UPRS Sklep I U 1051/2021-29

I. Tožba se zavrže.

II. Zahtevek stranke z interesom za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

1Z v uvodu navedenim sklepom je prvostopenjski organ ugodil tožničinemu predlogu in odložil izvršbo, dovoljeno s sklepom istega organa št. 339-4/2020-8 z dne 24. 2. 2021.

2Z izpodbijano odločbo je drugostopenjski organ ugodil pritožbi stranke z interesom, zavrnil predlog za odlog izvršbe ter tožnici naložil, naj stranki z interesom povrne stroške pritožbenega postopka.

3Tožnica se z izpodbijano drugostopenjsko odločbo ne strinja in zoper njo vlaga tožbo. V njej navaja, da sklep o dovolitvi izvršbe ni pravnomočen, saj je vložila tožbo v upravnem sporu. Navaja, da gre za posebno zadevo, v katero so vključeni tudi organi pregona. Trdi, da ji bo s ponovno izvršbo že izvršenih odločb nastala škoda, ker bi morala ponovno plačati visok denarni znesek, to je 157.892,35 evrov. Meni, da je vprašljiva njena aktivna legitimacija v sporu zaradi povračila dvojno izplačanega zneska zoper skrbnika za poseben primer, v zvezi s čimer se sklicuje na izkušnje iz postopkov ugotavljanja državljanstva. Sodišču predlaga, naj tožbi ugodi, odpravi izpodbijano odločbo in potrdi odločitev prvostopenjskega organa.

4Toženka in stranka z interesom v odgovoru tožbi nasprotujeta in predlagata njeno zavrnitev. Obe uveljavljata, da niso izpolnjeni pogoji za odlog izvršbe, ki jih določa Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP).

Odločanje po sodnici posameznici

5Sodišče je 25. 5. 2023 na podlagi tretje alineje drugega odstavka 13. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) sprejelo sklep, da o zadevi odloča sodnica posameznica.

K I. točki izreka

6Tožba ni dovoljena.

7V tem upravnem sporu tožnica s tožbo izpodbija odločitev o njenem predlogu za odlog izvršbe, dovoljene s sklepom istega organa št. 339-4/2020-8 z dne 24. 2. 2021.

8Tožnica je odlog predlagala na podlagi tretjega odstavka 293. člena ZUP, ki določa, da se upravna izvršba lahko izjemoma odloži tudi na predlog zavezanca ali upravičenca, če je bilo zoper izvršbo oziroma zoper izvršilni naslov vloženo pravno sredstvo, pa bi z izvršbo verjetno nastala nepopravljiva škoda.

9V upravnem sporu se zagotavlja sodno varstvo zoper tiste dokončne upravne akte, s katerimi se posega v pravni položaj tožnikov, o zakonitosti drugih aktov pa odloča sodišče v upravnem sporu samo, če tako določa zakon (prvi odstavek 2. člena ZUS-1). Upravni akt po ZUS-1 pa je upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta (drugi odstavek 2. člena ZUS-1).

10Iz teh določb izhaja, da so predmet presoje v upravnem sporu dokončni upravni akti, ki posegajo v tožnikov pravni položaj, drugi akti pa samo, če tako določa zakon. Ena od značilnosti upravnega akta je torej vsebinska odločitev o v predpisu določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi osebe na način, da se učinki odločitve kažejo kot sprememba njenega pravnega položaja. Navedeni učinki sprejete odločitve morajo torej nastati z upravnim aktom.

11Po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča¹ se sklep o odložitvi izvršbe po tretjem odstavku 293. člena ZUP po vsebini nanaša izključno na čas, v katerem bodo opravljena izvršilna dejanja, ne pa na njihov obseg ali vsebino. Tako se tudi sklep o zavrnitvi predloga za odlog izvršbe nanaša zgolj na časovni potek izvršilnega postopka po izdaji sklepa o dovolitvi izvršbe. Po vsebini svoje odločitve ustvarja zgolj učinek za potek konkretnega postopka. Z njim ni odločeno o tožničini pravici, obveznosti ali pravni koristi, niti iz tožbenih navedb ne izhaja, da bi izpodbijani sklep spreminjal tožničino obveznost iz izvršilnega naslova in s tem posegel vanjo. Sklep o odlogu izvršbe oziroma o zavrnitvi predloga za odlog sam po sebi tudi ne spreminja tožničinega pravnega položaja, niti z njim ni odločeno o njeni pravni koristi. Gre za vmesno odločitev, v času trajanja izvršilnega postopka, ki ima le začasen procesni učinek, to je začasno prekinitev že začetega izvršilnega postopka, v trajanju največ šestih mesecev (drugi odstavek 293. člena ZUP).

12Odlog izvršbe torej ni pravica, ki bi izvirala iz materialnega prava. Tožnica ima zgolj procesno upravičenje predlagati odlog, ki ji ga daje že njen procesni položaj denacionalizacijske zavezanke v upravni izvršbi. To upravičenje tako ne izhaja iz materialnega prava in ne pomeni podlage za varstvo tožničinih pravic ali pravnih koristi v drugih postopkih, niti ni podlaga za začetek samostojnega upravnega postopka. Zgolj to, da ji zakon daje procesno upravičenje predlagati odlog izvršbe v že začetem izvršilnem postopku in s tem možnost, da se postopek začasno prekine, pa ne pomeni, da sklep, s katerim je o tem odločeno, vsebuje odločitev o njeni pravici, obveznosti ali pravni koristi.

13Glede na povedano odločitev o predlogu za odlog izvršbe ni upravni akt iz 2. člena ZUS-1. Ker gre za procesni sklep, sprejet znotraj izvršilnega postopka, ga v upravnem sporu ni mogoče izpodbijati niti na podlagi drugega odstavka 5. člena ZUS-1. Po tej določbi se v upravnem sporu lahko izpodbijajo tisti sklepi, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan. Izpodbijani akt ni tak sklep, saj z njim postopek ni bil obnovljen, ustavljen ali končan. Na drugačno presojo ne vpliva okoliščina, da je toženka izpodbijani akt poimenovala odločba. Odločitev o zavrnitvi tožničinega predloga za odlog izvršbe je iz že pojasnjenih razlogov procesni sklep, ne pa za odločitev o pravici ali obveznosti stranke.

14Za presojo dovoljenosti tožbe pa je nepomemben tudi pravni pouk na koncu izpodbijanega akta, v katerem je toženka tožnico poučila, da zoper njega lahko vloži tožbo v upravnem sporu. Po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča napačni pravni pouk stranki sicer ne sme biti v škodo, vendar pa ji ne more dati več pravic, kot ji pripadajo skladno z zakonom.²

15Po povedanem izpodbijani akt ni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu. Sodišče je zato tožbo zoper izpodbijani akt zavrglo na podlagi 4. točke 36. člena ZUS-1, po katerem sodišče tožbo zavrže, če akt, ki se izpodbija s tožbo, ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu.

K II. točki izreka

16Odločitev o stroških postopka stranke z interesom temelji na določbah 154. in 155. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s prvim odstavkom ZUS-1. Stranka z interesom je v postopku zasledovala, da sodišče tožbo zavrne, kar pomeni, da je s svojim zahtevkom smiselno uspela, vendar pa je sodišče presodilo, da ni v ničemer prispevala k rešitvi zadeve. Zato je ocenilo, da priglašeni stroški niso bili potrebni.

¹ Gl. npr. sklepe I Up 158/2021, I Up 451/2013, I Up 83/2013, I Up 100/2011 in I Up 303/2009.
² Gl. npr. sklepe G 12/2005, I Up 404/2013, I Up 163/2020 in dr.