UPRS Sodba III U 253/2019-14

Tožbi se ugodi, odločba kmetijskega inšpektorja Inšpektorata RS za kmetijstvo, gozdarstvo, lovstvo in ribištvo, Območne enote Koper, Izpostave Postojna, št. 0611-644/2019-6 z dne 14. 5. 2019 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

1Kmetijski inšpektor Inšpektorata RS za kmetijstvo, gozdarstvo, lovstvo in ribištvo, Območne enote Koper, Izpostave Postojna (v nadaljevanju: prvostopenjski organ) je z odločbo št. 0611-644/2019-6 z dne 14. 5. 2019 (v nadaljevanju: izpodbijana odločba) odločil: da mora tožnik kot inšpekcijski zavezanec, nosilec kmetijskega gospodarstva KMG MID ... in lastnik kmetijskega zemljišča s parc. št. 111/1 k.o. ..., obravnavno kmetijsko zemljišče vzpostaviti v prejšnje stanje, in sicer tako, da odstrani lesen objekt tlorisne površine 40 m2, betonski temelj, na katerem objekt stoji, tampon iz lomljenca pod in zahodno od objekta in kup peska, teren mora nasuti z rodovitno zemljo in zatraviti ter kmetijsko zemljišče v tem delu uporabljati v skladu z namenom, tj. za kmetijsko proizvodnjo (1. točka izreka); da mora tožnik poskrbeti, da se na delu kmetijskega zemljišča s parc. št. 111/2, 111/3 in 111/1 k.o. ..., ki v naravi predstavlja utrjeno peščeno pot, vzpostavi prejšnje stanje, in sicer tako, da se ukine peščeno pot na način, da se odstrani peščeno nasutje, po odstranitvi tla nasuje z rodovitno zemljo in zatravi ter kmetijsko zemljišče v tem delu uporablja v skladu z namenom, tj. za kmetijsko proizvodnjo (2. točka izreka); v nadaljevanju izreka je določil rok za izvršitev naloženih obveznosti ter odločil, da bo o morebitnih stroških postopka odločeno s posebnim sklepom in da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe (3., 4. in 5. točka izreka).

2V obrazložitvi izpodbijane odločbe prvostopenjski organ navaja, da je 2. 4. 2019 opravil pregled namenske rabe kmetijskega zemljišča na parceli št. 111/1 k.o. ...,¹ v lasti tožnika, ki je zato inšpekcijski zavezanec. Kot je bilo ugotovljeno, je bil na delu parcele na betonski plošči postavljen lesen objekt, površine približno 40 m2, do katerega je bila po parc. št. 111/2 in 111/3 urejena utrjena peščena pot širine cca. 2 m. Objekt je razdeljen v dva dela, južni (približno tretjina) je stacionarni čebelnjak SI ... s 16 panji, pretežni del pa se je glede na opremo uporabljal kot prostor za preživljanje prostega časa. Vzhodno in zahodno od objekta gre v naravi za kmetijsko zemljišče z vrsto rabe trajni travnik, na njem je zahodno od objekta posajeno sadno drevje, na parceli je bila še skladovnica drv in kup peska. Tla na mestu objekta so bila pred izvedbo gradnje utrjena z lomljencem, tamponiran del je bil viden zahodno od objekta v širini približno 2 m, pri čemer pa so teren že preraščali trava in zeli, ob objektu je bil postavljen PVC zbiralnik za deževnico, vzhodno od objekta pa tunelski šotor (topla greda). Tožnik je obdeloval tudi kmetijsko zemljišče s parc. št. 111/4, 111/5, 111/3 in 111/6, ki se je uporabljalo kot njiva (111/4), ekstenzivni sadovnjak (111/6) ter nasad jagodičevja (111/5 in 111/3). Inšpekcijski pregled se je nadaljeval 3. 4. 2019 pri prvostopenjskem organu, kjer je bil tožnik seznanjen z ugotovitvami s terena. Prvostopenjski organ povzema, kaj je tedaj izjavil tožnik, in našteje dokumente, ki so bili organu predloženi na vpogled.

3Kot dalje navaja prvostopenjski organ, je za preveritev dovoljenosti posegov pri Občini Postojna pridobil pojasnilo št. 061-1/2019-3 (600-04) z dne 23. 4. 2019, iz katerega izhaja, da v krajinski enoti KE-10, kamor spada obravnavano kmetijsko zemljišče, gradnja ni dovoljena. Dovoljeno je sekanje drevesnih živic in otokov strnjenega gozdnega drevja v obsegu, ki bistveno ne spreminja prostorske in ekološke pestrosti, ter zaščita kmetijskih površin pred divjadjo s postavitvijo električnega pastirja, ki pa ne sme prekiniti ustaljenih migracijskih poti prostoživečih divjih živali in ki ga je možno postaviti tudi za varstvo goveda in drobnice na pašniku. Skladno s pojasnilom Občine Postojna ni dovoljena zasaditev protivetrnih zaščit, živih mej iz iglavcev, neavtohtonega drevja in grmovja, kot tudi ne postavljanje visokih žičnatih ograj. Glede na navedeno prvostopenjski organ zaključuje, da utrditev oziroma dovolitev ureditve utrjene dostopne poti, utrditev terena s tamponom iz lomljenca v delu, kjer na betonskih temeljih stoji objekt, in temeljenje ter postavitev objekta niso dovoljeni posegi na obravnavanem kmetijskem zemljišču. Gre za nenamensko rabo dela kmetijskega zemljišča, saj tam rast rastlin ni mogoča ter ni zagotovljena ohranitev oziroma izboljšanje rodovitnosti tal. S tem so kršene določbe prvega odstavka 4. člena ter 1. alineje prvega odstavka 7. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju: ZKZ), v povezavi z 2. alinejo 3. člena Uredbe o podrobnejših merilih za presojo, ali obdelovalec ravna kot dober gospodar. Zato je prvostopenjski organ na podlagi določb 1. in 2. alineje B točke 107. člena ZKZ izrekel ukrepe iz 1. in 2. točke izreka izpodbijane odločbe. V zvezi s tožnikovo izjavo dodaja, da je ta pri pridobivanju soglasij za posege zanemaril določila občinskih prostorskih aktov ter se je pri izvedbi opiral na predpise oziroma soglasja, ki posege splošno dovoljujejo (soglasja ZGS in ARSO ter mnenje Kmetijsko svetovalne službe), vendar za ta postopek niso bistvena. Ni pa si pridobil lokacijske informacije, iz katere izhaja, da posegi na obravnavano kmetijsko zemljišče niso dovoljeni, niti ko gre za postavitev enostavnih kmetijsko-gozdarskih objektov (čebelnjaka). Prvostopenjski organ poudari, da izrek ukrepov temelji izključno na določbah ZKZ ter procesnih predpisov, tj. Zakona o inšpekcijskem nadzoru (v nadaljevanju: ZIN) in Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP). Navaja še, kako je določil rok za izvršitev ukrepov, ter pravno podlago za izrek o stroških postopka in izrek o nesuspenzivnosti pritožbe.

4Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano je z odločbo št. 0611-1553/2019/2 z dne 16. 9. 2019 (v nadaljevanju: drugostopenjska odločba) zavrnilo tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo in ugotovilo, da stroški pritožbenega postopka niso bili priglašeni.

5V svoji obrazložitvi drugostopenjski organ, v zvezi s pritožbenimi navedbami glede 1. točke izreka izpodbijane odločbe, na podlagi vpogleda v zemljiško knjigo ugotavlja, da je parcela 111/1 v lasti tožnika. Glede sklicevanja, da je objekt na njej postavljen legalno, v skladu z Uredbo o razvrščanju objektov glede na zahtevnost gradnje (v nadaljevanju: Uredba, Uradni list RS, št. 18/2013, 24/2013, 26/2013), pojasnjuje, da je po Uredbi čebelnjak, če njegova površina ne presega 100 m2, nezahteven objekt. Uredba je bila izdana na podlagi Zakona o graditvi objektov (ZGO-1), po katerem je za gradnjo nezahtevnega objekta potrebno gradbeno dovoljenje; da bi mu bilo to za objekt izdano, pa tožnik ni zatrjeval, kar pomeni, da objekt ni bil zgrajen v skladu z gradbenimi predpisi. Morebitna geodetska dela na parceli so nerelevantna za dokazovanje legalnosti objekta oziroma dokazovanje, da naj bi bil na navedeni parceli tak objekt dovoljen po določbah ZKZ. Prav tako je brezpredmetno mnenje Kmetijske svetovalne službe, saj ta pri njegovi izdaji ne presoja določb 4. in 7. člena ZKZ. Iz izpisa iz aplikacije gis.iobcina.si, ki je med dokumenti zadeve, je razvidno, da parcela 111/1 leži v deležu 83,38 % (v izmeri 1046,5 m2) v II. območju kmetijskih zemljišč - K2 in v deležu 16,62 % (v izmeri 208,6 m2) v III. območju gozdnih zemljišč - G. Iz Priloge 3 Odloka o občinskem prostorskem načrtu Občine Postojna (Uradni list RS, št. 84/2010, v nadaljevanju: Odlok), ki je prenehal veljati 14. 7. 2018, izhaja, da bi na zemljiščih z vrsto rabe K2 in G lahko bil postavljen objekt za rejo živali, vendar največ s površino 20 m2, in to na zemljiščih, ki so s pašnim redom določena za stalne čebelnjake in stojišča za začasen dovoz čebel na pašo, razen na namenski rabi K1 in K2, kjer so dopustni le premični čebelnjaki. Obravnavani objekt je velik približno 40 m2, postavljen na betonsko ploščo, pri čemer tretjino predstavlja čebelnjak, ostali prostor pa je glede na opremo namenjen preživljanju prostega časa. Izpodbijana odločba je tako v 1. točki izreka pravilna in zakonita.

6V nadaljevanju drugostopenjski organ še pojasnjuje, da je z vpogledom v zemljiško knjigo ugotovil, da parceli 111/2 in 111/3 nista v lasti tožnika. Iz inšpekcijskega zapisnika z dne 2. 4. 2019 izhaja, da ima parcelo 111/3 v uporabi, na njej ima nasad malin in tudi vrisan GERK. Prvi odstavek 7. člena ZKZ v njem določenih obveznosti ne nalaga zgolj lastniku, temveč tudi zakupniku in uporabniku. Glede parcele 111/2 drugostopenjski organ na podlagi podatkov aplikacije E Prostor ugotavlja, da je po namenski rabi v izmeri 26 m2 gozdno zemljišče, v izmeri 111 m2 pa drugo kmetijsko zemljišče. Na njej ni vpisanega nobenega GERK, torej ga tudi tožnik nima vpisanega. Iz inšpekcijskega zapisnika z dne 2. 4. 2019 izhaja njegova izjava, da je izvajalec gradnje novega vodovoda Planina - Postojna zgradil peščeno pot tudi na tej parceli in da jo je pustil, ker jo tožnik koristi. Ker je tudi ta parcela v pretežni površini kmetijsko zemljišče in jo ima tožnik v uporabi, jo je dolžan uporabljati skladno s prvim odstavkom 7. člena ZKZ. Torej je tudi v tem delu izpodbijana odločba pravilna in zakonita.

7Tožnik je zoper izpodbijano odločbo vložil tožbo v upravnem sporu. Meni namreč, da dejansko stanje v zadevi ni bilo pravilno ugotovljeno, ter da je izpodbijana odločba nezakonita. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi in navedeno odločbo odpravi.

8V tožbi pojasnjuje, da na zemljišču s parc. št. 111/1 od leta 2012 dalje potekajo projektni postopki in gradbena dela glede obnove primarnega vodovoda med Postojno, Mačkovcem in črpališčem Malni. Projekt sta financirali Občini Postojna in Pivka s sredstvi EU, izvajalca A., d. o. o. in B., d. o. o. naj bi v letu 2018 pričela z urejanjem trase vodovoda v prvotno stanje, kar pa še ni bilo storjeno. Tožnik je na svoji parceli dovolil služnost za izgradnjo vodovoda s tem, da si je zagotovil izgradnjo enostavnega objekta po Uredbi (Uradni list št. 18/2013). S svojimi sredstvi in pomočjo Občine Postojna je del trase po svojem zemljišču zasul z rodovitno zemljo in ga tako usposobil za kmetijsko dejavnost. Ob poteku izgradnje vodovoda je pričel tudi s postopki izgradnje ter pridobivanjem soglasij in dovoljenj za objekt v površini 40 m2. Pogoje za njegovo postavitev je ob upoštevanju dovoljenja ARSO št. 35620-1126/2014-6 z dne 26. 5. 2014 ter navedene Uredbe tudi izpolnil. Nezakonita je tudi 2. točka izreka izpodbijane odločbe, saj sta parceli 111/2 in 111/3 degradirani izključno zaradi izgradnje vodovoda, tožnik pa ni njun lastnik. V zvezi s parcelo 111/1 je izpuščeno, da ji pripada približno 85 m2 pozidanega zemljišča. Iz uradnih evidenc je razvidno, da po zemljišču potekata elektro in vodovodna napeljava (kablovod in primarni vodovod), zato je območje nemogoče prikazovati kot nedotaknjen kmetijski prostor, praktično gre za del mesta Postojna. Prvostopenjski organ odločitev utemeljuje na posplošenem navajanju materialne in procesne zakonodaje. Glede na to, da so bila tožniku od leta 2013 izdana številna soglasja, mnenja in strokovna napotila oziroma dovoljenja za kmetijsko delo in delo s čebelami, je nasprotja med njimi in inšpekcijskimi ugotovitvami treba odpraviti v njegovo korist.

9Hkrati s tožbo je tožnik vložil zahtevo za izdajo začasne odredbe, ki jo je sodišče zavrnilo s sklepom št. III U 253/2019-7 z dne 6. 11. 2019, ki je pravnomočen.

10Toženka je sodišču predložila upravni spis zadeve. V odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe, vztraja pri izpodbijani odločbi in razlogih, navedenih v njeni obrazložitvi, ter predlaga zavrnitev tožbe. Navaja, da je tožnikovo sklicevanje na Uredbo o razvrščanju objektov (Uradni list RS, št. 37/2018) v obravnavanem upravnem postopku brezpredmetno, saj kmetijska inšpekcija ugotavlja, kakšna je namenska raba zemljišča na podlagi planskih aktov občine ter ali je raba kmetijskega zemljišča skladna z ZKZ in planskimi akti občine. Prereka tudi tožnikovo navedbo, da je parcela 111/1 delno stavbno zemljišče, saj to iz podatkov aplikacije E Prostor ni razvidno.

11Sodni senat je s sklepom št. III U 253/2019-13 z dne 16. 3. 2022 na podlagi določb 3. alineje drugega odstavka in tretjega odstavka 13. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) sklenil, da bo v tej zadevi odločal sodnik posameznik.

12Tožba je utemeljena.

13Predmet presoje v tem upravnem sporu je pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe, s katero je bilo tožniku pod 1. točko izreka naloženo, da mora kmetijsko zemljišče s parc. št. 111/1 vzpostaviti v prejšnje stanje tako, da odstrani lesen objekt tlorisne površine 40 m2, betonski temelj, na katerem objekt stoji, tampon iz lomljenca pod in zahodno od objekta ter kup peska, teren nasuje z rodovitno zemljo in zatravi ter kmetijsko zemljišče v tem delu uporablja za kmetijsko proizvodnjo; pod 2. točko izreka pa, da mora poskrbeti, da se na delu kmetijskega zemljišča s parc. št. 111/2, 111/3 in 111/1, ki v naravi predstavlja utrjeno peščeno pot, vzpostavi prejšnje stanje, in sicer tako, da se ukine peščeno pot na način, da se odstrani peščeno nasutje, po odstranitvi tla nasuje z rodovitno zemljo in zatravi ter kmetijsko zemljišče v tem delu uporablja za kmetijsko proizvodnjo.

14Prvostopenjski organ v utemeljitvi odločbe navaja, da sta z opisanimi posegi kršena prvi odstavek 4. člena ZKZ (ki določa, da je treba kmetijska zemljišča uporabljati v skladu z njihovim namenom ter preprečevati njihovo onesnaževanje ali drugačno degradiranje in onesnaževanje ali drugačno zaviranje rasti rastlin) ter 1. alineja prvega odstavka 7. člena ZKZ, po kateri mora lastnik, zakupnik ali drug uporabnik kmetijskega zemljišča obdelovati kmetijsko zemljišče kot dober gospodar (kar v zvezi z 2. alinejo 3. člena Uredbe o podrobnejših merilih za presojo, ali obdelovalec ravna kot dober gospodar, terja tudi, da na kmetijskih zemljiščih v rabi izvaja najnujnejše ukrepe v okviru ustrezne tehnologije, zlasti s tem, da zagotavlja ohranjanje oziroma izboljševanje rodovitnosti tal z ustreznim načinom rabe). Kot podlago za svoje postopanje in izrekanje ukrepov prvostopenjski organ navaja določbe 107. člena ZKZ (po katerem ima kmetijski inšpektor poleg pooblastil po splošnih predpisih, ki urejajo inšpekcijo, tudi pooblastilo pregledovati zemljišča in primerjati dejansko stanje kmetijskih zemljišč s stanjem v registrih in uradnih evidencah, ki se nanašajo na kmetijska zemljišča, ter pristojnost prepovedati uporabo kmetijskega zemljišča za drug namen kot za kmetijsko proizvodnjo, če to po zakonu ali predpisu, izdanem na podlagi zakona, ni dovoljeno, in odrediti vzpostavitev zemljišča v prejšnje stanje v določenem roku. Po istem členu ima tudi pooblastila nadzirati, ali lastnik, zakupnik ali drug uporabnik kmetijskega zemljišča obdeluje kmetijsko zemljišče kot dober gospodar, in pristojnost izreči ukrepe, če lastnik, zakupnik ali drug uporabnik kmetijskega zemljišča ne obdeluje kmetijskega zemljišča kot dober gospodar) ter določbe ZIN in ZUP.

15Sodišče glede na tožbene ugovore ugotavlja, da na podlagi obrazložitve, kot sta jo v svojih odločbah navedla prvo- in drugostopenjski organ, ni mogoče zaključiti, da je bilo v zadevi pravilno oziroma popolno ugotovljeno dejansko stanje, pri čemer je utemeljitev zaključkov tudi z vidika pravne podlage pomanjkljiva.

16Tožnik z navedbami, ki se navezujejo na objekt iz 1. točke izreka izpodbijane odločbe, smiselno zatrjuje, da niso podane očitane kršitve, ker gre za objekt, ki ga je na obravnavanem zemljišču lahko legalno postavil. Pri zavrnitvi tega ugovora prvostopenjski organ v izpodbijani odločbi zgolj (deloma) povzema pojasnilo Občine Postojna št. 061-1/2019-3 (600-04) z dne 23. 4. 2019 (ki je bilo podano v zvezi s parcelo 111/7 k.o. ... in za katero v upravnem spisu ni izkazano, da bi bilo tožniku vročeno), ob tem pa ne navede, na katerem prostorskem aktu temelji. Kot je razbrati iz pojasnila, je v njem kot prostorski akt upoštevan Občinski prostorski načrt Občine Postojna (v nadaljevanju: OPN), objavljen v Uradnem listu RS, št. 84/2010, z vključenimi spremembami in dopolnitvami, objavljenimi do vključno Uradnega lista št. 3/2019. Kolikor je s tem zavzeto stališče, da je relevanten le prostorski akt, veljaven v času izdaje izpodbijane odločbe, temu v obravnavanem primeru ni mogoče slediti. Iz tožnikovih navedb namreč izhaja, da smiselno zatrjuje, da je objekt postavil že bistveno prej. Drugostopenjski organ se v svoji odločbi sklicuje na OPN (Uradni list RS, št. 84/2010), ki je prenehal veljati 14. 7. 2018, vendar s tem razlogov odločitve ni zadostno dopolnil. Iz obrazložitve namreč ni razvidno, kaj je bilo v upravnem postopku ugotovljeno o tem, kdaj je bil obravnavani objekt postavljen, in na podlagi katerih dokazov. To pa je pomembno z vidika, katero besedilo prostorskega akta je upoštevno za presojo zadevnih tožnikovih ugovorov.

17V tej zvezi sodišče ugotavlja, da se tožnik v postopku sklicuje, da je pogoje za postavitev objekta izpolnil ob upoštevanju določil (ne Uredbe o razvrščanju objektov, Uradni list RS, št. 37/2018, kot v odgovoru na tožbo navaja toženka, pač pa) Uredbe o razvrščanju objektov glede na zahtevnost gradnje, objavljene v Uradnem listu RS, št. 18/2013, ki je bila prav v delu Priloge 2, ki se nanaša na čebelnjake (pod določenimi pogoji so se šteli za enostavne objekte), drugačna od nato spremenjenega besedila, na katero se sklicuje drugostopenjski organ. Zakaj prvotno besedilo Uredbe v obravnavanem primeru ne pride v poštev, drugostopenjski organ ni obrazložil, čeprav mu je prvostopenjski organ pri odstopu pritožbe to nakazal. Sodišče v tej zvezi dodaja, da je tožnik v postopku pred prvostopenjskim organom med drugim navajal, da naj bi objekt zgradil leta 2016, bolj natančno pa se to ni razčistilo, čeprav je lahko pomembno glede na to, da so bile prav v navedenem letu sprejete spremembe in dopolnitve OPN (Odlok o spremembah in dopolnitvah občinskega prostorskega načrta Občine Postojna, Uradni list RS, št. 27/2016), ki so bile uveljavljene 12. 4. 2016, pred tem pa so bili pogoji za gradnjo kmetijskih objektov na obravnavanem območju (lahko) drugačni. Zato bi bilo treba v izpodbijani odločbi ugotoviti, kdaj je bil sporni objekt postavljen. Pri čemer sodišče - kot je navedlo že v sodbi III U 255/2019 z dne 10. 3. 2022 - dodaja, da v primeru, ko ni mogoče z gotovostjo ugotoviti, ali je bila gradnja izvršena po uveljavitvi za stranko neugodne spremembe OPN, ki je lahko pomembna, treba v korist stranke uporabiti pred tem veljavno materialnopravno podlago.

18Glede na okoliščine obravnavanega primera, in sicer sklicevanje upravnih organov, da je objekt glede na opremo delno namenjen preživljanju prostega časa, ter na drugi strani tožnikovo zatrjevanje, da se bo v tem delu uporabljal za shranjevanje kmetijske mehanizacije in pridelkov, kot pomožni kmetijsko-gozdarski objekt, sodišče pripominja, da je, kolikor bi lahko šlo za takšen objekt in bi bila neustrezna zgolj njegova dejanska uporaba, to treba upoštevati pri izrekanju ukrepa. Dalje glede na tisti del obrazložitve drugostopenjskega organa, ki se koncentrira v utemeljevanje, da bi tožnik za objekt moral imeti gradbeno dovoljenje, da tega ni predložil in da gre zato za kršitev gradbenih predpisov, sodišče dodaja, da mora kmetijski inšpektor paziti, da ne poseže v pristojnosti, ki so pridržane organom za opravljanje inšpekcijskega nadzora, kot jih je v času izdaje izpodbijane odločbe določal Gradbeni zakon (GZ, 8. člen), sedaj pa Gradbeni zakon (GZ-1, 10. člen).

19Sodišče pa v zvezi s tožbenimi ugovori ugotavlja, da so bistveno pomanjkljivi tudi razlogi, ki sta jih upravna organa navedla v utemeljitev 2. točke izreka izpodbijane odločbe. Za tožnika je sporno, da se mu nalagajo obveznosti tudi za parceli 111/2 in 111/3, ki nista v njegovi lasti. Glede na razloge, ki jih s tega vidika navajata upravna organa (pri čemer se sklicujeta, da prvi odstavek 7. člena ZKZ tam določene obveznosti nalaga ne le lastniku, temveč tudi zakupniku ali drugemu uporabniku kmetijskega zemljišča), sodišče pojasnjuje, da za to, da se oseba opredeli kot drug uporabnik kmetijskega zemljišča in s tem inšpekcijski zavezanec v smislu navedene in sledečih določb 7. člena ZKZ, ne zadošča kakršnakoli (upo)raba kmetijskega zemljišča. Na to kaže tudi določba zadnjega odstavka 7. člena ZKZ, da oseba, ki ni lastnik, zakupnik ali drug uporabnik kmetijskega zemljišča, uporablja kmetijska zemljišča na lastno odgovornost - iz citirane določbe namreč jasno izhaja, da zakon razlikuje med položajem lastnika, zakupnika in drugega uporabnika na eni strani ter na drugi strani uporabo kmetijskega zemljišča s strani ostalih oseb. Zato je treba (za vsako kmetijsko zemljišče) presoditi, ali gre za takšno situacijo ali pa za drugega uporabnika kmetijskega zemljišča iz določbe prvega odstavka 7. člena ZKZ. Pri napolnitvi tega pojma pa je treba izhajati iz zakonske ureditve ter, kolikor pojma ZKZ ne definira, upoštevati še določbe drugih zakonov, ki urejajo uporabo kmetijskih zemljišč (kot je npr. Zakon o kmetijstvu, ZKme-1). Vse to je v odločbi treba utemeljiti, tudi z vidika za napravljene zaključke uporabljene pravne podlage, kot to zahteva prvi odstavek 214. člena ZUP v zvezi z drugim odstavkom 3. člena ZIN.

20Kot sledi iz povedanega, v izpodbijani odločbi dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno, pomanjkljiva pa je tudi utemeljitev odločbe, ki je zato ni mogoče preizkusiti, kar je absolutna bistvena kršitev pravil postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi z 2. točko prvega odstavka in tretjim odstavkom 27. člena ZUS-1. Sodišče je zato na podlagi 2. in 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in v skladu tretjim odstavkom 64. člena ZUS-1 zadevo vrnilo v ponovni postopek prvostopenjskemu organu. Kolikor bo ugotovil, da so izpolnjeni pogoji za nadaljnje vodenje inšpekcijskega postopka, naj pred ponovno odločitvijo tožnika seznani z vsemi svojimi ugotovitvami ter podatki in listinami, na katerih temeljijo, kot tudi z zavzetimi pravnimi stališči, ter mu da možnost izjave o njih. Vse v postopku obravnavane listine naj tudi vloži v upravni spis.

21Sodišče je v tem upravnem sporu odločilo brez glavne obravnave in izvajanja dokazov, za kar je podlaga v določbi 1. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, glede na to, da je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe in upravnih spisov treba tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom.

¹ Vse v zadevi obravnavane parcele se nahajajo v taisti k.o., zato se v nadaljevanju navajajo zgolj s parc. št. (brez imena k.o.).