VDSS Sodba Pdp 233/2023

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 100.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 5. 2020 ter povračilo stroškov postopka (točka I izreka). Tožnici je naložilo, naj tožencu povrne stroške postopka v višini 4.221,44 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude in plača sodno takso za postopek na prvi stopnji (točka II izreka).

2Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnica in predlaga, da ji pritožbeno sodišče ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnjo v novo sojenje. Navaja, da je plačilo 100.000,00 EUR zahtevala od toženca, ker je kršil konkurenčno prepoved, obveznost varovanja poslovnih skrivnosti in po prenehanju delovnega razmerja še konkurenčno klavzulo. Med trajanjem delovnega razmerja je brez njenega soglasja sklenil pogodbo za delo oziroma sprejel zadolžitve in naloge, ki sodijo v dejavnost, ki jo je dejansko opravljala, kar je pomenilo oziroma bi lahko pomenilo zanjo konkurenco. S svojim ravnanjem je odločilno prispeval k dejavnosti pilotaže novega delodajalca A. d. o. o., saj je z njim enako kot 6 sodelavcev sklenil pogodbo o zaposlitvi in mu s tem omogočil izpolnitev pogojev za sklenitev pogodbe z Vlado RS, kar je identično, kot če bi s sodelavci ustanovil konkurenčno podjetje. Navaja, da je toženec ne glede na dogovorjeno konkurenčno klavzulo prvi dan po prenehanju delovnega razmerja pri njej začel opravljati delo voditelja pilotskega čolna za A. d. o. o. v obsegu, vsebini in na istem področju kot pri njej. Trdi, da je toženec pri njej pridobival specifična strokovna znanja. Sodišče prve stopnje je bilo pristransko, saj je zaradi visokega zahtevka v vseh 7 primerih izdalo enake sodbe. Tožencem bi sodišče moralo naložiti predložitev pogodb o zaposlitvi pri A. d. o. o., iz katerih izhaja potrditev obljube vračila naloženih pogodbenih kazni. To kaže, da so se zavedali protipravnosti ravnanja. Nadalje je predložitev pogodb potrebna za ugotovitev, da so bile sklenjene med delovnim razmerjem pri njej, kar je za presojo odločilni trenutek (in ne dejanski začetek opravljanja dela). Tožnica je bila 25 let edina izvajalka pomorske pilotaže v RS in je edina imela zadevno specifično znanje in izkušnje, kar je zakonito zaščitila kot know-how, ki je bistven za njeno konkurenčno prednost. Opozarja na naravo dejavnosti pomorske pilotaže; sodišče prve stopnje bi moralo upoštevati Uredbo 2017/352/EU in resolucijo IMO A. 960 v zvezi s strokovnim usposabljanjem pilotov, kot protiustavne pa ne bi smelo upoštevati Uredbe o obliki in načinu izvajanja gospodarske javne službe pomorske pilotaže (exceptio illegalis), pri čemer njene skladnosti z Ustavo ni ugotavljalo. Varstvo pred nelojalno konkurenco nekdanjih delavcev (izkoriščanje pri njej pridobljenih znanj) je upravičen poslovni interes, ki izhaja iz tretjega odstavka 74. člena Ustave RS. Pomorsko pilotažo je ponujala prosto na trgu. Toženec si je pri njej pridobil znanje, ki je za pomorsko pilotažo ključno. Brez nje dela voditelja pilotskega čolna ne bi mogel nikjer opravljati. Ugotovitev, da toženec pri A. d. o. o. opravlja delo le na območju tovornega pristanišča B., ne izhaja niti iz izpovedi toženca in priče C. C., prav tako tudi ne iz izpisa zavarovanj. Zadnje pogodbe o zaposlitvi s tožnikom ni imela sklenjene le za to področje. Zatrjuje relativno bistveno kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena v zvezi z 213. in 214. členom ZPP ter absolutni bistveni kršitvi po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. S tem, ko je dne 27. 2. 2020 sklenil pogodbo o zaposlitvi, je toženec kršil 39. člen ZDR-1 in prvi odstavek VI. člena pogodbe o zaposlitvi (prepoved sprejema drugih zadolžitev ali nalog, ki sodijo v dejavnost, ki jo opravlja tožnica), kar pa je sodišče prve stopnje spregledalo. S sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi za isto delo s konkurenčnim delodajalcem (registriranim za isto dejavnost, a še ne kot javno podjetje in po Uredbi) je sklenil posel, ki je sodil v njeno dejavnost. Odločilno je, da je toženec podal po vsebini identično odpoved v isti ovojnici kot ostalih 6 sodelavcev, 60-dnevni odpovedni rok pa se je vsem iztekel na dan, ko je z izvajanjem pomorske pilotaže pričel A. d. o. o. Njihovo ravnanje je bilo usklajeno in je tej družbi omogočilo pridobiti ustrezne kadre za sklenitev pogodbe o opravljanju gospodarske javne službe z Vlado RS. Pogodba o zaposlitvi, sklenjena z novim delodajalcem v času trajanja delovnega razmerja pri njej, tožnica šteje najmanj kot pripravljalno dejanje na trgu. Tožencu očita namen škoditi njenim poslovnim interesom, saj je pomagal ustvariti konkurenčno podjetje, kar je podobno kot ustanovitev konkurenčnega podjetja, to pa krši konkurenčno prepoved (sodba in sklep VSRS VIII Ips 125/2013 z dne 10. 2. 2014). Teh 7 istovrstnih sporov bi sodišče moralo združiti v enotno obravnavanje. Ni relevanten le trg storitev pomorske pilotaže, temveč tudi trg delovne sile, na katerem sta si z družbo A. d. o. o. konkurirali. Prepovedana so tudi dejanja, ki bi lahko pomenila konkurenco. Na dan 10. 5. 2020, ko je toženec po izpovedi direktorja C. C. pričel z delom za A. d. o. o., je pomorsko pilotažo na prostem trgu še ponujala tožnica, Uredba se je namreč ob pravilnem štetju 75-dnevnega roka začela uporabljati 11. 5. 2020. Ni bistveno, da po 9. 5. 2020 ni več dejansko izvajala pomorske pilotaže, ker je izgubila vse stranke (po sodni praksi zadostuje izguba ene, tako Pdp 1016/96). Sklicuje se na izpoved direktorja C. C., da je A. d. o. o. izvajal pilotažo zunaj obsega zatrjevane izključne pravice na prostem trgu zunaj pristanišča B., kar izhaja tudi iz Pojasnil k računovodskim izkazom 2020, česar sodišče ni upoštevalo. To pa pomeni tudi odvzem tožničinih strank zunaj tovornega pristanišča B., za katerega velja Uredba. Pilotažo potniških ladij tudi od 10. 5. 2020 dalje prosto ponuja na trgu. Člen 40 ZDR-1 ne pogojuje kršitve konkurenčne klavzule s sočasnim ponujanjem istovrstnih oziroma zamenljivih storitev na istem trgu. S trga je bila izrinjena s strani konkurentke, ki je dejavnost začela izvajati izključno s kadrom, usposobljenim pri tožnici. Toženec sicer ni odgovoren za sprejem Uredbe o pilotaži kot oblastvenega akta države, soodgovoren pa je za izpolnitev kadrovskih pogojev družbe A. d. o. o. ter omogočanje uporabe njenega know-how. Zmotno je sklicevanje na odškodninsko odgovornost toženca, saj je primarno vtoževala pogodbeno kazen, ki ni odvisna od nastanka škode. Postati voditelj pilotskega čolna ni delavčeva pravica in tožnica tožencu tega ni bila dolžna zagotoviti. Napačno je stališče o ničnosti konkurenčne klavzule, ker naj tožnica ne bi imela konkurence, to ne izhaja iz 74. člena Ustave ne iz ZPOmK-1, ne glede na tržni delež je lahko legitimno zaščitila svoje interese s konkurenčno klavzulo. Zatrjuje zmotno uporabo 9. člena in prvega odstavka 239. člena OZ. Kot poslovno skrivnost je opredelila know-how, ki zajema vse postopke in znanja, ki so jih delavci pridobili pri delu ali v zvezi z njim v času zaposlitve pri njej, ZPosS pa ne zahteva, da gre za podatke, ki vplivajo na njen konkurenčni položaj. Njen know-how ni bil znan niti lahko dosegljiv, z njim je ohranjala svoj tržni delež, imel je tržno vrednost, brez njega pa A. d. o. o. ne bi izpolnil pogojev za opravljanje pomorske pilotaže. Toženec je poslovno skrivnost protipravno razkril s sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi in opravljanjem dela voditelj pilotskega čolna pri A. d. o. o., saj je zavestno uporabljal njen know-how (5. člen ZPosS). V postopku je tožnica zatrjevala, da je toženec prenesel prav ves know-how, tj. vse podatke, znanja in veščine, potrebne za izvajanje dela pilota in voditelja pilotskega čolna ter s tem konkurentki omogočil opravljanje dela in usposabljanje novega kadra, česar brez izdaje poslovnih skrivnosti tožnice ne bi mogel. Pritožnica uveljavlja tudi kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Meni, da Uredba o pilotaži ne more izničiti poslovnih skrivnosti tožnice, saj bi to pomenilo ustavno nedopustno razlastitev. Sklicuje se na odločitvi VSRS VIII Ips 211/2009 in VIII Ips 173/2017. Zatrjuje ustavno dopustno omejevanje pravic delavca iz 74. in 49. člena Ustave s konkurenčno klavzulo. Priglaša stroške pritožbe.

3Toženec je podal odgovor na pritožbo. Predlagal je, da jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna.

6Neutemeljen je pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je vselej podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali pa so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Takih pomanjkljivosti izpodbijana sodba nima in jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo. Sodišče prve stopnje se je ustrezno opredelilo do vseh pravno pomembnih dejstev in dokazov v povezavi z njimi, ugotovitve pa si niso v medsebojnem nasprotju. Ta kršitev ni podana niti zato, ker se sodišče prve stopnje ni posebej opredeljevalo do trditev o neskladnosti Uredbe o obliki in načinu izvajanja gospodarske javne službe pomorske pilotaže (Ur. l. RS, št. 11/20 – Uredba) z Ustavo RS (Ur. l. RS/I, št. 33/91 in nasl. – URS), z odločbo Ustavnega sodišča U-I-66/20 zatrjevano neskladje izpodbijanih členov Uredbe v postopku ustavnosodne presoje pa ni bilo ugotovljeno. Z očitkom, da je to kršitev sodišče prve stopnje storilo, ker je štelo, da tožnica ni zatrjevala konkretnih podatkov, ki naj bi jih toženec posredoval novi delodajalki, tožnica nasprotuje ugotovljenemu dejanskemu stanju in uporabi materialnega prava, ne gre pa za zatrjevano bistveno kršitev določb postopka.

7Prav tako sodišče prve stopnje ni storilo kršitve iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta je vselej podana, če obstaja o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar je navedeno v obrazložitvi sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in samimi temi listinami, zapisniki oziroma spisi. Podana je torej, če gre za napako pri povzemanju vsebine listin ali zapisnikov oziroma ko sodišče listinam in zapisnikom pripiše drugačno vsebino od tiste, ki jo imajo v resnici (protispisnost). Take protispisnosti v izpodbijani sodbi ni, saj tožnica nasprotuje dokazni oceni glede ugotovitve toženčevega opravljanja dela pomorskega pilota oziroma voditelja pilotskega čolna na območju tovornega pristanišča B. od 10. 5. 2020, kar pomeni pritožbeni razlog nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in ne protispisnosti.

8Tožnica v pritožbi uveljavlja bistveno kršitev določb postopka tudi zato, ker sodišče prve stopnje ni naložilo tožencu, da predloži pogodbo o zaposlitvi sklenjeno z novo delodajalko. Z neizvedbo tega dokaza sodišče prve stopnje ni kršilo določb postopka, saj med strankama ni bilo sporno, da je bila pogodba o zaposlitvi toženca z novo delodajalko sklenjena 27. 2. 2020, torej v času trajanja delovnega razmerja toženca pri tožnici. Za odločitev v zadevi pa ni bistveno, ali se je A. d. o. o. kot toženčeva nova delodajalka zavezala, da bo zanj poravnala morebitno prisojeno pogodbeno kazen oziroma odškodnino iz naslova kršenja konkurenčne prepovedi, klavzule ali prepovedi razkritja poslovnih skrivnosti, saj na pravilnost odločitve to ne more vplivati glede na materialnopravno pravilno stališče, da konkurenčne prepovedi ni mogoče kršiti s podpisom pogodbe o zaposlitvi pri novem delodajalcu. Zmotno pa je tudi sklepanje tožnice, da bi taka določba dokazovala, da se je toženec zavedal protipravnosti sklenitve pogodbe oziroma storjene kršitve. Ker je bila A. d. o. o. skladno z Aktom o ustanovitvi (listina B 4) prvi dve leti omejena na opravljanje dejavnosti pomorske pilotaže le na področje pomorskih dejavnosti tovornega pristanišča B., ni odločilno, ali je bilo toženčevo delo v pogodbi o zaposlitvi omejeno le na tovorno pristanišče B.

9Neutemeljen je očitek o pristranskem ravnanju sodišča prve stopnje. Pavšalno zatrjevanje, da je tožbeni zahtevek zavrnilo zaradi visokega zneska zahtevane odškodnine, ki naj bi jo na koncu Republika Slovenija kot ustanoviteljica toženčeve nove delodajalke A. d. o. o., ostaja na ravni domneve. Iz razlogov v izpodbijani sodbi so razvidni tehtni argumenti, zakaj je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, pri tem pa je pravilno uporabilo relevantne materialnopravne določbe in ustrezno dokazno ocenilo ugotovljena dejstva, tako da ni razumnega razloga za utemeljeno vzbujanje dvoma v nepristranskost in poštenost sodnega postopka pred sodiščem prve stopnje.

10V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje odločalo o zahtevku za plačilo pogodbene kazni oziroma pavšalne odškodnine oziroma povračila škode v znesku 100.000,00 EUR, ki jo tožnica zahteva od toženca kot njenega nekdanjega delavca zaradi kršitve konkurenčne prepovedi, kršitve konkurenčne klavzule in izdaje poslovne skrivnosti na podlagi določb 38., 39. in 40. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl. – ZDR-1).

11Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo, da je bil toženec od 1. 11. 2010 do vključno 9. 5. 2020 zaposlen pri tožnici na delovnem mestu voditelj pilotskega čolna, katerega glavna naloga je bila transfer pilota na oziroma z ladje; da je toženec odpovedal pogodbo o zaposlitvi pri tožnici 10. 3. 2020, delovno razmerje pa mu je prenehalo 9. 5. 2020; da je toženec 27. 2. 2020 sklenil pogodbo o zaposlitvi z družbo A. d. o. o., pri kateri je z 10. 5. 2020 pričel opravljati delo kot voditelj pilotskega čolna; da je imel toženec v pogodbi o zaposlitvi določila o varovanju poslovnih skrivnosti, o konkurenčni prepovedi v času trajanja delovnega razmerja pri tožnici ter dogovorjeno konkurenčno klavzulo, ki je vsebovala prepoved opravljanja konkurenčne dejavnosti in del pilota za obdobje dveh let po prenehanju delovnega razmerja pri tožnici, ter da je toženec v primeru njenega nespoštovanja dolžan tožnici plačati 100.000,00 EUR.

Glede zatrjevane kršitve konkurenčne prepovedi

12V zvezi s kršitvijo konkurenčne prepovedi je sodišče prve stopnje zavzelo odločilno stališče, da toženčeva sklenitev pogodbe o zaposlitvi za opravljanje dela pilota z družbo A. d. o. o., na podlagi katere se je zaposlil pri tej družbi po prenehanju delovnega razmerja pri tožnici, v času trajanja delovnega razmerja pri tožnici, ni kršitev konkurenčne prepovedi.

13V skladu s prvim odstavkom 39. člena ZDR-1 med trajanjem delovnega razmerja delavec ne sme brez pisnega soglasja delodajalca za svoj ali tuj račun opravljati del ali sklepati poslov, ki sodijo v dejavnost, ki jo dejansko opravlja delodajalec, in pomenijo ali bi lahko pomenili za delodajalca konkurenco.

14Pravilna je ugotovitev, da je dejavnost, pri kateri bi toženec lahko konkuriral tožnici, pomorska pilotaža oziroma sklepanje poslov pomorske pilotaže oziroma opravljanje del in nalog voditelja pilotskega čolna, česar toženec v času trajanja delovnega razmerja pri tožnici nesporno ni opravljal za nikogar drugega kot za tožnico (tega ta tudi ne zatrjuje). Sklepanje pogodbe o zaposlitvi z novo delodajalko ni sklepanje poslov ali opravljanje del, ki sodijo v dejavnost tožnice, ne glede na to, da je bila pogodba o zaposlitvi za opravljanje dela pomorskega pilota sklenjena z družbo, ki je od 10. 5. 2020 dalje edina opravljala enako dejavnost kot tožnica pred tem datumom. Že zaradi spoštovanja ustavnih pravic iz 49. člena (svoboda dela in prepoved prisilnega dela) in 74. člena Ustave RS (svobodne gospodarske pobude) delodajalec delavcu ne more prepovedati, da bi se po prenehanju delovnega razmerja z njim zaposlil pri novem delodajalcu. Veljavna zakonodaja in v obravnavani zadevi tudi nobeno določilo pogodbe o zaposlitvi tožencu v času trajanja delovnega razmerja ne prepoveduje sklenitve pogodbe o zaposlitvi z novim delodajalcem (četudi konkurentom). Drži sicer, da pogodba o zaposlitvi, na podlagi katere se sklene delovno razmerje, začne veljati s samim podpisom, vendar pa je za presojo ravnanj delavca odločilno, da se skladno z drugim odstavkom 11. člena ZDR-1 pravice in obveznosti na podlagi opravljanja dela v delovnem razmerju in vključitev v socialno zavarovanje na podlagi delovnega razmerja, začnejo uresničevati z dnem nastopa dela, dogovorjenim v pogodbi o zaposlitvi, v primeru toženca je to 10. 5. 2020, torej po prenehanju delovnega razmerja pri tožnici, ko ga konkurenčna prepoved iz 39. člena ZDR-1, povzeta v VI. členu toženčeve pogodbe o zaposlitvi z dne 22. 4. 2011 (A 9),¹ ni več zavezovala. Prepoved opravljanja konkurenčne dejavnosti po prenehanju delovnega razmerja se lahko dogovori s konkurenčno klavzulo, sam zakon pa je ne predpisuje. Tako je neutemeljena pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo s tem, da same sklenitve pogodbe o zaposlitvi z dne 27. 2. 2020 ni štelo za kršitev konkurenčne prepovedi.

15V pritožbi tožnica vztraja, da je toženec kršil konkurenčno prepoved v času trajanja delovnega razmerja pri njej zato, ker je ravnal usklajeno s sodelavci in z namenom, da bi novi delodajalki A. d. o. o. omogočil izpolnitev kadrovskih pogojev za sklenitev pogodbe o opravljanju gospodarske javne službe. Sodišče prve stopnje toženčeve zaposlitve pri novi delodajalki ne glede na časovni sovpad s sprejemom Uredbe in začetkom opravljanja dejavnosti družbe A. d. o. o. ter dejstvom, da so na podoben način ravnali tudi nekateri toženčevi sodelavci, pravilno ni štelo za pripravo na opravljanje konkurenčne dejavnosti, ki bi kršila konkurenčno prepoved. Odločitev VSRS VIII Ips 125/2013 v obravnavani zadevi ni primerljiva, saj se tožencu ne očita ustanovitve konkurenčnega podjetja, temveč zgolj sklenitev pogodbe o zaposlitvi z novo delodajalko, kar je glede na položaj toženca kot delavca v odvisnem delovnem razmerju (brez zatrjevanih upravljavskih ali lastniških upravičenj) povsem drugačna situacija. Na odločitev ne more vplivati dejstvo, da brez zaposlitve zadostnega števila pomorskih pilotov oziroma voditeljev pilotskega čolna A. d. o. o. svoje dejavnosti ne bi mogla opravljati, ker ne bi izpolnjevala kadrovskih pogojev po Uredbi, niti dejstvo, da je tožnica zaradi dejanskega monopola edina imela zaposlene ustrezno izobražene in izkušene pomorske pilote. Tožencu zaradi zaposlitve pri novi delodajalki ni mogoče pripisati soodgovornosti za to, da je ta izpolnila kadrovske pogoje za vstop na trg, v smislu ugotovitve o kršitvi konkurenčne prepovedi. Tudi sicer pa po ustaljenem stališču sodne prakse (prim. odločitve VDSS Pdp 140/2021, Pdp 578/2016 in Pdp 997/2015 ter VSRS VIII Ips 56/2013 in VIII Ips 10/2009) je kršitev konkurenčne prepovedi le dejansko opravljanje dejavnosti, ki je konkurenčna dejavnosti delodajalca. Glede na navedeno sodišče prve stopnje ravnanj toženca, ki naj bi kazala na namero opravljanja konkurenčne dejavnosti, utemeljeno ni štelo kot kršitve obveznosti iz prvega odstavka 39. člena ZDR-1.

16Glede na navedeno je pravilna odločitev, da toženec konkurenčne prepovedi pri tožnici ni kršil, zato ji na tej podlagi ni dolžan povrniti zatrjevane škode.

Glede zatrjevane konkurenčne klavzule

17Sodišče prve stopnje je v zvezi z zahtevkom za plačilo pogodbene kazni oziroma pavšalne odškodnine oziroma odškodnine na podlagi kršitve konkurenčne klavzule štelo za odločilno, da tožnica in družba A. d. o. o. v času po prenehanju delovnega razmerja toženca pri tožnici (od 10. 5. 2020) nista bili med seboj konkurenčni družbi.

18Uvodoma pritožbeno sodišče odgovarja na pritožbeno navedbo, da je tožnica v tem individualnem delovnem sporu zahtevala plačilo dogovorjene pogodbene kazni, pri kateri je treba dokazati zgolj kršitev pogodbene obveznosti, ne pa tudi oškodovanja oziroma drugih predpostavk odškodninske odgovornosti. Pogodbenega določila iz šestega odstavka VII. člena pogodbe o zaposlitvi z dne 22. 4. 2011: "Če delavec ne spoštuje konkurenčne klavzule, je dolžan delodajalcu plačati odškodnino v dejanskem znesku, vendar najmanj 100.000,00 EUR" ni mogoče šteti za dogovor o pogodbeni kazni, zato bi v primeru dokazane kršitve konkurenčne klavzule tožnica lahko uveljavljala zgolj (pavšalno) odškodnino, za katero pa bi morala dokazati vse predpostavke odškodninske odgovornosti. Stališča iz zadeve VSRS VIII Ips 173/2017, ki se nanašajo na možnost dogovora o pogodbeni kazni kot sankciji za kršitev konkurenčne klavzule, za odločitev v tej zadevi niso pomembna.

19Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnica in družba A. d. o. o. v času po prenehanju delovnega razmerja toženca pri tožnici nista v položaju medsebojne konkurence. Glede na določbe Uredbe, po kateri se pomorska pilotaža na področju pomorskih dejavnosti tovornega pristanišča B. od njene uveljavitve dalje zagotavlja z gospodarsko javno službo pomorske pilotaže v obliki javnega podjetja, ki je edini izvajalec pomorske pilotaže v navedenem pristanišču, družba A. d. o. o. edina zakonito izvaja pomorsko pilotažo na tem področju. Tožnica je na podlagi navedene Uredbe od začetka njene uporabe na podlagi veljavnega predpisa izključena iz opravljanja te dejavnosti, zato ne gre za konkurenčni družbi v tej dejavnosti v času po prenehanju delovnega razmerja toženca pri tožnici. Ker nista nikoli opravljali iste dejavnosti, ni mogoče šteti niti, da sta si medsebojno konkurirali na trgu delovne sile (tj. delavcev, ki lahko opravljajo pomorsko pilotažo). Na tej podlagi je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da toženec ni kršil dogovorjene konkurenčne klavzule, saj njegova nova delodajalka ne konkurira tožnici, ki zaradi s predpisi uvedenega monopola nad opravljanjem dejavnosti pomorske pilotaže v tovornem pristanišču B. te dejavnosti ne sme več opravljati.

20Na pravilnost stališča, da toženec konkurenčne klavzule ni kršil, ne vpliva napačno stališče sodišča prve stopnje, da je konkurenčna klavzula, dogovorjena v pogodbi o zaposlitvi z dne 22. 4. 2011 (A 9), nična. Zmotno je razlogovanje, da zaradi dejanskega monopola glede poslov pomorske pilotaže v času dogovora o konkurenčni klavzuli tožnica ni imela legitimnega interesa za tak dogovor. Vendar pa na pravilnost ugotovitve, da toženec ni kršil dogovorjene konkurenčne klavzule, to ne vpliva. Tudi če je bila konkurenčna klavzula v času sklepanja dogovora o tem veljavna, je toženec ni mogel kršiti z zaposlitvijo v družbi, ki je na podlagi oblastnega akta edina upravičena izvajati dejavnost pomorske pilotaže v tovornem pristanišču B. Ker tožnici opravljanje te dejavnosti zaradi veljavnega in z ustavo skladnega predpisa (prim. z odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-66/20) od 10. 5. 2020 ni bilo več dovoljeno, so neutemeljene pritožbene navedbe, da bi se tožnik moral vzdržati dela pri družbi A. d. o. o., saj ji ta ni predstavljala konkurence, njeno delovanje na podlagi Uredbe na njen tržni položaj namreč ni imelo vpliva. Tako stališče je zavzelo tudi Višje sodišče v Ljubljani v zadevi V Cpg 337/2020 z dne 3. 9. 2020 v sporu med tožnico tega spora in izvajalko gospodarske javne službe A. d. o. o. glede nelojalne konkurence, da namreč zaradi popolne omejitve vstopa na trg v zvezi z opravljanjem dejavnosti pomorske pilotaže na področju pomorskih dejavnosti tovornega pristanišča B. ne more priti do konkurence med njima v zvezi z opravljanjem te dejavnosti in posledično do dejanj nelojalne konkurence. Bistvo konkurence je v tekmovanju z drugimi podjetji za pridobitev poslov (z večjo kvaliteto blaga oziroma boljšimi storitvami ali nižjo ceno), v skladu s pravili EU o konkurenci pa je trg, ki zagotavlja svobodno konkurenco, tisti, na katerem med seboj neodvisna podjetja opravljajo isto dejavnost in se potegujejo za stranke (prim. odločitev VSRS VIII Ips 19/2021). V okoliščinah pravnega monopola po naravi stvari podjetje ne more biti izpostavljeno konkurenčnemu pritisku s strani drugih podjetij, saj tem opravljanje teh poslov ni dovoljeno. Ni mogoče spregledati niti pravnomočne odločitve pritožbenega sodišča Pdp 437/2021 v sporu nekdanjih delavcev tožnice, ki so od nove izvajalke pomorske pilotaže zahtevali ugotovitev obstoja delovnega razmerja, da je šlo za prevzem dejavnosti in posledično za spremembo delodajalca, kar pravno logično izključuje obstoj konkurence med starim in novim delodajalcem.

21Tako so neutemeljene pritožbene navedbe, da po 40. členu ZDR-1 za učinkovanje konkurenčne klavzule ni nujno sočasno delovanje na istem trgu, saj je konkurenčna klavzula kot omejitev svobodne gospodarske pobude in svobode dela (49. in 74. člen URS) dopustna izključno za zaščito legitimnih interesov delodajalca, in ne zgolj za to, da bi delodajalec otežil delavcu menjavo zaposlitve in ga za določen čas odstranil s trga dela oziroma na splošno preprečil povečanje konkurence (Senčur Peček D. v: Zakon o delovnih razmerjih s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2016, str. 227 in nasl.). Legitimen interes delodajalca je preprečiti nelojalno konkurenco delavca, ta pa stoji nasproti interesu delavca, da opravlja svoj poklic oziroma poslovno deluje. Ta interes je dopustno omejiti zgolj toliko, kolikor je nujno potrebno za zaščito delodajalčevega interesa, ki pa ga tožnica po prenehanju opravljanja dejavnosti pomorske pilotaže v tovornem pristanišču B. ne more več upravičiti, saj je dvoletna prepoved opravljanja dela voditelj pilotskega čolna tožencu omejitev, ki presega upravičen interes delodajalca in zato ni dopustna. Že iz zahteve po razumni časovni omejitvi konkurenčne klavzule izhaja, da je ta vezana zgolj na čas, ko bi delavec s svojo zaposlitvijo pri drugem delodajalcu lahko škodil poslovnim interesom delodajalca. Ker tožnica zaradi omejitve z oblastvenim aktom navedene dejavnosti ne opravlja več, ji toženec z opravljanjem svojega dela za novo delodajalko ne more več škoditi.

22Tožnica v pritožbi neutemeljeno navaja, da se Uredba ni začela uporabljati 10. 5. 2020, temveč šele 11. 5. 2020, kar naj bi pomenilo, da je toženec z začetkom dela 10. 5. 2020 vsaj ta dan kršil konkurenčno klavzulo. Pritožbeno sodišče sprejema razloge sodišča prve stopnje za stališče, da je začela Uredba glede na vsebino končne določbe veljati že 10. 5. 2020. Tudi iz ravnanja tožnice, ki je 9. 5. 2020 opravila zadnjo pomorsko pilotažo na tem področju, in družbe A. d. o. o., ki je 10. 5. 2020 začela z opravljanjem dejavnosti, ki ji je bila kot edini gospodarska javna služba poverjena z Uredbo, trditev strank v različnih pravnomočno končanih pravnih postopkih in ugotovitev sodišč v njih izhaja, da je od 10. 5. 2020 to dejavnost opravljala izključno družba A. d. o. o., ki je v času pred veljavnostjo Uredbe še ni smela opravljati. Tako je neutemeljena navedba, da je tožnica tega dne na prostem trgu ponujala storitev pomorske pilotaže, saj tožnica in A. d. o. o. v nobenem trenutku nista bili na prostem trgu obe upravičeni opravljati te dejavnosti, do začetka uporabe jo je dejansko opravljala samo tožnica, po tem pa skladno z Uredbo le A. d. o. o.

23Do pritožbenih navedb, s katerimi tožnica zatrjuje, da je A. d. o. o. v času od 10. 5. 2020 dalje opravljala tudi pomorsko pilotažo zunaj tovornega pristanišča B., se pritožbeno sodišče ni opredelilo, ker gre za nedopustne pritožbene novote. Tožnica namreč te trditve prvič podaja šele v pritožbi, pri tem pa ne izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogla navesti že v postopku pred sodiščem prve stopnje (prvi odstavek 337. člena ZPP).

24Ker po prenehanju delovnega razmerja pri tožnici toženec ni mogel kršiti konkurenčne klavzule zaradi položaja pravnega monopola njegovega novega delodajalca pri izvajanju dejavnosti pomorske pilotaže v tovornem pristanišču B., na odločitev o tem, da iz naslova kršitve konkurenčne klavzule tožnici ni dolžan plačati 100.000,00 EUR, ne vplivajo trditve o 25-letnem izvajanju pomorske pilotaže tožnice, sami naravi te dejavnosti ter o toženčevem pridobivanju specifičnih strokovnih znanj pri njej.

Glede kršitve prepovedi razkritja poslovnih skrivnosti tožnice

25Glede trditev, da je toženec kršil obveznost varovanja poslovnih skrivnosti tožnice, je sodišče prve stopnje zavzelo stališče, da so predmet poslovne skrivnosti podatki, ki za podjetje pomenijo konkurenčno prednost v kakršnem koli pogledu, ne pa podatki, ki na tržni konkurenčni položaj ne vplivajo. Takšno stališče je zavzelo tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi VIII Ips 211/2012, na katero se sklicuje tudi pritožba. Poleg tega je sodišče prve stopnje upoštevalo še, da tožnica ni zatrjevala, točno katere podatke, ki so poslovna skrivnost, je toženec posredoval nepooblaščenim tretjim osebam (oziroma novi delodajalki) po prenehanju delovnega razmerja. Splošna in pavšalna opredelitev podatkov, ki jih je toženec dolžan varovati (prvi odstavek VI. člena pogodbe o zaposlitvi z dne 22. 4. 2011 se glasi: "Delavec ne sme izkoriščati za svojo osebno uporabo ali izdati tretjemu delodajalčevih poslovnih skrivnosti in podatkov, ki so bile delavcu zaupane ali s katerimi je bil seznanjen na drug način."), ne pomeni določitve podatkov kot poslovne skrivnosti, saj bi morali biti ti določeni jasno in konkretno (prim. VDSS Pdp 1132/2013). Tožnica v pritožbi vztraja, da je navedene podatke dovolj konkretno opredelila s tem, da je kot poslovno skrivnost opredelila svoj know-how, ki zajema vse postopke in znanja, ki so jih delavci pridobili pri delu ali v zvezi z njim v času zaposlitve pri njej, ter da je konkretno opredelila tudi kršitev toženca, ki naj bi to poslovno skrivnost protipravno razkril s sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi in opravljanjem dela voditelja pilotskega čolna pri A. d. o. o., s čimer je prenesel prav ves know-how, tj. vse podatke, znanja in veščine, potrebne za izvajanje dela pilota in pilotiranja ladij. Takšna toženčeva uporaba znanj s področja pomorske pilotaže pri opravljanju dela za novega delodajalca po vsebini pomeni očitek kršitve konkurenčne prepovedi po izteku delovnega razmerja (torej kršitve konkurenčne klavzule, s katero je toženka lahko legitimno zaščitila svoj interes za ohranitev konkurenčne prednosti na trgu, vendar taka kršitev v postopku ni bila ugotovljena) in ne kršitve obveznosti varovanja poslovne skrivnosti (prim. VDSS Pdp 140/2021). Splošno znanje, dosežena usposobljenost in spretnost, ki jih povprečna oseba pridobi z delom in usposabljanjem na delovnem mestu v delovnem razmerju, ne morejo biti zavarovani kot poslovna skrivnost, varovanje katere bi delavcem preprečilo opravljanje njihovega poklica po prenehanju delovnega razmerja. Iz določbe 5. člena Zakona o poslovni skrivnosti (Ur. l. RS, št. 22/19 – ZPosS), na katerega se sklicuje tožnica v pritožbi, ne izhaja nič drugega. Tudi v gospodarskem sporu VSL V Cpg 337/2020, ki je potekal med tožnico tega postopka in družbo A. d. o. o. prav v povezavi z delom toženca in drugih pomorskih pilotov tožnice, ki so se 10. 5. 2020 zaposlili pri novi delodajalki, je bilo zavzeto jasno stališče, da tožnica na splošno nima legitimnega interesa, da bi delavcem prepovedala uporabljati izkušnje, znanja in spretnosti, ki so jih pridobili v okviru opravljanja običajnih službenih nalog; pri spretnosti upravljanja plovil, ki so se ga pri svojem delu naučili piloti, gre namreč v splošnem prav za tovrstno znanje oziroma spretnosti, ki so se jih piloti naučili pri vsakodnevnem delu, zato jim tožnica ne more prepovedati, da bi opravljali pilotiranje, ker naj bi šlo za poslovne skrivnosti družbe. To bi bil prekomeren poseg v njihove z ustavo varovane interese.

26Druge pritožbene navedbe za odločitev niso bistvene, zato jih pritožbeno sodišče skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne presoja.

27Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

28Ker tožnica s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 165. člena ZPP). Toženec pa sam krije stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni pripomogel k odločitvi pritožbenega sodišča (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 155. člena ZPP).

¹ V VI. členu toženčeve pogodbe o zaposlitvi v zvezi s konkurenčno prepovedjo ni pristavka o prepovedi sprejema zadolžitev in nalog, ki sodijo v dejavnost, ki jo je tožnica dejansko opravljala.