VSL Sodba I Cpg 545/2022

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu I. točke izreka in v II. točki izreka potrdi.

II. Stranski intervenient je dolžan povrniti tožeči stranki 1.670,79 EUR stroškov pritožbenega postopka v petnajstih dneh po vročitvi te sodne odločbe.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 258.805,74 EUR in zakonske zamudne obresti od: zneska 70.730,00 EUR od dne 27. 2. 2020 dalje do plačila, zneska 153.125,16 EUR od dne 8. 6. 2021 dalje do plačila, zneska 34.950,58 EUR od dne 20. 9. 2021 dalje do plačila. V presežku, za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 70.730,00 EUR od dne 25. 2. 2020 do vključno 26. 2. 2020, je tožbeni zahtevek zavrnilo (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pravdnega postopka v višini 6.752,27 EUR v roku 15 dni po vročitvi sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila (II. točka izreka).

2Zoper ugodilni del I. točke in zoper II. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje se zaradi bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava pritožuje stranski intervenient. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi v celoti ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni ter tožbeni zahtevek v celoti zavrne ter naloži povrnitev stroškov stranskemu intervenientu, oziroma podrejeno, sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, tožeči stranki pa naloži povrnitev pritožbenih stroškov stranskega intervenienta po priloženem stroškovniku.

3Tožeča stranka je vložila odgovor na pritožbo, v katerem predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbo stranskega intervenienta kot nedopustno zavrže, stranskemu intervenientu pa naloži v plačilo tudi celokupne stroške tega pritožbenega postopka, vključno s specificiranim stroškom priprave tega odgovora na pritožbo Občini A., povrnitev katerega tožeča stranka od stranske intervenientke tudi zahteva, vse v roku 15 dni, pod izvršbo. Podredno navaja, da bi bilo treba pritožbo stranske intervenientke, v kolikor bi bila procesno dopustna, v celoti zavrniti kot očitno neutemeljeno skupaj z isto stroškovno posledico za stransko intervenientko, kot že predlagano.

4Pritožba ni utemeljena.

5Iz dejanskih ugotovitev izpodbijane sodbe izhaja, da je tožena stranka upravljavec odlagališča odpadkov B. Odlagališče stoji na območju dveh občin (Mestna občina C. in Občina A.). Odpadki se odlagajo le na območju Mestne občine C. Na območju Občine A. leži čistilna naprava in sistem za čiščenje izcednih voda, ki sta v primeru konkretnega odlagališča njegov integralen in funkcionalno nujen del, saj odlagališče pred izgradnjo čistilne naprave ni imelo dovoljenja za obratovanje. Na odlagališču ni nepropustnih zbiralnikov, v katerih bi se izcedna voda zbirala, pač pa se te vode po cevovodih iztekajo direktno do čistilne naprave na območju Občine A. Odlagališče je tekom obratovanja leta 2012 na podlagi odločbe inšpektorata začasno prenehalo obratovati zaradi manjkajoče čistilne naprave za čiščenje izcednih voda.

6Sodišče prve stopnje je presodilo, da je tožena stranka zavezanka za plačilo okoljske dajatve za onesnaževanje okolja zaradi odlaganja odpadkov na odlagališčih (v nadaljevanju: okoljska dajatev), ker je celotno odlagališče skupaj s čistilno napravo v njenem izključnem upravljanju. Pojasnilo je, da je pravilna razlaga Uredbe o odlagališčih odpadkov takšna, da so naprave za zbiranje in čiščenje izcedne vode del telesa odlagališča. Tretji odstavek 7. člena Zakona o financiranju občin (ZFO-1) določa, da so okoljske dajatve, predpisane zaradi obremenjevanja okolja, prihodek proračuna občine, kjer je nastala obremenitev okolja. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da tudi v primeru, da je sodišče namen in razlago določb Uredbe o odlagališčih odpadkov napačno interpretiralo in je bil namen takšen, da čistilne naprave, zbiralni bazeni in sistem za čiščenje izcednih voda niso del telesa odlagališča, sodišče na podzakonske predpise ni vezano in lahko odloči neposredno na podlagi zakona. Zakon pa je jasen in ne daje podlage za zoževanje prejemnikov okoljske dajatve, pač pa so do nje upravičene vse občine, na območju katerih prihaja do obremenitve okolja, torej da na njihovem območju leži odlagališče. Splošno znano dejstvo je, da odlagališča sproščajo emisije, od smradu, strupenih plinov, do padavinskih in izcednih voda, ki se v konkretnem primeru celo čistijo na območju Občine A., zato je nesporno, da do obremenitve okolja prihaja tudi na območju te občine, pa čeprav ne neposredno z odlaganjem odpadkov. Obremenitev okolja na območju Občine A. izhaja tudi iz listinskih dokazov, predvsem javno objavljenih člankov o tegobah okoliških prebivalcev zaradi vpliva odlagališča. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da bi se z napačno interpretacijo določbe drugega odstavka 7. člena Uredbe o okoljski dajatvi zaradi onesnaževanja okolja zaradi odlaganja odpadkov na odlagališčih število upravičenih občin nedopustno omejevalo zgolj na tiste, ki imajo na svojem območju telo odlagališča, kot ga opredeljuje 28. točka 3. člena Uredbe o odlagališčih odpadkov, torej brez vseh tistih občin, ki imajo na svojih območjih druge objekte, ki v tej definiciji niso izrecno navedeni, pa predstavljajo funkcionalen del odlagališča, pa čeprav na njihovem območju nastaja obremenitev okolja. Takšno zoževanje je nezakonito in protiustavno, zato je sodišče podzakonske predpise razlagalo zakonsko skladno, lahko pa bi jih tudi zgolj spregledalo. Glede na dejstvo, da odlagališče in telo odlagališča, kot njegov del, dejansko leži na območju dveh občin in torej hkrati na meji obeh občin, je sodišče prve stopnje štelo za primerno in sorazmerno, da se okoljska dajatev deli na enaka dela, v skladu s tretjim odstavkom 7. člena Uredbe o okoljski dajatvi zaradi onesnaževanja okolja zaradi odlaganja odpadkov na odlagališčih.

7Pritožbeno sodišče se ne strinja s stališčem tožeče stranke v odgovoru na pritožbo, da je treba pritožbo stranskega intervenienta na strani tožene stranke kot nedopustno zavreči, ker se tožena stranka ni pritožila. Sodna odločba (sklep VSL II Cp 2407/2019 z dne 15. 1. 2020), na katero se sklicuje tožeča stranka, ne predstavlja enotne in ustaljene sodne prakse. 201. člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP) določa, da če vloži intervenient pravno sredstvo, se izvod njegove vloge vroči tudi stranki, ki se ji je pridružil (tretji odstavek). Pravdna dejanja intervenienta imajo pravni učinek za stranko, ki se ji je pridružil, če niso v nasprotju z njenimi dejanji (četrti odstavek). Ko gre za dejanja, ki so opravljena s pisnimi vlogami, velja pravilo, da veljajo strankina dejanja, če ta izrecno nasprotujejo intervenientovim. Če pa je intervenient v pisni vlogi opravil dejanje, ki mu stranka ni nasprotovala, veljajo tista intervenientova dejanja, ki so za stranko koristna. Če vloži intervenient pravno sredstvo, se izvod njegove vloge vroči tudi stranki, ki se ji je pridružil. Stranka pa lahko nato intervenientovemu pravnemu sredstvu nasprotuje oziroma ga umakne.¹ Dejstvo, da tožena stranka ni vložila pritožbe, samo po sebi ne pomeni, da je pritožba intervenienta v nasprotju z interesi in voljo tožene stranke. Takšen zaključek bi bil mogoč samo, če bi tožena stranka izrecno nasprotovala vloženi pritožbi. Pritožba stranskega intervenienta je bila vročena pooblaščencu tožene stranke (vročilnica pripeta k list. št. 155 spisa). Tožena stranka na pritožbo stranskega intervenienta ni odgovorila in ni izrazila nasprotovanja intervenientovi pritožbi, zato ni mogoče šteti, da je pritožba intervenienta v nasprotju z dejanji tožene stranke. Pritožba intervenienta je zato dopustna.

8Tožeča stranka v tem postopku od tožene stranke (upravljavca odlagališča odpadkov B.) zahteva plačilo polovice okoljske dajatve, ki jo je tožena stranka v obdobju od oktobra 2019 do julija 2021 v celoti plačevala Mestni občini C. V obravnavani zadevi je bilo torej odločilno vprašanje, katera občina je upravičena do prejema okoljske dajatve. Krog občin, ki so upravičene do prejema sredstev iz naslova okoljske dajatve, opredeljuje tretji odstavek 7. člena ZFO-1, ki določa, da so okoljske dajatve, ki so na podlagi zakona, ki ureja varstvo okolja, predpisane zaradi obremenjevanja okolja z odpadnimi vodami in zaradi odlaganja odpadkov na odlagališčih, ki so infrastruktura, namenjena izvajanju obvezne občinske gospodarske službe varstva okolja, prihodek proračuna občine, kjer je nastala obremenitev okolja, zaradi katere je predpisana okoljska dajatev. Drugi odstavek 7. člena Uredbe o okoljski dajatvi za onesnaževanje okolja zaradi odlaganja odpadkov na odlagališčih določa, da je okoljska dajatev za onesnaževanje okolja zaradi odlaganja odpadkov na odlagališču, ki je infrastruktura, namenjena opravljanju obvezne občinske gospodarske javne službe varstva okolja, prihodek proračuna občine, na območju katere zavezanec odlaga odpadke v telo odlagališča. Tretji odstavek 7. člena te uredbe določa, da če je telo odlagališča na območju dveh ali več občin, se okoljska dajatev razdeli med občine v enakih deležih. 3. člen te uredbe določa, da imajo izrazi odlagališče, telo odlagališča, inertni odpadek, nenevarni odpadek in upravljavec odlagališča enak pomen, kot ga določa predpis, ki ureja odlagališča odpadkov. Uredba o odlagališčih odpadkov določa, da je telo odlagališča del območja odlagališča, ki obsega celoto vseh odloženih odpadkov in sistem tesnjenja odlagališča, sistem odplinjanja odlagališča in druge objekte ter obrobne in oporne nasipe ter druge tehnične konstrukcije za zagotavljanje stabilnosti telesa odlagališča. Telo odlagališča ima eno ali več odlagalnih polj (28. točka prvega odstavka 3. člena). Tesnjenje odlagališča je tehnični sistem objektov in ukrepov za preprečevanje emisije snovi v tla, ki ga sestavljajo tesnjenje površine odlagališčnega telesa, tesnjenje odlagališčnega dna in sistem odvajanja izcednih in padavinskih odpadnih vod (30. točka prvega odstavka 3. člena).

9Ustavno sodišče RS je v odločbi U-I-173/11 z dne 23. 5. 2013 odločalo o skladnosti pred spornim obdobjem veljavne Uredbe o okoljski dajatvi za onesnaževanje okolja zaradi odlaganja odpadkov na odlagališčih (ki je nedopustno širila krog občin, ki so upravičene do prejema te okoljske dajatve, na tiste občine, ki jih tretji odstavek 7. člena ZFO-1 ne določa kot prejemnike te okoljske dajatve) z ustavo in zakoni. Pojasnilo je, da določba tretjega odstavka 7. člena ZFO-1 jasno in določno opredeljuje krog občin, ki so upravičene do prejema sredstev iz naslova teh dajatev. V ta krog po tej zakonski določbi sodi vsaka občina, v kateri je nastala obremenitev okolja zaradi odlaganja odpadkov na odlagališču. Ker taka obremenitev okolja že po naravi stvari lahko nastane le na območju odlagališča, je prejemnik te okoljske dajatve skladno s tretjim odstavkom 7. člena ZFO-1 lahko le občina, v kateri se odlagališče odpadkov tudi dejansko nahaja.

10V obravnavani zadevi je ugotovljeno, da se odpadki dejansko odlagajo le na območju Mestne občine C., na območju Občine A. pa se nahaja čistilna naprava in sistem za čiščenje izcednih voda, ki sta v primeru konkretnega odlagališča integralen in funkcionalno nujen del le-tega. Iz dobesednega pomena drugega odstavka 7. člena Uredbe o okoljski dajatvi za onesnaževanje okolja zaradi odlaganja odpadkov na odlagališčih, ki določa, da je okoljska dajatev prihodek proračuna občine, na območju katere zavezanec odlaga odpadke v telo odlagališča, sicer izhaja, da je do dajatve upravičena samo Mestna občina C., ker se samo na območju te občine odlagajo odpadki. Vendar pa, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, zgolj strogo formalna jezikovna razlaga predpisov ni vedno ustrezen način razlage. Uredba je podzakonski predpis, ki ga izda Vlada za izvrševanje zakonov in drugih predpisov. Na zakon je vezana tako, da v vsebinskem smislu ne sme določati ničesar brez zakonske podlage in zunaj vsebinskih okvirov, ki morajo biti v zakonu izrecno določeni ali z razlago iz njega vsaj ugotovljivi. Zato sme uredba vsebovati le določbe o izvrševanju posameznih zakonskih določb. Zakonsko normo sme dopolnjevati le do te mere, da z zakonom urejenih pravic in obveznosti ne širi ali zožuje.² Določbe Uredbe o okoljski dajatvi za onesnaževanje okolja zaradi odlaganja odpadkov na odlagališčih in Uredbe o odlagališčih odpadkov je torej treba razlagati tako, da je njihov pomen skladen s tretjim odstavkom 7. člena ZFO-1, ki določa, da so okoljske dajatve, ki so predpisane zaradi odlaganja odpadkov na odlagališčih, prihodek proračuna občine, kjer je nastala obremenitev okolja, zaradi katere je predpisana okoljska dajatev.

11Tretji odstavek 7. člena Uredbe o okoljski dajatvi za onesnaževanje okolja zaradi odlaganja odpadkov na odlagališčih določa, da če je telo odlagališča na območju dveh ali več občin, se okoljska dajatev razdeli med občine v enakih deležih. Sodišče prve stopnje je definicijo telesa odlagališča iz Uredbe o odlagališčih odpadkov razlagalo tako, da ta zajema tudi naprave za zbiranje in čiščenje izcedne vode. Pritožbeno sodišče pritrjuje takšni razlagi. Del telesa odlagališča je tudi sistem tesnjenja odlagališča, tesnjenje odlagališča pa sestavlja tudi sistem odvajanja izcednih in padavinskih odpadnih vod. Zato je treba šteti, da je tudi čistilna naprava za čiščenje izcedne vode del telesa odlagališča.³ Sodišče prve stopnje je opozorilo na sistemsko razlago Uredbe o odlagališčih odpadkov, ki v 48. členu določa obveznost upravljavca odlagališča, da zagotavlja redne preglede telesa odlagališča, pri čemer je primeroma našteta tudi naprava za zbiranje in čiščenje izcedne vode odlagališča. Iz 48. člena te uredbe torej izhaja, da je naprava za zbiranje in čiščenje izcedne vode del telesa odlagališča. Ob takšni pravilni razlagi telo odlagališča leži na območju obeh občin in se skladno s tretjim odstavkom 7. člena Uredbe o okoljski dajatvi za onesnaževanje okolja zaradi odlaganja odpadkov na odlagališčih okoljska dajatev razdeli med obe občini v enakih deležih.

12Tretji odstavek 7. člena ZFO-1 določa, da so okoljske dajatve, ki so predpisane zaradi odlaganja odpadkov na odlagališčih, prihodek proračuna občine, kjer je nastala obremenitev okolja, zaradi katere je predpisana okoljska dajatev. Po mnenju pritožbenega sodišča obremenitev okolja, zaradi katere je predpisana okoljska dajatev za odlaganje odpadkov na odlagališčih, zajema obremenitev okolja zaradi delovanja odlagališča odpadkov kot celotnega kompleksa, kar vključuje tudi napravo za čiščenje izcednih vod, ki se izcejajo iz odloženih odpadkov, če je ta naprava integralni del odlagališča. Kot je pojasnilo sodišče prve stopnje, je v konkretnem primeru čistilna naprava nujna za delovanje odlagališča in predstavlja njegov integralni del, brez čistilne naprave namreč odlagališče ni imelo dovoljenja za obratovanje. Široka razlaga pojma obremenitev okolja izhaja tudi iz v relevantnem obdobju veljavnega Zakona o varstvu okolja (ZVO-1), ki je zakon, ki izhodiščno ureja okoljske dajatve za onesnaževanje okolja, in v 6. točki 3. člena obremenitev okolja opredeljuje kot vsak poseg ali posledica posega v okolje, ki je izključno ali hkrati povzročila ali povzroča onesnaževanje okolja, tveganje za okolje, okoljsko škodo ali rabo naravne dobrine.

13Da je pravilna razlaga predpisov takšna, da je do okoljske dajatve za onesnaževanje okolja zaradi odlaganja odpadkov na odlagališču B. upravičena tudi Občina A., dodatno potrjuje dejstvo, da Občina A. ni upravičena do okoljske dajatve za onesnaževanje okolja zaradi odvajanja odpadnih voda. Prejemnika okoljske dajatve za onesnaževanje okolja zaradi odvajanja odpadnih voda opredeljuje 5. člen Uredbe o okoljski dajatvi za onesnaževanje okolja zaradi odvajanja odpadnih voda, ki določa, da je prejemnik okoljske dajatve za onesnaževanje okolja zaradi odvajanja industrijske ali komunalne odpadne vode občina, v kateri pri zavezancu nastaja ta odpadna voda. Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, izcedne vode nastajajo na površini, kjer se dejansko odlagajo odpadki, to pa je le na območju Mestne občine C., posledično pa je do okoljske dajatve za onesnaževanje okolja zaradi odvajanja odpadnih voda upravičena le Mestna občina C., ne pa tudi Občina A., na območje katere se te izcedne vode iztekajo in prečistijo.

14Ker iz pravilne razlage ZFO-1 in podzakonskih predpisov izhaja, da okoljska dajatev pripada tudi občini, na območju katere leži čistilna naprava za čiščenje izcednih vod, ki je integralen in funkcionalno nujen del odlagališča, v obravnavani zadevi pa ni bilo sporno, da čistilna naprava leži na območju Občine A., sodišče prve stopnje ni bilo dolžno izvajati dokaza z ogledom in postavitvijo izvedenca, ker je bilo relevantno dejansko stanje ugotovljeno že brez teh dokazov. Stranski intervenient tudi sicer ne bi mogel uspeti s pritožbenim očitkom, da sodišče ni izvedlo dokaza z izvedencem. Tožena stranka je namreč v vlogi z dne 6. 6. 2022 umaknila dokazni predlog za postavitev izvedenca, zato vztrajanje intervenienta pri postavitvi izvedenca ni bilo upoštevno, ker je bilo v nasprotju z dejanji stranke, ki se ji je pridružil. Razlaga zakonov in podzakonskih predpisov je v pristojnosti sodišč, zato zaslišanje priče D. D., ki je bila podpisnica več mnenj ministrstva o vsebini podzakonskih predpisov, ni bilo potrebno.

15Pritožbeno sodišče se je opredelilo do tistih pritožbenih navedb, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP). Pritožba proti izpodbijanemu delu I. točke izreka izpodbijane sodbe ni utemeljena, prav tako ni utemeljena proti stroškovni odločitvi v II. točki izreka. Pritožnik se je namreč zoper stroškovno odločitev pritožil le iz razloga, ker je bila po njegovem mnenju napačna odločitev sodišča prve stopnje o glavni stvari, odmere stroškov pa ni izpodbijal. Ker pritožbeno sodišče tudi ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni zasledilo kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu I. točke izreka in v II. točki izreka potrdilo (353. člen ZPP).

16Če zavrže ali zavrne pravno sredstvo, mora sodišče odločiti o stroških, ki so nastali v zvezi z njim (prvi odstavek 165. člena ZPP). Ker stranski intervenient s pritožbo ni uspel, mora sam nositi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Po načelu uspeha iz prvega odstavka 154. člena ZPP je tožeči stranki dolžan povrniti njene stroške pritožbenega postopka, ki jih je pritožbeno sodišče odmerilo po priglašenem stroškovniku in v skladu z Odvetniško tarifo (OT). Stroški pritožbenega postopka tožeče stranke obsegajo stroške sestave odgovora na pritožbo v višini 2.250 točk, kar znaša 1.350,00 EUR (tar. št. 22/1 OT), materialne stroške v višini 19,50 EUR (tretji odstavek 11. člena OT) in 22 % DDV, kar skupaj znaša 1.670,79 EUR. Tako odmerjene stroške pritožbenega postopka je stranski intervenient dolžan tožeči stranki povrniti v roku petnajstih dni po prejemu te sodne odločbe.

¹ L. Ude, Pravdni postopek : zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, 2006, str. 274 in 275.
² Glej npr. odločbi US RS U-I-173/11 z dne 23. 5. 2013 in U-I-215/11, Up-1128/11 z dne 10. 1. 2013.
³ Primerjaj sodbo VSL I Cpg 550/2018 z dne 10. 10. 2018, v kateri je Višje sodišče v Ljubljani presodilo, da ni ključno, kje se odlagajo odpadki, temveč ugotovitev, da sodi čistilna naprava v telo odlagališča. Pojasnilo je, da je sistem odvajanja izcednih in padavinskih voda in s tem čistilna naprava, ki stoji na območju tožeče stranke, nedvomno del telesa odlagališča.