UPRS Sodba I U 1460/2022-19

Tožba se zavrne.

1Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka z izrekom pod točko 1 pridržala prosilca za mednarodno zaščito, ki trdi, da je A. A,, roj. ... 2002, državljan Afganistana, zaradi ugotovitve dejstev, na katerih temelji prošnja, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti, in obstoja utemeljene nevarnosti, da bo pobegnil. Z izrekom pod točko 2 je še odločila, da se pridrži na prostore Centra za tujce v Postojni od 17. 10. 2022 od 12:30 do prenehanja razloga, vendar najdlje do 17. 1. 2023 do 12:30, z možnostjo podaljšanja za en mesec (2. točka izreka).

2V obrazložitvi izpodbijanega sklepa tožena stranka na podlagi podatkov policijske depeše Policijske postaje (v nadaljevanju PP) Koper ugotavlja, da je tožnik 14. 10. 2022 ob 23.00 h ilegalno prečkal hrvaško - slovensko mejo brez osebnih dokumentov in je bil 15. 10. 2022 ob 00.58 h obravnavan s strani slovenskih policistov, ki se jim je predstavil kot A. A. A., državljan Pakistana, in želel vložiti prošnje za mednarodno zaščito. Takrat je izpovedal, da je Pakistan skupaj s skupino sedmih sodržavljanov zapustil pred šestimi meseci in preko Irana potoval do Turčije in Bolgarije v Srbijo, od tam odšel peš v Bosno in Hercegovino po cestah in gozdovih brez daljšega ustavljavljanja. Na Hrvaškem so jih prijeli hrvaški policisti in jim izdali odločbe za zapustitev države v sedmih dneh. Zato so z vlakom preko Zagreba in Reke odšli v Buzet, od tam nadaljevali pot v Slovenijo po ilegalnem prehodu državne meje. Kot ciljno državo je navedel Italijo. Iz registracijskega lista zanj z dne 15. 10. 2022 izhaja, da je bil seznanjen s posledicami zapustitve Azilnega doma pred sprejemom prošnje za mednarodno zaščito, kar je potrdil z lastnoročnim podpisom. Isti dan je bil nato odpeljan v Azilni dom v Ljubljani. Kot izhaja iz Zaznamka o ponovni izraženi nameri za podajo prošnje za mednarodno zaščito z dne 16. 10. 2022, se je tožnik 16. 10. 2022 po tem, ko je zapustil Azilni dom v Ljubljani (v nadaljevanju Azilni dom), nahajal na Železniški postaji Logatec, kjer ga je prijela policija. Ker je zapustil sprejemne prostore Azilnega doma še pred sprejemom prošnje, je bil obravnavan kot tujec po Zakonu o tujcih ter odpeljan na policijsko postajo, kjer je izpovedal, da je Azilni dom zapustil, ker mu nihče na policijski postaji, niti prevajalec, ni povedal, da ne sme zapuščati prostorov, kjer je nastanjen, še pred intervjujem. Izpovedal je, da je nameraval odpotovati v Italijo in od tam proti Nemčiji. Ker je ponovno podal namero za podajo prošnje, je bil z njim ponovno izveden predhodni postopek, v okviru katerega ga je policija ponovno seznanila tudi s posledicami zapustitve sprejemnih prostorov Azilnega doma pred sprejemom njegove prošnje za mednarodno zaščito. Po opravljenem postopku na policijski postaji je bil ponovno odpeljan v Azilni dom, kjer je 17. 10. 2022 podal prošnjo za mednarodno zaščito (v nadaljevanju: prošnja).

3Ob podaji prošnje je navedel, da je Afganistan ilegalno zapustil pred osmimi leti in odšel v Pakistan, tam ostal eno leto, nato v Iran, kjer je ostal 2 leti, potem v Turčijo za približno šest let, nato pa preko Grčije, Makedonije, Srbije ter Bosne in Hercegovine odšel na Hrvaško in v Slovenijo. Kot ciljno državo je navedel varno državo, saj naj bi v Afganistanu trpel krvno maščevanje. Potrdil je, da bo do zaključka postopka počakal v Sloveniji. Potnega lista nikoli ni imel, tazkiro pa ima v Pakistanu in jo bo s pomočjo družine skušal pridobiti. Kot razlog, da je zapustil državo je navedel krvno maščevanje, izvirajoče iz spora med otroki pred desetimi leti, v katerega so posegli odrasli, zaradi katerega sta umrla že dva njegova brata, dedek, oče in trije strici. Ko so tudi nanj zaradi spora streljali, se je zaradi strahu za življenje odločil zapustiti državo.

4Po podani prošnji je bil tožniku istega dne ustno na zapisnik z dne 17. 10. 2022 izrečen ukrep omejitve gibanja na prostore Centra za tujce in obrazloženi razlogi za izrek tega ukrepa. Tedaj je tožnik na vprašanje, zakaj je zapustil sprejemne prostore Azilnega doma še preden je podal prošnjo za mednarodno zaščito, odgovoril, da mu ni nihče povedal, da jih ne sme zapuščati. Potrdil je, da je imel na policijski postaji prevajalca, vendar mu ta naj ne bi povedal, da sprejemnih prostorov še pred intervjujem ne sme zapuščati. Šele ko je bil drugič priveden v Azilni dom, sta mu tam dve zaposleni povedali, da mora počakati, da dobi izkaznico. Glede na njegova pretekla dejanja in izjave tožena stranka upravičeno dvomi, da bo tožnik počakal, da se ugotovijo vsa za odločitev pomembna dejstva. Ocenjuje, da so v tem primeru izpolnjeni pogoji iz druge alineje prvega odstavka 84. člena v zvezi z drugo alinejo 84. a člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1), saj je tožnik nedvomno želel zapustiti Slovenijo in oditi v Italijo in nato v Nemčijo, glede na to, da je že takoj naslednji dan po namestitvi samovoljno zapustil sprejemne prostore Azilnega doma, vedoč, da jih ne sme, in s skupino tujcev želel oditi proti Italiji, z željo nadaljevati pot v Nemčijo, ko jih je na Železniški postaji Logatec prijela policija. To bo po oceni tožene stranke tožnik poskušal ponoviti, s tem pa ji bo onemogočil ugotavljanje relevantnih dejstev, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti. Z njim je treba opraviti osebni razgovor, saj v konkretnem primeru ocenjuje, da niso podane okoliščine, ki bi dopuščale opustitev osebnega razgovora iz 38. člena ZMZ-1, glede na to, da prošnjo utemeljuje s strahom pred večletnim krvnim maščevanjem, v katerem je že izgubil več sorodnikov, kar terja podrobnejšo razjasnitev tožnikovih izjav na osebnem razgovoru.

5Glede na opisane okoliščine ocenjuje, da milejši ukrep zadrževanja na območju Azilnega doma ne more biti učinkovit, tako da je le z izrečenim ukrepom pridržanja na prostore Centra za tujce na podlagi drugega odstavka 84. člena ZMZ-1 mogoče zagotoviti, da bo tožnik ostal na območju Republike Slovenije, dokler ne bo odločeno o njegovi prošnji, saj možnosti za varovanje oseb, ki jim je odrejen milejši ukrep zadrževanja na območju Azilnega doma niso ustrezne. Predvsem zato, ker gre v osnovi za nastanitev odprtega tipa in zgolj dva varnostnika za območje celotnega Azilnega doma ne moreta zadržati prosilca, ki se odloči, da ne bo spoštoval pridržanja na to območje. Tudi sicer se je upoštevaje njene dolgoletne izkušnje tovrsten ukrep izkazal za neučinkovitega, saj je večina pridržanih oseb samovoljno zapustila Azilni dom. Zato je, ob sklicevanju na odločbi Sodišča Evropske unije v zadevi C-18/16 in Vrhovnega sodišča RS I Up 346/2014 z dne 5. 11. 2014, tožena stranka ocenila, da so v tem primeru izpolnjeni pogoji za izrek strožjega ukrepa omejitve gibanja na območje Centra za tujce, še zlasti ker je tožnik enkrat že samovoljno zapustil sprejemne prostore Azilnega doma, vedoč da jih ne bi smel, namenjen proti Italiji in naprej v Nemčijo.

6V tožbi tožnik, ki se z odločitvijo tožene stranke ne strinja, označuje izpodbijani sklep kot nepravilen in nezakonit. Toženi stranki očita, da je nepravilno uporabila določbe druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 in druge alineje drugega odstavka 84. a člena ZMZ-1. Razen tega meni, da ni opredelila možnosti pobega v zakonu skladno z uredbo Dublin III. Prav tako tudi ni upoštevala ne evropske in ne slovenske sodne prakse ter ni pridobila informacij javnega značaja skladno z 22. členom ZMZ-1. Zato se izpodbijani sklep izkaže kot nezakonit v procesnem in materialnem smislu. Tožena stranka bi sama morala storiti več za to, da bi milejši ukrep pridržanja na območju Azilnega doma postal učinkovit, s tem pa zagotoviti spoštovanje zahtev EU. Tožnik meni, da se izpodbijani strožji ukrep pridržanja v Centru za tujce izvaja v okoliščinah, ki ne pomenijo le omejitve gibanja iz 32. člena Ustave, temveč posegajo v pravico do osebne svobode iz 19. člena Ustave. Čeprav drugi odstavek 28. člena Uredbe Dublin III določa, da se lahko izreče ukrep omejitve gibanja le, če obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, vendar v konkretnem primeru po mnenju tožnika taka nevarnost ne obstaja. Toženi stranki očita, da ga ni ustrezno poučila o tem, da ne sme zapuščati sprejemnih prostorov Azilnega doma, kjer je bil nastanjen, niti ga o tem ni ustrezno poučil prevajalec za paštu jezik, ki ga je imel na policijski postaji, kjer je tožnik podpisal dokumente, sestavljene v paštu jeziku, na elektronskem zaslonu. Vendar jih tožnik pred podpisom ni prejel, da bi jih lahko prebral, na zaslonu pa ni bilo vidno celotno besedilo. Sicer je paštu jezik tožnikov materni jezik, vendar je v šoli pouk potekal v farsi jeziku, tako da mu je besedilo lažje brati v farsi jeziku. Sicer pa tožnik poudarja, da do sedaj še v nobeni drugi državi ni podal namere ne prošnje za mednarodno zaščito, zato mu postopek in pravila niso mogli biti znani, česar tožena stranka ni upoštevala. Če bi se tožnik posledic zapustitve Azilnega doma dejansko zavedal, nikakor ne bi odšel proti Italiji z vlakom in z železniške postaje Logatec, pač pa bi skrivoma po ilegalnih poteh skušal priti v Italijo. Izpodbijani ukrep pridržanja na prostore Centra za tujce je po stališču tožnika nesorazmeren, tožnik pa se tam počuti utesnjen in je pod stresom ter meni, da je izpodbijani ukrep nepotreben. Opozarja na stališče Ustavnega sodišča v zadevi Up-1116/09-22 z dne 3. 3. 2011 v zvezi zahtevami glede presoje sorazmernosti ukrepa odvzema prostosti. V tožbenem zahtevku predlaga, da sodišče izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje toženi stranki.

7Tožena stranka je po pozivu sodišča skladno z določili 38. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sodišču posredovala predmetni upravni spis in odgovorila na tožbo. Zavrača tožbeni očitek glede nepravilne uporabe materialnega prava. Izpostavlja dejstvo, da se ji je tožnik sam predstavil kot državljan Afganistana z imenom A. A. A. Sam je navedel, da je paštu jezik njegov materni jezik in ni nikjer med postopkom povedal, da ne razume ustne in pisne razlage postopka. Zato se po mnenju tožene stranke ne more uspešno sklicevati na to, da ustne in pisne razlage postopka ni razumel, saj tega ni nikoli med postopkom povedal. Tožena stranka poudarja, da se je v postopku trudila posledice samovoljne zapustitve Azilnega doma razložiti tožniku v njemu razumljivem jeziku, ki ga je sam navedel, da ga razume. To, da naj bi bolje razumel farsi jezik, ki naj bi bil njegov učni jezik, je šele pozneje nakazal s tem, ko je zaprosil za prevod sklepa v farsi jezik. Posebej poudarja, da je v Azilnem domu v številnih jezikih na voljo informativno gradivo, v katerem so pojasnjene posledice samovoljnega odhoda iz Azilnega doma. Izrecno zavrača tudi tožbene očitke o nesorazmernosti izpodbijanega ukrepa.

8Sodišče je dne 27. 10. 2022 opravilo glavno obravnavo in v okviru dokaznega postopka pregledalo vse listine upravnega in sodnega spisa, skupaj s prilogami A1- A2 ter B1 - B2 ter ustno zaslišalo tožnika, ki se je predstavil z imenom B. B., roj. ... 2002 v mestu Shakar Dara, državljan Afganistana, drugače kot v tožbi, ki jo vlaga kot A. A. A., državljan Afganistana, roj. ... 2002 (pooblastilo v prilogi A 1) .

9Tožba ni utemeljena.

10Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da so v obravnavani zadevi podani pogoji za izrečeni ukrep pridržanja tožnika na prostore Centra za tujce. Sodišče se zato sklicuje na razloge izpodbijanega sklepa (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). V zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), še dodaja:

11Zakonodajalec je v prvem odstavku 84. člena ZMZ-1 z naslovom "omejitev gibanja" določil, da v primeru, če ni mogoče po določbah tega zakona zagotoviti doseganja ciljev po določbah tega odstavka, lahko prosilcu pristojni organ odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma ali njegove izpostave iz zakonsko določenih razlogov, med drugim tudi da se ugotovijo določena dejstva, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti, in obstaja nevarnost, da bo prosilec pobegnil (druga alineja prvega odstavka 84. člena ZMZ-I). Če pristojni organ ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa iz prejšnjega odstavka, ali če prosilec samovoljno zapusti območje obveznega zadrževanja, se lahko prosilcu, ki ni mladoletnik ali mladoletnik brez spremstva, odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce (drugi odstavek 84. člena ZMZ-1).

12Kriteriji za ugotovitev obstoja nevarnosti pobega so opredeljeni v 84. a členu ZMZ-1 z naslovom "nevarnost pobega", iz katerega je med drugim razvidno, da se šteje, da so v posameznem primeru podane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da bo oseba pobegnila, če je oseba predhodno že poskušala RS samovoljno zapustiti oziroma jo je zapustila (druga alineja 84. a člena ZMZ-I).

13Sodišče pritrjuje ugotovitvi tožene stranke, da tožnikova ravnanja in izjave izkazujejo, da je kljub izraženi nameri za podajo prošnje v Republiki Sloveniji, želel zapustiti Slovenijo in oditi v Italijo. Iz podatkov upravnega spisa, ki se nanaša na zadevo, je razvidno, da tožnik po ilegalnem prehodu hrvaško slovenske državne meje brez osebnih dokumentov in po prijetju s strani policistov PP Koper zavestno ni razkril svoje prave identitete in državljanstva, pač pa se je predstavil kot pakistanski državljan A. A., roj. .... 2002, ki govori paštu jezik. Ker je tedaj slovenski policiji zatrdil, da je pakistanski državljan, policija tako ni imela nobenega razloga, da mu ne bi verjela, da govori paštu jezik, ki ga je sam navedel kot svoj materni jezik. Zato mu je skladno z drugim odstavkom 42. člena ZMZ-1¹ dne 15. 10. 2022 zagotovila prevod registracijskega lista v navedenem jeziku paštu z vsemi opozorili, ki jih ta dokument vsebuje². Med drugimi ga je seznanila s posledicami samovoljne zapustitve sprejemnih prostorov Azilnega doma pred podajo njegove prošnje, torej da se v tem primeru namera šteje za umaknjeno, vlagatelja namere pa se lahko pridrži skladno zakonom, ki ureja mednarodno zaščito. Tožnik je registracijski list z vsemi opozorili v paštu jeziku lastnoročno podpisal in policije ni opozoril, da ne bi razumel prevoda v paštu jezik. Če bi takrat povedal, da bolje razume in govori farsi jezik, bi mu policija zagotovila prevod registracijskega lista v ta jezik ter ga tudi v farsi jeziku seznanila z vsemi opozorili, ki jih registracijski list vsebuje, skladno z določili Pravilnika o spremembi in dopolnitvi Pravilnika o postopku s tujcem, ki izrazi namen podati prošnjo za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji, ter postopku sprejema prošnje za mednarodno zaščito (Uradni list RS, št. 131/2022 z dne 12. 10. 2022), ki velja od 13. 10. 2022. Ker tožnik tega ni storil, sam nosi breme odgovornosti za pravilno in zadostno prevajanje, kar skuša v tožbi sicer neutemeljeno preložiti na toženo stranko.

14Opozorilo na registracijskem listu, da tožnik pred sprejemom prošnje ne sme samovoljno zapustiti sprejemnih prostorov Azilnega doma, je po presoji sodišča jasno in razumljivo tudi povprečnemu človeku, ne glede na to, iz katerega kulturnega okolja prihaja. Tožnik je bil tako po presoji sodišča torej pravilno z registracijskim listom z dne 15. 10. 2022 seznanjen že pred prvim prihodom v Azilni dom, da ga pred podajo prošnje ne sme samovoljno zapustiti, pa je to kljub temu storil in ga je policija dne 16. 10. 2022 ponovno prijela, tokrat v Logatcu, na Železniški postaji Logatec, kjer je že kupil vozovnico v smeri proti Italiji, kamor je bil namenjen, kar je potrdil tudi sam tožnik, ko je bil ustno zaslišan pred sodiščem na naroku, kar je razvidno tudi iz zaznamka policije o ponovni izraženi nameri za podajo prošnje za mednarodno zaščito z dne 16. 10. 2022, ki jo je podal kot A. A. A., državljan Pakistana. Sodišče mu zato ne more verjeti, da bo tokrat ostal do konca postopka o njegovi prošnji, saj je že med dosedanjim tekom upravnega postopka v obravnavani zadevi večkrat sam izpovedal, da je njegova ciljna država Nemčija, kamor je želel oditi preko Italije, ko je že takoj naslednje jutro po podani nameri za vložitev prošnje za mednarodno zaščito in še pred vložitvijo prošnje samovoljno zapustil sprejemne prostore Azilnega doma, vedoč da jih ne sme.

15Po presoji sodišča so navedene individualne okoliščine bistvenega pomena za odločitev v konkretnem primeru. Zato je pravilna dokazna ocena tožene stranke, da ne more verjeti tožniku, da bo v Sloveniji prostovoljno ostal in da Slovenije do odločitve o njegovi prošnji ne bo zapuščal. Sodišče ne more sprejeti tožnikovih navedb, da je dal na policiji trikrat lažne podatke o svojem osebnem imenu in državljanstvu samo zato, ker ga prijatelji, sosedje in znanci poznajo pod različnimi imeni. Drugačno osebno ime in državo izvora pa je navajal ob vložitvi prošnje in še drugačno od vseh predhodnih različno osebno ime pa je navedel tudi, ko je bil ustno zaslišan na naroku pred sodiščem. Sodišče meni enako kot tožena stranka, da tožnik, če bi imel resničen namen počakati do sprejetja odločitve o njegovi prošnji v Sloveniji, sprejemnih prostorov Azilnega doma nikakor ne bi samovoljno zapustil in bi tam zanesljivo počakal do podaje prošnje in jih torej ne bi samovoljno zapustil že takoj naslednje jutro po podani nameri za vložitev prošnje in namestitvi v sprejemne prostore Azilnega doma, pa tega ni storil.

16To, da se je tožnik nedvomno zavedal posledic samovoljne predčasne zapustitve sprejemnih prostorov Azilnega doma kaže tudi dejstvo, da je takoj, ko ga je policija prijela izven Azilnega doma na železniški postaji v Logatcu že po nakupu vozovnice proti Italiji, ponovno policistom izrazil namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito, kar pomeni, da se je nedvomno zavedal, da je s samovoljno zapustitvijo sprejemnih prostorov Azilnega doma izgubil status prosilca, pa je jih je kljub temu samovoljno zapustil.

17Dokazna ocena tožene stranke v izpodbijanem sklepu, kot je predhodno povzet pod točkami 1 do 5 obrazložitve te sodbe, je po presoji sodišča vestna, skrbna ter analitično sintetična in kot taka v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene³, poleg tega pa je logična, vsebinsko prepričljiva in konsistentna.

18Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa je razvidno, da v konkretnem primeru glede na razloge, ki jih za priznanje mednarodne zaščite uveljavlja tožnik, nikakor ni mogoče opustiti osebnega razgovora, na katerem bo glede na tožnikove navedbe o krvnem maščevanju ugotavljala izpolnjevanje pogojev za priznanje mednarodne zaščite tožniku. Zato sodišče nima podlage za nadaljnje preverjanje s tem povezanega dejanskega stanja, ki je relevantno za sprejem odločitve o prošnji, kar smiselno uveljavlja tožnik v tožbi z očitkom toženi stranki, češ da sama ni pridobivala informacij javnega značaja iz 22. člena ZMZ-1, ki naj bi jih povsem ignorirala. V skladu s prvim odstavkom 20. člena ZUS-1 sodišče namreč preizkusi dejansko stanje le v okviru tožbenih navedb, v konkretnem primeru torej le v zvezi s pridržanjem tožnika v Centru za tujce.

19Tudi kolikor tožnik s sklicevanjem drugi odstavek 28. člena Uredbe Dublin III toženi stranki smiselno očita, da ni tehtala sorazmernosti izrečenega ukrepa, sodišče ob upoštevanju individualnih okoliščin konkretnega primera, sodišče tožniku ne more pritrditi, saj je bil po obravnavi s strani slovenske policije dne 15. 10. 2022, kjer je prejel vse relevantne informacije o tem, da sprejemnih prostorov Azilnega doma ne sme samovoljno zapuščati, sicer se bo štelo, da je umaknil namero za podajo prošnje v paštu jeziku, ki ga je sam navedel kot svoj materni jezik, tožnik v skladu s prvim odstavkom 81. člena ZMZ-1 nastanjen v sprejemnih prostorih Azilnega doma in ker je takoj naslednje jutro, še preden je podal prošnjo, sprejemne prostore Azilnega doma samovoljno zapustil, mu je tožena stranka v skladu z drugo alinejo prvega odstavka in drugim odstavkom 84. ter drugo alinejo 84a. člena ZMZ-1 pravilno in zakonito izrekla ukrep pridržanja na prostore Centra za tujce⁴.

20Kljub temu, da slovenski zakonodajalec v nacionalno zakonodajo še ni prenesel določbe četrtega odstavka 8. člena Recepcijske direktive II, to glede na stališče Vrhovnega sodišča RS⁵ ni ovira za presojo, ali bi moral biti v zadevi uporabljen milejši ukrep od pridržanja na prostore Centra za tujce oziroma za presojo (ne)sorazmernosti tega ukrepa. Sodišče torej kot neutemeljene zavrača tožbene navedbe⁶, kolikor jih tožnik utemeljuje na določilih 28. člena Uredbe Dublin III, da bi bilo z izrečenim ukrepom pridržanja na prostore Centra za tujce prekomerno poseženo v njegovo svobodo in da tožena stranka ni tehtala sorazmernosti. Tožena stranka je namreč sorazmernost v izpodbijani odločbi presojala v razmerju do milejšega ukrepa zadrževanja na območje in prostore Azilnega doma, tožnik pa ob tem ne navaja konkretnih okoliščin, ki bi kazale, da bi bilo tudi z navedenim milejšim ukrepom mogoče doseči cilj, to je ugotovitev določenih dejstev, na katerih utemeljuje prošnjo za mednarodno zaščito. Zato je ukrep omejitve gibanja na Center za tujce, tudi ob upoštevanju pogojev nujnosti, razumnosti in sorazmernosti njegove uporabe za tožnika, utemeljen, kar je tožena stranka logično in prepričljivo obrazložila.

21Ob navedenem stanju stvari je torej pravilen sklep tožene stranke, da so z opisanim ravnanjem in izjavami tožnika individualno izkazane okoliščine, ki pretehtajo v prid realne in neposredne nevarnosti pobega, ki je ni mogoče preprečiti z milejšim ukrepom pridržanja na območje oziroma prostore Azilnega doma, ki za razliko od pridržanja v Centru za tujce tožniku ne preprečuje nenadzorovanih odhodov iz tega območja in nadalje iz Slovenije, če mu izpodbijani strožji ukrep pridržanja na prostore Centra za tujce ne bi bil izrečen, saj je nevarnost pobega glede na zgoraj ugotovljene osebne individualne okoliščine tožnika tako velika, da jo je mogoče odvrniti le z izrečenim najstrožjim ukrepom.

22Po povedanem se kot neutemeljen izkaže tožbeni očitek, da je tožena stranka s pridržanjem tožnika na prostore Centra za tujce prekomerno posegla v njegovo svobodo in da ni pravilno presojala sorazmernosti odvzema prostosti. Tožena stranka je kot rečeno ocenjevala možnost izreka milejšega ukrepa pridržanja na območje oziroma prostore Azilnega doma, vendar je glede na opisana tožnikova pretekla ravnanja in navedbe pravilno presodila, da v konkretnem primeru milejši ukrep ne bi bil učinkovit z upoštevanjem tožnikovih opisanih individualnih osebnih okoliščin, njegovega ravnanja in izjav, ki jih je pravilno ocenila kot neverodostojne.

23Ker je iz navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna in utemeljena na zakonu, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.

¹ Določba drugega odstavka 42. člena ZMZ-1 se glasi: "Vlagatelja namere obravnava policija, ki ugotovi njeno istovetnost in pot, po kateri je prišla v Republiko Slovenijo, ter druge okoliščine, ki bi lahko vplivale na nadaljnji postopek. Policija pri tem izpolni registracijski list in osebo v njej razumljivem jeziku seznani s posledicami samovoljne zapustitve sprejemnih prostorov azilnega doma, kar oseba potrdi s podpisom."
² Besedilo registracijskega lista z dne 15. 10. 2022 z imenom in podpisom tolmača za paštu jezik (C. C.) in tožnika, ki se je slovenski policiji predstavil kot A. A., obsega opozorilo s prevodom v paštu jezik, ki se glasi: "S podpisom potrjujem, da sem v jeziku, ki ga razumem, seznanjen, da samovoljna zpustitev sprejemnih prostorov azilnega doma ali njegove izpostave pred sprejemom prošnje za mednarodno zaščito pomeni, da bom obravnavan po zakonu, ki ureja vstop, zapustitev in bivanje tujcev v Republiki Sloveniji. V tem primeru se namera šteje za umaknjeno, vlagatelja namere pa se lahko pridrži skladno z zakonom, ki ureja mednarodno zaščito."
³ Določa jo 10. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, ki se glasi: „O tem, katera dejstva je šteti za dokazana, presodi uradna oseba, pooblaščena za vodenje postopka oziroma odločanje v upravni zadevi po svojem prepričanju, na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka.“
⁴ Ukrep je v skladu s šestim odstavkom 84. členom ZMZ-1 izrekla za tri mesece, z možnostjo podaljšanja še za en mesec.
⁵ Glej odločbi Vrhovnega sodišča RS I Up 16/2022 (10. odstavek) in I Up 64/2022.
⁶ V obravnavani zadevi ne gre za omejitev gibanja na podlagi Uredbe Dublin III.