121. člen ZPIZ-2G

Za priznanje pravice do nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu niso izpolnjeni pogoji, določeni v prehodnih določbah ZPIZ-2, da bi se tožnici še nadalje zagotavljale priznane pravice po prejšnjih predpisih. Tožnici namreč pravica do nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu ni bila priznana, kar pomeni, da ni bila uživalka pravice do nadomestila na podlagi preostale delovne zmožnosti po prejšnjih predpisih. Za priznanje omenjene pravice namreč niso izpolnjeni pogoji niti po določbi 389. člena ZPIZ-2, kakor tudi ne po določbi 396. člena ZPIZ-2 ter po prvem odstavku 390. člena ZPIZ-2, saj se je postopek začel po uveljavitvi ZPIZ-2.

Toženi zavod je dolžan uporabljati tudi 4. tč. 1. odst. 129. člena ZUP, ki določa, da zahtevo s sklepom zavrže, če v isti stvari že teče postopek. Takšno procesno stanje je bilo podano v obravnavanem predsodnem postopku.

Po stališču pritožbenega sodišča bi toženec v obravnavanem predsodnem postopku moral uporabiti tudi 121. člen ZPIZ-2G, ki je v času upravnega odločanja že veljal in se uporabljal od 1. 1. 2020 dalje. Po navedeni določbi ZPIZ-2G uživalci pravic na podlagi preostale delovne zmožnosti (II. in III. kategorije invalidnosti), pridobljenih po predpisih, ki so se uporabljali do 31. 12. 2002 ali po ZPIZ-1, obdržijo pravice v nespremenjenem obsegu tudi po uveljavitvi ZPIZ-2 (1. odst. 121. člena). Delovnim invalidom s pravico do premestitve ali dela s krajšim delovnim časom, prejemnikom nadomestila plače za čas čakanja na ustrezno zaposlitev, zaradi manjše plače na drugem delu ali plače za delo s krajšim delovnim časom po predpisih, ki so se uporabljali do 31. 12. 2002 in so zaradi poslabšanja ali nastanka nove invalidnosti pridobili pravice po ZPIZ-1 ali ZPIZ-2, nadomestilo pa je odmerjeno v nižjem znesku, je zagotovljeno izplačevanje usklajenega zneska ki je ugodnejši, če gre za enakovrstno pravico in enak delovnopravni status invalida (2. odst. 121. člena).

Sodišče je pravilno ugotovilo, da ni utemeljen tožnikov zahtevek za prekvalifikacijo nadomestila plače za čas čakanja na ustrezno delo v delno invalidsko pokojnino. Upoštevajoč ustavno odločitev obstoji le podlaga, da tožnik ohrani pravico do starega nadomestila v nespremenjeni višini in se mu zagotovi le nadaljnje izplačevanje tega zneska. Določilo 121. člena ZPIZ-2G pa ne daje podlage za priznanje nove pravice nadomestila z ohranitvijo ugodnejše višine v znesku, kot to zahteva tožnik. Napake v postopku pri presoji dokazov in pri uporabi materialnega prava, ki so odpravljive v postopku s pravnimi sredstvi, same zase ne pomenijo protipravnega ravnanja, še toliko bolj, če so v postopku s pravnimi sredstvi odpravljene. Sodišče je pravilno izpostavilo, da v tožnikovi zadevi ni šlo za ravnanje organa z namenom škodovanja tožniku. Nepravilna in v sodnem postopku spremenjena odločitev o ustavitvi izplačevanja nadomestila, pa sama po sebi še ne pomeni protipravnega ravnanja po kriterijih civilnega delikta.

Tožnik ni bil uživalec nobenih pravic iz invalidskega zavarovanja po določbah ZPIZ. To pa pomeni, da navedene določbe ni mogoče uporabiti pri presoji sporne zadeve. Tožnik je namreč pravico do razporeditve oziroma zaposlitve na drugem ustreznem delu pridobil po določbah ZPIZ, torej v letu 1993, vendar pa ni uživalec navedene pravice, saj je že od 30. 9. 2008, ko mu je neodvisno od njegove volje prenehalo delovno razmerje, brez zaposlitve. Prav tako ni uživalec nobenih drugih pravic. To pa pomeni, da sprememba v stanju invalidnosti v primeru tožnika ni pogoj za pridobitev pravice do nadomestila za invalidnost.

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali sta pravica do razporeditve oziroma zaposlitve na drugem ustreznem delu s polnim delovnim časom iz 116. člena ZPIZ/92 in pravica do dela s krajšim delovnim časom od polnega, najmanj štiri ure dnevno oziroma dvajset ur tedensko iz 82. člena ZPIZ-2 enakovrstni pravici v smislu drugega odstavka 121. člena novele ZPIZ-2G.

ZPIZ-2G v določbi 121. člena niti v katerikoli drugi določbi ne določa, v katerih primerih se šteje, da gre za enakovrstno pravico, prav tako pa ZPIZ-2G ne določa nobenih kriterijev upoštevnih pri ugotavljanju, ali gre za enakovrstno pravico. Gre torej za pravno nedoločen in neopredeljen pojem, ki ga je potrebno zapolniti in določiti za vsak primer posebej ob upoštevanju vseh okoliščin primera ter ga razlagati ustavno pravno skladno v okviru celotne določbe 121. člena ZPIZ‑2G. Po stališču pritožbenega sodišča pravica do dela na drugem delovnem mestu s krajšim delovnim časom vsebinsko za tožnico ne predstavlja nove pravice, ampak obstoječo, že pridobljeno pravico do dela na drugem delovnem mestu, torej na delu z omejitvami, le dopolnjuje glede na ugotovljeno poslabšanje zdravstvenega stanja oziroma invalidnosti. V takem primeru je zato edini pravilen zaključek, da gre za enakovrstno pravico ob upoštevanju, da ima tožnica priznano pravico do dela na drugem delovnem mestu ter na tem delu še pravico do dela s skrajšanim delovnim časom od polnega.