VSM Sklep I Cp 246/2023

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Prva in druga tožena stranka sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z v uvodu navedenim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor prve in druge tožene stranke o nepristojnosti sodišča Republike Slovenije (I. točka izreka) ter odločilo, da je za odločanje v zadevi pristojno sodišče Republike Slovenije (II. točka izreka).

2Zoper takšno odločitev se pravočasno po pooblaščencu pritožujeta prvo in drugo tožena stranka (v nadaljevanju tudi toženki) iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Navajata, da imata sedež v Nemčiji, zato bi o tožbenih zahtevkih zoper njiju moralo odločati nemško sodišče. Zatrjujeta, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do njunih pravnih in dejanskih naziranj, pri presoji povezanosti zahtevkov pa je tudi napačno ugotovilo dejansko stanje ter zmotno uporabilo materialno pravo ter. Poudarjata, da imata po splošnem načelu za določitev pristojnosti po Uredbi (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (v nadaljevanju Uredba 1215/2012) pravico biti toženi v kraju svojega sedeža, to je v Nemčiji (4. člen Uredbe 1215/2012). Pogojev za odstop od tega splošnega pravila po prepričanju pritožbe v obravnavanem primeru ni. Uredba 1215/2012 v preambuli pojasnjuje, da morajo biti pravila o pristojnost čim bolj predvidljiva ter morajo temeljiti na načelu, da se pristojnost praviloma določa po stalnem prebivališču tožene stranke. Od splošnega načela za določitev pristojnosti je mogoče odstopiti v primeru taksativno naštetih izjem (določbe o posebni pristojnosti), ki pa jih je potrebno razlagati ozko. Bistvo izjeme po 1. točki 8. člena Uredbe 1215/2012, na katero se je skliceval tožnik, je medsebojna povezanost zahtevkov, ki more biti tako tesna, da bi njihova ločena obravnava povzročila nezdružljivost sodnih odločb. Pritožnici vztrajata, da med slovenskim sodiščem in predmetnim sporom takšne povezanosti ni, pristojnost slovenskega sodišča pa tudi ni nujna za pravilno delovanje pravosodja. Zraven tega prva in druga toženka tudi nista mogli predvideti, da bosta toženi pred slovenskim sodiščem. Pritožba izpodbija ugotovljeno dejansko stanje in v tej zvezi navaja, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo, da je bil tožnikov delodajalec podizvajalec prve toženke, ki naj bi kot glavni izvajalec delala za drugo toženko kot naročnika, saj druga toženka ni bila naročnik del na delovišču, temveč je to bila druga družba (X. GmbH), prav tako tožnikov delodajalec ni bil podizvajalec prve toženke, saj je to bila družba Y. GmbH. Zahtevki tožnika zoper toženko so tako v celoti neodvisni od zahtevkov zoper tretje in četrto toženca. Tudi v kolikor bo zahtevkom zoper tretje in četrto toženca ugodeno, to še ne pomeni, da bo ugodeno tudi zahtevku zoper toženki, zato tveganje za nezdružljivost odločb ni podano. Zahtevki imajo tudi različno pravno in dejansko podlago. Ker toženki nista sklepali nobenih pravnih razmerjih s fizičnimi ali pravnimi osebami iz Republike Slovenije, pa zanju tudi ni bilo predvidljivo, da bi lahko pogodbeno ali odškodninsko odgovarjali kje drugje, kot v Republiki Nemčiji, kjer imata sedež. Izbira sodišča v Republiki Sloveniji je bila zanju nepredvidljiva, saj z družbo A. d.o.o. s sedežem v Republiki Sloveniji nista bili v nobenem poslovnem odnosu. Sodišče prve stopnje pa je tudi kršilo določbe postopka, saj ni opravilo s strani toženk predlaganega zaslišanja priče B. B., ki bi lahko pojasnil, v kakšnem odnosu je bil tožnikov delodajalec na gradbišču ter s kom. Glede na obrazloženo toženki sodišču druge stopnje predlagata, da njuni pritožbi ugodi in odloči, da slovenska sodišča za obravnavanje predmetne zadeve niso pristojna ter tožbo zavrže. Podrejeno naj izpodbijani sklep razveljavi in zadevo sodišču prve stopnje vrne v novo odločanje, vse s stroškovno posledico.

3Pritožba ni utemeljena.

4Pritožbeno sodišče preizkusi sklep sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP).

5Po tako opravljenem preizkusu sodišče druge stopnje ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo niti uradoma upoštevnih ter pritožbeno zatrjevanih procesnih kršitev, prav tako je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje, na to ugotovljeno dejansko stanje pa pravilno uporabilo materialno pravo. Sodišče druge stopnje zato v izogib ponavljanju povzema razloge sodišča prve stopnje (razen v delu, ki se nanaša na uporabljivo materialno pravo) in v nadaljevanju le še odgovarja na pritožbena izvajanja.¹

6Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ima izpodbijani sklep razloge o vseh pravno odločilnih dejstvih, tako da ga je mogoče preizkusiti, zato procesna kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. V tej zvezi ugotavlja, da sodišče prve stopnje v 15. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa sicer res navaja tudi, da je tesno medsebojno povezanost tožbenih zahtevkov ugotavljajo na podlagi tožbenih navedb ter navedb toženk v odgovoru na tožbo, vendar pa iz argumentacije 16. točke obrazložitve izpodbijanega sklepa jasno izhaja, da dejstev, ki jih je zatrjeval tožnik in jih je toženka prerekala (sporna dejstva), ni ugotavljalo z izvedbo dokazov ter se do teh opredeljevalo, kot izpostavlja tudi sama pritožba. Tako ni podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, na katero se zaradi nejasnosti in pomanjkanja razlogov o odločilnih dejstvih sklicuje pritožba.

7Podana ni niti kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo toženki uveljavljata zaradi neizvedbe dokaznega predloga z zaslišanjem priče B. B. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da mora sodišče (prve stopnje) presoditi svojo pristojnost na podlagi navedb v tožbi in na podlagi dejstev, ki so sodišču znana (drugi odstavek 17. člena ZPP). To pomeni, da sodišče pri presoji svoje pristojnosti ne izvaja dokazov zaradi ugotavljanja dejstev (kompetenčno dejansko stanje), ker bi to lahko pripeljalo do zavlačevanja postopka, temveč upošteva le tožbene navedbe² in sodišču znana dejstva.³ Za presojo, ali je pristojno za sojenje v obravnavanem primeru, je bilo zato sodišče prve stopnje dolžno upoštevati zgolj tožbene trditve in ni bilo dolžno izvajati dokazov. Pritožbene trditve o kršitvi postopka zaradi neizvedbe dokaza z zaslišanjem priče so zato neutemeljene.

8Prav tako so neutemeljeni pritožbeni očitki, da sodišče prve stopnje pri presoji svoje pristojnosti ni upoštevalo navedb prve in druge toženke v odgovoru na tožbo in prvi pripravljalni vlogi in da je bilo dejansko stanje zaradi tega napačno ugotovljeno (ker drugo tožena stranka ni bila naročnik del na delovišču, ker podizvajalec ni bil tožnikov delodajalec, temveč družba Y. GmbH itd.). Kot pojasnjeno v zgornjem odstavku, sodišče pri presoji svoje pristojnosti ne izvaja dokazov zaradi ugotavljanja (med strankama spornih) dejstev, kar pomeni, da pri presoji svoje pristojnosti ne ugotavlja resničnosti dejstev, ki jih je tožnik zatrjeval v tožbi in se nanašajo na kompetenčno dejansko stanje, četudi jih je nasprotna stranka obrazloženo prerekala, temveč presodi svojo pristojnost (zgolj) na podlagi navedb v tožbi in na podlagi dejstev, ki so sodišču znana (drugi odstavek 17. člena ZPP).⁴

9Pregled zadeve pokaže, da je tožnik dne 29. 10. 2020 na Delovno in socialno sodišču v Ljubljani vložil tožbo zaradi plačila odškodnine zaradi poškodb, ki jih je utrpel v delovni nesreči, ki se je zgodila dne 30. 10. 2015 pri opravljanju gradbenih del na gradbišču v Nemčiji. Iz tožbenih navedb izhaja, da tožbo vlaga: 1) zoper pravnega naslednika svojega delodajalca s prebivališčem v Sloveniji (sprva prvo toženo stranko), ki je bil podizvajalec gradbenih del: 2) zoper glavnega izvajalca gradbenih del na gradbišču s sedežem v Nemčiji (sprva drugo toženo stranko, sedaj prvo toženo stranko); 3) zoper naročnika gradbenih del (investitorja) s sedežem v Nemčiji (sprva tretje toženo stranko, sedaj drugo toženo stranko); 4) zoper nadrejenega delavca in skupinovodjo s prebivališčem v Italiji (sprva četrto toženo stranko, sedaj tretje toženo stranko) in 5) zoper delavca prvo tožene stranke, ki je upravljal žerjav in tožnika poškodoval, s prebivališčem v Sloveniji (sprva peto toženo stranko, sedaj četrto toženo stranko). Delovno in socialno sodišče v Ljubljani se je s sklepom I Pd 967/2020 z dne 11. 11. 2020 izreklo za stvarno nepristojno za odločanje zoper drugo, tretje, četrto in peto toženo stranko (sedaj prvo, drugo, tretje in četrto toženo stranko) in zadevo odstopilo v pristojno odločanje Okrožnemu sodišču v Slovenj Gradcu. Le-to je na podlagi tožbenih navedb ugotovilo, da so izpolnjeni pogoji alternativno mednarodno pristojnost slovenskega sodišča iz 1. točke 8. člena Uredbe 1215/2012, kot izhaja iz 8. do 25. točke obrazložitve izpodbijanega sklepa.

10Sodišče druge stopnje pritrjuje zaključkom sodišča prve stopnje, saj so glede na zgoraj predstavljene tožbene navedbe izpolnjene vse predpostavke za alternativno mednarodno pristojnost slovenskega sodišča iz 1. točke 8. člena Uredbe 1215/2012, ki določa, da je oseba s stalnim prebivališčem v državi članici lahko tožena, če je ena od več toženih oseb, tudi pred sodiščem kraja, kjer ima ena od njih stalno prebivališče, če so tožbeni zahtevki med seboj tako tesno povezani, da jih je smotrno obravnavati in o njih odločati skupaj, da bi se s tem izognili tveganju nezdružljivosti sodnih odločb, ki bi lahko bile posledica ločenih postopkov. Sodišče prve stopnje je upoštevaje navedbe tožnika v tožbi pravilno presodilo, da je slovensko sodišče pristojno, ker sta imela v trenutku vložitve tožbe⁵ tako (sprva) prvo tožena stranka (pravni naslednik tožnikovega delodajalca) kakor tudi (sprva) peto tožena stranka (sedaj četrto toženo stranka) prebivališče v Republiki Sloveniji, in ker so izpolnjene tudi druge predpostavke za pristojnost sodišča Republike Slovenije po 1. točki 8. člena Uredbe 1215/2012, kot jih je izoblikovalo Sodišče EU in jih v 9. in 10. točki obrazložitve strnjeno povzema že sodišče prve stopnje kot tudi pritožba (tesna medsebojna povezanost tožbenih zahtevkov, ki zaradi izognitve tveganju nezdružljivosti odločb kot smotrno narekuje obravnavanje pred istim sodiščem in pogoj predvidljivosti, kar pomeni, da sta toženki morali razumno pričakovati, da bosta lahko toženi tudi pred sodišči v Republiki Sloveniji).

11Pritožba ima sicer prav, da je praviloma treba osebe s stalnim prebivališčem (ali sedežem) v državi članici ne glede na njihovo državljanstvo tožiti pred sodišči te države članice, kot določa 4. člen Uredbe 1215/2012, vendar pri tem spregleda določbo prvega odstavka 5. člena omenjene uredbe, v skladu s katero so lahko osebe s stalnim prebivališčem (ali sedežem) v državi članici tožene pred sodišči druge države članice na podlagi pravil iz oddelkov 2 do 7 poglavja II Uredbe 1215/2012. To pomeni, da so osebe s stalnim prebivališčem (ali sedežem) v državi članici lahko tožene tudi pred sodišči druge države članice, če so izpolnjene predpostavke iz 8. člena Uredbe 1215/2012, saj je navedeni člen najti v oddelku 2 poglavja II omenjene uredbe.

12Neutemeljena je pritožbena graja, da niso izpolnjeni pogoji za odstop od splošnega pravila iz 4. člena Uredbe 1215/2012, v skladu s katerim je treba toženca tožiti v državi njegovega prebivališča (sedeža), ker pristojnost slovenskega sodišča za (sedaj) prvo in drugo toženo stranko, ki imata obe sedež v Nemčiji, ni bila predvidljiva in ker zahtevki zoper tožene stranke niso med seboj tako tesno povezani, da bi obstajalo tveganje nezdružljivosti sodnih odločb, če bi jih ločeno obravnavali.

13Po prepričanju pritožbenega sodišča so pravilni prvostopenjski zaključki o tem, da sta toženki s sedežem v Nemčiji lahko razumno predvidevali,⁶ da bosta v primeru delovne nezgode na gradbišču v Nemčiji toženi tudi pred sodiščem v Republiki Sloveniji. Druga toženka je namreč kot investitor in odgovoren subjekt za izdelavo elaborata za varstvo pri delu ter za opravljanje nadzora nad izvajanjem del opravo gradbenih del zaupala prvi toženki kot glavnemu izvajalcu, ta pa je kot podizvajalca pritegnila gospodarsko družbo s sedežem v Republiki Sloveniji (tožnikov delodajalec – sprva prvo tožena stranka), ki je na delovišču v Nemčiji zaposlovala svoje delavce (sedaj tretji in četrti toženec), pri čemer je vodja gradbišča (sedaj) prve toženke odrejal naloge skupinovodji slovenske gospodarske družbe (to je sedanjemu tretjemu tožencu). Zato so neutemeljeni pritožbeni očitki o tem, da ni podana tesna povezanost slovenskega sodišča s predmetnim sporom in da pristojnost slovenskega sodišča za prvo in drugo toženo stranko ni bila predvidljiva.

14Prav tako je po oceni pritožbenega sodišča v predmetni zadevi podana tako tesna povezanost tožbenih zahtevkov proti tožencem, da jih je smotrno obravnavati in o njih odločati skupaj, da bi se s tem izognili tveganju nezdružljivosti sodnih odločb, ki bi lahko bile posledica ločenih postopkov. Iz tožbenih navedb izhaja, da se je tožnik v delovni nezgodi na delovišču (gradbišču) v Nemčiji poškodoval zaradi protipravnega ravnanja upravljavca žerjava, to je četrtega toženca (neposredni povzročitelj), ki je v nasprotju s pravili stroke potegnil jeklene vrvi žerjava v trenutku, ko se je tožnik še nahajal na stolpni doki v višini šestih metrov, zaradi česar je prišlo do zrušenja stolpne doke in padca tožnika v globino. Nalogo sestavljanja stolpne doke oziroma odra je tožniku ter četrtemu tožencu v nasprotju s pravili o varnosti in zdravju pri delu (tožniku je nalogo na višini 6 m odredil kljub temu, da je vedel, da stolpna doka ni pravilno postavljena in stabilizirana ob steno objekta ter kljub temu, da tožnik ni imel možnosti varovanja z varnostnim pasom, usposobljen pa je bil tudi le za izvajanje enostavnih gradbenih del) odredil tretji toženec kot njemu neposredno nadrejeni delavec - skupinovodja, zaposlen pri tožnikovem delodajalcu, družbi A. d.o.o s sedežem v Sloveniji (t.j. pravni prednik (sprva) prvo tožene stranke). Tretjemu tožencu pa je opravljanje nalog na gradbišču (kje in kaj se bo delalo) odrejal C. C. kot neposreden vodja gradbišča, ki je delal za prvo toženko kot glavnega izvajalca. Imenovani delavec je bi tudi varnostni inženir, naloga katerega je bila priprava gradbišča za varno izvedbo del ter nadzor nad izvajanjem del, ki je ni opravil. Prva toženka, za katero je delal vodja gradbišča C. C., zato ni ravnala skladno z varnostnimi predpisi za izvedbo del in je kriva za nastanek škode (iz nevarne dejavnosti, s katero se ukvarja). Njena odgovornost je podana tudi, ker je imela v posesti žerjav in njegovo upravljaje prepustila četrtemu tožencu. Prva toženka je dela izvajala za drugo toženko kot investitorja gradbenih del, ta pa je opustila strokovni nadzor nad opravljanjem gradbenih del (priprava varnostnega načrta/elaborata za varstvo pri delu) in je s tem ravnala v nasprotju z gradbenimi predpisi. Glede na navedeno tožnik zatrjuje, da so vse tožene stranke nerazdelno (solidarno) odgovorne za njemu nastalo nepremoženjsko ter premoženjsko (renta) škodo.

15Po prepričanju sodišča druge stopnje na tesno povezanost zahtevkov kaže več okoliščin predmetne zadeve. Po eni strani gre pri vseh zahtevkih za isti historični dogodek (delovno nezgodo z dne 30. 10. 2015 na gradbišču v Nemčiji, v kateri se je tožnik telesno poškodoval), k nastanku katerega je (glede na tožbene navedbe) vsaka od toženih strank prispevala z njej očitanim ravnanjem oziroma opustitvijo. To pomeni, da imajo vsi zahtevki isto dejansko podlago.

16Po drugi strani tožnik vsako od toženih strank toži na deliktni podlagi, kar pomeni, da je podana istovrstna pravna podlaga tožbenih zahtevkov. Pritožbene navedbe o različni pravni podlagi zahtevkov so neutemeljene. V tej zvezi sodišče druge stopnje pojasnjuje, da je pri presoji obstoja tesne zveze med različnimi zahtevki enaka pravna podlaga za vložene tožbe sicer le eden od upoštevnih dejavnikov, ni pa nujni pogoj za uporabo 1. točke 8. člena Uredbe 1215/2012, če so tožene stranke lahko vsaj predvidele, da obstaja tveganje, da bodo tožene v državi članici, v kateri ima vsaj ena od njih stalno prebivališče.⁷ Toliko bolj je podana tesna zveza med zahtevki, če nacionalni predpisi, ki so pravna podlaga za tožbe, ki so bile vložene proti različnim toženim strankam, v bistvu enaki.⁸ Za različne pravne podlage zahtevkov na primer gre, če zahtevki zoper ene tožence eni temeljijo na pogodbeni odgovornosti, zahtevki zoper druge tožence pa na deliktni odgovornosti.⁹ V predmetni zadevi pa zahtevki zoper vse tožence temeljijo na deliktno podlagi. Sodišče prve stopnje je pri tem sicer napačno štelo, da je za presojo utemeljenosti tožbenih zahtevkov treba uporabiti slovensko pravo, in sicer določbe Obligacijskega zakonika (OZ) o odškodninski odgovornosti, vendar to na zakonitost izpodbijanega sklepa ni vplivalo. Na pravilno uporabo materialnega prava pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti in v tej zvezi pojasnjuje, da gre v obravnavanem primeru za spor z mednarodnim elementom, kjer je materialno pravo, ki naj se uporabi za pravno presojo v predmetni zadevi, potrebno določiti skladno z Uredbo (ES) št. 864/2007 Evropskega Parlamenta in Sveta z dne 11. julija 2007 o pravu, ki se uporablja za nepogodbene obveznosti (v nadaljevanju Uredba Rim II), kakršno uveljavlja tudi tožnik. Skladno s 1. točko 4. člena pravkar citirane uredbe je (v kolikor ni določeno drugače) pravo, ki se uporablja za nepogodbeno obveznost, nastalo iz škodnega dejanja, pravo države, v kateri škoda nastane, ne glede na državo, v kateri se je zgodil dogodek, ki je povzročil nastalo škodo in ne glede na državo ali države, v kateri so nastale posredne posledice. Z ozirom, da se je v obravnavanem primeru škodni dogodek zgodil v Republiki Nemčiji, kjer je hkrati neposredno v njem tožniku nastala škoda, je za pravno presojo v predmetni zadevi potrebno uporabiti določbe nemškega prava. Glede na trditve tožnika, ki se sicer sklicuje tudi na objektivno odgovornost, vendar vsaki od toženih strank hkrati očita tudi krivdno ravnanje (opustitev ali aktivno ravnanje) zaradi nespoštovanja pravil o varstvu in zdravju pri delu, je treba uporabi določbe § 823 BGB nemškega Civilnega zakonika - Bürgerliches Gesetzbuch (v nadaljevanju BGB) o krivdni odškodninski odgovornosti. Ta odškodninsko obveznost za primer naklepnega ter malomarnega ravnanja vsebinsko ureja enako kot prvi odstavek 131. člena OZ, vsebinsko skladni pa sta tudi ureditvi v prvem odstavku § 840 BGB ter prvem odstavku 186. člena OZ o solidarni odgovornosti več oseb, ki so delovale skupaj, za isto škodo. Tožnik se sicer sklicuje tudi odgovornost naročnika in izvajalca del v razmerju do tretjega (tožnika) za njemu nastalo škodo, ki jo § 831 BGB ter 187. člena OZ prav tako urejata primerljivo, vendar pa vprašanje, ali ima tožnik položaj tretje osebe, za odločitev o predmetni pritožbi ni ključnega pomena, saj uporabo določbe 1. točke 8. člena Uredbe 1215/2012 in s tem pristojnost sodišča Republike Slovenije narekujejo že druge v tožbi zatrjevane okoliščine primera. Kot izpostavljeno že zgoraj tožnik vsem toženim strankam prvenstveno očita krivdno ravnaje. Skladno z določbo § 830 BGB je odškodninsko odgovoren tisti, ki je drugemu z naklepnim ali malomarnim ravnanjem povzročil škodo s protipravnim posegom v njegovo življenje, telo, zdravje, svobodo in premoženje ter tudi v druge pravice. Glede na zgoraj izpostavljeno je že zgolj izhajajoč iz citirane določbe zmotno stališče pritožbe, da temeljijo tožbeni zahtevki zoper tožene stranke na različni pravni in tudi dejanski podlagi. Tožencem se sicer očitajo različna protipravna ravnanja, vendar je vsa od njih kot krivdna ravnanja mogoče podrediti pod pravno normo iz § 823 BGB (subsumpcija dejanskega stanja pod abstraktno pravno pravilo).

17In nenazadnje, na tesno vez med zahtevki kaže tudi to, da bi (glede na tožbene navedbe) lahko toženci tožniku skupno odgovarjali za nastalo škodo, pri tem pa ni pomembno, ali gre za deljive ali solidarne (nerazdelne obveznosti).¹⁰ Glede na to, da tožnik zatrjevanju krivdno ravnanje toženih strank (ter tudi ob sklicevanju na objektivno odgovornost toženk) in uveljavlja njihovo solidarno odgovornost, in glede na to, da skladno s § 840 BGB več oseb skupno odgovarja za nastalo škodo, če so drug poleg drugega odgovorni za njen nastanek, je mogoče uporabiti pravila o odgovornosti več oseb za isto škodo. Da je tesna zveza zahtevkov zoper tožene stranke v primeru njihove skupne odškodninske odgovornosti tožniku podana, potrjujejo tudi stališča pravne teorije, po katerih je kriterij t.i. koneksnosti zahtevkov izpolnjen v primerih, kadar gre za odgovornost več oseb za isti dolg,¹¹ kar zajema tako solidarne¹² kot tudi deljene obveznosti.

18Sodišče druge stopnje ne more spregledati stališča v pravni teoriji, da je tesna povezanost zahtevkov zoper različne tožene osebe podana že, če se ti uveljavljajo na isti pravni ali isti dejanski podlagi ali pa so odvisni od istega vprašanja.¹³ V predmetni zadevi pa so ti pogoji izpolnjeni celo kumulativno.

19Neutemeljeno je sklicevanje pritožbe na to, da se je postopek zoper pravnega naslednika tožnikovega delodajalca vodi ločeno pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani, ki se je izreklo za nepristojno za odločanje o tožbenih zahtevkih zoper ostale tožence, kar pomeni, da v predmetni zadevi dejansko obstaja tveganje, da bo Delovno in socialno sodišče v Ljubljani sprejelo drugačno odločitev kot Okrožno sodišče v Slovenj Gradcu. Pritožbeno sodišče v tej zvezi pojasnjuje, da že tako gramatikalna razlaga 1. točke 8. člena Uredbe 1215/2012 kakor tudi stališča v pravni teoriji govorijo za to, da navedena določba ne ureja le mednarodne, temveč tudi krajevno¹⁴ in stvarno pristojnost.¹⁵ Ker evropsko pravo prevlada nad določbami nacionalnega prava (načelo effet utile), je treba v primeru kolizije obeh ureditev zaradi načela učinkovitosti prava EU uporabiti le-to, kar pomeni, da v takem primeru uporaba nacionalnih pravilo o stvarni in krajevni pristojnosti ne pride v poštev. To pomeni, da je bila v predmetni zadevi z vložitvijo tožbe zoper vseh pet tožencev, vključno s pravnim naslednikom tožnikovega delodajalca, pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani vzpostavljena ne le mednarodna pristojnost slovenskega sodišča, temveč tudi krajevna ter stvarna pristojnost tega sodišča. Morebitna napačna uporaba določbe 1. točke 8. člena Uredbe 1215/2012 s strani Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani pa je okoliščina, ki je nastala po vložitvi tožbe in na vzpostavitev mednarodne pristojnosti slovenskega sodišča ne more vplivati, pa tudi sicer ni predmet izpodbijanja v predmetnem pritožbenem postopku.

20Pritožba ima sicer prav, da določba 1. točke 8. člena Uredbe 1215/2012 predstavlja izjemo od splošnega pravila iz 4. člena Uredbe 1215/2012, zaradi česar jo je treba razlagati ozko.¹⁶ Vendar okoliščine predmetne zadeve, in sicer ista dejanska in pravna podlaga zahtevkov zoper različne tožence in dejstvo, da lahko toženci tožniku skupno odgovarjajo za nastalo škodo, po oceni pritožbenega sodišča predstavljajo tako tesno vez med zahtevki, da je smotrno, da jih obravnava in o njih odloči isto sodišče, da bi se s tem izognili tveganju nezdružljivosti sodnih odločb, ki bi lahko bile posledica ločenih postopkov. V primeru ločenega obravnavanja zahtevkov s strani različnih sodišč držav članic bi namreč lahko prišlo do nezdružljivosti sodnih odločb, ki bi se kazala v tem, da bi različna sodišča glede istega historičnega dogodka ugotovila različno dejansko stanje ali bi uporabila različna materialno pravna pravila glede odškodninske odgovornosti.

21V skladu s 1. točko 8. člena Uredbe 1215/2012 je torej slovensko sodišče za obravnavanje predmetne zadeve zoper vse tožene stranke pristojno na podlagi stalnega prebivališča (oziroma sedeža) dveh toženih strank v Republiki Sloveniji (pravnega naslednika tožnikovega delodajalca in neposrednega povzročitelja škode) ter iz razloga tesne medsebojne povezanosti tožbenih zahtevkov, kot pojasnjeno zgoraj. Odločitev sodišča prve stopnje o pristojnosti slovenskega sodišča za odločanje v predmetni zadevi je torej pravilna, zato je sodišče druge stopnje pritožbo toženk skladno z 2. točko 365. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

22Glede na neuspeh s pritožbo toženki skladno s prvim odstavkom 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

¹ V primeru, ko gre za odločbo sodišča druge stopnje, v katerem slednje pritrdi pravnemu naziranju sodišča prve stopnje in če je bilo že iz njegove sodbe razbrati obširne razloge za sporno pravno stališče, je obveznost do obrazložitve sodbe nižja od siceršnje zahteve po obrazloženosti sodnih odločb.
² Če so tožbene navedbe preskope in sodišče na njihovi podlagi ne more presoditi, ali je pristojno, lahko sodišče od tožeče stranke zahteva kvečjemu dopolnitev tožbe v skladu s 108. členom ZPP (L. Ude v L. Ude, A. Galič (ur.), Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, 2005, Ljubljana, str. 157).
³ Glej L. Ude v L. Ude, A. Galič (ur.), Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, 2005, Ljubljana, str. 157; VSL Sklep I Cpg 229/2021 z dne 16.06.2021.
⁴ J. Juhart, Civilno procesno pravo FLRJ, Ljubljana 1957, str. 168; L. Ude v L. Ude, A. Galič (ur.), Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, 2005, Ljubljana, str. 157-158.
⁵ Za presojo naveznih okoliščin je odločilen trenutek vložitve tožbe (tretji odstavek 17. člena ZPP).
⁶ Kot terja 16. točka preambule k Uredbi 1215/2012, ki se glasi: „Poleg stalnega prebivališča toženca bi morala obstajati tudi alternativna podlaga pristojnosti, ki temelji na tesni povezavi med sodiščem in sporom, ali ki pripomore k pravilnemu delovanju pravosodja. Obstoj tesne povezave bi moral zagotoviti pravno varnost in preprečitil možnost, da bi bil toženec tožen pred sodiščem države članice, katerega pristojnosti razumno ni bilo mogoče predvideti. To je pomembno zlasti v sporih v zvezi z nepogodbenimi obveznostmi, ki izvirajo iz kršitev zasebnosti in osebnostnih pravic, vključno z obrekovanjem.“
⁷ Sodba Sodišča EU v zadevi Freeport C-98/06 z dne 11. 10. 2007, točka 41 in 47, sodba Sodišča EU v zadevi Painer C-145/10 z dne 1. 12. 2011, točka 80 in 81.
⁸ Sodba sodba Sodišča EU v zadevi Painer C-145/10 z dne 1. 12. 2011, točka 82.
⁹ Sodba Sodišča EU v zadevi Freeport C-98/06 z dne 11. 10. 2007, točka 45.
¹⁰ S. Lieble, P. Mankowski, S. Pabst in A. Staudinger v Europäisches Zivilprozess- und Kollisionsrecht EuZPR/EuIPR, Kommentar, Band 1, 4. Auflage, Brüssel 2016, str. 383 in 384.
¹¹ S. Lieble, P. Mankowski, S. Pabst in A. Staudinger v Europäisches Zivilprozess- und Kollisionsrecht EuZPR/EuIPR, Kommentar, Band 1, 4. Auflage, Brüssel 2016, str. 383 in 384.
¹² J Sladič v M. Repas, V. Rijavec (ur.), Mednarodno zasebno pravo evropske unije, Uradni list, Ljubljana 2018, str. 136.
¹³ S. Lieble, P. Mankowski, S. Pabst in A. Staudinger v Europäisches Zivilprozess- und Kollisionsrecht EuZPR/EuIPR, Kommentar, Band 1, 4. Auflage, Brüssel 2016, str. 383 in 384.
¹⁴ J Sladič v M. Repas, V. Rijavec (ur.), Mednarodno zasebno pravo evropske unije, Uradni list, Ljubljana 2018, str. 136.
¹⁵ H. Muir Wat v. U. Magnus, P. Mankowski (ur), brussels I regulation, Sellier, 2nd edition, München 2012, str. 296-297; S. Lieble, P. Mankowski, S. Pabst in A. Staudinger v Europäisches Zivilprozess- und Kollisionsrecht EuZPR/EuIPR, Kommentar, Band 1, 4. Auflage, Brüssel 2016, str. 380.
¹⁶ Sodba Sodišča EU v zadevi Freeport C-98/06 z dne 11. 10. 2007, točka 29, J. Sladič v M. Repas, V. Rijavec (ur.), Mednarodno zasebno pravo evropske unije, Uradni list, Ljubljana 2018, str. 136.