UPRS Sodba I U 359/2023-8

Tožba se zavrne.

1Z izpodbijanim aktom je tožena stranka v prvi točki izreka zavrnila prošnjo tožnika (roj. .... 7. 2001 v kraju Marakeš, državljan Kraljevine Maroko) za priznanje mednarodne zaščite kot očitno neutemeljeno. Določila je 10-dnevni rok za prostovoljni odhod, ki začne teči z dnem izvršljivosti odločitve iz 1. točke izreka odločbe. Če oseba iz 1. točke izreka v roku iz 2. točke izreka ne zapusti območja Republike Slovenije, območja držav članic Evropske unije in območja držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985, se jo s teh območij odstrani. Osebi iz 1. točke izreka se določi prepoved vstopa na območje Republike Slovenije, območje držav članic Evropske unije in območje držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 za obdobje enega leta, ki pa se ne izvrši, če oseba zapusti ta območja v roku za prostovoljni odhod iz 2. točke izreka.

2V obrazložitvi akta je navedeno, da je prosilec dne 9. 2. 2023 vložil prošnjo za mednarodno zaščito. Dne 30. 1. 2023 ga je obravnavala Policijska postaja Brežice. Iz policijske dokumentacije izhaja, da je prosilec za mednarodno zaščito zaprosil takoj, ko ga je ujela slovenska policija in da je bil seznanjen, da ekonomski razlogi niso razlogi za mednarodno zaščito. V kraju Marakeš je končal tri razrede osnovne šole. Izvorno državo je zapustil oktobra 2022 in z letalom odšel v Turčijo, kjer je ostal deset dni. Iz Turčije je odšel v Grčijo, kjer je ostal 20 dni, nato pa je šel dalje v Severno Makedonijo in dalje do Srbije, kjer je skupaj ostal 20 dni. Pot je nadaljeval do BiH, kjer je ostal 12 dni in nato je šel mimo Hrvaške do Slovenije, v katero je vstopil po kopnem in ilegalno dne 30 1. 2023. Njegova ciljna država je bila Italija. V izvorni državi še prebivajo starši, brat in sestri.

3Maroko je zapustil zaradi tega, da bi lahko pomagal družini. Na tržnici prodaja sadje in zelenjavo in mimo večkrat pride policija, ki mu stvari vzame in uniči njihov pridelek, ker nima dovoljenja. Njegovega prijatelja so zaradi tega zaprli za eno leto. Dovoljenja za prodajo ne more dobiti, ker je izdelke prodajal na motorju. Policiji moraš plačati podkupnino, da te pustijo na miru. Če se pritožiš, pa te lahko pretepejo. Sredstva za pot si je pridobil s prodajo motorja in opreme, ki jo je uporabljal za prodajo. Kakšnega konkretnega dogodka, ki bi se mu zgodil v Maroku, nima.

4Tožena stranka nato v obrazložitvi nadaljuje, da je prosilec v začetku osebnega razgovora najprej ponovil svoje osebne podatke. Malo zna pisati in brati. V kraju Marakeš je živel skupaj s starši, bratom in sestro. V trgovini je delal, od kar je zapustil šolo. Kupoval je sadje in zelenjavo in ga preprodajal naprej na tržnici in drugod, kjer so bili kupci. Delal je sam, brez pomoči. Dnevno je zaslužil od osem do deset evrov. Oče ni delal, ker je star. Brat je bil štiri leta v zaporu, ker je fizično napadel policista. Brat je prav tako, kot to počne 90% Maročanov, delal na črno. Imel je mizo in tehtnico, ki pa ju je policist vzel. Brat je vzkipel in udaril policista. Ko so brata izpustili, je začel opravljati priložnostna dela, saj rednega dela ni dobil. Odgovornost za preživetje družine je nosil on (prosilec). Brat je na občini zaprosil za dovoljenje obrti, vendar ga ni dobil. Dovoljenje za obrt dobijo samo tisti, ki podkupijo uradnike na občini. Tudi sam je prosil za dovoljenje, vendar ga ni dobil. Mesečni zaslužek v Maroku znaša okoli 200 do 300 evrov. Njegovo ekonomsko stanje pa je bilo slabo.

5Prosilec je bil v nadaljevanju seznanjen, da je Vlada Republike Slovenije dne 31. 3. 2021 izdala odlok o določitvi seznama varnih izvornih držav, med katerimi je tudi Maroko. Prosilec je povedal, da je Maroko res varna država, vendar tam živeti ni varno. V zvezi z razlogi, zaradi katerih je odšel iz izvorne države, je povedal, da je Maroko zasovražil. Zasovražil je delo, saj ni mogel pošteno delati in služiti, ker ni dobil soglasja. Če sta z bratom prodajala zelenjavo in sadje na črno, je prišel policist in jima vse zaplenil ter ju nagnal iz prostora, kjer sta prodajala. Maroška vlada ne pusti državljanom, da bi pošteno delali in živeli.

6Njegove težave so se začele leta 2016 in so trajale do leta 2021. Leta 2017 je kupil motor, da je lahko naložil nanj sadje in zelenjavo za prodajo na tržnici, vendar mu ga je policija zaplenila. Ko se je to zgodilo, je odšel na policijsko postajo z namenom, da mu motor vrnejo. Tam so ga ignorirali in se z njim niso želeli pogovarjati. Dejali so mu, da naj gre domov ali pa ga bodo zaprli. Čez šest ali sedem dni je ponovno odšel na policijo in takrat so mu motor vrnili. Nato je moral prodati motor, da je lahko vrnil denar, ki si ga je sposodil. Po letu 2017 so se nadaljevali problemi s policijo, saj mu niso dovolili, da bi še naprej prodajal sadje in zelenjavo. Večkrat so prišli in mu zaplenili robo. Leta 2018 sta s kolegom prodajala robo pred mošejo. Takrat je prišla policija in jima zaplenila tehtnico. Policisti so jima dejali, da se naj po tehtnico zglasita na policijsko postajo. Naslednji dan sta odšla po tehtnico in tam so ju zaprli v eno sobo in z njima fizično obračunavali. Pretepli so ga z železno palico tako močno, da ni mogel hoditi. Večkrat so ga policisti pretepli. Enkrat so prišli ponj na tržnico z marico in ga spravili vanjo ter ga brcali in klofutali.

7Prosilec je nadalje povedal, da je bilo v času korone dovoljeno prodajati le v prodajalnah. Tisti, ki so prodajali na ulici, niso smeli prodajati. V času korone so bili policisti bolj nasilni. Tistega, ki so dobili prodajati na ulici, so ga fizično pretepli in odgnali. Enkrat je bil pretepen, ker je prodajal v času korone.

8Prosilec je povedal, da v celotnem Maroku policija ravna enako z vsemi državljani. Na miru pustijo zgolj te, ki dajo podkupnino. Na vprašanje, da je imel težave do leta 2021 in zakaj je Maroko zapustil oktobra 2022, je odgovoril, da je Maroko sovražil in zato se je odločil, da gre. Za pomoč v Maroku ne more prositi nikogar. Maroko je lep, vendar tam ni miru. Celotna oblast bi se morala menjati.

9V Maroku bi lahko delal tudi kot nosač, ali bi počel karkoli drugega. Všeč pa mu je bilo prodajanje sadja in zelenjave. Na vprašanje, zakaj se ni lotil drugega dela, glede na to, da je imel težave s policijo zaradi prodaje sadje in zelenjave na črno, je odgovoril, da nima poklica in da ni doštudiral. Ljudje, ki končajo študij, dobijo delo. Če bi delal pri zasebniku, bi ga le-ta izkoriščal in mu plačal tri evre na dan. Za druga dela ni prijel, ker ni doštudiran. Na delo za nosača, pa ni pomislil.

10Ko je zapuščal Maroko, ni imel nekega cilja. Lahko bi odšel v Italijo, kjer bi delal. Tudi v Sloveniji bi ostal, če bo lahko delal. Za pot je porabil 3000 evrov. Denar si je sposodil od sorodnikov, nekaj denarja mu je ostalo od prodaje motorja. V Grčiji in na Hrvaškem ni zaprosil za mednarodno zaščito, ker tam ni mogoče dobiti azila. Na vprašanje, ali bi ostal v Maroku, če bi finančna situacija to dopuščala, je odgovoril, da bi ostal.

11Prosilec je nadalje povedal, da so razmere tudi v drugih krajih v Maroku enake. Gledal je na internetu in vsi trpijo v enakih razmerah. Če bi se moral vrniti nazaj v Maroko, bi tam imel življenje zelo slabo. Malo bi zaslužil. Hiša, v kateri živijo, je podrtija. Oče je bolan, mama pa je stara in bolna. Maroko je zapustil zaradi slabe ekonomske situacije in zaradi policije, ker mu ne pusti prodajati. V Sloveniji bi se rad naučil jezika in rad bi se vključil v slovensko družbo.

12Tožena stranka ugotavlja, da prosilec svojo prošnjo za mednarodno zaščito utemeljuje s slabo ekonomsko situacijo (revščino) ter posledično tudi s slabimi pogoji za življenje. Navedel je, da v Maroku težko najdeš zaposlitev in da tam ne zasluži dovolj denarja za dostojno življenje. Iz Maroka je odšel zaradi ekonomske situacije in zaradi težav s strani policije, ker mu ni pustila prodajati na črno. Pristojni organ ugotavlja, da je prosilčevo prošnjo za mednarodno zaščito potrebno šteti za očitno neutemeljeno, saj prosilec očitno ne izpolnjuje zakonsko določenih pogojev za podelitev ene ali druge oblike mednarodne zaščite.

13Po preučitvi vseh izjav, ki jih je prosilec podal v postopku, kakor tudi drugih okoliščin konkretnega primera, pristojni organ ocenjuje, da slednjih ne gre povezati s preganjanjem na podlagi veroizpovedi, narodnosti, rase, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnega prepričanja. Prosilec namreč svojo prošnjo za mednarodno zaščito utemeljuje z ekonomskimi (ni dobil rednega dela, prodajal je sadje in zelenjavo na črno na tržnici) težavami ter nezmožnostjo življenja v Maroku, kar po njegovih besedah izvira predvsem iz nezmožnosti najdbe dobro plačane zaposlitve. Omenjene težave pa ne morejo biti obravnavane v okviru mednarodne zaščite. Iz navedb prosilca namreč ne gre razumeti, da bi njegovo ekonomsko stisko povzročili tretji akterji (npr. država sama, gospodarske družbe itd.), kar bi morebiti lahko privedlo do kršenja njegovih pravic in uničenja njegove ekonomske eksistence. Prosilec nikoli ni zatrjeval, in tega tudi ne gre razbrati iz njegovih izjav, da mu je bil v Maroku kakorkoli onemogočen dostop do socialnih storitev in izvajanje osnovnih pravic, ravno tako pa ni navajal, da bi proti njemu osebno bili usmerjeni kakršnikoli (gospodarski) ukrepi, ki bi zanj imeli škodljive posledice. Še več, prosilec je v Maroku de facto delal (prodajal je sadje in zelenjavo), vendar po svoji lastni subjektivni presoji ni zaslužil dovolj za preživetje. Poleg tega pa je v postopku zatrjeval, da je Maroko zapustil, ker ga je zasovražil, gnala pa ga je tudi želja po boljšem življenju ter večjem zaslužku. Prosilčevih navedb o ekonomski stiski, slabem življenju ter nezmožnosti najti zaposlitev torej v skladu z navedenim ne gre povezati s preganjanjem. Predstavljene težave pa v konkretnem primeru tudi niso takšne narave, da bi predstavljale trajno in sistematično kršenje človekovih pravic.

14Upoštevaje navedeno, prosilec po mnenju pristojnega organa ni izkazal vzročne zveze, določene v osmem odstavku 27. člena ZMZ-1, da bi bilo mogoče govoriti o dejanskem zakonsko določenem obstoju preganjanja. Težav, ki jih prosilec uveljavlja, dejansko nikakor ne gre povezati z zgoraj omenjenimi elementi preganjanja, ravno tako pa tudi institut mednarodne zaščite ni namenjen njihovemu reševanju. Zaradi tega pristojni organ prosilčeve navedbe ocenjuje kot nepomembne za presojo upravičenosti do mednarodne zaščite. Glede na navedeno pristojni organ zaključuje, da je potrebno prosilčevo prošnjo za mednarodno zaščito zavrniti kot očitno neutemeljeno na podlagi prve alineje 52. člena ZMZ-1.

15Pristojni organ nadalje ugotavlja, da prosilec prihaja iz Maroka, torej države, ki jo je Vlada Republike Slovenije dne 31. 3. 2022 z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav (Ur. I. RS, št. 47/22) določila kot varno izvorno državo.

16Pristojni organ nadalje ugotavlja, daje prosilec na osebnem razgovoru navedel, da je imel od leta 2016 do leta 2021 občasne težave s policijo, zaradi tega, ker je na črno prodajal sadje in zelenjavo oziroma ker ni imel uradnega dovoljenja za obrt. Dejal je, da so ga policisti večkrat pretepli in enkrat, leta 2018, tako močno, da ni mogel hoditi. Enkrat so mu zaradi prodaje na črno zaplenili motor, ki ga je potem dobil nazaj. Dejal je, da je zaradi prodaje na črno oziroma ker ni imel dovoljenja za obrt, večkrat, vse do odhoda iz Maroka, imel težave s strani policije. Navedenih okoliščin pa prosilec ni omenil pri podaji prošnje, čeprav je bil izrecno opozorjen na dolžnost, da je v postopku dolžan govoriti resnico in izpovedati vsa dejstva, ravno tako pa mu je bilo predočeno, da so podatki zaupne narave in ne bodo posredovani nikamor v njegovo izvorno državo. Prosilec se je kljub temu odločil, da pri podaji prošnje, ne izpove ničesar konkretnega glede groženj, čeprav je bil vprašan, če se mu je kaj konkretnega zgodilo v Maroku. Pristojni organ namreč meni, da bi vsak prosilec, ki resnično potrebuje zaščito zaradi zatrjevanega preganjanja, storil vse, kar je v njegovi moči, da svoje navedbe o zatrjevanem preganjanju čimbolj utemelji in pristojnemu organu pojasni vse, kar je vprašan. Pristojni organ pripominja, da se prosilec ne more sam odločati, kdaj bo odgovarjal in kdaj ne, kdaj bo govoril resnico in kdaj ne, ampak mora resnico govoriti ves čas in torej ves čas po pravici odgovarjati na vse, kar je vprašan in tako sodelovati v postopku, ki se je začel na njegovo vlogo.

17Pristojni organ v zvezi z dogodkom iz leta 2017, ko so mu policisti zaplenili motor ugotavlja, da je policija ravnala zakonito, saj je prosilec sam navedel, da je prodajal izdelke na črno in da mu je potem, nekaj dni kasneje, motor tudi vrnila. Pristojni organ v zvezi z navedenim dogodkom ugotavlja, da se prosilcu takrat ni zgodilo nič kaj takega, kar bi kazalo na preganjanje, saj je policija postopala v skladu s svojimi pooblastili.

18Tudi dogodek iz leta 2018, ki ga je izpostavil, ko je navedel, da ga je policija pretepla z železno palico, po mnenju pristojnega organa ne kaže na preganjanje. Iz opisanih okoliščin, kakor jih je predstavil prosilec niti ni mogoče trditi, da je v opisanem dogodku utrpel kakšne večje posledice, saj je po lastnih navedbah po tem normalno nadaljeval z delom in življenjem. Prosilec je torej kljub temu, da je imel težave s policijo, vse do oktobra 2022, še vedno prodajal izdelke na črno, drugega dela pa si ni našel, čeprav je sam navedel, da bi v Maroku lahko počel karkoli, lahko bi npr. opravljal dela nosača. In kljub temu, da se je zavedal, da lahko ima težave s policijo zaradi prodaje sadja in zelenjave na črno, je vseeno nadaljeval s tem, ker mu je bilo, kot je navedel, to delo všeč. Pristojni organ tako na podlagi navedenega nesporno ugotavlja, da prosilec nima takšnih težav s strani policije, kot to skuša prikazati, saj bi potemtakem nemudoma prenehal s prodajo sadja in zelenjave na črno (ob upoštevanju dejstva, da je vedel, da tega dela ne sme početi, ker nima prijavljene obrti) in bi si poiskal kakšno drugo delo. Poleg tega pristojni organ ugotavlja, da bi prosilec v primeru resnične ogroženosti državo zapustil že mnogo prej in ne šele po petih letih, od kar je omenil težave s policijo. Prosilec pa je kljub zatrjevanim težavam s strani policije nemoteno nadaljeval s prodajo sadja in zelenjave na črno in je tako ignoriral opozorila policistov, ki so zgolj opravljali svojo delo na podlagi svojih pooblastil. Pristojni organpri tem ugotavlja, da navedena dejanja s strani policije niso bila uperjena zgolj proti njemu osebno, temveč gre za ustaljen standardni postopek za vse državljane, kot je prosilec tudi na osebnem razgovor sam navedel, ko je dejal, da v celotnem Maroku policija in varnostna služba ravna z vsemi enako. Pristojni organ tudi meni, da težav s strani policije (ko so ga enkrat odpeljali z marico, nekajkrat brcali itd.), na podlagi katerih prosilec ni utrpel hujših posledic, saj je po lastnih navedbah normalno nadaljeval z delom in življenjem, namreč ne pomeni hude kršitve človekovih pravic, kakor jo interpretira Ženevska konvencija. Poleg tega pristojni organ ugotavlja, da je prosilec sam navedel, da iz Maroka ne bi nikoli odšel, če bi imel tam dobro delo in če bi dobro zaslužil. Pristojni organ v zvezi z navedenim ugotavlja, da navedena ravnanja prosilca kažejo na to, da je njegov razlog za odhod iz Maroka v največji meri ekonomske (ni imel rednega dela) narave in ne zaradi občasnih težav, ki naj bi jih imel s strani maroške policije, ki ga je zaradi dela na črno kaznovala. Navedeno dokazuje tudi njegova navedba, da Maroka ne bi nikoli zapustil, če bi imel tam dobro delo in če bi dobro zaslužil, česar pa vsekakor nekdo, ki bi imel težave s policijo, zagotovo ne bi storil. Glede na to, da je prosilec kot glavni razlog za odhod iz države in vložitev prošnje za mednarodno zaščito izpostavil ekonomsko stisko, je nemogoče skleniti, da bi prosilec bil v primeru vrnitve v izvorno državo, soočen z resno škodo ali, da bi bilo njegovo življenje kakorkoli ogroženo.

19Tako so izpolnjeni pogoji, da se prosilčeva prošnja za mednarodno zaščito zavrne kot očitno neutemeljena tudi na podlagi druge alineje 52. člena ZMZ-1, saj prosilec prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena ZMZ-1.

20V tožbi tožnik pravi, da je v postopku navedel, da vlada v Maroku korupcija, katere žrtev je bil tudi sam, zato je imel tudi težave s policijo, ki ga je preganjala. Organ, ki obravnavo prošnjo za mednarodno zaščito, mora to vsebinsko proučiti in se izjasniti o razlogih. Tožena stranka tega razloga ni upoštevala, pa bi ga morala, saj lahko v okviru že pojasnjenih razlogov bistveno prispeva k celoviti sliki tožnikove zapostavljenosti oziroma diskriminaciji. Nerazumno in nezakonito je tožena stranka prošnjo zavrnila samo zato, ker tožnik prihaja iz varne države, v kateri pa je po navedbah tožnika, korupcija bistveni problem, ki ga doživljajo depriviligirani. Tožena stranka ni pridobila informacij o izvorni državi, zato je njegovo prošnjo odpravila z obrazložitvijo, da ekonomski razlogi niso predmet mednarodne zaščite.

21Odločba je v delu, kjer ne obrazloži utemeljenosti oziroma neutemeljenosti okoliščine za mednarodno zaščito, brez razlogov in je ni mogoče preizkusiti, zato tožnik predlaga, da sodišče ugodi njegovi tožbi in odločitev tožene stranke spremeni oziroma vrne v ponovno odločanje. Predlaga zaslišanje tožnika, da sodišče izvede predlagane dokaze in odloči, da se odločba odpravi in vrne toženi stranki v ponovno odločanje.

22V odgovoru na tožbo tožena stranka pravi, da tožnikove prošnje ni zavrnila zgolj na podlagi dejstva, da prihaja tožnik iz varne izvorne države, temveč tudi na podlagi ocene, da so njegove navedbe nepomembne za obravnavo v okviru mednarodne zaščite. Tožnik je namreč v postopku navajal zgolj dejstva, ki jih ne gre povezati z zakonsko določenimi elementi preganjanja (t.j. raso, narodnostjo, vero, političnim prepričanjem ali pripadnostjo posebni družbeni skupini), ravno tako ni bilo mogoče zaključiti, da so mu bile trajno ali sistematično kršene človekove pravice v Maroku. Z obzirom na navedeno, zaključki tožene stranke, da prihaja tožnik iz varne izvorne države, predstavljajo tako zgolj enega izmed razlogov za zavrnitev tožnikove prošnje za mednarodno zaščito.

23Četudi je prosilec v postopku omenjal tudi težave s policijo, ki so izvirale predvsem iz nelegalne prodaje (prodaje na črno) sadja in zelenjave, vendar pa v samem opisu dogodkov s policijo ni zadostil izkazu preganjanja oziroma resne škode. Poleg tega, da tožnik teh težav ob podaji prošnji sploh ni omenjal, temveč je to prvič storil šele na osebnem razgovoru, je na tem mestu potrebno izpostaviti tudi, da je tožnik kljub domnevnim težavam s policijo, nadaljeval z nelegalno prodajo sadja in zelenjave, četudi je v postopku sam priznal, da bi lahko počel marsikaj, vendar mu to ni bilo v interesu, ker mu je bila prodaja pač všeč. Tožnik je ravno tako v Maroku kljub omenjenim težavam prebival kar nekaj let, kar potrjuje, da dejanja policije niso bila take intenzivnosti, da bi jih bilo potrebno šteti kot preganjanje. Prosilec je tudi zatrdil, da Maroka ne bi zapustil, če bi imel tam bolje plačano delo, kar nedvomno izkazuje, da težave s policijo niso mogle predstavljati tako pomembnega faktorja, na podlagi katerega je tožnik državo končno zapustil.

24Odgovor na tožbo je pooblaščenka tožnika prejela dne 21. 3. 2023.

25Tožba ni utemeljena.

26V predmetni zadevi je med strankama sporno, ali je tožena stranka izpolnila svojo sodelovalno dolžnost v smislu člena 4(1) Kvalifikacijske direktive 2011/95/EU. To določilo pravi, da „države članice lahko naložijo prosilcu dolžnost, da čim prej predloži vse potrebne elemente za utemeljitev prošnje za mednarodno zaščito. Dolžnost države članice je, da v sodelovanju s prosilcem obravnava ustrezne elemente prošnje.“ Slovenski zakonodajalec drugega stavka tega določila ni jasno prenesel v ZMZ-1. Zato je treba to določbo upoštevati za presojo zakonitosti izpodbijanega akta in to je tudi bistvo tega upravnega spora. Sodišče ugotavlja, da predmetnega standarda tožena stranka ni kršila in sicer iz naslednjih razlogov:

27Tožnik je v prošnji z dne 9. 2. 2023 sicer omenil, da mu je policija večkrat odvzela stvari, ko je prodajal sadje in če bi se pritožil zaradi podkupovanja policistov, bi bil tepen. Vendar je na izrecno vprašanje o morebitnem konkretnem dogodku, zaradi katerega je zapustil Maroko, povedal, da takšnega dogodka ni bilo.

28Na osebnem razgovoru dne 27. 2. 2023 je okoliščine opisal bolj podrobno kot v prošnji in sicer so mu policisti motor odvzeli leta 2017, kjer je brez dovoljenja prodajal sadje, a so mu ga vrnili v zameno za podkupnino. Na osebnem razgovoru je tudi povedal bolj konkretno, kako je izgledalo, ko so ga policisti, potem ko so mu odvzeli tehtnico, pretepli, to je bilo leta 2018, tudi zaradi prodajanja sadja na črno. Tudi kasneje so z njim večkrat policisti obračunavali, vendar je šlo vedno za okoliščine v zvezi z njegovim prodajanjem sadja brez dovoljenja. In tako so ravnali z vsemi, ki so prodajali sadje in zelenjavo brez dovoljenj, pri čemer naj bi bilo povsod v Maroku podobno. Drugega dela pa ni iskal, ker se je odločil, da gre v Evropo. V času epidemije Covid-19 je bil enkrat na tak način obravnavan s strani policije in zopet v zvezi s prodajanjem sadja.

29Upoštevajoč ta dejstva, strukturo vprašanj uradne osebe na osebnem razgovoru, njihovo vsebino in vrstni red ter odgovore tožnika, sodišče ugotavlja, da je tožena stranka v celoti izpolnila svojo obveznost iz člena 4(1) Kvalifikacijske direktive in določb ZMZ-1. Toženi stranki ni bilo treba pridobiti kakšni posebnih informacij o stanju v Maroku glede opravljanja dela na črno. V preostalem delu, tako glede pogojev za status begunca kot subsidiarne zaščite, sodišče lahko sledi utemeljitvi tožene stranke in ne bo ponavljalo razlogov za odločitev (drugi odstavek 71. člena ZUS-1) in sicer v okviru spodaj navedenih poudarkov sodišča.

30Tožnik ni bil grdo obravnavan z elementi fizičnega nasilja s strani policije zaradi enega izmed razlogov iz 27. člena ZMZ-1 in nič ne kaže na to, da bi ga policija iz kakšnega razloga iz 27. člena ZMZ-1 prijela in maltretirala v primeru njegove vrnitve v Maroku. Ker ni podlage za preganjanje, tožnik ne izpolnjuje pogojev za status begunca, pri čemer sodišče pripominja, ko pristojni organ (pravilno) ugotovi, da ni izkazan razlog za preganjanje, tudi ni potrebno nadaljnje ugotavljanje vzročne zveze med razlogi in dejanji preganjanja ali stopnjo intenzivnosti dejanj preganjanja. Z vidika pogojev za subsidiarno zaščito pa tožniku tudi ne grozi resna škoda iz druge alineje 28. člena ZMZ-1, ker tožnik ni zaznamovan pri policiji, da bi ga ta prijela in z njim nečloveško ravnala ob njegovi vrnitvi v Maroko. Zaradi navedenega tudi ne drži tožbeni ugovor, da je tožena stranka odločitev oprla zgolj na institut varne izvorne države.

31Neustrezno razlogovanje tožene stranke, da tožnik ni utrpel kakšne večje posledice, ko so ga leta 2018 pretepli na policiji, tako da ni mogel hoditi in da so policisti v zvezi z delom na črno zgolj opravljali svoje delo na podlagi pooblastil, pa nima nobenega vpliva na presojo zakonitosti izpodbijanega akta.

32Ker pa je Upravno sodišče tožbo zavrnilo brez zaslišanja tožnika na glavni obravnavi, sodišče v nadaljevanju povzema utemeljitev odločanja brez glavne obravnave iz sodbe v I U 1724/2022 z dne 3. 1. 2023, ki jo glede na sodno prakso Vrhovnega sodišča tudi dopolnjuje.

33Vrhovno sodišče je namreč dne 21. 12. 2022 izdalo pomembno sodno odločbo o tem, kdaj je glavna obravnava v azilnih zadevah potrebna, čemur je kasneje sledila tudi sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 208/2022 z dne 22. 2. 2023, zato bo sodišče obrazložitev iz sodbe v zadevi I U 1724/2022 za potrebe tega postopka dodatno dopolnilo.

34Vrhovno sodišče v sklepu I Up 210/2022 z dne 21. 12. 2022 (v odstavku 10) pravi, da je treba določbe Procesne direktive 2013/32/EU razumeti kot minimalne procesne standarde in ne kot oviro za določitev višjih standardov v okviru „nacionalne procesne avtonomije“ in se pri tem sklicuje na uvodno izjavo št. 14 Procesne direktive 2013/32/EU¹ in odstavke 23, 29 in 30 iz sodbe v zadevi Moussa Sacko;² in da posledično to pomeni, da šele če oziroma kadar nacionalni predpis ne dosega standardov iz Procesne direktive 2013/32/EU, ima Upravno sodišče podlago za morebitno presojo neposrednega učinka Procesne direktive 2013/32/EU.³ To je zelo pomembno stališče Vrhovnega sodišča za (ne)pravilno razumevanje načela lojalnega sodelovanja med državami članicami in EU, enotne razlage prava EU, kadar države članice nimajo procesne avtonomije, učinkovitosti prava EU in tudi za (ne)pravilno razumevanje načela primarnosti prava EU v razmerju do nacionalne pravne ureditve in domače (tudi ustavno) sodne prakse (ne samo) v azilnih zadevah.

35Upravno sodišče ne more slediti tej interpretaciji prava EU s strani Vrhovnega sodišča, kajti iz odstavkov 23., 29. in 30 sodbe v zadevi Moussa Sacko ne izhaja, da imajo države članice procesno avtonomijo pri razlagi in uporabi standarda popolne, podrobne in ex nunc presoje dejstev in pravnih vprašanj. Smiselno iz teh odstavkov v povezavi z drugimi sodnimi odločbami Sodišča EU izhaja, da morajo države članice nacionalno pravo prilagoditi interpretaciji v zadevah Moussa Sacko, Alheto, Torubarov in Ahmedbekova.⁴

36Poleg tega na podlagi Procesne direktive 2013/32/EU ne gre več za stopnjo harmonizacije prava držav članic EU na ravni minimalnih standardov. Harmonizacija na ravni minimalnih standardov je bila v veljavi na podlagi prej veljavne Procesne direktive 2005/85/ES, torej do dne 20. 7. 2015. Od dne 20. 7. 2015 naprej pa velja stopnja harmonizacije procesnih pravil na ravni „skupnih“ postopkov za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite. To izhaja že iz naslova Procesne direktive 2013/32/EU⁵ z razliko od naslova Procesne direktive 2005/85/ES;⁶ to izhaja tudi iz prvega člena Procesne direktive 2013/32/EU,⁷ iz uvodnih izjav od 1 do 14 Procesne direktive 2013/32/EU in iz sodne prakse Sodišča EU.⁸

37To pomeni, da je treba brez kakršnega koli dvoma („acte clair“) o tistem, o čemer je v zvezi z neposrednim učinkom določbe člena 46(3) Procesne direktive 2013/32/EU Sodišče EU že podalo interpretacijo, to pa je v zvezi z okoliščinami, kdaj je zaradi popolne, podrobne in ex nunc presoje dejstev in pravnih vprašanj potrebno zaslišanje tožnika v sodnem postopku, in kdaj ne, upoštevati interpretacijo Sodišča EU, ker je treba to pravno vprašanje razlagati in uporabljati enotno v vseh držah članicah EU. V elementu oziroma standardu podrobne, popolne in ex nunc presoje dejstev in pravnih vprašanj v okviru pravice do učinkovitega pravnega sredstva iz člena 46(3) Procesne direktive 2013/32/EU ni nobene procesne avtonomije držav članic EU. Sodišče EU v zadevi Alheto po tem, ko citira standard „podrobne in ex nunc presoje dejstev in pravnih vprašanj“ pravi: „Ob tem, da ni napotitve na nacionalno pravo, in glede na cilj Direktive 2013/32, naveden v njeni uvodni izjavi 4, je pomembno, da se ti izrazi razlagajo in uporabljajo enotno. Kot je med drugim poudarjeno v uvodni izjavi 13 te direktive, je cilj približevanja postopkovnih pravil, ki se izvaja z njo, vzpostavitev enakih pogojev za uporabo Direktive 2011/95 in tako omejitev gibanja prosilcev za mednarodno zaščito med državami članicami.“⁹

38Procesno avtonomijo pa imajo države članice pri vprašanju „morebitnih posledic razveljavitve odločbe“, zoper katero je vloženo pravno sredstvo, ne pa glede „presoje“ pravnega sredstva,¹⁰ to je glede podrobne, popolne in ex nunc presoje dejstev in pravnih vprašanj v povezavi z zaslišanjem prosilca v sodnem postopku. Zakonodajalec EU s sprejetjem Procesne direktive 2013/32/EU ni nameraval uvesti kakršnega koli skupnega pravila, v skladu s katerim bi moral parasodni ali upravni organ iz člena 2(f) te direktive izgubiti pristojnost po razveljavitvi njegove prvotne odločbe o prošnji za mednarodno zaščito. Zato lahko države članice določijo, da je treba spis po taki razveljavitvi vrniti temu organu, da ta sprejme novo odločbo.¹¹

39Upravnemu sodišču se ob tem ni postavil noben dvom oziroma vprašanje v smislu člena 267(2) Pogodbe o delovanju EU, ali morebiti določba 5. člena Procesne direktive 2013/32/EU - Vrhovno sodišče se v tej zvezi sklicuje na uvodno izjavo št. 14 - dopušča možnost, da Slovenija vzpostavi „ugodnejše standarde“ v zvezi s postopki za priznanje mednarodne zaščite, kot jih je vzpostavilo Sodišče EU v omenjenih zadevah Moussa Sacko, Ahmedbekova, Alheto in Torubarov glede pogojev za zaslišanje tožnika v sodnem postopku.¹² Ugodnejši standardi so namreč dopustni samo, „če so ti standardi združljivi z direktivo.“¹³ Morebitni višji standard, tudi ustavno-pravni standard, pa je združljiv z direktivo pod pogojem, da ne posega v splošno sistematiko ali cilje direktive¹⁴ in seveda mora imeti ta višji procesni standard povezavo z logiko mednarodne zaščite.¹⁵ Interpretacija Vrhovnega sodišča, da je glavna obravnava nujno potrebna, da se zbere dokazno gradivo in da se opravi presoja o tem, katere dokaze je treba izvesti na glavni obravnavi,¹⁶ in celo takrat, ko se Upravno sodišče sklicuje na vsebino upravnega spisa,¹⁷ pa se bistveno razlikuje od interpretacije Sodišča EU v zadevah Moussa Sacko, Torubarov, Alheto in Ahmedbekova, zato ni skladna z neposrednim učinkom določbe člena 46(3) Procesne direktive 2013/32/EU.

40V okviru širšega povzetka interpretacije Sodišča EU, ki ga Upravno sodišče na tem mestu ne bo ponavljalo, ker je razviden iz nekaterih preteklih sodb Upravnega sodišča, za obravnavano zadevo Upravno sodišče izpostavlja, da je izhajajoč iz specifičnih pravnih pravil na področju Skupne evropske azilne politike¹⁸ za pravico do ustnega zaslišanja v sodnem postopku treba upoštevati predvsem: povezavo med sodnim postopkom in postopkom na prvi stopnji, kjer je bil opravljen osebni razgovor;¹⁹ da ima sodišče v spisu zapisnik oziroma dobesedni prepis osebnega razgovora, ki je pomemben element za sodišče pri izvajanju podrobne in ex nunc presoje dejstev in pravnih vprašanj;²⁰ da samo v primeru, da sodišče oceni, da lahko to presojo opravi zgolj na podlagi podatkov iz spisa, glede na okoliščine primera vključno z zapisnikom ali dobesednim prepisom osebnega razgovora s prosilcem v postopku na prvi stopnji, lahko odloči, da ne bo zaslišalo prosilca v okviru postopka s pravnim sredstvom, ki je bilo vloženo pri njem; v teh okoliščinah se namreč z možnostjo, da se ne opravi zaslišanje, upošteva interes držav članic in prosilcev, ki je naveden v uvodni izjavi 18 navedene direktive, da se o prošnjah za mednarodno zaščito odloči, kakor hitro je to mogoče, brez poseganja v ustreznost in celovitost obravnave.²¹

41Upravno sodišče pripominja, da ti standardi neposrednega učinka določbe 47. člena Listine EU o temeljnih pravicah glede javnosti, poštenosti postopka in učinkovite obrambe v zvezi s pravico do ustnega zaslišanja na javni obravnavi ne veljajo samo na področju mednarodne zaščite zaradi specifične vsebine določila člena 46(3) Procesne direktive 2013/32/EU, ampak veljajo tudi na drugih pravnih področjih v okviru prava EU.²²

42Višjih standardov oziroma drugačnih pogojev za razpis glavne obravnave, ki naj bi po mnenju Vrhovnega sodišča veljali v slovenskem pravnem redu, v primeru izvajanja prava EU, tudi ni mogoče opravičiti z določbo 5. člena Procesne direktive 2013/32/EU. Kajti navedena interpretacija Vrhovnega sodišča občutno ovira cilje te direktive, ki so naravnani na čim hitrejše odločanje brez škode za podrobno, popolno in ex nunc presojo²³ ter v preprečevanje gibanja prosilcev za mednarodno zaščito med državami članicami.²⁴ Sodišče EU namreč nikjer, ko razlaga standard podrobne, popolne in ex nunc presoje dejstev in pravnih vprašanj ne pravi, da je za pravilno ugotovitev dejanskega stanja potrebno izvesti ustno glavno obravnavo, celo ne takrat, ko sodišče v upravnem sporu upošteva elemente, ki bi jih lahko upošteval tudi upravni organ, ali ki so se pojavili po tem, ko je organ sprejel odločbo, razen, če sodišče meni, da presoje ne more opraviti zgolj na podlagi podatkov iz spisa, mora pa v takem primeru dati priložnost, da se prosilec izjavi, če lahko novi dejavniki neugodno vplivajo nanj.²⁵

43Upravno sodišče je preverilo tudi, ali bi bilo mogoče stališče Vrhovnega sodišča v sklepu I Up 210/2022 z dne 21. 12. 2022 opravičiti z določbo 53. člena Listine EU o temeljnih pravicah, ki ga Vrhovno sodišče sicer ne omenja. Po tej določbi se „nobena določba te listine ne sme razlagati kot omejevanje ali zoževanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki jih, na njihovem področju uporabe, priznavajo pravo Unije, mednarodno pravo in mednarodni sporazumi, katerih pogodbenica je Unija ali vse države članice, predvsem Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter ustave držav članic.“ Glede na jasno in natančno opredelitev pravice do ustnega zaslišanja tožnika v sodnem postopku zaradi podrobne, popolne in ex nunc presoje dejstev in pravnih vprašanj in dejstva, da države članice pri razlagi podrobne, popolne in ex nunc presoje dejstev in pravnih vprašanj nimajo procesne avtonomije, je predmetna zadeva primerljiva z interpretacijo Sodišč EU v španski zadevi Melloni, v kateri je Sodišče EU odločilo, da bi višji ustavno-pravni standardi glede poštenosti postopka kršili načelo primarnosti, enotnosti in učinkovitosti prava EU,²⁶ saj je v zadevi Melloni Sodišče EU ugotovilo, da pravo EU natančno določa vsebino predmetne pravice, in ne s francosko zadevo Jeremy F, kjer je Sodišče EU dopustilo t.i. ustavni pluralizem v smislu 53. člen Listine EU o temeljnih pravicah,²⁷ ker v primeru sporne zadeve Jeremy F takšne natančne opredelitve pravice v pravu EU ni bilo.

44Upravnemu sodišču je sicer poznano, da je Vrhovno sodišče po zadevi I Up 210/2022 z dne 21. 12. 2022 sprejelo podobno interpretacijo tudi v novejši zadevi I Up 208/2022 z dne 22. 2. 2023, kjer je v terminološkem smislu še zaostrilo utemeljitev s tem, ko je navedlo naslednje:

45. „Izvedba glavne obravnave kot pravice, povezane z zagotovitvijo poštenega sodnega postopka in učinkovitega sodnega varstva je utemeljena v ustavni ureditvi Republike Slovenije, ki je v ničemer ne omejujeta ne Listina, ne EKČP. Sklicevanje sodišča prve stopnje na navedene mednarodnopravne akte, ki urejajo človekove pravice, s ciljem, da se zniža raven varstva v Sloveniji ustavno zagotovljene človekove pravice do glavne obravnave, je sistemsko zgrešeno. Zanesljivo ni namen navedenih aktov in ne judikature mednarodnih sodišč, ki odločajo na njihovi podlagi, da se zniža raven varstva človekovih pravic v državah članicah Evropske unije oziroma Sveta Evrope na tisto, kar je zahtevano v teh pravnih aktih skladno z njihovimi razlagami v sodbah SEU oziroma ESČP kot absolutni minimum pravnega varstva, ki velja za vse države članice oziroma pogodbenice.“²⁸

46Kljub temu jasnemu stališču Vrhovnega sodišča, Upravno sodišče tej interpretaciji Vrhovnega sodišča ne more slediti iz razlogov navedenih v odstavkih 34-42 te sodbe, čemur pa zaradi stališča iz sodbe Vrhovnega sodišča I Up 208/2022 z dne 22. 2. 2023, Upravno sodišče dodaja naslednje:

47Stališče, načelo oziroma interpretacija, ki jo zagovarja Vrhovno sodišče, velja v primeru, ko ne gre za izvajanje prava EU, ampak gre za spor oziroma zadevo, kjer je treba uporabiti zgolj nacionalno pravo v povezavi z EKČP in sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP). V slednjem primeru namreč velja načelo, da sodna praksa ESČP in določbe EKČP predstavljajo zgolj minimalno raven zaščite človekovih pravic in da sodna praksa ESČP ne more omejevati ali zniževati ustavnih standardov države podpisnice EKČP. To je namreč bistvo načela subsidiarnosti (1. člen Protokola št. 15 k EKČP) in vsebina določila 53. člena EKČP, ki pravi, da nobene določbe te konvencije ni mogoče razlagati kot začasno omejitev katerihkoli človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki jih je mogoče uveljaviti po zakonih katerekoli Visoke pogodbene stranke ali po sporazumih, v katerih nastopa kot pogodbena stranka.

48Vendar pa je treba v konkretnem upravnem sporu uporabiti in izvajati pravo EU. Kadar gre za izvajanje prava EU, pa že od sodbe iz leta 1970 v zadevi Internationale Handelsgesellschaft velja - za Slovenijo to velja od njenega vstopa v EU leta 2004 - da enotnost in učinkovitost prava EU ne more biti odvisna od ustavnih določb države članice.²⁹ V nadaljevanju razvoja prava EU je Sodišče EU razčiščevalo, za kakšne določbe prava EU mora iti, da pride v poštev načelo primarnosti prava EU tudi v razmerju do ustavnih standardov.

49V zadevi Winner Wetten (na primer) Sodišče EU pravi, da morajo „neposredno uporabljivi predpisi“ prava Unije, ki so neposredni vir pravic in obveznosti za vse, na katere se nanašajo, bodisi za države članice bodisi za posameznike, ki so stranke pravnih razmerij, ki jih ureja pravo Unije, učinkovati popolnoma in enotno v vseh državah članicah od začetka veljavnosti in v celotnem obdobju veljavnosti.³⁰ Kakršna koli določba nacionalnega pravnega reda ali kakršna koli zakonodajna, upravna „ali sodna praksa“, zaradi katere bi se zmanjšala učinkovitost prava Unije, ker bi sodišču, pristojnemu za uporabo tega prava, preprečila, da bi ob tej uporabi storilo vse potrebno, da ne bi uporabilo nacionalnih zakonodajnih določb, ki bi lahko pomenile oviro polni učinkovitosti neposredno uporabljivih norm prava Unije, je neskladna z zahtevami, ki so neločljivo povezane s pravom Unije.³¹ V zadevi Križan Sodišče EU pravi, da iz ustaljene sodne prakse izhaja, da ni mogoče dopustiti, da bi predpisi nacionalnega prava, čeprav so ustavnopravni, posegali v enotnost in učinkovitost prava Unije.³² Nacionalno sodišče je za rešitev spora o glavni stvari vezano na „razlago zadevnih določb, ki jo je podalo Sodišče EU“, in mora glede na okoliščine primera odstopiti od presoje hierarhično višjega sodišča, če glede na to razlago meni, da ta presoja ni skladna s pravom EU.³³ Tudi v zadevi Minister for Justice and Equality Sodišče EU govori o načelu učinkovite in enotne uporabe „neposredno uporabljivih določb“ EU (tudi) v razmerju do ustavnih določb.³⁴ V kontekstu načela primarnosti prava EU je neposredno uporabljiva celo dokaj splošna določba o pravici do dostopa do „neodvisnega sodišča“ iz 47. člena Listine EU o temeljnih pravicah. Ta zahteva je po mnenju Sodišča EU dovolj jasna, natančna in brezpogojna.³⁵ Učinki načela primarnosti prava Unije so zavezujoči za vse organe države članice, ne da bi med drugim nacionalne določbe, ki se nanašajo na delitev sodnih pristojnosti, vključno z ustavnim redom, to lahko ovirale. V skladu z ustaljeno sodno prakso ni mogoče dopustiti, da bi predpisi nacionalnega prava, čeprav so ustavnopravni, posegali v enotnost in učinkovitost prava Unije.³⁶

50Zaradi navedenega mora sodišče upoštevati načelo prava EU oziroma metodo interpretacije, ki velja tudi v azilnih zadevah, po kateri vsaka določba nacionalnega pravnega reda ali vsaka zakonodajna, upravna ali sodna praksa, katere učinek bi bil zmanjšanje učinkovitosti prava Unije s tem, da bi se sodišču, pristojnemu za uporabo tega prava, odrekla možnost, da ob tej uporabi stori vse potrebno, da se ne uporabijo nacionalne zakonske določbe, ki morda ovirajo polni učinek predpisov Unije, ki imajo neposredni učinek, kot je člen 46(3) Direktive 2013/32 v povezavi s členom 47 Listine, nezdružljiva z zahtevami same narave prava Unije.³⁷

51Na tej podlagi je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno brez zaslišanja tožnika na glavni obravnavi (prvi odstavek 63. člena ZUS-1 v zvezi z 52. členom ZUS-1 in odločbo Ustavnega sodišča v zadevi Up 794/18-25, 10. 11. 2022, odst. 11-14 ter sodno prakso Sodišča EU, ki jo je Upravno sodišče citiralo v tej sodbi).

¹ Po tej izjavi bi države članice morale imeti možnost sprejeti ali ohraniti „ugodnejše določbe za državljane tretjih držav ali osebe brez državljanstva,“ ki državo članico prosijo za mednarodno zaščito, kadar takšna prošnja temelji na tem, da zadevna oseba potrebuje mednarodno zaščito v smislu Direktive 2011/95/EU.
² V opombah št. 4. in 5. sklepa Vrhovnega sodišča je pomotoma navedena številka sodbe „C-248/16“, saj je pravilna številka sodbe v zadevi Moussa Sacko „C-348/16“.
³ Sklep Vrhovnega sodišča I Up 210/2022, 21. 12. 2022, odst. 11.
⁴ Glej: Alheto, C-585/16, odst. 110, 148; Torubarov, C-556/17, odst. 53.
⁵ Gre za Direktivo /.../ z dne 26. junija 2013 „o skupnih postopkih“ za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev), Uradni list EU, L 180/60, 29. 6. 2013.
⁶ Gre za direktivo /.../ „o minimalnih standardih“ glede postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca v državah članicah L, 326, 13. 12. 2005.
⁷ Člen 1 Procesne direktive 2013/32/EU pravi, da je „namen te direktive določiti skupne postopke za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite na podlagi Direktive 2011/95/EU.“
⁸ Torubarov, C-556/17, odst. 47.
⁹ Alheto, C-585/16, odst. 107.
¹⁰ Ibid. odst. 145; Torubarov, C-556/17, odst. 54.
¹¹ Alheto, C-585/16, odst. 146. Delno procesno avtonomijo imajo države članice tudi glede vprašanja, ali sodišče lahko presodi izpolnjevanje pogojev za mednarodno zaščito namesto pristojnega organa, vendar pa ta avtonomija ni absolutna, ker mora v primeru nespoštovanja sodnih odločb s strani pristojnega organa v ponovnem postopku sodišče v morebitnem novem upravnem sporu prevzeti pristojnost za odločanje o prošnji za mednarodno zaščito, četudi nacionalna ureditev te pristojnosti ne predvideva (glej: Torubarov, C-556/17, odst. 72-74).
¹² Natančneje o tem glej sodbo Upravnega sodišča v zadevi I U 1276/2019-9, 13. 5. 2020, odst. 85-120.
¹³ Po tej določbi namreč države članice lahko sprejmejo ali ohranijo ugodnejše standarde v zvezi s postopki za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite, če so ti standardi združljivi s to direktivo.
¹⁴ Glej na primer: LW, C-91/20, odst. 40.
¹⁵ Mutatis mutandis:M'Bodj, C-542/13, odst. 46.
¹⁶ Gre za stališče Vrhovnega sodišča o obveznosti glavne obravnave v neazilni zadevi X Ips 22/2020 z dne 26. 8. 2020 (odst. 14-15), na katero se sklicuje Vrhovno sodišče tudi v azilni zadevi I Up 210/2022 z dne 21. 12. 2022.
¹⁷ Ibid. odst. 16. Sicer pa se Vrhovno sodišče strinja, da če stranka zgolj formalno uveljavlja zmotno ali nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, vendar ob tem ne navaja nobene pravno pomembne dejanske okoliščine, ki bi bila zmotno ali nepopolno ugotovljena, je možna tudi odločitev brez glavne obravnave (ibid. odst. 16).
¹⁸ Moussa Sacko, C-348/16, odst. 41.
¹⁹ Ibid. odst. 42.
²⁰ Ibid. odst. 43
²¹ Ibid. odst. 44.
²² O tem glej na primer: PM in ostali, C-357/19, C-379/19, C-547/19, C-811/19 in C-840/19, 21. 12. 2021, odst. 121-128.
²³ Moussa Sacko, C-348/16, odst. 27, 44, 45; Alheto, C-585/16, odst. 109; Torubarov, C-556/17, odst. 53.
²⁴ Alheto, C-585/16, odst. 107.
²⁵ Ibid. odst. 113-114.
²⁶ C-399/11, odst. 35-64.
²⁷ C-168/13 PPU, odst. 33-75. O tej interpretaciji glej tudi sodbo Upravnega sodišča v zadevi I U 1724/2022 z dne 3. 1. 2023.
²⁸ Sodba Vrhovnega sodišča I Up 208/2022, 22. 2. 2023, odst. 26. Pomembna je tudi opomba na koncu odstavka 26 pod zaporedno št. 8, ki je Upravno sodišče ni vključilo v ta citat, kjer Vrhovno sodišče pravi in utemeljuje, da gre za „povsem zgrešeno razlago sodišča“ (s tem je mišljeno sodišče prve stopnje - opomba Upravnega sodišča).
²⁹ Internationale Handelsgesellschaft, 11/70, 17.12.1979, odst. 3.
³⁰ Winner Wetten, C-409/06, 8. 9. 2010, odst. 54, 55; v odstavku 60 Sodišče EU govori o določbi, ki ima neposredni učinek.
³¹ Ibid. odst. 56.
³² Križan in ostali, C-416/10, 15. 1. 2013, odst. 70.
³³ Ibid. odst. 69.
³⁴ Minotser for Justice and Equality, C-378/17, 4. 12. 2018, odst. 36, 49.
³⁵ AB in ostali, C-824/18, 2. 3. 2021, odst. 144-145.
³⁶ Ibid. odst. 148.
³⁷ Torubarov, C-556/17, odst. 73.