VSK Sklep IV Cp 637/2022

I. Pritožbi predlagatelja in udeleženca se delno ugodi in se II. točka sklepa sodišča prve stopnje razveljavi.

V ostalem se pritožbi zavrneta in v izpodbijanem in nerazveljavljenem delu (I., III., IV., V., VI. in VII. točka izreka) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

1Predlagatelj in nasprotna udeleženka sta bivša zunajzakonska partnerja. Njuna zunajzakonska skupnost je razpadla v januarju 2022. Imata dva skupna sinova, sedemnajstletnega A. A. in trinajstletnega B. B. Obravnavni postopek se je začel s predlogom predlagatelja, da se mu zaupata oba sinova v varstvo in vzgojo, da se nasprotni udeleženki naloži plačevanje preživnine in da se uredijo stiki med ml. sinovoma in nasprotno udeleženko, ki naj potekajo skladno z vsakokratnim dogovorom med staršema. Nasprotna udeleženka se s predlogom ne strinja in je vložila nasprotni predlog, s katerim predlaga, da se sinova zaupata v varstvo in vzgojo njej, očetu pa naj se naloži plačevanje preživnine in uredi stike z njim. Dne 22.8.2022 je vložila še predlog za izdajo začasne odredbe, s katero je predlagala, da sinova preživita z vsakim od staršev po en teden in sicer z materjo v stanovanju na [...], z očetom pa v stanovanjski hiši na naslovu [...] (v nadaljevanju stanovanjska hiša). Podrejeno je predlagala, da sodišče začasno uredi stike na način, da ml. sinova preživita en teden z materjo v stanovanjski hiši in naslednji teden z očetom v stanovanjski hiši in tako dalje izmenično, pri čemer sta se predlagatelj in nasprotna udeleženka za čas, ko nimata stikov dolžna iz hiše izseliti. Predlagatelj se s predlogom ni strinjal in tudi sam predlagal izdajo začasne odredbe tako, da stiki ml. sinov z materjo potekajo v skladu z vsakokratnim dogovorom med staršema in da je nasprotna udeleženka dolžna prepustiti predlagatelju in ml. sinovoma začasno za dobo šest mesecev v izključno uporabo stanovanjsko hišo.

2Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjsko sodišče stike ml. sinov s staršema začasno, do pravnomočne odločitve v predmetni zadevi, uredilo tako, da bosta ml. sinova na naslovu [...], en teden, od nedelje od 18.00 ure do naslednje nedelje do 18.00 ure, bivala izključno z nasprotno udeleženko, naslednji teden od nedelje od 18.00 ure do naslednje nedelje do 18.00 ure pa izključno s predlagateljem, naslednji teden zopet z materjo in tako naprej, izmenjaje iz tedna v teden. Izvajanje tako določenih stikov se prične z materjo v nedeljo 9.10.2022 ob 18.00 uri, prvi teden tako določenih stikov ml. sinov z očetom pa v nedeljo 16.10.2022 ob 18.00 uri. V času, ko starš nima stika, se je dolžan iz stanovanjske hiše izseliti (I. točka izreka). V času, ko trajajo stiki ml. sinov z materjo, predlagatelj ne sme vstopiti, se približati ali zadrževati v bližini hiše na razdalji, krajši od 100 metrov. Enako velja tudi za primer, ko se izvajajo stiki ml. sinov z očetom, ko nasprotna udeleženka ne sme vstopiti, se približati ali zadrževati v bližini hiše na razdalji, krajši od 100 metrov (II. točka izreka). Predlagatelju in nasprotni udeleženki je prepovedano v hiši imeti vsakršne snemalne naprave ali kamere, ki snemajo in/ali predvajajo notranjost in/ali zunanjost stanovanjske hiše. Odredilo je, da odstranita vse obstoječe kamere oz. naprave najkasneje do pričetka izvajanja stikov, to je do 9.10.2022 (III. točka izreka). Za primer, da bi katerikoli od udeležencev postopka kršil obveznosti iz začasne odredbe, mu je zagrozilo z denarno kaznijo v višini 500,00 EUR (IV. točka izreka), drugačne predloge predlagatelja in nasprotne udeleženke zavrnilo (V. točka izreka), odločilo je, da začasna odredba velja do pravnomočnosti odločitve v tej zadevi (VI. točka izreka) in da pritožba ne zadrži izvršitve (VII. točka izreka). Odločilo je še, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (VIII. točka izreka).

3Zoper odločitev v točkah od I do VII se iz vseh pritožbenih razlogov vsak po svojem pooblaščencu¹ pritožujeta predlagatelj in udeleženec ml. A. A., ki pritožbenemu sodišču predlagata, da izpodbijani sklep razveljavi in predlog za izdajo začasne odredbe zavrne. Prvostopenjskemu sodišču naprej očitata, da ni obrazložilo odločitve, da mora predlagatelj oziroma nasprotna udeleženka prepustiti hišo v uporabo na način, da se mora vsako drugo nedeljo iz hiše izseliti. Izpostavljata vsebino 109. člena Družinskega zakonika (v nadaljevanju DZ) in poudarjata, da niti iz ugotovitev sodišča oziroma razlogov izpodbijanega sklepa, niti iz mnenja CSD ne izhaja, da predlagatelj oziroma nasprotna udeleženka izvajata nasilje. Predlagatelj in nasprotna udeleženka imata poleg stanovanjske hiše, v kateri družina živi, še dve drugi stanovanji, od katerih je zemljiškoknjižna lastnica stanovanja v [...] nasprotna udeleženka, zemljiškoknjižni lastnik stanovanja na [...] pa predlagatelj. Slednji ne nasprotuje, da bi se nasprotna udeleženka odselila v katerokoli od navedenih stanovanj, v kolikor bi predlagatelj nad njo res izvajal psihično nasilje. Sodišče mora pri odločanju o prepustitvi stanovanja v uporabo zakoncu upoštevati koristi otrok, kakor tudi stanovanjske potrebe zakoncev in njune upravičene interese, a nič od tega sodišče ni upoštevalo. Ker sta sinova v izjavah, podanih na CSD dne 7.9.2022, tudi izpovedala, da se starša zadnje čase ignorirata, da glasnih prepirov ni, v trenutku odločanja ni bilo nobenega razloga za izdajo odločitve o prepustitvi stanovanjske hiše. Otroka nista v središču konfliktov med partnerjema, kot to napačno ugotavlja sodišče v točki 14. izpodbijanega sklepa, navedeno ne izhaja niti iz izjave otrok. Ker predmetni sklep o tem nima razlogov, je sodišče zagrešilo absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Sodišče in CSD sta zamolčala izjavo ml. A. A., ki jo je podal pred CSD dne 29.3.2022 in iz katere sledi, da želi ostati doma v hiši ter želi živeti le z očetom in imeti z materjo stike po dogovoru. Sodišče se tudi ni izreklo o pisnih izjavah ml. A. A. in B. B., ki sta bili posredovani sodišču s pripravljalno vlogo z dne 20.9.2022 in v katerih sta sinova jasno izrazila svoje mnenje, da želita živeti z očetom. V zvezi z navedenim se očita kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. ZPP. Glede na to, da se prvostopenjsko sodišče ni odločilo, da je treba opraviti neformalen pogovor z ml. sinovoma, bi moralo upoštevati njuni pisni izjavi. Upoštevaje le teh, se predlagatelj ne strinja, da izvedba neformalnega razgovora z otrokoma ne bi pripomogla k drugačni odločitvi v postopku izdaje začasne odredbe. Sodišče je dolžno upoštevati izjave otrok, kolikor so jih sposobni izjaviti, pri čemer predlagatelj trdi, da sta oba sinova, upoštevaje njuno starost, sposobna izjaviti pravo in pristno voljo. Sinova sta sama zelo dobro zaznala, kateri od staršev jima nudi večjo varnost, kdo je bolj zanesljiv, skrben, ljubeč, ter se na podlagi tega odločila, da je to oče in da zato želita živeti z njim. Odločitev sodišča, da se mora predlagatelj v času stika sinov z nasprotno udeleženko izseliti iz stanovanjske hiše je prekomeren ukrep, saj preveč posega v pravico do zasebne lastnine. Tako varstvo bi bilo lahko doseženo tudi z omejitvijo pravice do uporabe stanovanjske hiše, saj ne gre prezreti, da gre za veliko stanovanjsko hišo, v kateri je dovolj prostora za vse in ima vsak izmed članov svojo sobo. Od januarja 2022 spita predlagatelj in nasprotna udeleženka vsak v svoji sobi in uporabljata vsak svojo kopalnico, delita si le uporabo bivalnih prostorov, pri tej uporabi pa niti ne prihaja do sporov. Ne držijo ugotovitve sodišča v 12. točki, da stiki ml. sinov z nasprotno udeleženko praviloma ne potekajo, ker jih predlagatelj ovira, saj nasprotna udeleženka svoj prosti čas in počitnice večinoma preživlja s svojimi prijatelji in prijateljicami. Kvalitetne stike s sinovoma bi lahko preživela v času od 26. 7. do 6. 8. 2022, pa tega ni izkoristila in odšla sama na dopust. Tudi sicer ima vsakodnevno možnost, da sinovoma pripravlja obroke, vendar se često zgodi, da prihaja domov iz službe v poznih večernih urah, zato mora za obroke sinov poskrbeti predlagatelj. Zaradi številnih odsotnosti nasprotne udeleženke sta sinova tudi pričela zavračati stike z njo, kar mlajši tudi direktno pove. Neprimeren je očitek sodišča v 13. točki obrazložitve, saj predlagatelj sinovoma nikoli ni blatil matere, to tudi ne izhaja iz izjav otrok. Otroka sta to sama zaznala, zato je povsem neprimerna trditev sodišča, da predlagatelj vedenja in lastnosti nasprotne udeleženke in njena neustrezna ravnanja prenaša sinovoma. Ne drži niti ugotovitev sodišča, da je izdaja začasne odredbe potrebna zato, da se ml. sinova čimbolj psihično razbremeni. Odredba je povečala psihično obremenitev pri otrocih, saj ml. B. B. ob odhodu očeta od doma neizmerno joka in prosi, da bi se videla. Ml. A. A. pa je očetu celo očital, da se ni dovolj zavzel, da bi sinova ostala z njim doma. Iz razloga, ker sodišče ni upoštevalo A. A. želje, je A. A. sprejel tudi odločitev, da bo sam nastopal kot stranka v postopku. Ml. A. A. ponovna poziva sodišče, da z njim čim prej opravi razgovor, da bo povedal svoje mnenje. Tudi na tem mestu, sedaj, ko ima status stranke v postopku ponovno poudarja, da želi po razvezi živeti z očetom v stanovanjski hiši in z materjo imeti stike, vendar ne na način, da bi moral cel teden živeti z materjo.

Predlagatelj meni, da je s takšno odločitvijo sodišče ogrozilo skladen osebnostni razvoj ml. sinov, saj odločitev ni njima v koristi, marveč v škodo, ker ne upošteva ne želje sinov, ne njihove koristi, upoštevaje, da se je oče izkazal kot odgovornejši starš, saj je bil ob družini, mati pa se je zaradi lastnih prijateljstev postopoma odmikala od družine in sinov in se posledično od sinov odtujila. Sodišče daje potuho materi, in ji očitno daje še eno možnost, čemur predlagatelj ne nasprotuje vendar ne na način, kot ga je določilo sodišče, da sinova preživita z materjo po cel teden, kar ustreza modelu skupnega starševstva, ampak na način, da se med otrokoma in materjo uredijo stiki.

Nasprotna udeleženka je sama kriva za to, da jo sinova zavračata in ne drži, da sta ml. sinova povzela vzorce obnašanja predlagatelja do nasprotne udeleženke. Do tega je prišlo zaradi obnašanja same nasprotne udeleženke, ki je s svojim načinom življenja, poznimi prihodi domov povzročilo takšno stanje. Sodišče je praktično sprejelo odločitev o skupnem starševstvu, ki pa v obravnavanem primeru otrokoma ni v korist, ker se starša nista sposobna usklajevati o vsakodnevnih zadevah v razmerju do otrok. Odločitev sodišča, da starša stike oziroma skupno starševstvo delita na način, da vsak izmed njiju teden dni preživi z otrokoma, otrokoma ni v korist. Med staršema ni komunikacije, ki bi izvajanje skupne vzgoje in varstva omogočala. Neprimerna je tudi odločitev sodišča, da je predlagatelj želel izkazati, da je nasprotna udeleženka neprimerna mati. Sam je želel dokazati, da je sam kompetentnejši starš, ki je moral sam v celoti prevzeti skrb za sinova, za vožnje, kuhanje, nakupe oblačil, obutve, ipd. v času, ko matere ni bilo doma. Ne drži ugotovitev sodišča, da je predlagatelj snemal nasprotno udeleženko zato, da bi jo diskreditiral, nikoli je ni posebej snemal, kamera je njene prihode in odhode posnela sama, sam je le pregledal določene posnetke, vse z namenom, da bi sodišču dokazal, da je resnično veliko ni bilo doma, ker je ona sama to zanikala. Sinova si ne želita imeti enakega obsega stikov z materjo in očetom, želita z očetom živeti, z materjo pa imeti stike, zato ne drži, da je takšna odločitev v korist otrok. Za sinova je bistveno, da z materjo ohranjata čustveno navezanost in povezanost oziroma, da le-to spet vzpostavita, kar bo mogoče tudi ob izvrševanju manj obsežnih in kvalitetnih stikov, ki ne bodo trajali cel teden dni.

Napačna je tudi odločitev, da predlagatelj v času, ko trajajo stiki, ne sme vstopiti v hišo, se ne sme približevati hiši ali se zadrževati v bližini hiše na razdalji, krajši od 100 m. Ukrep prepovedi vstopiti v stanovanje ni ukrep, ki bi ga bilo mogoče določiti na podlagi določil DZ, marveč ukrep, ki ga določa le 19. člen Zakona o preprečevanju nasilja v družini (v nadaljevanju: ZPND). Sodišče ni ugotovilo, da bi bil predlagatelj nasilen do nasprotne udeleženke oziroma do otrok. Navedba, da je ta ukrep potreben, ker ima vsak starš pravico imeti na voljo mirno in varno okolje, da bo lahko preživljal čas s svojima ml. sinovoma, ne more biti razlog, ki bi utemeljeval odločitev o tako hudem ukrepu. Gre za prehud poseg v osebno integriteto predlagatelja ter pravico do njegove zasebne lastnine, ki ni v sorazmerju z varovano dobrino.

Nenazadnje je neutemeljena odločitev v točki III. sklepa, ko je sodišče predlagatelju in nasprotni udeleženki prepovedalo v hiši imeti vsakršne snemalne naprave ali kamere. Z namestitvijo kamer je nasprotna udeleženka soglašala in se nad njimi ni nikoli pritoževala, vse dokler ji niso pričele škoditi, saj je predlagatelj s posnetki kamer dokazal, da nasprotna udeleženka ne govori resnice, ko zanika, da često odhaja od doma, kot to zatrjuje predlagatelj. Ml. B. B. je ob izjavi, podani dne 1.9.2022 povedal, da se počuti bolj varnega zaradi kamer, zanikal pa je tudi, da bi jima oče kdaj kazal posnetke iz kamere. Prav tako je ml. A. A. povedal, da ga kamere ne motijo, da jih je že navajen, saj so bile prisotne že prej zaradi varnosti. Iz tega razloga predlagatelj tudi prereka odločitev sodišča, da je dolžan odstraniti kamere iz stanovanjske hiše, pri čemer tudi poudarja, da ima pravica do varnosti prednost pred pravico do zasebnosti. V tem primeru pa se je tudi nasprotna udeleženka strinjala s postavitvijo kamer in jih celo tudi sama želela zaradi varnosti, torej je z njimi soglašala, zato predlagatelj meni, da sodišču ni treba opraviti tehtanja pravice do varnosti in pravice do varstva zasebnosti. Nikakršnega vdora v zasebnost nasprotne udeleženke zato ni bilo in je razlogovanje sodišča nepravilno.

Kar se tiče mnenja CSD, predlagatelj poudarja, da mnenja CSD v tem primeru ne moremo šteti za strokovno, saj CSD ni preverjal resničnosti navedb udeležencev ter ni pripravil vsebinskega, strokovnega in konkretiziranega mnenja. Mnenje o skupnem starševstvu je podano celo povsem v nasprotju z materialnim pravom, glede na nesporne ugotovitve CSD, da sta starša v visokem konfliktu. V primeru, ko med staršema ni komunikacije in se starša nista sposobna sporazumevati o vsakodnevnih potrebah otrok, skupno starševstvo ne more biti v korist otrok, marveč v škodo. Iz tega razloga sodišče mnenja CSD ne bi smelo šteti kot mnenje, ki ga je podal, strokovni organ. V posledici nepravilne odločitve sodišča je napačna tudi odločitev o denarni kazni (točka IV izreka) ter odločitev v točkah V., VI. in VII. izreka sklepa.

4Na pritožbi je po pooblaščeni odvetniški družbi odgovorila nasprotna udeleženka, ki pritožbi v celoti nasprotuje in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne in potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

5Pritožbi sta delno utemeljeni.

6Neutemeljene so pritožbene navedbe, da sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh odločilnih navedb predlagatelja. Argumenti sodišča prve stopnje so prepričljivi in zadostni ter z visoko stopnjo verjetnosti potrjujejo, da niso utemeljeni razlogi, na podlagi katerih se predlagatelj zavzema, da bi sodišče prve stopnje moralo izdati začasno odredbo v obsegu, kot je to sam predlagal. Sodišče se je pravilno omejilo na presojo, ali so verjetno izkazane okoliščine, ogrožajoče za zdrav razvoj otrok udeležencev. Tako se mu ni bilo treba opredeliti do vsake posamezne navedbe, ampak je zadostovala ocena, ali iz celote očetovih navedb in nasprotnih navedb matere v povezavi z izčrpnim poročilom in mnenjem CSD ter ostalim doslej zbranim procesnim gradivom izhaja sklep o verjetni izkazanosti ogrožajočih okoliščin. Upoštevaje navedeno je zaključilo, da je zaradi preprečitve ogroženosti ml. sinov, nujno treba začasno urediti preživljanje časa v obravnavani družini in to še pred zaključkom glavnega postopka.

7Neutemeljeno je sklicevanje na 109. člen DZ. Sodišče je v tem postopku odločalo na podlagi 162. člena DZ, ki ureja vrste začasnih odredb, pri čemer ne gre za zaprt sistem po načelu numerus clausus, pač pa so vrste le teh navedene zgolj primeroma in je bistveno, da sodišče izda začasno odredbo, s katero je mogoče začasno urediti varstvo koristi otrok. Prav tako ne drži, da bi bilo varstvo lahko doseženo tudi le z omejitvijo pravice do uporabe stanovanjske hiše, ker gre za veliko stanovanjsko hišo, v kateri je dovolj prostora za vse in ima vsak svojo sobo. Dejstvo, da sta tudi otroka v svojih izjavah podanih na CSD 7.9.2022 povedala, da ni glasnih prepirov in da se starša v zadnjem času ignorirata, je po mnenju pritožbenega sodišča kvečjemu dodatna okoliščina, ki govori v prid sprejeti odločitvi prvostopenjskega sodišča. Ignoranca je najhujša oblika (ne) sprejemanja druge osebe in še dodatno potrjuje zaključek prvostopenjskega sodišča, da je sobivanje predlagatelja in nasprotne udeleženke absolutno nemogoče. Ozračje, ko bi se vsak od članov družine zapiral v svojo sobo in bi v skupnih prostorih hodili v tišini in drug mimo drugega, prav gotovo ne more biti v korist otrok.

8Pritožbeno sodišče soglaša tudi z obrazložitvijo prvostopenjskega sodišča v 8. točki in se nanaša na razloge zaradi katerih sodišče v fazi izdaje začasne odredbe ni opravilo neformalnega razgovora s sinovoma. Presoja o tem, ali bi bilo za ml. sinova bolj optimalno, da živita z enim ali drugim staršem v stanovanjski hiši in imata z drugim staršem stik le parkrat na teden in ob vikendih, bo stvar postopka odločanja o očetovem oziroma materinem predlogu za dokončno ureditev razmerij med njima in sinovoma. Če bo treba, bo sodišče tedaj opravilo razgovor z otrokoma ali na drug način pridobilo njuno mnenje. Za odločitev o začasni odredbi pa tudi po oceni pritožbenega sodišča izvedba razgovora z otrokoma ni bila potrebna. Smisel začasnih odredb je v tem, da se začasno, do dokončne odločitve v sporu, razmerje v družini uredi tako, da bo zagotovljena največja otrokova korist. Pri tem se mora pri odločanju upoštevati, da je začasna odredba izjemno in začasno sredstvo. Za razvoj psihične strukture otrok sta v obravnavani zadevi, kot je ocenil CSD, pomembna oba starša. Začasna ureditev tedenskih stikov daje obema staršema pomemben delež časa s sinovoma. Se pa pritožbeno sodišče strinja s pritožbo, da je zlasti starejši A. A. v svojem osemnajstem letu starosti na tisti stopnji osebnostne zrelosti, ko ga je treba pri vprašanju vzgoje in varstva in dokončni ureditvi stikov ne le poslušati, ampak tudi slišati in nameniti dolžno pozornost njegovemu stališču in čustvom ter njegovi pravici do spoštovanja zasebnega življenja.

9Čeprav je prvostopenjsko sodišče stike uredilo na način, ki je precej podoben modelu skupnega starševstva, ni mogoče pritrditi pritožbi, da je praktično sprejelo odločitev o skupnem starševstvu. Ustavno sodišče je v odločbi UP-410/2011 poudarilo, da imajo začasne odredbe v družinskih zadevah velik neposreden vpliv na končno odločitev, kar lahko močno in trajno prizadene interese obeh staršev in zlasti otrok, zato je treba k njihovemu izdajanju pristopiti restrektivno. S tem, ko je prvostopenjsko sodišče uredilo stike na način, da otroka z obema od staršev preživita enako časa in v njihovi družinski hiši (domu), je zagotovilo kontinuiteto². Po drugi strani pa je predlagatelju in nasprotni udeleženki omogočilo, da v času, ki ga eden ali drugi preživi z otrokoma v celoti poskrbi za vse njune potrebe (kuhanje, pranje, likanje, spremljanje šolskih obveznosti, nega v bolezni, vožnje na prostočasne dejavnosti....) in s tem preprečilo, da bi med predlagateljem in nasprotno udeleženko prihajalo do konfliktov.

10Pritožbeno sodišče pa se strinja s pritožbo, da sodišče ni ugotovilo okoliščin, ki bi kazale na to, da je potreben tudi ukrep, s katerim je sodišče predlagatelju oziroma nasprotni udeleženki, v času ko trajajo stiki, prepovedalo³ vstopiti, se približevati ali zadrževati v bližini hiše na razdalji, krajši od 100 m. Strinjati se je sicer s prvostopenjskim sodiščem, da mora imeti vsak od staršev v času izvajanja stikov z ml. sinovoma mirno in varno okolje tako, da otroka ne bosta postavljena v središče spora staršev. Ta cilj bo po prepričanju pritožbenega sodišča dosežen že s tem, ko se mora starš, v tednu, ko se ne izvaja stik z njim, iz stanovanjske hiše izseliti.

11Pritožbeno sodišče pritrjuje tudi razlogom, ki jih je prvostopenjsko sodišče navedlo v zvezi z odločitvijo v III. točki izreka in jih pritožba ni uspela omajati. V konkretnem primeru gre namreč za situacijo, ko stanovanjska hiša predstavlja, tisti teden, ko predlagatelj oziroma nasprotna udeleženka preživita z ml. sinovoma v njej, dom predlagatelja oziroma nasprotne udeleženke in njunih ml. sinov. Vsakdo ima pravico, da sam živi svoje življenje v mirnem bivanjskem okolju in da nihče ne vdira v njegovo zasebnost. Ustavno sodišče RS je pravico do zasebnosti opredelilo kot "bolj ali manj sklenjeno celoto človekovih ravnanj in ukvarjanj, občutij in razmerij, za katero je značilno in konstitutivno, da si jo človek oblikuje in vzdržuje sam ali sam z najbližjimi, s katerimi je v intimni skupnosti in da v njej biva z občutkom varnosti pred vdorom javnosti ali kogarkoli nezaželenega". Snemalne naprave in kamere, ki snemajo in posnamejo vsako človekovo ravnanje ali občutje v lastnem domu pa nedvomno predstavljajo vdor v njegovo zasebnost.

12Pritožnika mnenje CSD grajata kot nestrokovno in nerelevantno. Glede na položaj, ki ga mnenju CSD daje določba 108. člena Zakona o nepravdnem postopku (ZNP-1), vsebino ter poglobljenost mnenj CSD v obravnavani zadevi nasploh ter konkretno mnenja z dne 15. 9. 2022, ki upošteva navedbe predlagatelja in nasprotne udeleženke in temelji na ugotovitvah drugih inštitucij in razgovorih z obema sinovoma, pritožnika višjemu sodišče ne vzbudita dvoma v pravilnost na mnenju CSD temelječega zaključka sodišča prve stopnje. Mnenje CSD se nanaša zgolj na začasno stikovanje staršev s sinovoma in ne na vprašanje zaupanja ml. sinov v varstvo in vzgojo.

13Glede na navedeno je sodišče druge stopnje sklep sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je pritožbi delno ugodilo in razveljavilo II. točko izreka sklepa sodišča prve stopnje (3. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP v zvezi z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku - v nadaljevanju ZNP-1). V ostalem je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem a nerazveljavljenem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1).

14Pritožnika in nasprotna udeleženka stroškov pritožbenega postopka niso uveljavljali, zato o njih ni bilo treba odločati.

¹ Pritožbi sta sicer vloženi v eni vlogi (glej listovno št. od 181 do 186 in na listovni št. 214 spisa).
² S tem jima bo omogočeno, da ohranita svoj dom, drug drugega, svojo dnevno rutino, prijatelje, svoje osebne stvari, osebni prostor ter občutek varnosti in predvidljivosti, kot je v razlogih izpodbijanega sklepa pojasnilo prvostopenjsko sodišče.
³ V smislu določb ZPND.