VSL Sklep I Cp 1103/2023

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pritožnica sama nosi stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da se A. A. (v nadaljevanju udeleženec) odpusti iz oddelka pod posebnim nadzorom Psihiatrične bolnišnice B. Glede stroškov je odločilo, da bremenijo proračun.

2Zoper odločitev se pritožuje najbližja oseba (mati udeleženca) C. C. Trdi, da je sodišče zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo. Ne strinja se z ugotovitvijo, da pri udeležencu ni podana duševna motnja. Sodišče in sodna izvedenka nista upoštevala njene izjave in tega, kar je povedala ob zaslišanju. Izpovedba je le delno povzeta, do nje pa se sodišče ni opredelilo. Ni bilo upoštevano, da se sinovi ne razumejo in da so odnosi doma kaotični. Udeleženec je do svojega ravnanja nekritičen, vedno je govoril, da „ga briga, če vsi pocrkajo, da itak nima nič od življenja in mu je ostal le še alkohol“. V nadaljevanju opiše stanje, v katerem je bil, ko ga je 6. 5. 2023 nazadnje videla in se je morala zaradi svoje varnosti zapreti v kopalnico in počakati na prihod policije. Stalno ponavlja, da bosta „odšla skupaj“, da preden bo ubil sebe, bo ubil tudi pritožnico. Grožnje stopnjuje. Že v preteklosti je grozil s samomorom in nasiljem in bil 15. 2. 2019 že hospitaliziran v B. Po hospitalizaciji je govoril, kako naj bi si uredil življenje, a k temu ni nikoli pristopil. Tudi tokrat se je skušal vrniti v njeno stanovanje, čeprav je izvedenki rekel, da si bo življenje uredil. Opisuje oskrbo, ki jo je imel doma, on pa je bil do nje celo nasilen, ko mu je skušala pomagati. Vse navedeno kaže na hujšo duševno disfunkcioniranje, ki pa ni bilo ustrezno odkrito in zdravljeno. Izvedenka ni opravila poglobljene preiskave, ampak le krajši razgovor. Izvedenka ni dala odgovora, zakaj udeleženec mestoma nasilno funkcionira. Vzroka (stopnje duševnega razvoja) pri udeležencu sploh ni ugotavljala. Ne drži, da ima težave le zaradi alkohola in THC. To njegove težave le poglablja. Zna lepo govoriti pred psihiatri in se hvali, da jih pretenta. Njegovo preteklo ravnanje, ki ga je opisala v svoji izjavi, kaže, da gre pri udeležencu za motnjo v duševnem razvoju, ki vpliva na njegovo ravnanje. Za njeno definiranje je potrebno kaj več kot kratko zaslišanje. Sodišču očita kršitev po 8. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP,¹ ker se sodišče do navedb in dokazov pritožnice ni opredelilo. Zaključuje, da obstaja velik dvom o pravilnosti izvedeniškega mnenja in s tem o pravilnosti in zakonitosti izpodbijane sodne odločbe. Priglaša pritožbene stroške.

3Pritožba ni utemeljena.

4Sprejem na zdravljenje brez privolitve se opravi na podlagi sklepa sodišča, ki se izda na podlagi predloga za sprejem v oddelek pod posebnim nadzorom (čl. 40 do 52 ZDZdr²), ali v nujnih primerih pred izdajo sklepa sodišča, če so izpolnjeni posebni z zakonom določeni pogoji (čl. 53 do 68 ZDZdr). V tej zadevi je bil zaradi izostanka udeleženčevega soglasja izpeljan postopek za sprejem na zdravljenje brez privolitve v nujnih primerih. Tak sprejem je po 53. čl. ZDZdr možen, če so kumulativno podani vsi pogoji iz prvega odstavka 39. člena istega zakona, in sicer:

- če oseba ogroža svoje življenje ali življenje drugih ali če huje ogroža svoje zdravje ali zdravje drugih ali povzroča hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim,

- če je ogrožanje iz prejšnje alineje posledica duševne motnje, zaradi katere ima oseba hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje in

- če navedenih vzrokov in ogrožanja iz prve in druge alineje tega odstavka ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči (z zdravljenjem v psihiatrični bolnišnici izven oddelka pod posebnim nadzorom, z ambulantnim zdravljenjem ali z nadzorovano obravnavo).

5Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da v drugi alineji zahtevan pogoj ni izpolnjen. Udeleženec namreč nima duševne motnje, ki bi imela za posledico hudo motnjo presoje realnosti in sposobnost obvladovati svoja ravnanja. Ima sicer težave z odvisnostjo, a je njegov stik z realnostjo povsem ohranjen, sposoben pa je tudi obvladovati svoja ravnanja.

6Pritožnica tej ugotovitvi nasprotuje in se pri tem sklicuje na svojo pisno izjavo ter izpovedbo, ki naj bi ostali spregledani. Meni tudi, da je bilo delo izvedenke pomanjkljivo, saj je z udeležencem opravila le kratek pogovor.

7Nobenega dvoma ni, da gre pri vprašanju obstoja duševne motnje in posledičnega vprašanja sposobnosti presoje realnosti ter sposobnosti obvladovanja ravnanja za vprašanji, na kateri je mogoče odgovoriti le z ustreznim strokovnim znanjem. To je tudi razlog, da je sodišče v postopku postavilo izvedenko in nato na njeno mnenje oprlo svojo odločitev. Kot izhaja iz podatkov spisa, izvedenka svojih ugotovitev ni črpala le iz razgovora z udeležencem, ampak je pred podajo mnenja pregledala tudi udeleženčevo medicinsko dokumentacijo. Ker ob tem ni ocenila, da bi bilo treba opraviti nadaljnje preiskave (tega pa ni predlagala niti pritožnica), pritožbeno sodišče zavrača (laično) trditev o nujnosti poglobljene preiskave udeleženca. Ugotavlja tudi, da se je izvedenka ob pregledu medicinske dokumentacije seznanila z v tej dokumentaciji povzetim telefonskim razgovorom s pritožnico, v katerem je slednja opisala grožnje udeleženca ter zanjo nevzdržne razmere, ki jih slednji s svojim obnašanjem povzroča (priloga A1), torej s tem, kar je pritožnica kasneje opisala v svoji izjavi, ki jo je 8. 5. 2023 poslala sodišču. Izvedenka je bila prisotna tudi ob pritožničinem zaslišanju. V svojem mnenju je navedeno izpostavila v okviru heteroanamnestičnih podatkov. Očitek, da tega, o čemer je pritožnica pisala in o čemer je izpovedovala, pri podaji mnenja ni upoštevala in da tega posledično ni upoštevalo niti sodišče, je zato neutemeljen. Pritožbeno sodišče iz navedenih razlogov trditvam o napačni diagnozi ne more slediti in v pravilnost mnenja izvedenke ne dvomi, zavrača pa tudi očitek o storjeni kršitvi po 8. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP.

8Ugotovitev, da udeleženec nima duševne motnje, katere posledica bi bila hudo motena presoja realnosti in sposobnost obvladovati svoja ravnanja, pa seveda ne pomeni, da pritožbeno sodišče dvomi o resničnosti opisanih nevzdržnih razmer, v katerih so se znašli pritožnica in ostali družinski člani zaradi sobivanja z udeležencem ter njegove odvisnosti od alkohola. Ne dvomi niti o tem, da bi udeleženec potreboval ustrezno zdravljenje. A to za odločitev, da se ga brez privolitve sprejme na zdravljenje v oddelek pod posebnim nadzorom, ne zadostuje. Tako zdravljenje namreč predstavlja prisilni ukrep, ki močno posega ne le v pravico do osebne svobode (19. čl. Ustave RS), pač pa tudi v pravico do varstva duševne integritete (35. čl. Ustave) in pravico do prostovoljnega zdravljenja (51. čl. Ustave). Slednja zagotavlja tudi pravico do zavrnitve zdravljenja. Poseg v te pravice je zato dopusten le ob izpolnjenosti zakonskih pogojev. Ti pa v konkretnem primeru niso izpolnjeni.

9Pritožba je glede na obrazloženo neutemeljena. Pritožbeno sodišče jo je zato zavrnilo in na podlagi 1. tč. 365. čl. ZPP v zvezi z 42. čl. ZNP-1³ izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdilo.

10Po 68. čl. ZDZdr se stroški postopka krijejo iz sredstev sodišča. Med te stroške pa ob smiselni uporabi 1. odst. 51. čl. ZDZdr sodijo le stroški za izvedbo dokazov, tolmača in odvetnika pridržane osebe, ne pa tudi stroški zastopanja najbližje osebe. Te stroške zato pritožnica nosi sama.

¹ Zakon o pravdnem postopku.
² Zakon o duševnem zdravju.
³ Zakon o nepravdnem postopku.