VSM Sodba I Cp 157/2022

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v V. točki izreka (I/VI. točka izreka sodbe sodišča druge stopnje) spremeni tako, da se zavrne še tožbeni zahtevek, ki glasi:

„Tožena stranka Republika Slovenija, Gregorčičeva 20, Ljubljana, je dolžna plačati tožeči stranki A. A. in B. B., oba stanujoča naslov ..., vsakemu odškodnino za nepremoženjsko škodo v znesku 8.900,00 EUR, skupno 17.800,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 8. 4. 2009 dalje do plačila, v roku 15 dni pod izvršbo“.

II. Tožeča stranka in druga tožena stranka krijeta sami svoje stroške pritožbenega in revizijskega postopka.

1Tožeča stranka (v nadaljevanju tožnika) je zahtevala plačilo odškodnine za škodo zaradi izgradnje avtoceste na trasi Maribor – Lenart, in sicer od druge tožene stranke (v nadaljevanju druge toženke) plačilo 56.862,85 EUR, kar predstavlja seštevek premoženjske škode zaradi poškodb na stanovanjski hiši zaradi izgradnje avtoceste in zmanjšanja tržne vrednosti nepremičnine zaradi lokacije ob neposredni bližini avtoceste, prekomernega hrupa in spremenjene mikrolokacije, in nepremoženjske škode zaradi okrnitve pravice do zdravega življenjskega okolja v času gradnje avtoceste ter zaradi prometa po izgradnji avtoceste oziroma njenem odprtju.

2Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo drugi toženki med drugim naložilo plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi okrnitve pravice do zdravega življenjskega okolja zaradi prometa po izgradnji avtoceste oziroma njenem odprtju, in sicer vsakemu od tožnikov v znesku 8.900,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 4. 2009 dalje do plačila (V. točka izreka), pritožbeno sodišče pa je s sodbo in sklepom I Cp 246/2020 z dne 21. 4. 2020 pritožbo druge toženke v tej zvezi zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v tem delu potrdilo (I./VI. točka izreka).

3Vrhovno sodišče RS je s sklepom II Ips 14/2021 z dne 9. 2. 2022 delno ugodilo reviziji druge toženke, sodbo pritožbenega sodišča razveljavilo v delu I./VI. točka izreka in glede stroškov pritožbenega postopka ter zadevo v tem obsegu vrnilo pritožbenemu sodišču v novo sojenje. Pritožbeno sodišče tako ponovno odloča o pritožbi druge toženke zoper odločitev sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi okrnitve pravice do zdravega življenjskega okolja zaradi prometa po izgradnji avtoceste oziroma njenem odprtju (na prvi stopnji priznana odškodnina v višini 17.800,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 4. 2009 dalje do plačila).

4Druga toženka meni, da ni podana njena pasivna legitimacija. Iz Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS) ne izhaja pravica, da bi država morala vsakemu garantirati zdravo življenjsko okolje oziroma, da bi za čezmerne posege vanj s strani drugih subjektov bila odškodninsko odgovorna. Država ne more biti vselej odgovorna za škodo emisij, ki izvirajo iz splošno koristne dejavnosti in presegajo običajne meje ne da bi po drugi strani bile upoštevane istočasne koristi posameznika zaradi opravljanja splošno koristne dejavnosti. Sicer pa ne gre za osebnostne pravice, ker pravica do zdravega življenjskega okolja ni vezana na posameznikovo osebnost in ni namenjena varovanju posameznih osebnih interesov. Sodišče prve stopnje je zmotno materialnopravno presodilo in uporabilo določbo tretjega odstavka 133. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), saj je mogoče zahtevati samo povrnitev škode, ki presega običajne meje. Protipravnost je vedno pogoj za izrek obsodilne sodbe, le da se tu protipravnost kaže v škodi, ki presega tolerančni prag, zato je ključno vprašanje ali je nastala škoda oziroma nastaja škoda, ki presega normalne običajne meje. Jakost emisij pri hišah oziroma stanovanjskih stavbah ob avtocesti Republiki Sloveniji je pravni standard, ki ga mora v konkretnem primeru napolniti sodišče na podlagi vsestranske ugotovitve in proučitve pravno odločilnih dejstev. Po mnenju druge toženke 133. člen OZ ni pravi pravni okvir, ko gre za razmerja med državo in njenimi prebivalci, temveč 26. člen URS, ki vzpostavlja odškodninsko odgovornost države, saj je včasih poseg v pravice posameznika utemeljen le s skupnim interesom ali pravicami drugih. Potrebno je uporabiti test sorazmernosti in ugotavljati prag dolžne tolerance nosilca pravice do dopustitve posega v pravico enega posameznika in ene skupine napram drugim posameznikom in skupinam. Predvsem pa je potrebno upoštevati gramatikalno razlago tretjega odstavka 133. člena OZ, da so oškodovanci upravičeni le za škodo, ki presega prag njihove dolžne tolerance. Glede nepremoženjske škode nadalje pritožba navaja, da sodišče prve stopnje ni pravilno odpravilo bistvenih razlik med izvedenskimi mnenji, saj se je neutemeljeno oprlo na zadnje pridobljeno mnenje izvedenca Zavoda za varstvo pri delu (v nadaljevanju ZVD), pri tem pa ni pojasnilo zakaj ni bilo mogoče slediti prvotnemu pridobljenemu izvedenskemu mnenju Nacionalnega laboratorija za zdravje, okolje in hrano (v nadaljevanju NLZOH). NLZOH je v mnenju navedel, da pri stanovanjski hiši tožnikov mejne vrednosti niso presežene. Meritve, ki jih je izvajal ZVD v 24-ih urah pa ne morejo predstavljati povprečnih razmer in niso primerne za primerjavo z mejnimi vrednostmi. Sodišče prve stopnje pa tudi ni ugotavljajo običajnih mej oziroma preseganje slednjih in ni ugotavljalo, kolikšna je bila jakost hrupa znotraj bivalnih prostorov tožnikov. Običajnih mej pa tudi ne gre enačiti s kritičnimi mejnimi vrednostmi. Tožnika prebivata v urbanem okolju, 16 km od središča Maribora, kar je potrebno pri oceni običajnih mej upoštevati. Neutemeljenost škode izhaja tudi iz poročila o prvem ocenjevanju hrupa po izvedenih dodatnih protihrupnih ukrepih iz januarja 2011, št. 2010 - 50 / MEHR, ki jih je izdela X. d.o.o. iz katerega izhaja ocena, da po izvedbi ukrepov za preprečitev širjenja hrupa v okolje in izvedeni dodatni pasivni zaščiti pri stavbah hrup ne presega zakonsko določenih mejnih vrednosti hrupa. Sodišče pa je kljub slednjemu sledilo ZVD, pri tem pa okoliščine za presojo nepremoženjske škode niso podane ne v času izvajanja gradnje avtoceste kot tudi ne kasneje. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne kot neutemeljen vse s stroškovno posledico.

5V odgovoru na pritožbo druge toženke se tožnika zavzemata za zavrnitev pritožbe kot neutemeljene in odgovarjata na posamezne pritožbene trditve.

6Pritožba je utemeljena.

7V skladu s 350. členom ZPP preizkusi pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

8Glede materialne podlage, ki jo je treba uporabiti v obravnavani zadevi, je upoštevati sklep Vrhovnega sodišča II Ips 126/2019, II Ips 129/2019, II Ips 130/2019 z dne 29. 5. 2020, s katerim je bilo preseženo stališče prej ustaljene sodne prakse, po kateri je preseganje mejnih oziroma kritičnih vrednosti po Uredbi mogoče subsumirati pod pravni standard škode, ki presega običajne meje iz tretjega odstavka 133. člena OZ. V citiranem sklepu je Vrhovno sodišče v zvezi z vprašanjem odškodninske odgovornosti države zaradi prekomernega hrupa tako odklonilo uporabo tretjega odstavka 133. člena OZ in argumentacijo, da gre za poseben primer objektivne odgovornosti. Zavzelo je stališče, da je treba pri ugotavljanju odškodninske odgovornosti države v tovrstnih primerih izhajati iz 26. člena URS. V tem okviru je treba presoditi, ali so izpolnjene vse predpostavke odškodninske odgovornosti: ali je torej prišlo do škodnega dogodka, ali je izkazano protipravno ravnanje (opustitev) državnega organa v zvezi z izvajanjem oblasti, ali je nastala pravno priznana škoda in ali je podana vzročna zveza med ravnanjem in škodo. Ustavnosodno ustaljeno stališče je, da je treba civilnopravna pravila odškodninskega prava prilagoditi javnopravni odgovornosti države za ravnanja njenih organov pri izvajanju oblastne funkcije. To med drugim pomeni tudi, da je „krivda, ki se vselej navezuje na konkretnega storilca (…) tu absorbirana s protipravnostjo ravnanja.“ Razosebljanje odgovornosti pa ne pomeni objektivne odgovornosti države. Nujna predpostavka odškodninskopravnega sklepa je, da je državi mogoče očitati protipravno oblastno ravnanje: bodisi storitev bodisi opustitev. A predvsem pri slednji je treba biti previden: ne bi bilo prav, da bi državi kar počez očitali, da ni preprečila nastanka (katerekoli) škode (natančneje glej sklep VSRS II Ips 126/2019).¹

9Pritožbeno sodišče mora v ponovljenem postopku presoditi predvsem, ali je druga toženka ravnala protipravno. V tej zvezi se je treba po napotilu Vrhovnega sodišča najprej vprašati, kaj bi ta morala storiti oziroma kaj bi lahko storila, da bi hrup zmanjšala. Pri tem je treba upoštevati zmožnosti države, tako v dejanskem (tj. kakšne sploh so možnosti za ukrepanje) kot v finančnem smislu (kakšne stroške bi povzročili ukrepi (npr. gradnja boljše infrastrukture) pa tudi kakšne stroške bi povzročilo množično plačevanje odškodnin, ki bi v skrajnem primeru, lahko pomenilo celo plačevanje neke vrste časovno neomejene ekološke rente). Ob presoji, ali bi določen ukrep, ki bi lahko zmanjšal hrup, država morala izvesti, pa se je treba vprašati tudi kako bi takšen ukrep posegel v pravice tistih, ki imajo od uporabe sporne ceste koristi (pravica do zdravega življenjskega okolja namreč ni absolutna, ampak je omejena s pravicami drugih - tretji odstavek 15. člena URS). V iskanju pravične rešitve je treba ustrezno tehtati med družbeno koristjo avtoceste in prizadetimi interesi tožnikov zaradi prekomernega hrupa ter med nasprotujočima si interesoma najti pravično ravnovesje. Težišče spora mora biti na presoji vseh mogočih ukrepov obeh strani ter na tehtanju nasprotujočih si interesov.

10Zagotovo je prekomeren hrup za tožnika moteč in neprijeten. Toda tudi cilj države, ki ga zasleduje z izgradnjo infrastrukture v konkretnem primeru je legitimen. Država, ki dovoljuje vožnjo po cesti (in s tem dovoljuje izvajanje splošno koristne dejavnosti) od tega nima neposredne koristi. S tem uresničuje javni interes (tj. interes vseh, ki cesto uporabljajo za lokalne, med-regijske ali mednarodne, osebne ali tovorne prevoze), in ne svojega lastnega. Poleg tega država s takšnim dovoljenjem zagotavlja možnosti za mobilnost prebivalstva, s čimer prav tako uresničuje (izvršuje) eno od svojih oblastnih nalog. Stališče, da je za škodo, ki nekaterim posameznikom zaradi hrupa nastaja, odgovorna objektivno (torej neodvisno od tega, kaj bi za zmanjšanje hrupa sploh lahko storila in kako bi s tem posegla v pravice drugih), tako državi nalaga nesorazmerno breme, za katerega v obstoječem pozitivnopravnem redu ni ustrezne podlage.²

11Iz izpodbijane sodbe izhaja, da ni protihrupne zaščite, ki bi omilila hrup neposredno na nepremičnino tožnikov. Tožnika sta v vlogi z dne 29. 7. 2013 v zvezi z meritvami hrupa pojasnila, „da je v letu 2011 tožeča stranka (verjetno mišljeno tožena stranka) postavila novo protihrupno zaščito, pri čemer navedeno ne pomaga oz. je stanje sedaj še slabše, saj se preko nje še bolj širijo Hz frekvence hrupa na hrib, kjer se stanovanjska hiša tožnikov nahaja, saj se zvok od te „zaščite“ odbija v višino in povzroča še večji hrup. Pri tem je tudi potrebno upoštevati, da se hiša tožnikov nahaja na legi vhoda v tunel in se zvok še dodatno iz tega razloga širi v višino...“. Prav tako sta tožnika v odgovoru na poziv sodišča z dne 20. 6. 2018, ki sta ga podala dne 2. 7. 2018, navedla, da se je dejansko stanje ograje spremenilo in da so bile na novo postavljene protihrupne ograje, kar vse je bistveno spremenilo dejansko stanje obravnavane zadeve v obdobju od zatrjevanega škodnega dogodka do danes, ter da je splošno znano dejstvo, da so bile na spornem območju postavljene protihrupne ograje. V splošnem sta tožnika nadalje tako v postopku pred sodiščem prve stopnje kot tudi v odgovoru na pritožbo v zvezi z vtoževano odškodnino za nepremoženjsko škodo zastopala stališče, da protihrupna zaščita zaradi lege nepremičnine ni učinkovita oziroma ni možna, saj se hrup širi v višino, stanovanjska hiša tožnikov pa se nahaja na hribu.

12Prav tako je na drugi strani po napotilu Vrhovnega sodišča upoštevati, da tožnika nista storila ničesar, da bi preprečila ali vsaj omilila prekomeren hrup v spalnih prostorih. Dolžnost zmanjševanja škode od vsakega oškodovanca ob škodnem dogodku zahteva aktivno ravnanje za preprečitev in zmanjšanje škode (171. člen OZ). V spornem obdobju bi lahko na primer sama poskrbela za menjavo oken v spalnici, in tako ne glede na obvezno in potrebno prezračevanje vsaj v zimskem času, ko so okna ponoči³ načeloma zaprta, zmanjšala hrup v spalnici, nato pa od druge toženke zahtevala povračilo stroškov za opravljeni varstveni poseg, torej plačilo denarne odškodnine za premoženjsko škodo.⁴

13Ugotovitev, da je prekomeren hrup zaradi avtocestnega prometa presegal mejne vrednosti, določene z upravnimi predpisi, in je tožnikoma, ki sta mu bila izpostavljena, povzročal duševne bolečine, nima za posledico avtomatizma odškodninske odgovornosti toženke. Potem, ko je opravilo tehtanje med družbeno koristjo sporne avtoceste in prizadetimi interesi tožnikov, zaradi prekomernega hrupa, pri tem upoštevajoč navedbe tožnikov, da zmanjšanje hrupa s protihrupnimi zaščitami ni v moči druge toženke, in dejstvo, da tožnika nista storila ničesar za zmanjšanje škode, pritožbeno sodišče zaključuje, da protipravnost ravnanja druge toženke ni podana, zato tožbeni zahtevek tožnikov v tem delu ni utemeljen.

14Po obrazloženem je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, kot je razvidno iz izreka sodbe sodišča druge stopnje zgornjega izreka (5. alineja 358. člena ZPP).

15Druga toženka je z revizijo in s pritožbo uspela, vendar je glede doseženega uspeha potrebno poudariti, da se je sodna praksa Vrhovnega sodišča spremenila šele po pravnomočnosti odločitve v obravnavani zadevi in upoštevaje, da je druga toženka sodbo sodišča prve stopnje kot sodbo pritožbenega sodišča izpodbijala v celoti, pri čemer je uspela glede odškodnine za nepremoženjsko škodo v skupnem znesku 17.800,00 EUR, dolžna pa je plačati še odškodnino za premoženjsko škodo v skupnem znesku 24.368,55 EUR, s prvo toženo stranko pa še 1.550,00 EUR, ter odškodnino za nepremoženjsko škodo solidarno s prvo toženo stranko v znesku 3.360,00 EUR odločiti, da krijeta druga toženka in tožnika vsak svoje stroške pritožbenega in revizijskega postopka (165. člen v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP).

¹ VSRS sodba II Ips 44/2021 z dne 1. 9. 2022.
² VSRS sklep II Ips 126/2019, II Ips 129/2019, II Ips 130/2019 z dne 29. 5. 2020.
³ V postopku pred sodiščem prve stopnje je bilo ugotovljeno, da hrup avtocestnega prometa pred objektom tožnikov presega maksimalno dovoljeno nočno raven hrupa za 3dBA, za 1 dBA je bila prekoračitev v večernem času, v dnevnem času pa je bila raven hrupa v dovoljenih mejah.
⁴ Primerjaj VSRS Sodba II Ips 44/2021 z dne 1. 9. 2021: Vrhovno sodišče pritrjuje argumentom pravne teorije, da je misel, da lahko nekdo zahteva plačilo denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo za duševne bolečine, pa čeprav bi to z varstvenimi ukrepi lahko odvrnil ali bistveno zmanjšal, v nasprotju s temeljnimi načeli povrnitve škode. Sodišče države ne sme obravnavati strožje, kot bi obravnavalo zasebnopravni subjekt, če bi nastopal na pasivni strani.