VSK Sodba Cpg 26/2023

I. Pritožbi se kot neutemeljeni zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Novi Gorici ugotovilo, da na podlagi določb Zakona o gospodarskih javnih službah (v nadaljevanju ZGJS) obstaja izločitvena pravica tožeče stranke na nepremičninah z ID znaki 0000 911/7, 1111 1322/5 in 1111 1322/6 in toženi strani naložilo izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila za vpis lastninske pravice na teh nepremičninah na tožečo stranko. V preostalem delu pa je zahtevek zavrnilo, ker na ostalih nepremičninah ni bilo javne infrastrukture, ki je bila predmet lastninjenja po ZGJS.

2Zoper sodbo se pritožujeta obe stranki.

3Tožeča stranka se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe. Vztraja, da ni odločilno, ali so bile ceste z oblastnimi akti kategorizirane za javne ceste. Celotno sporno premoženje je bilo financirano s strani države (FLRJ, oziroma SFRJ). V tistem obdobju je bil vsak vložek v podjetja predmet političnega odločanja na državni ali lokalni ravni. Podjetja se je vodilo izključno po partijski liniji, ki je bila izenačena z državno oblastjo. Glede dveh parcel, ki naj bi jih kupila tožena stranka, pa sodišče ne pojasni, za kateri dve parceli dejansko gre. V tem smislu pritožnica nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje, da so bile ceste zgrajene s sredstvi pravne prednice tožene stranke. Ograja okrog kompleksa, ki je omejevala splošno rabo, je bila postavljena okrog leta 1950, kar pomeni da je pred tem ni bilo, zato se postavi vprašanje, ali je odločilno leto 1945 ali 1950. Sodišče ne pove, kdo naj bi bil pravni prednik tožene stranke in na podlagi česa sklepa, da je šlo za pravnega prednika. Tudi tožeča stranka ni pravna naslednica prejšnjih enot lokalne uprave, zato ne more nositi posledic odločevalskih ravnanj v sedemdesetih letih (da ni bilo nasprotovanja gradnji). Sodišče ni izvedlo pripravljalnega naroka, na katerem bi moralo izpostaviti vsaj relevantno materialnopravno podlago, še posebej, ker se v sodbi sklicuje na vrsto predpisov, ki niso javno dostopni. Če bi sodišče to izpostavilo, bi tožeča stranka lahko prerekala uporabo upravnopravnih predpisov Jugoslavije, saj gre za nedemokratičen pravni režim in bi se glede podzakonskih aktov sklicevala na exceptio illegalis. Sodišče je z opustitvijo izdelave programa sojenja in navedbe materialnih pravnih virov ter inkvizitornim iskanjem podzakonskih predpisov in odločb iz nedemokratičnega sistema, preseglo svoja pooblastila in izvajalo tako imenovano ciljno sojenje, ki je odmik od ustavne garancije nepristranskega sojenja. Tožeča stranka svoj zahtevek utemeljuje z dejstvom, da je bilo celotno zemljišče s strani države LR Slovenije podeljeno v uporabo A. in za to pravico slednja ni plačala ničesar. Zatrjevala in dokazovala je, da je bil ob uveljavitvi ZGJS celoten obrat javno dostopen. Tožena stranka z ničemer ni dokazala, da je v letu 1993 vratarnica delovala in da je bil celoten kompleks varovan. Sklicevanja na pogodbena določila o obvestitvi vratarnice ne dosegajo zadostnega dokaznega standarda. Poleg tega se sodišče ne opredeli do dejstva, da je v letu 1993 v kompleksu delovalo več subjektov (B. - v stečaju, C. d.o.o., Č. d.o.o., D., E., F. in podobno), kar kaže na splošno rabo cest, saj so ceste uporabljale različne pravne osebe v kompleksu G., ki je značaj samostojnosti in celovitosti izgubil že pred letom 1993. Zgolj dejstvo vpisa v bilance še ne pomeni dokaza lastništva javne infrastrukture. Ni razumljivo, zakaj je sodišče zavrnilo zahtevek glede nepremičnin izven kompleksa. Vsaka cesta je lahko povezana s katerokoli zasebno lastnino, četudi je ta edina in se cesta pretežno uporablja za dostop do te nepremičnine. V tem delu je sodba pomanjkljivo obrazložena. Predstavlja tudi zmotno uporabo materialnega prava, saj so bile vse nepremičnine leta 1993 tudi po ugotovitvah sodišča javno dostopne in v javni rabi (dostop do hiše in bazen). V ta namen se pritožnica sklicuje na priloženi grafični del. Končno pa predlaga, da prizivno sodišče ugotovi bistveno pomanjkljivost pri ugotavljanju dejanskega sanja, to je, da ni ugotavljalo, po katerih parcelah je potekala ograja, torej, katere sporne parcele so bile znotraj ograje.

4V odgovoru na pritožbo je tožena stranka opozorila, da celotna pritožba temelji na nekih pavšalnih navedbah, ki jih tožeča stranka v postopku ni niti zatrjevala, še manj pa izkazala. Sicer pa nasprotuje pritožbenim navedbam in predlaga njihovo zavrnitev.

5Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe. Vztraja, da glede nepremičnin, na katerih je bila izločitvena pravica priznana, tožeča stranka ni izkazala nobenega pogoja iz 76. člena ZGJS. Nobeno od zemljišč namreč ob uveljavitvi ZGJS ni bilo namenjeno izvajanju dejavnosti iz 68. člena in prvega odstavka 72. člena ZGJS, tožena stranka ni bila podjetje, ki bi ustrezalo pogojem iz 72. člena ZGJS, sodišče pa je ugotovilo, da je bila gradnja tovarniške infrastrukture financirana izključno s strani tožene stranke oziroma njenih pravnih prednikov. Da naj bi parc. št. 911/7 ležala zunaj kompleksa, ni zatrjevala nobena od strank, zato gre za kršitev razpravnega načela. Sodišče je nedopustno obrnilo dokazno breme, saj je toženi stranki naložilo dokazovanje, da je ob uveljavitvi ZGJS na nepremičninah imela pravico uporabe. Pravni prednik tožene stranke je 2.10.1992 sklenil s Skladom RSD za razvoj Pogodbo o prenosu družbenega kapitala. S tem se je družbena lastnina tožene stranke in njenih pravnih prednikov olastninila in privatizirala. Sporne nepremičnine je imela tožena stranka takrat računovodsko vodene kot svoja osnovna sredstva (dokaze predlaga šele v pritožbi, ker naj bi šlo za sodbo presenečenja). Tožena stranka pravice uporabe na teh nepremičninah nikoli ni izgubila, saj se je po Zakonu o prometu nepremičnin pravica uporabe lahko prenašala samo s pisno pogodbo, sicer je bil posel ničen. Prav tako ni izkazan z zakonom predpisan postopek za prisilni prenos pravice uporabe. Tožnik tudi ni izkazal, da so bile nepremičnine osnovna sredstva organizacije, ki je opravljala dejavnost rednega vzdrževanja in varstva cest. Stališče sodišča prve stopnje, da naj bi bilo za presojo odločilno, ali bi sporne nepremičnine lahko kategorizirali kot javno cesto, je tudi v nasprotju s kriteriji iz 76. člena ZGJS, ki takšnih meril sploh ne določa. Dejansko stanje je bilo napačno ugotovljeno, saj sporne nepremičnine v naravi predstavljajo kmetijsko zemljišče. Po parc. št. 1322/5 in 1322/6 nikoli ni potekala javna cesta, ampak se že dolga leta (od začetka stečajnega postopka) oddajata v najem. S tem se ovrže tudi trditev sodišča, da naj bi tožena stranka uporabo opustila. V zvezi s tem tožena stranka prilaga dokazila, ki so po njenem mnenju pravočasna, saj gre za sodbo presenečenja. Pri tem se sodišče napačno sklicuje na izpoved H. H., ki ni izpovedal, da naj bi tožena stranka sporni nepremičnini prepustila v splošno rabo. V nobenem od izvedenih dokazov pa ni opore za zaključek, da naj bi bili ti dve parceli od izgradnje nove dohodne ceste v uporabi vsakogar. Parceli sta z izgradnjo vpadnice postali slepo črevo in bi lahko služili kvečjemu za dostop do sosednjih kmetijskih zemljišč, kar pa ne zadošča za javno rabo. Sodišče ni ugotavljalo, ali bi bila morebitna javna raba sploh smiselna. Ni namreč razumno, da bi javnost uporabljala pot, ki ne vodi nikamor. Parc. št. 911/7 pa predstavlja zemljišče, ki se nahaja na skrajnem zahodnem delu nekdanjega tovarniškega kompleksa G. in ki v naravi ne predstavlja nobene javne ceste. Sodišče je tudi kršilo razpravno načelo, saj tožeča stranka ni trdila, da naj tožena stranka in njeni predniki nepremičnine ne bi nikoli uporabljali. Tudi v tem primeru gre za slepo pot, ki ne vodi nikamor in sta jo presekala ograja in kupi hlodovine. Sodišče je tako brez pravne podlage dejansko nacionaliziralo tri nepremičnine v lasti tožene stranke, kar predstavlja grobo kršitev ustavne pravice do zasebne lastnine.

6Pritožbi nista utemeljeni.

7Tožeča stranka je svoj zahtevek gradila na navedbah, da je lastninsko pravico na vtoževanih nepremičninah dobila na podlagi zakona, in sicer ZGJS. Ta je v prehodnih določbah urejal lastninjenje gospodarske javne infrastrukture in družb, ki so izvajale dejavnost gospodarskih javnih služb. Gre za enega od tako imenovanih privatizacijskih zakonov, ki so urejali prehod iz družbene lastnine v oblike lastnine, kot jih poznamo danes. Po svoji naravi so bili to zakoni, ki so (glede lastninjenja) urejali zatečeno stanje in jih ni mogoče uporabljati tudi za bodoče primere. Zakon je začel veljati 2.7.1993. Ker je javna infrastruktura postala last občin ali države na dan uveljavitve zakona, je torej odločilni trenutek za presojo 2.7.1993. Kaj se je dogajalo pred in po temu datumu za odločitev ni pomembno. Res ZGJS v drugi alineji prvega odstavka 76. člena ZJGS govori tudi o lastninjenju infrastukture, ki je bila neodplačno prenesena, vendar se ta določba nanaša samo na infrastrukturo, ki je bila neodplačno prenesena v podjetja oziroma organizacije za izvajanje dejavnosti iz 68. člena in prvega odstavka 72. člena tega zakona (to je podjetja, ki so izvajala dejavnost gospodarskih javnih služb), tožena stranka pa ni bila tako podjetje. Zato obširne navedbe v pritožbi tožeče stranke o prejšnji ureditvi in o gradnji Nove Gorice in tovarne G. v prejšnjem sistemu za ta postopek niso relevantne.

8Cestno javno infrastrukturo je na dan uveljavitve ZGJS urejal Zakon o cestah iz leta 1981, po katerem je bila javna cesta prometna površina, ki je splošnega pomena za promet in jo lahko vsak prosto uporablja ob pogojih in na način, določen z zakonom (2. člen). Po takratni ureditvi pa so obstajale še druge ceste in poti, ki so bile osnovno sredstvo takratnih organizacij združenega dela in po izrecni določbi tretjega odstavka 11. člena Zakona o cestah niso bile javne ceste v smislu tega zakona¹. Te ceste in poti zato z uveljavitvijo ZGJS niso postale last občin ali države. Za zaključek, da gre pri posamezni cesti za javno infrastrukturo ni pomembno, kdo je imel vknjiženo pravico uporabe, prav tako ne, ali je bila cesta z oblastvenimi akti določena kot javna cesta. Določbo 11. člena, da ni javna cesta tista cesta, ki je osnovno sredstvo organizacije združenega dela, pa je treba razlagati na način, da ni pomembno, ali je bila kot osnovno sredstvo vpisana v poslovne knjige, ampak, da jo je ta pravna oseba dejansko uporabljala za svoje potrebe². Bistveno torej je, da je v naravi šlo za cesto, ki se je uporabljala za promet in jo je lahko vsakdo uporabljal. Dokazno breme, da je šlo za javno infrastrukturo, je na tožeči stranki, ki to dejstvo zatrjuje.

Glede pritožbe tožeče stranke

9Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka pravilno ugotovilo, da so bile ceste, ki jih je imenovalo notranje ceste, znotraj ograjenega kompleksa in da je ograja stala vse do leta 1998 (torej tudi na dan 2.7.1993). Potek ograje je sodišče podrobno opisalo, parcele, na katerih so bile notranje ceste pa naštelo v naslovu pred točko 14 izpodbijane sodbe. Tak opis omogoča preizkus in tožeča stranka zato neutemeljeno očita, da naj ne bi bilo jasno, katere parcele so bile znotraj ograjenega dvorišča. Imela je možnost konkretno nasprotovati uvrstitvi posamezne nepremičnine na območje, ki je bilo ograjeno, vendar te možnosti ni niti skušala izkoristiti. Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da je bila pred vstopom v ograjeno območje vratarnica ter da sta bili rampa in vratarnica porušeni šele v letu 1997, nadzor nad cono pa je trajal do leta 1998. Povedano pa lahko pomeni samo to, da cest znotraj kompleksa ni mogel prosto uporabljati vsakdo, temveč so bile funkcionalno vključene v območje kompleksa³. Te zaključke je sodišče sprejelo na podlagi dokazne ocene vseh izvedenih dokazov. Tožeča stranka jih zgolj s pavšalnim vztrajanjem pri svojih trditvah, da naj bi v letu 1993 to bile javne ceste, ne more omajati (bazen se je po ugotovitvah sodišča nahajal izven ograjenega območja, enako velja za hišo "[...]"). Povedano pomeni, da so bile notranje ceste⁴ v letu 1993 ceste v smislu drugega odstavka 11. člena Zakona o cestah in kot take niso bile javne, zaradi česar na podlagi ZGJS niso postale last tožeče stranke.

10Sodišče prve stopnje je v nadaljevanju ugotovilo, da javni nista bili niti zgornja in nova dovozna pot, saj naj bi šlo le za cestna priključka, ki sta od javnih cest vodila do vhoda v ograjeni tovarniški kompleks in sta bila zato namenjena samo dostopu do vhoda v ograjeno območje, zato je ta pot (od križišča s potjo do bazena in s potjo do stanovanjskih hiš ob [...] poti do vhoda v ograjeni kompleks) služila izključno za potrebe družb v kompleksu G.⁵. Ni torej šlo za površino, ki bi bila "splošnega pomena za promet". Ob upoštevanju še v pritožbi neprerekanega dejstva, da je šlo za pot izven naselja, je pravilen zaključek, da tudi v tem primeru ni šlo za javno pot, ampak za pot, ki je osnovno sredstvo podjetja v smislu drugega odstavka 11. člena Zakona o cestah. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno pojasnilo, da sta skladno z Navodilom o tem, kaj se šteje za sekundarno, primarno magistralno omrežje komunalnih in drugih objektov in naprav⁶ zgornja in nova dovozna pot cestna priključka, to je povezavi med mejo cestnega sveta, na katerega se priključek navezuje, do uporabnika priključka. Cestni priključek pa se po izrecni določbi Navodila ne šteje za sekundarno, primarno in magistralno omrežje in v tem smislu ni javen. Enako pa velja za parkirišče, ki je bilo namenjeno delavcem tovarne. Tudi v tem delu je bila zato zavrnitev zahtevka pravilna.

11Celo v primeru, da bi ugotovili, da je ceste lahko uporabljal vsakdo, pa tožeča stranka ni postala njihova lastnica že zaradi določbe četrtega odstavka 76. člena ZGJS, po katerem se določbe prejšnjih odstavkov ne uporabljajo za objekte in naprave oziroma omrežja in druga sredstva, ki so bila zgrajena ali pridobljena s sredstvi pravnih ali fizičnih oseb na način, ki ni vsebovan v prvem odstavku tega člena. Ne glede na ureditev v prejšnjem sistemu, je torej ZGJS upošteval, da so takratne pravne osebe, to je organizacije združenega dela, lahko izvajale investicije z "lastnimi" sredstvi. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so bile sporne ceste financirane s sredstvi G.⁷. Svoje zaključke je prepričljivo in konsistentno obrazložilo, z njimi se pritožbeno sodišče v celoti strinja. Tožnik zgolj z vztrajanjem, da so bile vse investicije posredno financirane s kapitalskimi vložki države ali z opustitvijo prenosa proizvodnih presežkov v državno blagajno⁸ ne more uspeti.

12Na podlagi vsega zgoraj povedanega je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in glede zavrnilnega dela potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

Glede pritožbe tožene stranke

13Pri delni ugoditvi zahtevku je sodišče prve stopnje pravilno izhajalo iz določbe 76. člena ZGJS, po kateri je lastnina občin in države postala infrastruktura, namenjena za izvajanje dejavnosti iz 68. in 72.⁹ člena ZGJS. Ker se ZGJS v 86. členu sklicuje na takrat veljavne zakone s področja dejavnosti posebnega družbenega pomena na področjih materialne infrastrukture, je treba upoštevati tudi Zakon o cestah, ki je urejal vzdrževanje in varstvo cest. Infrastruktura za izvajanje te dejavnosti pa so javne ceste. Sodišče prve stopnje je zato pravilno ugotavljalo, ali posamezne nepremičnine izpolnjujejo pogoje za javno cesto (ta kriterij je bil torej implicitno vsebovan v 76. členu ZGJS).

14Na vseh treh nepremičninah je po dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje v letu 1993 obstajala pot, ki je bila dostopna vsakomur in ni bila namenjena izključno za potrebe tovarn G. Vse tri nepremičnine so bile zunaj ograjenega območja, pravni predniki tožene stranke jih niso uporabljali za svoje potrebe, saj je dostop s teh parcel do ograjenega območja preprečevala ograja, oziroma tudi kupi lesa v skladišču lesa. Parcela 911/7 je služila za dostop do sosednjih zemljišč, parc. št. 1322/5 in 1322/6 pa sta predstavljali pot med severovzhodnim robom območja tovarne in sta v splošni uporabi. Na nobeni od treh spornih parcel tožena stranka ni izvajala nobenih posebnih investicij. Pri parc. št. 911/7 je sodišče v celoti sledilo izpovedi priče H. H.. Da je parcela 911/7 ležala izven kompleksa, je sodišče ugotovilo na podlagi izvedenih dokazov v zvezi s trditvijo tožeče stranke, da je šlo za "javno" pot, zato o kršitvi postopka, ker naj bi sodišče odločalo mimo podlage, ni mogoče govoriti. Tožena stranka obrazložene dejanske zaključke sodišča napada parcialno. Kot odločilne izpostavlja le okoliščine, ki so ji v prid, pomen tistih, ki kažejo drugače, pa brez tehtnih argumentov minimalizira. Na ta način pravilnosti zaključkov sodišča ne uspe omajati. Dokazila, predložena šele v pritožbi, so prepozna, saj je bil predmet spora ves čas vprašanje, ali so izpolnjeni pogoji iz 76. člena ZGJS v zvezi z določbami Zakona o cestah. Ta dva predpisa vsebujeta tudi določbe o financiranju s strani pravnih oseb (da izgradnja infrastrukture ni bila financirana na način iz prvega in drugega odstavka tega člena, je dokazno breme pravne osebe, ki je izgradnjo financirala) in o ureditvi za primere, da so ceste osnovna sredstva teh pravnih oseb (tudi to je dokazno breme pravne osebe, ki to zatrjuje). Že zato ne gre za sodbo presenečenja. Dejansko stanje je bilo torej na podlagi procesnega gradiva, s katerim je sodišče razpolagalo, ugotovljeno pravilno, pravilen pa je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da so vse tri parcele z uveljavitvijo ZGJS postale last tožeče stranke.

15Na podlagi vsega povedanega je pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrnilo tudi pritožbo tožene stranke (353. člen ZPP).

Glede pritožbenih stroškov

16Nobena od strank s pritožbo ni uspela, strošek odgovora tožene stranke na pritožbo pa glede na enaka izhodišča kot pri delni ugoditvi zahtevku in glede na vsebino sodbe in pritožbe ni bil potreben stroške tega postopka (155. člen ZPP).

¹ Ker ni šlo za javno infrastrukturo, ni bila kršena nobena zakonska ali celo ustavna določba, če je njeno uporabo tožena stranka zaračunavala uporabnikom znotraj kompleksa.
² V smislu 184. člena takrat veljavnega Zakona o združenem delu.
³ Ne glede na to, ali je v kompleksu delovala ena pravna oseba ali več.
⁴ Za nekatere od vtoževanih nepremičnin znotraj kompleksa pa je sodišče celo ugotovilo, da niti ni šlo za ceste, temveč za "druge gospodarske objekte in zemljišča", ki že zato niso bile predmet lastninjenja po ZGJS.
⁵ Tožeča stranka v pritožbi našteva B., C., D., E., F., ...
⁶ Uradni list SRS, št. 27/1985. Gre za javno dostopen predpis.
⁷ V tej pravdi gre le za to, ali je tožeča stranka izkazala, da je na podlagi zakona pridobila lastninsko pravico in niti ni pomembno, ali je lastnik teh nepremičnin tožena stranka ali kdo drug. V slednjem primeru bi šlo kvečjemu za vprašanje napačne pasivne legitimacije, rezultat pa bi bil enak.
⁸ Pri čemer spregleda, da ni šlo za sistem državne lastnine in da so s presežki lahko razpolagali znotraj posamezne "organizacije združenega dela" (drugi odstavek 84. člena takrat veljavnega Zakona o združenem delu).
⁹ Zato ni pomembno, da je bila že sklenjena pogodba o prenosu družbenega kapitala na Sklad RS za razvoj.