delodajalec nameraval odpovedati pogodbo o zaposlitvi zaradi invalidnosti. Tudi za družbe, ki so med seboj povezane, takšna obveznost ni predpisana. Določbo 196. člena ZDR-1, na podlagi katere mora delodajalec delavcu, pri katerem je ugotovljena preostala delovna zmožnost, v skladu s predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju zagotoviti opravljanje drugega dela, ustreznega preostali delovni zmožnosti, je treba razlagati v luči Direktive Sveta 2000/78/ES z dne 27. 11. 2000 o splošnih okvirih enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu. Ta v 5. členu z namenom zagotovitve skladnosti z načelom enakega obravnavanja, kar zadeva hendikepirane osebe, zahteva zagotovitev razumnih prilagoditev; delodajalce obvezuje k sprejemu ustreznih ukrepov glede na potrebe v konkretni situaciji, da se hendikepirani osebi

Na podlagi 196. člena ZDR-1 mora delavcu, pri katerem je ugotovljena preostala delovna zmožnost, delodajalec zagotoviti opravljanje drugega dela, ustreznega njegovi preostali delovni zmožnosti oziroma opravljanje dela s krajšim delovnim časom glede na preostalo delovno zmožnost, v skladu s predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. To zakonsko določilo je treba razlagati v luči Direktive Sveta 2000/78/ES z dne 27. 11. 2000 o splošnih okvirih enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu (v nadaljevanju: Direktiva). Ta v 5. členu z namenom zagotovitve skladnosti z načelom enakega obravnavanja, kar zadeva hendikepirane osebe, zahteva zagotovitev razumnih prilagoditev; delodajalce obvezuje k sprejemu ustreznih ukrepov glede na potrebe v konkretni situaciji, da se hendikepirani osebi omogoči dostop, sodelovanje ali napredovanje v službi ali usposabljanje, razen če bi taki ukrepi delodajalca nesorazmerno obremenili. Dokazno breme, da načelo enakega obravnavanja ni bilo kršeno, je skladno z 10. členom Direktive naloženo toženi stranki. V uvodni izjavi št. 20 k Direktivi so kot ustrezni ukrepi za prilagoditev delovnih mest hendikepiranim osebam primeroma navedeni: prilagoditev

Iz 5. člena Direktive 2000/78 izhaja, da sprejmejo delodajalci ustrezne ukrepe za zagotovitev razumne prilagoditve z namenom zagotovitve skladnosti z načelom enakega obravnavanja hendikepiranih oseb (torej tudi invalidov), razen če bi delodajalca taki ukrepi nesorazmerno obremenili. S temi ukrepi se tem osebam omogoči dostop, sodelovanje ali napredovanje v službi ali usposabljanje, torej enakopravno obravnavo pri uveljavljanju njihovih pravic v primerjavi z ostalimi delavci. Toženka je tožniku v času od vrnitve na delo do napotitve na čakanje na delo doma prilagodila delo na njegovem delovnem mestu vzdrževalec javnih površin III tako, da mu je odrejala naloge, ki so bile združljive z njegovimi omejitvami. Razdelitev delovnih nalog pomeni ustrezen organizacijski ukrep v okviru razumnih prilagoditev v smislu 5. člena Direktive 2000/78 ob upoštevanju 21. in 26. člena Listine EU o temeljnih pravicah. To med drugim izhaja iz uvodne izjave 20 Direktive 2000/78. Namen sprejema in ohranitve ustreznih ukrepov je v zagotavljanju nediskriminatorne obravnave invalidov pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Upoštevaje prakso SEU je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da toženka (v nobenem prim

Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, tožnica ni konkretizirano zatrjevala, da bi ji toženka lahko ponudila drugo ustrezno delo, ampak se je zavzemala zgolj za prilagoditev dela na delovnem mestu pevke v koncertnem zboru. Toženka ni bila dolžna organizirati delovnega procesa tako, da bi tožnici njeno delovno mesto prilagodila. Prav tako ji ni bila priznana pravica do poklicne rehabilitacije, ampak le pravica do dela na drugem delu, zato je bila toženka dolžna le preveriti, ali obstaja ustrezno delovno mesto v skladu z njeno preostalo delovno zmožnostjo, strokovno izobrazbo oziroma usposobljenostjo z dnevno omejitvijo štirih ur in tedensko omejitvijo 20 ur, kar je storila.

Dokler delodajalec ne zagotovi delavcu-invalidu drugega ustreznega dela, delavec ni neupravičeno odsoten z dela. Res je sicer, da delodajalec ni dolžan posebej pozivati delavca, da se po zaključku bolniškega staleža vrne na delo. To je nedvomno obveznost delavca. Vendar mora biti delavcu-invalidu zagotovljena vrnitev na zanj ustrezno delovno mesto. Če mu ni, tudi po zaključku bolniškega staleža njegova odsotnost z dela ni neupravičena.

Zmotno je stališče pritožbe, da bi morala toženka organizirati delovni proces tako, da bi tožnici to delovno mesto prilagodila. Tožnica zaradi omejitev ni mogla več opravljati dela na delovnem mestu pevka v koncertnem zboru, prilagoditev delovnega mesta delovnemu invalidu pa je predvidena le, če mu je priznana pravica do poklicne rehabilitacije iz 70. člena ZPIZ-2. Očitanih ravnanj oziroma opustitev (niti samih zase niti) v povezavi z ostalimi ni mogoče opredeliti kot trpinčenja na delovnem mestu, pri čemer ta tudi sama zase niso graje vredna ali očitno negativna in žaljiva, da bi bila podlaga odškodninske odgovornosti toženke.

Ni pravilno pritožničino zatrjevanje, da bi ji morala tožena stranka delovno mesto prilagoditi tako, da bi lahko še naprej opravljala delo prodajalke z omejitvami. Kot je pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje, je prilagoditev delovnega mesta invalidu predvidena le v primeru priznane pravice do poklicne rehabilitacije (70. člen ZPIZ-2). Tožnici je bila po odločbi ZPIZ priznana pravica do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami. Torej ji ni bila priznana pravica do poklicne rehabilitacije in posledično do prilagoditve delovnega mesta, zato tožena stranka ni bila dolžna spreminjati svoje organizacije delovnega procesa oziroma sistematizirati novega delovnega mesta, ki bi ga tožnica glede na zdravstvene omejitve lahko opravljala.

Če delodajalec delavca zaradi omejitev pri delu, ki so posledica ugotovljene invalidnosti, napoti na čakanje na delo za čas iskanja druge ustrezne zaposlitve oziroma odpovedi pogodbe, če drugega ustreznega dela ne najde, to ne pomeni, da lahko delavec v tem času opravlja delo pri drugem delodajalcu ali v okviru svojega popoldanskega s.p.-ja mimo omejitev iz odločbe ZPIZ.

Protipravnost ravnanja toženke v zvezi s škodo naj bi bila v tem, da ni pravočasno in pravilno zagotovila pravice do dela, ki bi ustrezalo omejitvam iz odločbe ZPIZ z dne 26. 8. 2019, kar glede na nesporne trditve strank ne drži. V pogodbah o zaposlitvi, sklenjenih med tožnikom in toženko od 18. 2. 2019 dalje, so navedeni identični opisi del in nalog. Tožnik je poudaril, da so bile vključno do prejema nove odločbe ZPIZ z dne 26. 8. 2019 ustrezne pogodbe o zaposlitvi, čeprav so bile sklenjene za delovno mesto prodajalca na terenu, tj. da so bile upoštevane omejitve iz odločbe ZPIZ z dne 19. 7. 2016, med katere spada tudi omejitev brez izpostavljenosti vibracijam. Prav tako je bil tožnik izrecno mnenja, da ni bil izpostavljen vibracijam pri delu, ki ga je opravljal pri toženki. Upoštevaje nesporne trditve tožnika v tem sporu je zmotna presoja sodišča prve stopnje, da je toženka ravnala protipravno, saj mu ni kršila pravice iz 196. člena ZDR-1.

Sodišče je argumentacijo usmerilo v bistveno ugotovitev izvedenke, da tožnica s priznanimi stvarnimi razbremenitvami ne potrebuje še časovne razbremenitve krajšega delovnega časa. Časovna razbremenitev kot taka ne more nadomestiti nujno potrebnih stvarnih razbremenitev. Kompenzacija, ki si jo želi tožnica iz praktičnih razlogov, ni dopustna. Le dosledno upoštevanje ustreznega dela je zagotovilo, da bo tožnica ustrezno delo zmogla opravljati v polnem delovnem času.

Pravnega položaja delavca, ki dela krajši delovni čas iz naslova preostale delovne zmožnosti, ne moremo enačiti s pravnim položajem delavca, za katerega velja določilo 65. člena ZDR-1. Pri tožnici kot delovnemu invalidu se šteje, da ima sklenjeno pogodbo za polni delovni čas, saj ji prispevek in nadomestilo za 4 ure iz naslova invalidnosti izplačuje ZPIZ. Tožnici tako pripada 30 minutni odmor.

Tožniku dela, ki ni skladno z odločbo ZPIZ, ni bilo potrebno opravljati, zato v opravljanje dela v nasprotju s pogodbo o zaposlitvi, ki temelji na odločbi ZPIZ, ni bil prisiljen in tako tudi z delom, ki ga je bil dolžan opravljati, ni mogel kršiti Kodeksa etike medicinskih sester in medicinskih tehnikov Slovenije. Pritožbeno sodišče se sicer strinja s tožnikom, da je pomoč pacientom njegovo poslanstvo, vendar pa je bil to poslanstvo dolžan opravljati le v okviru svoje delovne zmožnosti.

Z zapoznelim uveljavljanjem ničnosti v tem sporu skuša tožnica neuspešno nadomestiti neuporabo določb o izpodbijanju odločbe ter aneksa po določbah ZJU oziroma po določbah OZ v takratnem obdobju. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bila premestitev tožnice na novo sistemizirano delovno mesto zakonita ter da je toženka tudi glede ostalega s tem v zvezi ravnala v skladu s prisilnimi predpisi. Ni podlage za ugotovitev ničnosti izpodbijanega aneksa, kot tudi ne za ugoditev tožbenemu zahtevku.

ZPIZ-1 ne predvideva dolžnosti delodajalca, da obstoječa delovna mesta prilagodi preostali delovni zmožnosti delavca ali, da ustanovi novo delovno mesto, ki bo ustrezalo preostali delovni zmožnosti invalida.

Po dokončni in izvršljivi odločbi drugostopenjskega organa ZPIZ tožnica kot invalid III. kategorije invalidnosti ni zmožna za opravljanje dela na delovnem mestu učiteljice predmetnega pouka po pogodbi o zaposlitvi, ki sta jo stranki sklenili dne 24. 4. 2014. V tem delu, tj. glede ugotovljene invalidnosti III. kategorije s pravico do dela na drugem delovnem mestu brez aktivnega pouka, je bila odločitev drugostopenjskega organa ZPIZ potrjena s pravnomočno sodbo pritožbenega sodišča. Zato je dne 17. 10. 2014 tožena stranka tožnici utemeljeno odpovedala pogodbo o zaposlitvi z dne 24. 4. 2014 na delovnem mestu učiteljice predmetnega pouka - matematika in fizika zaradi invalidnosti in ji ponudila v podpis novo pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto učitelja s poučevanjem v podaljšanem bivanju.

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je tožena stranka tožniku (invalidu III. kategorije invalidnosti s priznano pravico do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami) zagotovila pravico do dela na delovnem mestu s priznanimi omejitvami skladno s predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Pri tem je upoštevala določila ZDR oz. ZDR-1 glede varstva invalidov ter posledično tožnika tudi ni obravnavala diskriminatorno. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine.

Ker iz dejanskih ugotovitev izhaja, da je tožena stranka izvedla reorganizacijo, ukinila delovno mesto tožnice in razdelila naloge med druga delovna mesta, revizijsko sodišče soglaša s presojo, da je tožena stranka dokazala obstoj utemeljenega poslovnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici (ki ni navidezen). Tožnica zmotno izhaja iz predpostavke, da ji je bila odpovedana pogodba o zaposlitvi iz razloga invalidnosti. Pri toženi stranki so vsa delovna mesta Komercialist I zasedena, tožena stranka pa ni imela na voljo delovnega mesta, ki bi bilo skladno z omejitvami iz odločbe ZPIZ in zdravniškega spričevala. Stališče tožnice, da bi morala tožena stranka organizirati delovni proces tako, da bi spremenila sistematizacijo delovnih mest in za tožnico ustanovila novo delovno mesto, ni utemeljeno. Možnost objektivne prilagoditve delovnega procesa ne pomeni, da bi bila tožena stranka dolžna na novo ustanoviti posebno delovno mesto za tožnico na način, da bi lažje delovne naloge odvzela delovnemu mestu Komercialist I in iz teh lažjih nalog oblikovala novo delovno mesto. Tudi odločba ZPIZ, ki v izreku tožnici priznava pravico do premestitve, ne pomeni absolut

Komisija za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi je podala mnenje, da tožena stranka kot delodajalec tožnici kot delovnemu invalidu, ki zaradi invalidnosti III. kategorije ni zmožna opravljati dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, utemeljeno ne more ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi oziroma, da obstaja podlaga za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga invalidnosti brez ponudbe nove pogodbe. Tožena stranka je dokazala, da tožnici ni mogla zagotoviti delovnega mesta, ustreznega omejitvam po odločbi ZPIZ. Zato je bil podan zakonit in utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti.