VDSS Sodba Psp 220/2022

Pritožbi se ugodi in izpodbijana sodba spremeni tako, da glasi:

"Drugostopenjska odločba št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 8. 7. 2021 se odpravi, prvostopenjska odločba št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 7. 4. 2021 pa se v 2. odstavku izreka spremeni tako, da se zahteva za izplačilo usklajenega zneska nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu od 31. 1. 2017 do 31. 1. 2020, zavrže."

1Sodišče prve stopnje je odpravilo drugostopenjsko odločbo št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 8. 7. 2021 (I. tč. izreka), prvostopenjsko odločbo št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 7. 4. 2021 pa v 1. točki izreka spremenilo tako, da je besedilo "razveljavi" nadomestilo z besedo "odpravi" ter odpravilo 2. točko izreka (II. tč. izreka). Izreklo je, da se tožniku nadomestilo plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu izplačuje od 31. 1. 2017 do 31. 1. 2020 v znesku 541,00 EUR na mesec z vsakokratnimi uskladitvami in že izplačani zneski poračunajo (III. tč. izreka).

2Pritožuje se tožena stranka zaradi bistvene kršitve postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo sodbe tako, da se tožba v celoti zavrne oz. podrejeno sodba razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Meni, da je zmotno uporabljen 121. člen novele Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju¹ (ZPIZ-2G). Tožnik v zadevi V Ps 1522/2017 izpodbija odločbo z dne 27. 2. 2017 o pravici do nadomestila za invalidnost v znesku 203,84 EUR na mesec, v kateri je sodišče ocenilo, da gre za protiustavno pravno praznino in postopek prekinilo do odločitve Ustavnega sodišča RS o zahtevi za oceno ustavnosti 396. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju² (ZPIZ-2). Ker Ustavno sodišče RS o zahtevi še ni odločilo, bi sodišče tudi v predmetni zadevi lahko prekinilo postopek in vložilo zahtevo za oceno ustavnosti, ali pa odločilo skladno z veljavno zakonsko določbo.

V obravnavanem predsodnem postopku je bilo skladno s 5. odst. 121. člena ZPIZ-2G odločeno, da se tožniku prične izplačevati nadomestilo za čas čakanja na ustrezno zaposlitev od prvega dne naslednjega meseca po dani zahtevi, to je od 1. 2. 2020 dalje. Ugotovljeno je bilo, da je nadomestilo plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu ugodnejše kot nadomestilo za invalidnost po odločbi z dne 27. 2. 2017, zato se ponovno izplačuje nadomestilo za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu v višini 601,33 EUR od 1. 2. 2020 dalje. Šele 121. člen ZPIZ-2G, ki velja od 1. 1. 2020 dalje omogoča, da lahko določen krog uživalcev uživa tisto nadomestilo iz invalidskega zavarovanja, ki je ugodnejše. V noveliranem 121. členu ZPIZ-2G je upoštevano stališče ESČP iz zadeve Kranjc proti Sloveniji, saj je delovnim invalidom, ki uživajo pravice po predpisih, ki so se uporabljali do 31. 12. 2002 in so zaradi poslabšanja ali nastanka nove invalidnosti pridobili pravice iz invalidskega zavarovanja po ZPIZ-1 ali po ZPIZ-2, ter bi jim bilo nadomestilo odmerjeno v nižjem znesku, zagotovljeno izplačevanje ugodnejšega zneska. Če sodišče meni, da 121. člen ZPIZ-2G ni skladen z Ustavo RS ima možnost prekiniti postopek in vložiti zahtevo za ustavno sodno presojo. ZPIZ-2G v 5. odst. 121. člena jasno določa, da se ugodnejše nadomestilo izplačuje od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve, kar pomeni od 1. 2. 2020 dalje.

3Tožnik prereka pritožbene navedbe, soglaša z razlogi prvostopenjske sodbe in predlaga zavrnitev pritožbe. Toženčevo stališče bi pomenilo kršitev 1. člena Protokola št. 1 h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin³ (EKČP) ter 2. odst. 14. člena Ustave RS⁴ (Ustava). Sklicuje se na odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-494/18-27 z dne 7. 10. 2021, ki je ugotovilo neskladnost 397. člena ZPIZ-1, ker ni bilo dopustnih razlogov za različno obravnavanje delovnih invalidov II. in III. kategorije, ki so pridobili pravice na podlagi preostale delovne zmožnosti po prej veljavnih predpisih, pa je pri njih v času uporabe ZPIZ-1 prišlo do poslabšanja invalidnosti ali nastanka nove invalidnosti. Ureditev ni bila v skladu z načelom enakosti, zato je te argumente mogoče uporabiti tudi za 121. člen ZPIZ-2G.

4Pritožba je utemeljena.

5Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov in v skladu s 350. členom Zakona o pravdnem postopku⁵ (ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve postopka in pravilno uporabo materialnega prava. Ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v okoliščinah konkretnega primera zaradi zmotne presoje 2. odstavka odločbe z dne 7. 4. 2021 preuranjeno odločalo o izplačevanju nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu od 31. 1. 2017 dalje do 31. 1. 2020 v višini 541,00 EUR na mesec, saj ni pogojev za vsebinsko sojenje o tem delu tožbenega zahtevka.

6Iz dejanskih ugotovitev sodišča, skladnih z razpoložljivo listinsko dokumentacijo v sodnem in upravnem spisu med drugim izhaja, da je bil tožnik s sklepom toženčevega pravnega predhodnika z dnem 18. 5. 1989 razvrščen v III. kategorijo invalidnosti s pravico do razporeditve na drugo ustrezno delo z omejitvami s polnim delovnim časom od 1. 12. 1988 dalje. Od 30. 1. 2000 dalje mu je bilo z odločbo z dne 10. 5. 2000 priznano nadomestilo plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu v višini 79.110,02 SIT (517,00 EUR) na mesec.

7Z odločbo z dne 21. 12. 2016 je bila tožniku od 1. 12. 2016 zaradi poslabšanja invalidnosti priznana nova pravica do premestitve na drugo delo z omejitvami in z izpodbijano odločbo z dne 27. 2. 2017 od 31. 1. 2017 dalje pravica do nadomestila za invalidnost v znesku 203,84 EUR mesečno. Novo priznano nadomestilo za invalidnost je bistveno nižje od nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu, ki ga je tožnik užival do 30. 1. 2017.

Vendar je zoper odmerno odločbo z dne 27. 2. 2017, potrjeno z odločbo z dne 10. 8. 2017 vložena izpodbojna tožba v zadevi V Ps 1522/2017, ki še ni zaključena. Socialno sodišče je namreč prekinilo postopek in 10. 3. 2021 vložilo zahtevo za ustavno sodno presojo 396. člena ZPIZ-2. Ob takšnem procesnem stanju pa bi dne 20. 1. 2020 vložena zahteva za izplačevanje višje denarne dajatve po 121. členu ZPIZ-2G od 31. 1. 2017 do 31. 1. 2020 morala biti zavržena že v obravnavanem predsodnem upravnem postopku.

8Po 11. členu ZPIZ-2 se pravice iz obveznega zavarovanja uveljavljajo po zakonu, ki ureja splošni upravni postopek, če zakon ne določa drugače. Toženi zavod je tako dolžan uporabljati tudi 4. tč. 1. odst. 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku⁶ (ZUP), ki eksplicitno določa, da zahtevo s sklepom zavrže, če v isti stvari že teče postopek. Takšno procesno stanje je bilo podano v obravnavanem predsodnem postopku. Na podlagi 121. člena ZPIZ-2G je s 3. odst. odločbe z dne 7. 4. 2021 sicer že pravnomočno odločeno,⁷ da se zavarovancu (tožniku) od 1. 2. 2020 dalje izplačuje nadomestilo plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu v znesku 601,33 EUR na mesec, vsebinsko odločanje o izplačevanju višjega nadomestila od 31. 1. 2017 do 31. 1. 2020 pa ni bilo dopustno.

9Novela ZPIZ-2G velja od 1. 1. 2020 dalje. Ker ni uzakonjena retroaktivna veljavnost, ni dopustna retroaktivna uporaba 121. člena ZPIZ-2G. Sodišče prve stopnje bi v skladu s 4. tč. 1. odst. 129. člena ZUP-a lahko ugotovilo le, da vsebinsko upravno odločanje o izplačevanju višje denarne dajatve od 31. 1. 2017 do 31. 1. 2020 ni zakonito, saj bi morala biti zahteva v tem obsegu zaradi še odprtega sodno socialnega spora o zakonitosti odločbe z dne 7. 2. 2017, zavržena. Z vsebinskim upravnim odločanjem je namreč prišlo do bistvene kršitve upravnega postopka iz 237. člena ZUP-a, na kar je po 247. členu ZUP-a bil dolžan paziti že drugostopenjski organ toženega zavoda.

10Ker toženec v predsodnem postopku določbe ZUP-a, ki bi jo moral upoštevati, sploh ni uporabil, v tem socialnem sporu ni pogojev za vsebinsko presojo vtoževanega izplačevanja višjega nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu od 31. 1. 2017 dalje. Pritožba je utemeljena le iz navedenega upravno procesnega razloga. Meritorna presoja o izplačevanju nadomestila za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu od 31. 1. 2017 do 31. 1. 2020 v višini 541,00 EUR bo opravljena v zadevi V Ps 1522/2017, ko bo zaključena ustavno sodno presoja 396. člena ZPIZ-2.

11Pritožbi toženca je potrebno ugoditi iz prej navedenih razlogov in prvostopenjsko sodbo na podlagi 358. člena ZPP spremeniti tako, kot je razvidno iz izreka te sodne odločbe.

Na podlagi 2. odst. 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih⁸ (ZDSS-1) je potrebno dokončno upravno odločbo z dne 8. 7. 2021 odpraviti, prvostopenjsko z dne 7. 4. 2021 pa v 2. odst. izreka spremeniti in zahtevo za izplačilo usklajenega zneska nadomestilo plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu od 31. 1. 2017 do 31. 1. 2020 v skladu s 4. tč. 1. odst. 129. člena ZUP-a zavreči.

12Do toženčevih preostalih, za pritožbeno rešitev zadeve irelevantnih stališč o zmotni uporabi 121. člena ZPIZ-2, da bi sodišče ob dvomu v ustavno skladnost tega člena moralo vložiti zahtevo za ustavno sodno presojo in drugih, se pritožbeno sodišče glede na 360. člen ZPP posebej ni bilo dolžno opredeljevati. Enako velja za tožnikova materialna, ustavna ter mednarodno pravna stališča iz odgovora na pritožbo, ki bodo kvečjemu relevantna le pri razsoji zadeve V Ps 1522/2017.

¹ Ur. l. RS, št. 75/2019 z dne 12. 12. 2019.
² Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami.
³ Ur. l. RS, št. 33/94, MP št. 7/94.
⁴ Ur. l. RS, št. 31/91 s spremembami.
⁵ Ur. l. RS, št. 73/2007, 45/2008 in 10/2017.
⁶ Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami.
⁷ Ta del upravne odločbe v tem sodno socialnem sporu ni izpodbijan.
⁸ Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami.