VSL Sodba II Kp 65080/2019

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Z uvodoma navedeno sodbo je Okrožno sodišče v Novem mestu obtoženca pod točko I izreka oprostilo obtožbe za kaznivi dejanji nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) (točka 1) in povzročitve splošne nevarnosti po drugem odstavku 314. člena KZ-1 (točka 2). Pod točko II izreka je zoper obtoženca zavrnilo obtožbo zaradi kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po drugem v zvezi s prvim odstavkom 122. člena KZ-1. Oškodovanko A. A. je s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Odločilo je, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 7. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ter potrebni izdatki obtoženca bremenijo proračun.

2Zoper oprostilni del sodbe in sicer samo glede kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti po drugem odstavku 314. člena KZ-1 se je pravočasno pritožila okrajna državna tožilka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja s predlogom, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in sodbo razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje.

3Zagovornik obtoženca je na pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pritožbeno sodišče je v okviru preizkusa izpodbijane sodbe na podlagi 2. točke prvega odstavka 383. člena ZKP ugotovilo, da je v škodo obtoženca podana kršitev kazenskega zakona v vprašanju ali je dejanje, ki se obtožencu očita, kaznivo dejanje. Sodišče prve stopnje je obtožencu izreklo oprostilno sodbo iz razloga po 3. točki 358. člena ZKP, moralo pa bi mu jo izreči iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP, ker dejanje, za katero je obtoženi obtožen, po zakonu ni kaznivo dejanje. Za obtoženca je namreč ugodnejša oprostilna sodba iz pravnega razloga (dejanje, ki se mu očita, sploh ni kaznivo dejanje), kot pa iz dejanskega razloga (dejanje, ki se mu očita, je kaznivo, vendar mu ni dokazano).

6Obtožencu se v opisu dejanja očita kvalificirana oblika kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti po drugem odstavku 314. člena KZ-1 in sicer, da je z drugim nevarnim dejanjem in sredstvom z namenom zastraševanja poskusil izvesti nevarno dejanje, pri katerem bi bila ogrožena varnost ljudi in premoženja večje vrednosti, s tem da je dne 9. 12. 2019 ponoči v stanovanju v B. z namenom zastraševanja A. A. poskušal zažgati stanovanje, v katerem se je poleg njega nahajala A. A. in njena dva sinova, na način, da je z vnetljivo tekočino polil po tleh razmetana oblačila, škatle v omari in po postelji ter s prižganim vžigalnikom prižgal kos politega oblačila, zaradi česar je obstajala resna nevarnost, da bi se ogenj razširil po celotnem stanovanju in bi bila ogrožena varnost vseh navzočih v stanovanju, vendar se to ni zgodilo izključno zaradi posredovanja A. A., ki je ogenj nemudoma poteptala.

7Pritožbeno sodišče ugotavlja, da polivanje vnetljive tekočine po postelji, škatlah v omari ter oblačilih v stanovanju ter nato prižig politega kosa oblačila z vžigalnikom pomeni konkretizacijo zakonskega znaka pojma splošno nevarnega dejanja oziroma sredstva. Vendar pa se obtožencu v abstraktnem delu opisa dejanja očita, da je slednje storil z namenom zastraševanja, ta zakonski znak pa v konkretnem delu opisu dejanja z ničemer ni konkretiziran, temveč je zgolj ponovljena besedna zveza „z namenom zastraševanja“. To pa po oceni sodišča druge stopnje ne zadošča, saj bi moralo tožilstvo tak poseben namen obtoženca v opisu dejanja določno opisati.

8Hujše kaznivo dejanje po drugem odstavku 314. člena KZ-1 namreč temelji ravno na posebnem storilčevem namenu izsiljevanja, zastraševanja, prisiljenja, maščevanja ali pridobitve (ne)premoženjske koristi zase ali za koga drugega. Ta namen storilec izvrši z eksplozivom ali drugim nevarnim dejanjem ali sredstvom, kaznivi pa so že samo načrtovanje kot pripravljalno dejanje, poskus dejanja in sama izvedba nevarnega dejanja. Zadostuje že nastanek abstraktne nevarnosti za varnost ljudi ali premoženja. Kvalificirana oblika kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti po drugem odstavku 314. člena KZ-1 v odnosu do temeljne oblike tega kaznivega dejanja, pomeni širjenje kriminalne cone, ki pa je upravičeno, saj gre za storilca, ki s posebnim motivom uporabi posebej nevarno sredstvo oziroma izvede nevarno ravnanje oziroma dejanje.¹

9Glede na pojasnjeno tako ni dvoma, da mora biti zakonski znak glede posebnega namena storilca, ki je navsezadnje razlog, da gre za kvalificirano obliko kaznivega dejanja, za obstoj katerega zadostuje že abstraktna nevarnost, v opisu dejanja tudi primerno konkretiziran. V pritožbi pritožnica navaja, da je obtoženi poskušal zažgati stanovanje zato, ker ga je oškodovanka „poterala“ iz stanovanja in mu nametala oblačila iz omar na sredo spalnice, obtoženi pa oškodovankinega ravnanja ni imel pod kontrolo, saj je bila v svoji nameri, da z njim odnos prekine, neomajna, od slednje pa je obtoženi ni odvrnil niti s svojimi nasilnimi izpadi in je zato s konkludentnim ravnanjem, ko je po tleh stanovanja polil vnetljivo tekočino in z vžigalnikom polito tudi prižgal, ravnal z namenom zastraševanja. Vendar pa namen zastraševanja na način, kot ga opisuje pritožnica v pritožbi, v opisu kaznivega dejanja ni konkretiziran.

10Nadalje pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni konkretiziran niti zakonski znak ogrožene varnosti ljudi ali premoženja večje vrednosti. Kaznivo dejanje po 314. členu KZ-1 se namreč uvršča v skupino ogrozitvenih kaznivih dejanj. S tem kaznivim dejanjem je varovan značilno splošno dostopen prostor, javen prostor in s tem varnost splošne javnosti in ne zgolj posameznega konkretnega abstraktno ogroženega oziroma konkretno ogroženega človeka ali več ljudi.² To torej pomeni, da mora biti ogrožena varnost individualno nedoločenega števila oseb oziroma posamezne, vendar individualno nedoločene osebe, ali pa individualno določenega, toda neomejenega kroga oseb. Iz opisa kaznivega dejanja v konkretni zadevi pa izhaja, da bi bila z ravnanjem obtoženca lahko ogrožena „zgolj“ varnost vseh navzočih v stanovanju (oškodovanke in njunih dveh sinov), torej varnost individualno določenih posameznikov, ne pa individualno nedoločenega števila oseb ali pa individualno določenega neomejenega kroga oseb, npr. vseh ostalih stanovalcev bloka. Zakonski znak premoženja večje vrednosti, ki se zatrjuje v abstraktnem delu pa nato v konkretnem delu opisa ni več povzet niti opisan (to bi bila lahko npr. druga stanovanja).

11Glede na pojasnjeno tako v opisu kaznivega dejanja niso konkretizirani niti znaki kvalificirane, niti temeljne oblike kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti po prvem odstavku 314. člena KZ-1, prav tako ne kakšnega drugega kaznivega dejanja zoper življenje in telo ali zoper človekove pravice in svoboščine. Zato bi moralo sodišče prve stopnje obtoženca oprostiti na podlagi 1. točke 358. člena ZKP in ne na podlagi 3. točke 358. člena ZKP. Nadalje sodišče druge stopnje poudarja, da ZKP ne zahteva, da se v izreku sodbe navede razlog iz 358. člena, ki je bil podlaga za izdajo oprostilne sodbe, temveč je to potrebno navesti v obrazložitvi sodbe (deveti odstavek 364. člena ZKP). Zato pritožbeno sodišče sodbe ni spreminjalo, saj je odločitev sodišča prve stopnje, kljub dejstvu, da je obtoženca oprostilo iz napačnega razloga, pravilna.

12Posledično sodišče druge stopnje pritožbenih navedb tožilke ni presojalo in je njeno pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

¹ Sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 48034/2013 z dne 31. 1. 2019.
² P. Plesec in D. Korošec v Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), 3. knjiga, Uradni list RS in Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2019, str. 538.