VSL Sodba in sklep II Cp 1778/2022

I. Pritožbi prvotožene stranke zoper vmesno sodbo se delno ugodi in se izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine, iz naslova izgubljenega zaslužka in rente zoper prvotoženo stranko ni utemeljen. V ostalem se pritožbi prvo in drugotožene stranke zavrneta in se v nespremenjenem delu potrdi vmesna sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožba drugotožene stranke zoper sklep o spremembi tožbe z dne 29. 10 2022 se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

III. Izrek o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče je z izpodbijano vmesno sodbo po temelju ugodilo tožbenemu zahtevku na plačilo odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo, iz naslova tuje pomoči, izgubljenega zaslužka in rente do višine 80 % zoper obe toženi stranki.

2Odločitev sodišča v ugodilnem delu izpodbijata toženi stranki in predlagata, da pritožbeno sodišče vmesno sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne s stroškovno posledico, podredno predlagata, naj sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Drugotožena stranka izpodbija pasivno legitimacijo, ker je družba X., d. o. o. s podizvajalsko pogodbo prevzela v izvedbo vsa gradbena dela, potrebna za obnovo stavbe P. 4 v Y. S tem je prevzela vlogo dejanskega organizatorja gradbenih del na gradbišču in izvajanje nadzora nad delovnim procesom. Hkrati se je družba X., d. o. o. zavezala, da bo delo opravljala s svojimi delavci in da v primeru najema podizvajalcev, drugotožena stranka do njih ne bo imela nobenih obveznosti. Toženčev delodajalec je bil družba B., d. o. o. ki je z družbo X., d. o. o. sklenila sporazum, da bo kot tožnikov delodajalec zagotavljala varnost tožnika na delovišču. Drugotožena stranka ni bila izvajalec gradbenih del in ni odrejala niti organizirala dela. Zaposleni pri drugotoženi stranki A. A. je izjemoma, zaradi odsotnosti C. C. iz družbe X., d. o. o. kritičnega dne razporedil tožnika na delo, na tej podlagi pa drugotožena stranka ne more biti pasivno legitimirana za plačilo odškodnine. Ravnanje A. A. tudi ni bilo protipravno, ker je zagotavljanje usposobljenosti za delo, varnosti in zdravja pri delu dolžnost delodajalca. Izpodbija tudi odločitev o spremembi tožbe v sklepu z dne 29. 10. 2020. Prvotožena stranka obrazloženo izpodbija sodbo v delu, ki se nanaša na obseg kritja zavarovalnice in s tem v zvezi opozarja na napačno uporabo določil materialnega prava, ker so iz zavarovanja izključeni vsi zahtevki zaradi izgubljenega zaslužka in rente. V pritožbenem postopku vztraja, da bi moral biti zaradi ravnanja tožnika v nasprotju z navodili njegov prispevek k odgovornosti za nezgodo 40 %.

3Pritožba drugotožene stranke ni utemeljena, pritožba prvotožene stranke je delno utemeljena.

4V tem postopku ni spora o okoliščini, da se je tožnik poškodoval kot gradbeni delavec v delovni nesreči 21. 11. 2015, ko je padel z višine osmih metrov. Investitor obnove stavbe, na kateri je prišlo do nesreče, je bila Mestna občina Y., glavni izvajalec je bila drugotožena stranka, ki je z družbo X., d. o. o. sklenila podizvajalsko pogodbo za vsa gradbena dela v zvezi z obnovo stavbe. Slednja je z družbo B., d. o. o. sklenila kooperantsko pogodbo za izvedbo gradbenih del, ki jih bo odrejal podizvajalec. Tožnik je bil kot gradbeni delavec zaposlen v družbi B., d. o. o.

5V pritožbenem postopku za drugotoženo stranko ostaja sporno, da je pasivno legitimirana za plačilo škode, ki jo je tožnik kot delavec družbe B., d. o. o. utrpel pri delu na gradbišču, ker je družba X., d. o. o. s pogodbo prevzela obveznost ograniziranja gradbenih del na gradbišču in izvajanje nadzora nad delovnim procesom ter se pogodbeno zavezala, da v primeru najema podizvajalcev drugotožena stranka do njih ne bo imela nobene obveznosti.

6Ni spora o okoliščini, da tožnikov delodajalec na gradbišču ni bil navzoč in da je nadzor nad delovnim procesom (vključno z dajanjem navodil oziroma odrejanjem dela tožniku) opravljal zaposleni pri podizvajalcu X., d. o. o., to je C. C., ki je bil na dan nezgode na gradbišču odsoten.

7V času nezgode je deževalo, zgradba, ki je bila predmet obnove je bila pod spomeniško zaščito. Ko so odgovorni ugotovili, da so zaradi zamakanja dežja ogrožene poslikave na stenah stavbe, je A. A., odgovorna oseba zaposlena pri glavnemu izvajalcu – drugotoženi stranki, odredil tožniku in njegovemu sodelavcu, naj pokrpata luknje na strehi, da ne bo zamakalo v notranjost objekta.

8V interesu glavnega izvajalca (drugotožene stranke) je torej bilo, da freske zaradi dežja, ki je prodiral v notranjost stavbe, ne bodo poškodovane. Zato je A. A., kljub odsotnosti siceršnjega vodje podizvajalca C. C., dvema delavcema odredil krpanje strehe.

9Kritičnega dne je torej odredil in organiziral krpanje strehe zaposleni pri drugotoženi stranki, zato je bil dolžan opravljati tudi nadzor in dajati navodila za delo v zvezi z zagotavljanjem varnosti in zdravja pri delu. Sodna praksa se je doslej že večkrat izrekla, da je takšen položaj primerljiv s položajem delodajalca napram delavcu, četudi med njima formalno delovno razmerje ni vzpostavljeno. Pasivna legitimacija drugotožene stranke je s tem utemeljena in se ji ne more izogniti s sklicevanjem na pogodbo, ki jo je podpisala s podizvajalcem, saj odgovornost drugotožene stranke ne temelji na sklenjeni pogodbi, ampak na določilih o splošni odškodninski odgovornosti. Če pa bo dokazala, da je podizvajalec kršil obveznosti iz sklenjene pogodbe, bo proti njemu lahko uspešno uveljavljala regresni zahtevek.

10V nadaljevanju se pritožbeno sodišče opredeljuje do protipravnosti ravnanja delavca drugotožene stranke. Sodišče prve stopnje je utemeljeno izpostavilo, da je oseba, ki je bila najbolj povezana z nezgodo, ki je predmet te pravde, A. A., zaposlen pri drugotoženi stranki, ki je bil po lastni izpovedbi kritičnega dne koordinator del na gradbišču in je delavcem odrejal delo. Ne gre prezreti, da sta tako inšpektor kot sodni izvedenec povedala, da se streha praviloma krpa od zunaj, zato je logičen zaključek sodišča prve stopnje, da bi se odrejevalec dela moral zavedati, da se bo delavec morda povzpel na streho, če mu tega ne bo izrecno prepovedal. Tožnik zaradi posledic nezgode o navodilih, ki jih je dobil za delo, ni bil sposoben izpovedati. Iz izpovedbe odgovornega A. A. pa tudi ni mogoče zaključiti, da bi krpanje strehe z zunanje strani delavcu izrecno prepovedal, niti da bi ga pri delu nadzoroval in mu dajal navodila. Iz zapisnika inšpektorja sledi, da je opravil razgovor z D. D., ki je krpal streho skupaj s tožnikom, in da je tisti, ki je naročil prekrivanje lukenj, dejal, da se da to narediti tudi z notranje strani. Inšpektor in sodni izvedenec sta potrdila, da bi moral biti pri delu, ki je bilo odrejeno tožniku, navzoč nekdo od vodij gradbišča oziroma strokovnih delavcev, delo nadzorovati in dajati natančnejša navodila, ne pa poslati na delo delavca nekega podizvajalca, ki ni bil niti tesar, ampak je bil zaposlen kot navaden gradbeni delavec, ki dela na podlagi neposrednih navodil.

11Ravnanje A. A., ki ni preveril, ali je delavec, ki ga je izbral za krpanje lukenj, usposobljen za delo na strehi, inšpektor in sodni izvedenec pa sta potrdila, da ni bil, je lahkomiselno. Ker neusposobljenega delavca za krpanje strehe ni nadzoroval pri delu in mu pri tem dajal natančnih navodil, je njegovo ravnanje malomarno in zato protipravno.

12Delavec je zaradi pomanjkljivih navodil, ob odsotnosti nadzora, splezal na streho, ker se streha krpa praviloma od zunaj. Zaradi neusposobljenosti za delo na višini je padel v globino. Popravilo strehe ni bila običajna in pogosta dejavnost, ki bi jo opravljal tožnik. Ker za delo tesarja ni bil usposobljen, zanj krpanje strehe tudi ni bila enostavna aktivnost. Zato mu glede na ugotovljene okoliščine ni mogoče očitati več kot 20 % soprispevka k nastanku nezgode.

13Utemeljena pa je pritožba prvotožene stranke v delu, da njena dolžnost plačila odškodnine kot zavarovalnice temelji na pogodbenem razmerju, ki ga je sklenila z drugotoženo stranko, katerega del so tudi Splošni pogoji. Na podlagi sklenjene zavarovalne pogodbe v zvezi s Splošnimi pogoji je zavarovalnica zavezana, da krije škodo v obsegu, kot se jo je zavezala kriti, ker v konkretnem primeru ni šlo za obvezno zavarovanje, kot je npr. to v primeru avtomobilske odgovornosti. Prvotožena stranka pravilno izpostavlja, da iz Splošnih pogojev zavarovanja sledi, da je izguba zaslužka in rente z zavarovalno pogodbo, ki jo je sklenila s svojim zavarovancem (drugotoženo stranko), izključena iz zavarovalnega kritja (10. točka tretjega odstavka 2. člena Splošnih pogojev za zavarovanje splošne civilne odgovornosti O-01/14). Zato je pritožbeno sodišče pritožbi prvotožene stranke delno ugodilo in odločilo, kot sledi iz izreka te sodne odločbe. V ostalem pa pritožba prvo in drugotožene stranke zoper vmesno sodbo ni utemeljena in ju je potrebno zavrniti ter v nespremenjenem delu potrditi odločitev sodišča prve stopnje (353. člen v zvezi s 351. členom ZPP).

14Pritožbene navedbe v zvezi z odločitvijo sodišča, da dovoli spremembo tožbe z dne 29. 10. 2020, so pavšalne in zato neutemeljene. Tožeča stranka je zahtevala plačilo vseh zneskov zaradi istega škodnega dogodka. Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje, ki je zaradi dokončne ureditve razmerja med strankama spremembo tožbe dovolilo, kljub nasprotovanju drugotožene stranke. Pritožba drugotožene stranke ni utemeljena (2. točka 365. člena ZPP).

15Izrek o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (165. člen ZPP).